Articles from: November 2011

Popolni Ti

Tako sem čudne volje, da moram malo sfilozofirat o “resnicah” naših življenj. Danes sem prebrala odlično kolumno Varje Kališnik v Poletu – Popolni Ti, napisala je točno te stvari, ki jih sama premlevam že dober teden,  odkar sem zvedela,  da je umrl dedek in da je zbolela mama. Sploh slednje me je čisto sesulo. Rozine so ta vikend potovale skupaj z mano domov, potrebovala sem pogum za normalno funkcioniranje.
Prva stvar, ki je tako značilna za nas je ta, da živimo samo, da preživimo in ne da živimo! Imeti svoje stanovanje ali hišo, službo za nedoločen čas, avto in nekaj prišparanega denarja je skoraj vse kar potrebujemo. S tem smo uresničili vse, kar smo hoteli. V resnici pa smo zaradi tega razmišljanja tako nesrečni. Životarimo. Ne zavedamo se kaj zamujamo, kaj vse nam življenje ponuja, samo spregledati moramo in se začeti poslušati. S Simonom se imava precej dobro. A dobivam iz vseh koncev po glavi, kako je meni lepo, da tako uživam in kar je še hujše, sam sebe začneš obtoževati , da pa ne delaš prav, da ker drugi trpijo, bi moral tudi ti trpeti. Skoraj greh se zdi, da se ima nekdo res dobro. Velikokrat iščemo užitke v napačnih, materialnih stvareh, v alkoholu in zabavi, namesto da bi ga iskali v sebi. “Naučili so nas, da se povezujemo s svojo zunanjostjo, da je ta pomembna, zato ubijamo in dušimo notranjost. Ne zavedamo se je in tam notri so zaradi tega zmaji. Ujeta, boleča čustva, ki jih v različnih situacijah nismo mogli predelati. To so danes naši notranji hudiči, ki nas silijo živeti nesrečno, v notranji bedi ujete v tisočere strahove, prežete z jezo in objete z občutkom nemoči, frustracije in pesimizma. Tako smo zgubili stik s svojo močjo, s svojim jedrom, bistvom in naučili smo se trpeti. Zato danes vsak impulz, ki ga naš um, naša podzavest razume kot nevarnega, povzroči v nas občutek strahu oz.željo, da bi pobegnili ali pa sveto jezo, ko se hočemo branit z napadom. Skratka avtomatičen impulz bega ali boja. In prav vsako zgodbo, ki jo začnemo, vsako izkušnjo, v katero se potopimo, vse doživljamo skozi avtomatičen impulz preživetja, ki je beg ali boj. Vse to je tako nasilje v telesu, da imamo občutek, da smo v nenehni nevarnosti. Stisnemo se vase, skrijemo, umaknemo, dihamo plitvo in naš um neprenehoma dobiva sporočila o krizi. Vse to se dogaja v mikrodelčkih sekunde vsak trenutek v življenju in marsikdo tega procesa sploh ne opazi. “
Vsak je zase. Vsak zase osamljen. In zato, ker več ni pravih, globokih razmerij tudi med prijatelji, smo nasploh zelo osamljeni. Nočemo se navezati, ker smo tolikokrat bili prizadeti. Strah nas je sebe in strah nas je drugih. Ne poznamo se in niti se ne potrudimo, da bi se. V službi dam ta članek v branje sodelavki in ga takoj odloži z odgovorom: “To je preveč nekaj duhovno, to jaz ne maram brat”.  Ma kaki duhovno, to se resnice, to je osnova razumevanja o tem, kakšni smo ljudje in kaj moramo spremeniti, da bomo srečnejši, zadovoljnejši in manj osamljeni.
Pa kaj bi to razglabljala, tudi zato ne, ker se itak malokomu sploh ljubi brat, raje nanizam par fotkic prečudovite narave, kjer vlada mir, tišina in brezčasje. Pri slikcah ne rabiš razmišljat pa še hitreje preideš skozi (tudi ta odgovor sem pred kratkim slišala) :). Torej: nazadnje sva bila na Grintovcu (2558 n.m.)- zapis Jotaeaterja:

Storžič, Triglav v ozadju
Kočna
Skuta, Ojstrica, Planjava, Brana
vrh Grintovca, 2558 n.m.
Jezersko
Velika Planina 

If you don’t like the november fog … climb above it!

Cel teden se zjutraj v megli vozim s kolesom v službo in zvečer v megli, da 500 metrov pred sabo ne vidim, se vozim nazaj proti domu. To je to..megla, megla, megla. In čeprav imam slabo vest, da spet nič oz. zelo malo tečem, sva se vseeno ta vikend raje podala v hribe, kot na kak daljši tek. V soboto smo se dobili z Vesno in se zapeljali do izhodišča za na Blegoš. Pot je bila razmeroma kratka, vendar čudovita. Prva slika po par korakih v gozdu je bil Triglav. Tako blizu in tako slikovit, nad meglo je vidljivost skoraj perfektna. In to je to, gozdni zrak, hoja in panoramski razgledi..nič drugega ne rabim!:) Pot je bila sicer precej “prometna”- prava višina za družine z otroci. A smo se kljub temu imeli full dobro, se updejtali, na vrhu popili čajček, pojedli jotico in čokolado, posedeli na sončku in počasi odšli nazaj. V Škofji Loki smo se ustavili na kavici in sladici, tak da sem utrujena, bolj od hrane kot od hoje, kar počivala preostali večer in nič ne naredila za fax :/.
na Blegošu (1562 m.n.m.)
Triglav, Ratitovec

Tošč, Ljubljanska kotlina
Hribi so naju od počitnic v Špiku čisto prevzeli, tako da sva po Blegošu tuhtala kam naslednji dan – je treba izkoristit tako lepe vikende, sploh ker naslednji mesec začnem s kroženjem na intenzivnem oddelku (CIIM) za pol leta, kar pomeni turnusno delo in dva delovna vikenda 🙁 Ni bilo treba dolgo razmišljat, že sva imela v planu Stol, najvišji vrh Karavank (2236 m.n.m.). Sploh brezveze, da kaj opisujem, ker je res čist huda pot, panoramska (Bleda nisva vidla, ker ga je zakrivala gosta megla) spet pa sva občudovala vrhove Julijcev, obsijane s soncem. Na vrhu je sicer malo pihalo, a bilo je prijetno toplo. Na poti do Valvazorjevega doma sva srečala dva kolesarja in potem sva ju spet srečala tik pred vrhom Stola, kako na rami nosita svoja kolesa. Na vrhu sta se preoblekla, se najedla in se s kolesi spustila dol. Ojej, meni je drselo že peš 🙂 Gor sva šla po Žirovniški (2 uri 50 min.), dol pa po Zabreški poti (2uri 30 min.). Koliko sva midva porabila za pot nimam pojma, ker niti enkrat nisem pogledala na uro. Na koncu sva se ustavila v Valvazorjevem domu na borovničkah, macesnovcu in božanski joti s kislo repo (Jotaeater pa je jedel žgance :)). En gospod je razlagal, da sta z ženo šla kontra – gor po Zabreški in dol po Žirovniški poti in sta se zeznila. Razgled je neprimerljivo lepši po Žirovniški, dopoldan je bilo pa bolj jasno in razgledno kot popoldan. Pot je po Žirovniški nekoliko bolj položna. Če bo naslednji vikend še tako lepo, brez snega, sigurno v hribe! Če bo pa sneg, pa na tekaške smuči. Komaj čakam! Tudi jesen in zima imata svoj čar. Zelo je lepo, jaz sem srečna.

polena so pripravljena, da jih odneseš do koče 

futrava Kavke 🙂
Stol
Prešernova koča na Stolu

Sladkih6

Včeraj sva se prvič udeležila fenomenalnega tekaškega dogodka, ki je sicer potekal že peto leto zapored – Sladkih6, v Sladkem Vrhu. Gre za šest urni tek z nabiranjem krogov, en krog je dolg 1035 m. Sama sem imela malo smole in sem zaradi bolečine v kolku nehala tečt po štirih urah. Danes zjutraj sem še šepala in ponoči sem zelo slabo spala, saj me je hudičevo bolelo v levem kolku. Ampak zdaj je dosti bolje in že sem začela z pesimističnim razmišljanjem – zakaj nisem vztrajala v bolečini, sigurno bi izginila in danes bi bil isti izid, kot je, nič hujšega ne bi bilo naslednji dan. Bolečina se je pojavila nekje po 20-em km in sem vztrajala do 38-ega, ampak potem mi je pa vsa volja čisto upadla. Nisem več jasno videla cilja. Peter mi je rekel: “Imaš dve možnosti: da te nafilamo z naklofeni in greš naprej, kar pa premisli, ker vprašanje v kakem stanju boš jutri ali pa da nehaš.” Vsedla sem se na stolček, odprla pir in se nisem več vstala. Ampak je bilo zelo težko sedet in gledat kako drugi tečejo. Prej ko sem jaz tekla se mi je zdelo, da pol ljudi hodi, ko pa sem vsedla, pa so kar vsi tekli. Lahko bi še dve uri počasi hodila pa si nabrala še par krogov, a to se mi je zdelo čisto neumno. Zakaj bi to počela? Da bo pol številka večja? Brezveze, ali razdaljo pretečem ali pa nič. Potolažili so me Robert, Peter in Robert, ki so bili na istem. Ampak pustimo to! Tek in organizacija in lokacija in vse je bilo tako popolno, da šele sedaj razumem zakaj vsi tako opevajo ta tek. Takoj ko sva se pripeljala v Sladki Vrh sem začutila pozitivno energijo tega kraja in vseh zbranih ljudi. Počutje je bilo odlično. Takoj sva nesla dve vrsti peciva na mizo, namenjeno samim sladkim dobrotam, ki mi ju je spekla mama – ace kocke in eno skutno pecivo, mnjami. Zatem sva šla dvignit štartne številke, na katerih je pisalo katka005 in jotaeater. 🙂 
Tudi Simon je bil po 38-ih km že precej zdelan in brez moči, pa je rekel: “Kje, jaz grem naprej, kje je še 50!” 🙂 Mislim, da ga noben ni ravno resno vzel, vsi smo mislili, da bo naslednji krog nehal. Pa ni! Vztrajal je do konca in zadnji krog pred iztekom limita šestih ur ujel za pičli dve sekundi. Za dve sekundi bi bil počasnejši, pa se mu zadnji krog ne bi štel. Tako je končal z 49-imi krogi in s tem 50,7 km. Bravo! 
Kmalu po zaključku smo se dobili v jedilnici šole, pojedli topel obrok, pili pir (in brezalkohol :)) in se imeli super. Sledila je javna podelitev nagrad. Vsakega posebej so poklicali naprej, povedali njegovo število kilometrov, mu čestitali. Vsak je izžrebal eno številko in dobil vrečko z nagrado. Dolgo je potekala ta procedura, saj nas je bilo 114 tekačev, a bilo je fantastično! Čestitke družini Koražija za  odlično izpeljan tekaški dogodek! Čestitke zmagovalcem, vsem tekačem in tekačicam ter tudi navijačem! Drugo leto spet!
sladki kotiček 🙂
naša postojanka
zadnji tekač v cilju 🙂

podelitev priznanj 
zmagovalci 

Gozd Martuljek in okoliški hribi

1 DAN: Slemenova Špica (1911 m)

Po običajnem spanju po šotorih ali vsaj najcenejših možnih sobah, sva si tokrat privoščila hotelsko nastanitev, če sva že naletela na akcijo 3 noči je enako 4:) – v Gozdu Martuljku, v prenovljenem hotelu Špik. V petek zvečer sva se malo zapeljala do Kranjske Gore in sva kar obžalovala, da s sabo nisva vzela koles, tako lepe razgledne ceste so tukaj pa še urejena kolesarska pot. A sva se odločila obiskati okoliške hribe. Štartala sva z Vršiča, šele na tej vožnji z avtomobilom sem se pomirila: “Hvala bogu, da nisva s kolesom!”:) Na višini kakih 1200 se je pogled zjasnil, obšla sva meglo, ki je bila do te meje. Zelo lepa pot, ki se odcepi levo za Malo Mojstrovko po severni strani in desno za Sleme. Midva izbereva slednje. Po severni strani je pot precej zasnežena, tako da uživava v hoji po snegu in razgledu na meglo pod nama in na hribe vse naokrog. Na vrhu se nama je odprl čudovit razgled na Jalovec, ki je res eden izmed naših najlepših vrhov. Hotel je zelo lep, v istem nadstropju imava fitnes z dvema tekaškima stezama, orbitrekom in kolesom, s pogledom na Martuljkovo skupino. Zvečer sva tekla na stezi.

sobica
Hotel Špik
Prisojnik / Prisank, 2547 m
Ajdovska deklica 

na Slemenovi špici, 1911 m
Jalovec, 2645 m
Martuljkova skupina 
prelaz Vršič
jezero Jasna

2.DAN: Visoki Kurji vrh (1828 m)

Preživeli smo krasen dan z Saro, Andrejem in Žigom. Slednji je poznavalec okoliških hribov in neoznačenih poti, tako da smo jo mahnili iz Srednjega vrha po gozdni poti. Žiga je rekel, da ne bo težka tura, da gre večinoma po ravnem. Ker sem ga šele spoznala, nisem vedela, da malo pretirava. 🙂 Je pa logično, da se iz 800 na 1800 glih ne moreš povzpet po ravnem. Še dobro da sva s sabo vzela pohodne palice. Sara ga je malo preklinjala občasno, ko smo kar drseli po strmi drseči zasneženi in kamniti poti (oz.brezpotju), ampak nič hujšega. Hodili smo dobrih 7 ur, na Visoki Kurji Vrh. Butasto ime, ampak lepšega razgleda še v življenju nisem videla. Pot je razgibana – ozke gozdne poti, ki je na neki točki tudi zmanjka, tako da smo šli kar naravnost in pošteno zagrizli v klanec. Cel dan nismo srečali nikogar, razen gamsov, ptic in mravljic. Na vrhu smo imeli daljši postanek, malico in počitek ob panoramskem razgledu na cele Julijce, Karavanke, videl se je najvišji vrh Avstrije – Grossglocner, Kamniške alpe, Kranjska Gora, Mojstrana in v meglo zakrite Jesenice. Od spodaj je bilo turobno in zabasano vreme, višje od 1400 pa veličasni razgledi in sonček! Res perfektni dnevi za v hribe.

Veliki Kurji Vrh (1811 m), v ozadju Kepa (2143 m)
Špikova skupina
Julijci in Kranjska gora v dolini

3.DAN: 1. in 2. Martuljkov slap, Mangartska jezera in Planica

Že dva dni razmišljava o Mali Mojstrovki, ampak je lahko kar nevarna, če zapade sneg in če nimaš prave opreme in izkušenj v hribih. Je vrh visok 2332 m. Južna stran je lažja (to sva prebrala v knjigi:)) in ni bilo videti, da bi bila zasnežena, a sva se vseeno odločila, da raje mahneva raziskovat bližnje gozdove. Odpravila sva se peš iz hotela do Martuljkovih slapov. Lepa, lahka a strma pot po gozdu, ob potoku Martuljek. Do prvega Martuljkovega slapa prideš v kakšnih pol ure in je res čudovit! Iz skalnatih sten kar pronica voda in odteka na vse strani. Krasen sprehod! Povzpela sva se še do drugega Martuljkovega slapa, ki je še dobre pol ure ali uro naprej. Nazaj grede sva se ustavila v Brunarici Pri Ingotu, ki ponuja omamen razgled in malo manj dobro mineštro. Ker je bila ura šele tri popoldan, sva se še zapeljala čez mejo na sprehod okrog Mangartskih jezer (želela sva v Tamar, pa bi naju najbrž ujela tema), na poti nazaj pa sva se ustavila še pod skakalnico v Planici. Tamar pa si bova slej ko prej ogledala, samo da zapade snegec in da uredijo tekaške poti.  

1.Martuljkov slap

2. Martuljkov slap

pri brunarici “Pri Ingotu” 

Mangart
Mangartsko jezero
Planica

4.DAN: Jerebikovec (1593 m), Slap Peričnik, Vrata – Aljažev dom

Mala Mojstrovka bo že počakala na naju, danes jo mahneva na Jerebikovec! 🙂 Malo nad Mojstrano sva pustila avto, v smeri Radovna, malo naprej od table za Triglavski narodni park. Prečkaš cesto in takoj se začne kolenogriz, ki traja celo pot – dobri dve uri. Na vrhu pa imaš poplačano vsako kaplico potu, saj je razgled res prekrasen. Gozdna pot pa tako lepo speljana, da je bil pravi užitek hodit. Na vrhu sva se okrepčila in se razgledala na Julijce nad dolinami Vrata, Krma in Kot, na Kepo, Karavanke (z vrha sva videla v kako meglo in turobo greva, ko se bova vračala domov). Pot navzdol sva tekla in tako bila na parkirišču v slabi uri. Imela sva še veliko časa (no, v bistvu bi morala domov, ker imam en kup dela za fax, ampak kar nisem mogla vstran od teh lepot) in sva se odpeljala še po dolini Vrat, mimo slapa Peričnika (šla sva na vrh slapa in ga tako občudovala iz vseh smeri:)) in naprej po strmi cesti (25% klanec, pa ročna nama ne prime :)) do konca doline z namenom, da bova v Aljaževem domu jedla joto in pila pir. Hja, kar sanjaj. Aljažev dom je bil zaprt, okolica pa sapo jemajoča, tako da sem res s težkim srcem šla nazaj v turobno Ljubljano.  

Kepa in Dovje v dolini

pogled na Julijce, Triglav

na vrhu Jerebikovca 

slap Peričnik (zgornji)
slap Peričnik (spodnji)
Aljažev dom pod Triglavom

Categories