Category: tek na smučeh

Sončni zahod na Viševniku

Leto se je šele dobro začelo, a štartali smo zelo pestro! 🙂 Po prekrasnem vikendu v Ivančni Gorici, ko smo tekli okrog občine (Tektonik zimski 3-dnevni tek ultra 124), so se pojavile že stare težave s pokostnico ter novonastala bolečina v gležnju, ki še kar ni izzvenela. Prisiljena sem malo več počivati. Občasno gremo v Tektonik na dve ali tri ure spininga, da se dodobra našvicam na kolesu, doma naredim par jogijskih vaj in sklecov, to je pa tudi vse, saj sem vmes staknila še virozo in cel prejšnji teden bolj ali manj preživela v horizontali. Ampak stvari gredo na bolje, čez vikend sem si zaželela na easy v kakšen hrib, da nafilam svoje precej izpraznjene baterije. Samooskrbovalni vikend, totalno! 🙂 Po zapletu okoliščin sva v hribe štartala ob enih popoldan. Brez jasnega cilja. Toni zavrti par številk, dobiva par priporočil kam je še varno glede na vremenske razmere in čas, ki ga imava. Naposled se nekje na gorenjski avtocesti odločiva za Viševnik (2050 m) iz Rudnega polja, Pokljuka. Je kratek vzpon, varen, razgleden, pa še tekaške proge so blizu. Od smučišča naprej je bilo ljudi za preštet na prste ene roke, ob tej uri so se vsi vračali v dolino, pa še to večinoma s smučkami … ah, kakšna škoda, da ne smučam. Idiličen pohod v snegu, dolg približno uro in pol do vrha. Malo čutim tako gleženj, kot pokostnico, a nič hujšega. Pot je shojena in ne drsi pretirano, zato ne potrebujeva derez. Na vrhu odpreva pir, se okrepčiva z medenjaki, nafutrava še kavke in kmalu greva nazaj, saj je na mestu čutiti precejšnji mraz. Prekrasni panoramski razgledi v barvah zahajajočega sonca in enkratno vzdušje, pa me sploh ne zebe. 🙂 Pot po ravnini čez gozd nazaj do Rudnega polja izkoristiva za učenje nordijske hoje. Pri avtu se preobujeva, vzameva tekaške smuči in gasa čez cesto na progo, na nočni tek na smučeh. Takoj izgubim vso voljo, saj mi resnično ne gre. Imam pa krasnega inštrukturja, ki se ne da mojim izpadom, samo razlaga mi in me vzpodbuja. 🙂 Po določenem času dobim nazaj feeling in upanje, da mi manjka samo malo treninga in kilometrov, da bom osvojila drsalno tehniko. 
Čudovit vikend je za menoj! Lakoto in žejo pogasiva v lokalu bivšega olimpijca, veslača Janija Klemenčiča na Bledu – Chilli bar. Jutri me čaka že tretje dežurstvo letos, a s tako lepimi spomini je lažje delat … 🙂

Tekaške smučke, snegec in sonček

Snega nimamo ne v Ljubljani, ne v Radencih, pa sva ga našla drugje, tekaške proge pa tudi 😀

KOPE:

Tradicionalni pohod z baklami (bolj čelkami:)) na Gruberjev Vrh iz Šentjanža pri Dravogradu:

postojanka z moštom, čajem in šnopsom
JEZERSKO:

Priprava na Maraton treh src

Spet je bil pester vikend. V petek sem šla v Radence, saj smo zvečer pustovali (“fašenkovali”) v Gornji Radgoni. Nastopajoči so poleg Boben bas pa ananas in Adija Smolarja bili tudi Slon in Sadež, ki izvajata parodijo na boy bende v komadu Fantastičnih 5, od koder nam zamisel za letošnjo pustno masko. Bile smo najstnice, fenice Fantastičnih pet s svojim F5 Fan club-om. 🙂 Preživeli smo prijeten večer, za najboljšo oz. najbolj izvirno masko smo pristale na tretjem mestu. Nagrada je bil cel plato srebrnih radgonskih penin, ki smo ga takoj načele in seveda spraznile. 

sobota: Kljub pozni uri prihoda domov, sem se že okrog osme ure zjutraj premetavala po postelji in nisem mogla več spati. Najprej sem pozdravila glavobol, potem se pripravila na odhod nazaj v Ljubljano. Simon me je pobral na postaji s tekaškimi smučkami v avtu. Ustavila sva se v Hotedršici (občina Logatec), kjer je še dovolj snega za tek na smučeh. Bistveno več kot nazadnje na Blokah. Zjutraj so naredili super progo, sneg je bil mehek in ker mi ni preveč drselo, kot mi običajno na bolj zaledeneli progi, sem lahko vadila skating tehniko teka, ki mi je vse do takrat predstavljala veliko težavo. Čudovito sva se naužila sončka in tacanja po snegu. 

nedelja: Včeraj sva se zbudila v precej turobno jutro, ampak plan za ta dan je bil načrtovan že nekaj časa prej, zato nisva mogla iskati izgovorov. Maraton v Radencih se z veliko hitrostjo približuje, časa za treniranje ni več dosti. Tako sva se podala na POT. V majhen tekaški nahrbtnik sva nabasala 2 litra tekočine, 4 frutabele, 4 banane in nekaj koščkov čokolade. Vse je prišlo še kako prav. Štartala sva iz bližine Koseškega bajerja. Na poti sva nekajkrat “zalutala”. Mislim, da ni bil problem v slabi markaciji, ampak najini precej slabi volji. Kakšen sončni žarek ne bi bil odveč. Simon je preklinjal že na 11-em kilometru in tožil za bolečinami v kolkih. Ni bil najin dan za tek, a do cilja sva vseeno prišla. Jaz nisem imela večjih težav, razen v zadnjih kilometrih, ko je bolečina zaradi halux valgusa ali karkoli že je to, postala nevzdržna. To stanje me spravlja v obup, ker bi tek bil mnogo lepši brez te zoprne bolečine v palcu desne noge. Zadnji mesec me boli konstantno in po vsakem daljšem teku drug dan šepam in komaj obujem kateri koli čevelj. Čeprav sem enkrat sredi poti trdno sklenila, da tečem še samo sama (včasih se je težko prilagajati, ker ima vsak svoj tempo) in Simon je sklenil, da sploh ne bo več tekel večjih razdalj, sploh pa ne po poti spominov, sva na koncu na vse te besede pozabila. Simon je v deliriju sanjal samo še govejo juhico, ki naju je čakala doma in ko sem ga  vprašala če lahko zadnje metre prehodiva, saj mi je bolečina že silila solze v oči, se je komaj ustavil. 🙂 Tukaj je pa pozitivna stran tega, če tečeš v paru- ko ti pade volja, koncentracija, sploh pa motivacija, ti jo lahko da drug in obratno. Po novem večino časa pretečem brez glasbe. V celem 33 km krogu sem slišala 3 komade. Na tak način prečistim vse misli in si vzamem čas le zase. Včasih hrepenim po čisti tišini. V mestu je ni.
Po standardnem opravilu po daljšem teku (bazen če sva v Radencih, drugače sproščanje mišic v vroči banji in masaža mišic) sta na obisk prišla Nace in Martina z six packom pira. Pili smo na najin maraton in na Martinino zmago nad njenimi strahovi. Rozine so pomagale! 🙂 Super druženje, super večer. Bila sva utrujena, telo je bilo boleče, ampak občutki so bili fenomenalni, slaba volja pregnana.

Komaj čakam, da se na tako in še daljšo pot podam znova.
Pot spominov in tovarištva, 33km

Categories