If you don’t like the november fog … climb above it!

Cel teden se zjutraj v megli vozim s kolesom v službo in zvečer v megli, da 500 metrov pred sabo ne vidim, se vozim nazaj proti domu. To je to..megla, megla, megla. In čeprav imam slabo vest, da spet nič oz. zelo malo tečem, sva se vseeno ta vikend raje podala v hribe, kot na kak daljši tek. V soboto smo se dobili z Vesno in se zapeljali do izhodišča za na Blegoš. Pot je bila razmeroma kratka, vendar čudovita. Prva slika po par korakih v gozdu je bil Triglav. Tako blizu in tako slikovit, nad meglo je vidljivost skoraj perfektna. In to je to, gozdni zrak, hoja in panoramski razgledi..nič drugega ne rabim!:) Pot je bila sicer precej “prometna”- prava višina za družine z otroci. A smo se kljub temu imeli full dobro, se updejtali, na vrhu popili čajček, pojedli jotico in čokolado, posedeli na sončku in počasi odšli nazaj. V Škofji Loki smo se ustavili na kavici in sladici, tak da sem utrujena, bolj od hrane kot od hoje, kar počivala preostali večer in nič ne naredila za fax :/.
na Blegošu (1562 m.n.m.)
Triglav, Ratitovec

Tošč, Ljubljanska kotlina
Hribi so naju od počitnic v Špiku čisto prevzeli, tako da sva po Blegošu tuhtala kam naslednji dan – je treba izkoristit tako lepe vikende, sploh ker naslednji mesec začnem s kroženjem na intenzivnem oddelku (CIIM) za pol leta, kar pomeni turnusno delo in dva delovna vikenda 🙁 Ni bilo treba dolgo razmišljat, že sva imela v planu Stol, najvišji vrh Karavank (2236 m.n.m.). Sploh brezveze, da kaj opisujem, ker je res čist huda pot, panoramska (Bleda nisva vidla, ker ga je zakrivala gosta megla) spet pa sva občudovala vrhove Julijcev, obsijane s soncem. Na vrhu je sicer malo pihalo, a bilo je prijetno toplo. Na poti do Valvazorjevega doma sva srečala dva kolesarja in potem sva ju spet srečala tik pred vrhom Stola, kako na rami nosita svoja kolesa. Na vrhu sta se preoblekla, se najedla in se s kolesi spustila dol. Ojej, meni je drselo že peš 🙂 Gor sva šla po Žirovniški (2 uri 50 min.), dol pa po Zabreški poti (2uri 30 min.). Koliko sva midva porabila za pot nimam pojma, ker niti enkrat nisem pogledala na uro. Na koncu sva se ustavila v Valvazorjevem domu na borovničkah, macesnovcu in božanski joti s kislo repo (Jotaeater pa je jedel žgance :)). En gospod je razlagal, da sta z ženo šla kontra – gor po Zabreški in dol po Žirovniški poti in sta se zeznila. Razgled je neprimerljivo lepši po Žirovniški, dopoldan je bilo pa bolj jasno in razgledno kot popoldan. Pot je po Žirovniški nekoliko bolj položna. Če bo naslednji vikend še tako lepo, brez snega, sigurno v hribe! Če bo pa sneg, pa na tekaške smuči. Komaj čakam! Tudi jesen in zima imata svoj čar. Zelo je lepo, jaz sem srečna.

polena so pripravljena, da jih odneseš do koče 

futrava Kavke 🙂
Stol
Prešernova koča na Stolu

This entry was posted in , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Categories