Category: Učka trail

Učka trail 2014

S Tonijem sva enkrat pa nekem naključju na vzhodu Istre našla zalivček z večimi prednostmi. Težje je dostopen, zato tudi v glavni sezoni manj obiskan. Lega za ribolov dobra, ima pa tudi dve super mesti za parkiranje kombija, kjer sva spala tudi že po več noči skupaj. Zalivu rečeva “najin zaliv” in večkrat se vračava, koordinat pa ne izdam! 😉 Vsakič se na poti tja ali nazaj ustaviva in opraviva trening na Učko. Zato je obema ta 1396 metrov visok hrib priljubljen in obisk dogodka Učka trail, skorajda ni bil pod vprašajem. Letos je potekal že drugič, razdalja in celotna pot je bila ista. Za drugo leto pa se menda obeta daljša različica. Prijavila sem se na razdaljo Green, 41 km in 2350 + višinskih metrov, možno pa se je bilo prijaviti tudi na krajšo – Blue, 25 km in 1250 + višinskih metrov. Na Green nas je teklo 56, na Blue 105 tekačev. Prijavljenih je bilo sicer več, a niso vsi prišli.
V Mošćeničko Drago sva prišla že v petek zvečer in deževalo je na polno. Ni bilo nekega lepega občutka, da sva na morju. Čeprav nisva imela volje kuhat v dežju, sem vseeno pripravila porcijo testenin, Toni pa je medtem šel iskat najine štartne številke. Zraven štartne številke je še prinesel nove Speedcrosske, da jih sprobam in naslednji dan kupim, če mi bodo všeč. Ravno dan prej sem ugotovila, da je na starih totalno uničen profil, pa še strgane so – mezinček mi v celoti ven gleda. 🙂 Model je bil moški, a sem se vseeno odločila, da jih vzamem in bom naslednji dan v njih tekla. Glede na dež, sem vedela kakšno progo lahko pričakujem – in Speedcrosske so top superg za blaten teren! Takoj po večerji sva se zabubila pod odejo in naslednjih 11 ur se razen, da sem ponoči šla parkrat na wc, nisem niti premaknila. To je bil pa rekorden počitek pred tekmo! Prebudila sem se v sončno jutro. Ponavadi si večer pred tekom pripravim kaj bom oblekla in prištimam ruksak, tokrat si nisem čisto nič pripravila in niti ne bom opisovala jutranje panike, saj nisem vedela, kje mam stvari, nogavice kot nalašč dvoje right, nisem pomišljala koliko tekočine bi imela s seboj in kaj od hrane…
Na štartnem prostoru sem zagledala kar nekaj poznanih obrazov. Vsi veselo razpoloženi. Kmalu se je začelo odštevanje in vsi so se zapodili. Štartala sem bolj odzadaj in počasi začela. Časa za ogrevanje pred tekmo ni bilo. Nekaj metrov smo tekli ob obali, kmalu pa zagrizli v klanec in po 800-ih stopnicah vsak po svoje sopihali. Vmes se je pot zravnala in je bil čisto tekaški odsek, a jaz sem premalo “agresivna” in večinoma kar tečem za kom, ne da bi ga prehitela, čeprav bi ga neštetokrat lahko in mi pravzaprav gre na živce, da gre tako počasi. Že na desetem kilometru, na prvi okrepčevalnici v Podmaju, kjer so se odcepili Blue-jevci, so mi rekli, da sem prva od žensk, kar me je zelo presenetilo. Pričakovala sem, da me bo vsak čas katera prehitela, a se to ni zgodilo. Vse do vrha Vojaka mi je presenetljivo hitro minilo, klance sem bistveno lažje premagovala, kot lansko leto. Do Vojaka je ura kazala, da je za menoj dobrih 1500 višincev. Torej jih ostane “samo” še 850. Narava je prekrasna. <3 Malo je oblačno, pade par kapljic dežja, malo je pa sončno in že skoraj vroče. Uživala sem v teku iz vrha Učke proti Poklonu, kjer je bila druga okrepčevalnica. Še naslednjih 5 km sem imela zelo dober občutek, pot je bila zelo lepa, sicer precej težek teren, blaten in razmočen od obilnega dežja v prejšnjih dneh. Nove Speedcrosske so mi dale varen in samozavesten korak, dolina mi ni delala težav. Zadnjih 15 km se mi je začelo vlečt, nisem več čutila taprave energije, čutila sem, da počasi popuščam. Začela sem kalkulirati s časom in ugotovila, da bom težko prišla v cilj v času 5:15 ali prej. Upala sem, da ne bom še bolj “crknila” in bi se čas podaljšal nad pet ur in pol. Jedla sem več kot običajno, a še vedno daleč premalo. Tistih “samo” 850 višinskih metrov se od Poklona naprej kar precej vleče, misliš si, da si počasi na poti proti cilju, a pot je skoz razgibana, gor in dol dobrih 20 km. V cilju me je pričakal moj Toni in malo tekel z menoj. Na koncu je bil četrti, ker ga je Ivan Blečić zadnjih par metrov naskrivaj pošprintal. Toni je gledal nazaj, a ker se je Ivan “skril” med ljudi, ni opazil, da je tako blizu za njim. Lansko leto sta z Goranom Modrušanom tekla okrog 4: 14, a štiri minute izgubila, saj sta se izgubila vmes, ker so neki zlonamerneži odstranili trakce. Rekord proge tako pripada Marjanu Zupančiču, čeprav sta lani oba, Toni in Goran tekla morda še bolje. V cilju je vladalo prijetno vzdušje. Vse povprek smo si čestitali, se objemali, se pogovarjali. Naš Aljoša Smolnikar je zmagal v kategoriji Blue. Lansko leto sem tekla 5:40, letos torej 20 minut bolje. Rezultata sem bila vesela, čeprav sem potihem pričakovala boljši čas. Na koncu pač več ni šlo, nobena od punc me ni priganjala, z moškimi pa ne tekmujem, mi je čisto vseeno koliko jih je pred menoj, ker so itak klasa zase. 🙂 Spoznala sem nekaj novih ljudi, preprostih in prijetnih. V hotelu Mediteran so nas pogostili z odličnim kosilom, počakali smo na razglasitve. Dobila sem svoj prvi pokal, za prvo mesto v ženski kategoriji. Nikoli nisem bila športnica, tečt sem začela 2009, pred tem nisem bila nikoli nič aktivna. Raje smo se zadrževali v parku v Radencih in počeli neumnosti.V tretjem letniku srednje šole sem zaradi neopravičenih ur dobila ukor pred izključitvijo. Največ neopravičenih ur pa se je nabralo ravno zaradi špricanja telovadbe.
Zvečer sva se premaknila v Lovran in izvedela za dobrodelni punk festival na pomolu. Bilo je zelo malo ljudi, zato sva vmes še skočila na pico v Delfino, tam imajo res dobre pice. Ta večer sem se še bolj zaljubila, kot že ničkolikokrat…s Tonijem lahko počnem karkoli, grem kamorkoli…in imava se super. Življenje je res čudovito, samo prepustiti se mu moreš, in ne preveč komplicirat! 😉
Nedeljo sva izkoristila za uživanje in počivanje na plaži. Tonija sem iz postelje “vrgla” že ob svitu. Bil je prekrasen sončen dan, takšnih je letos res malo. Veliko ljudi se je kopalo v morju, a meni kaj takega na kraj pameti ni prišlo…brrr..je mrzla voda. Sva pa igrala Scrabble cel dopoldan. Imela sem obupno slabe črke in vse igre izgubila. Na poti domov me je popadla takšna lakota, da sva v bližini Logatca sparkirala nekje v gozdu in si spekla perutničke ter pripravila obilno skledo zelene solate in fižola. V vazi (bidonu) na mizici me je čakalo presenečenje – šopek rož (praproti in listja). 😉 
Preživela sem še en nepozaben vikend!
Zmagovalci GREEN:
Marjan Zupančič (Slo): 4: 11: 26
Dejan Grm (Slo): 4: 13: 21
Ivan Blečić (Cro): 4: 19: 10
Katja Kegl (Slo): 5: 19: 58
Chloe Schmitt (Fra): 5: 45: 27
Tea Đurek (Cro): 6: 08: 55
Zmagovalci BLUE:
Aljoša Smolnikar (Slo): 2: 10: 56
Damir Mesec (Cro): 2: 14: 53
Klemen Matkovič (Slo): 2: 15: 51
Suzana Alberini (Cro): 2: 41: 17
Tinkara Skamen Šerkezi (Slo): 2: 45: 58
Danjela Ivančič (Slo): 3: 07: 12
VEČINA SLIK: Paulo Dukić, FB

štart

zmagovalci Green
zmagovalke Green
šopek in kosilo na poti domov <3

Učka trail 2013

Foto by Salomon, AD natura Multisport series, FB

Za nami je super dan in dogodek – prva izvedba trail-a na Učko, 14.9.2013. Pred tem je desetkrat potekal Učka treking, kar je pomenilo vključevanje kompasa, orientacije in kontrolnih točk. Letos so AD Natura pripravili prvi trail, pot je bila popolnoma označena. Štart je bil v Moščeniški Dragi pri hotelu Mediteran, tik ob morju. Startalo nas je 178 tekačev, 100 na krajši razdalji – Blue, ki je merila 25 km in 1250 m + ter 78 tekačev na daljši razdalji – Green, dolgi 41 km z 2350 m +. Spoj zelenega in modrega, Green and Blue: hribov in morja. Ko smo se zjutraj peljali mimo Ilirske Bistrice je števec kazal zgolj 3 stopinje, a na morju je bila situacija drugačna, pričakal nas je sonček in zelo ugodne stopinje za tek. V začetnih kilometrih, sploh po neštetih strmih stopnicah se mi je zdelo, da bo še prevroč dan. Pot nas je vodila po čudovitih markiranih gozdnih planinskih poteh. Dodatno so jo označili z rdečimi trakovi, tako da možnosti, da se izgubiš praktično ni bilo. Iz Mošćeniške Drage smo tekli preko Mošćenic, Bodaja do Male Učke, kjer sta se kategoriji razcepili. Tekači na Green razdalji smo nadaljevali vzpon na Vojak (1400 m), najvišji vrh Učke, kateremu je sledil noro lep spust do Poklona. Ta del poti je bil odet v meglo, zato smo bili prikrajšani za razglede na Rijeko in Kvarner, na trenutke je malo zazeblo, padla je tudi kakšna kapljica dežja. Do Vojaka smo že “nabrali” vsaj 1600 višinskih metrov. Na uro sem gledala čimmanj, saj mi je pulz nenormalno bezljal, daleč nad mojo optimalno mejo, morala bi upočasniti, a nisem. Kasneje sem plačala malo davka najbrž ravno na račun prehitrega prvega dela poti. Hrana mi pa tudi ni ravno iz ušes gledala. 🙂 Nadaljevali smo po precej tekaški poti do Lovranske Drage, Trebišća, do Mošćenic in nazaj do morja – centra Mošćeniške Drage. Malo naprej od Poklona sem prehitela Katjo R., nato pa do Lovranske Drage nisem videla žive duše, ne pred menoj, ne za menoj. Sem pričakovala da me bo dohitel vsaj kakšen od štirih Slovencev, Aleš, Peter in še dva, s katerimi smo se srečevali vse do Poklona, a kar ni bilo nobenega. Ta del sem izredno uživala, tekli smo po čudoviti gozdni poti. Pasala mi je samota. Le rdeči trakci na drevesih so izdajali, da pa le nisem na samotnem treningu. Kmalu sem pa začutila, da telesu primanjkuje energije, tempo je začel upadat, že manjši klanci so me napeljevali k hoji. Spusti so mi šli kar dobro, klance pa sem že težje tekla. Po dolgem času sem prižgala Mp3, da sem odgnala slabe misli vsiljivke. Škoda le, da imam že dve leti isto, preveč mirno playlisto. 🙂 Kmalu sem tudi to ugasnila. Sama pot je bila res da precej težka zaradi kamnov, blata, gozdne podlage, stopnic, …ampak nenormalno lepa!  Na Poklonu mi je moj brat, ki je gor šel s kolesom, rekel, da so vsaj štiri, pet punc pred menoj (še zdaj mi ni jasno, kje jih je videl :)), zato se nisem ukvarjala s časom in končnim mestom, zmaga je že to, da brez večjih težav pretečem celo pot, kajti poznajo se trije meseci tekaške abstinence čez poletje. Skrbelo me je, da se ponovi poškodba, ki me je zadnje mesece tako obremenjevala. V Lovranski Dragi sem zagledala štiri tekače in tudi njih počasi, do zadnje okrepčevalnice (Obrš) pustila za seboj. Spet sem tekla sama, z zavestjo, da sem četrta ali peta. Lahko bi vprašala koga na poti za točnejše podatke, a me pravzaprav sploh ni zanimalo. Na zadnji postojanski zagledam sendviče s suho salamo, sem kar presenečena, zelo dobro so založene vse okrepčevalnice. Voda, izotonični napitki, coca – cola, sadje, čokolade, sladkor, piškoti… ni da ni. Sama imam vse s seboj, zato zmeraj dotočim samo vodo, spijem kozarec coca – cole in šibam naprej. Zadnji kilometri so mi že malo odveč, komaj čakam, da pridem v cilj. Na koncu sem pričakovala več konstantnega spusta, se je pa pot še parkrat nepričakovano dvignila. 🙂 Par sto metrov pred ciljno črto me pričaka moja ljubezen. Šele od njega izvem, da sem druga v Ž kategoriji. Zelo sem presenečena in zadovoljna, ampak mene predvsem zanima, kako je šlo njemu!?

Tekmovalo nas je 15 Slovencev. Čestitke vsakemu posebej! Toni je zmagal s časom 4:14,27, Goran Modrušan iz Pule je bil zgolj 28 sekund za njim, Ivan Blečić je kot tretji prišel v cilj s časom 4:28,54. V ženski kategoriji smo Slovenke kar blestele. Špela Strasser je izvrstno tekla, prvič udeležena kakšnega trail-a in s časom 5:02, 07 prva pritekla čez ciljno črto, v absolutnem seštevku deveta. Jaz sem potrebovala celih 37 minut za njo, do ciljne odrešitve! 🙂 Katja Rutar je v cilj pritekla kot tretja, s časom 5:48,26. V krajši, Blue kategoriji je zmagal Jan Božič (Slo) s časom 2:24, 52.

Ne morem opisati, kako neizmerno srečna sem bila v cilju! Po zelo dolgem času sem spet bila del tekaške prireditve, po dolgem času sem spet z užitkom in brez bolečin tekla. Tonijeva zmaga, moja dobra uvrstitev (čeprav bi čas lahko bil boljši), moji najdražji prijatelji, ki so zaupali vame, da bom zmogla…morska klima…vse to je pripomoglo k temu prelepemu dnevu! Vse pohvale tudi organizatorjem, odlično so izpeljali prvi trail na Učko! V cilju so pričakali slehernega tekača, vsakega posebej so vprašali, kakšna se mu je zdela tekma, šele nato so bile podelitve zmagovalcem obeh kategorij. Podelitve so bile predvidene, da bodo šele ob pol osmih zvečer, a so prestavili na šesto uro, saj so prej kot v devetih urah vsi prišli v cilj. Limit je sicer bil 10 ur. Dan sva preživela z Urošem in Jernejem. Hvala za super družbo in perfect day! <3

priprave 🙂

pred startom

Foto by Učka trail
štart, Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Paulo Dukić
Vojak, najvišji vrh Učke, 1400 m, Foto Paulo Dukić
Foto by Paulo Dukić

zmagovalci Blue

zmagovaalci Green 
<3

Categories