Category: Krnsko jezero

Tekaški krog: Savica – KRN (2244 m) – Planina Razor – Vogel – Savica

Krn se mi je od nekdaj zdel posebna gora, z značilnim strmo odsekanim vrhom je viden daleč naokrog in ga je skoraj nemogoče zgrešiti. Že dolgo časa sem si želela obiskati tudi Krnsko jezero, pa še ni bilo priložnosti. Do Krnskega jezera je mogoče priti iz treh strani, iz Kobariške (iz Drežnice ali Planine Kuhinja) , Bovške (Lepena) ali Bohinjske (preko Komne). Midva sva kombi sparkirala na parkirišču pri Savici in s tem izbrala najdaljšo pot do Krna, preko Komne – planinske hoje je za 7 ur in 45 minut. Od Savice do Komne vodi 48 označenih serpentin, ki sva jih sekala po bližnjicah. Že pred kočo na Komni sva zavila v desno proti koči pod Bogatinom. Tukaj se je začel bolj tekaški del, jaz se sicer nisem počutila najbolj pri močeh, zelo sem bila zaspana. Več je variant do vrha, a midva sva se držala SPP. Prejšnjo noč smo ponočevali pri Maji in Iztoku v Radovljici in sva šla spat šele ob pol treh zjutraj (o količini popitega alkohola ne bi :)). Iz izhodišča sva štartala šele ob pol desetih zjutraj. Če bi bilo po moje, bi bistveno prej. Jutra v hribih so nekaj najlepšega…

Večina današnjih planinskih poti okrog Krna je zelo lepo speljanih po mulatjerah, ki so jih zgradili za oskrbovanje fronte. Krn ima namreč bogato zgodovino iz 1. svetovne vojne. Nekaj je še vidnih ostankov bodečih žic in ostankov železja iz Soške fronte.

Relativna višina med Soško dolino in vrhom Krna je 2000 metrov. Zato je Krn naš najvišji ali vsaj eden izmed najvišjih vrhov po nadmorski višini, ki jo pridobiš v enem kosu. S Krna imaš krasen razgled na vse strani. Na vzhodu Karavanke, na zahodu Kanin in Dolomitske vrhove. Na severu pa visoki vrhovi Julijskih Alp – Mangrt, Jalovec, Prisojnik, Škrlatica, Triglav…. Južni del – dolino Soče in proti Primorski nama je žal zakrivala megla. 
Celotna pot je bila dolga 55 km, 3400 + višinskih metrov. Planinske hoje je za dobrih 20 ur, midva sva večji del poti tekla in sva krog sklenila v slabih enajstih urah. Tekla sva v udobnem tempu, si vzela čas za pavzo na vrhu Krna, prav tako v koči – Gomiščkovem zavetišču, in še večkrat med tekom. Iskala sva izvire vode, za prihodnje ture po tem ozemlju. Nikamor se nama ni mudilo. Že dolgo nisem tako uživala. Razgledi so bili prekrasni, dan topel, na trenutke mi je bilo prav prevroče. Spoznala sem še en izjemno lep delček poti SPP – vse od Komne na Krn in iz Krna do Vogla pot namreč poteka po slovenski planinski tranzverzali. Do prihodnjega leta bom pretekla/prehodila celotno pot, sploh primorski del mi je še vedno čista neznanka. Iz Krna proti planini Razor sva šla precej hitro glede na časovni okvir planinske hoje, ki je bil zabeležen kot 8 ur. Ta pot je izjemno tekaška, hrana ki sem jo zaužila na vrhu je začela delovati in naenkrat sem bila polna energije. Proti planini Razor sva opazovala dolino proti Tolminu. Jasno se je videla cerkev Javorca, kjer sva bila v mesecu maju na izletu. Cerkev so zgradili avstro-ogrski vojaki, v spomin na padle iz 1.sv.vojne. Zelo lepi kraji.
Zadnjo uro naju je ujela noč. Iz vrha Vogla sva tekla do Žagarjevega grabna proti gondoli in še zadnjih 5 km po asfaltu do cilja. Če bi vedela, da je pot po Žagarjevem grabnu tako zaj.. (nasuti kamni, ki se ti kar valijo pod nogami in je vsak korak pod rizikom, da padeš), bi skoraj raje šla dol z nihalko. Ampak sva preživela. Preživeti je bilo treba še tuš na prostem in čakanje, da se skuha večerja. Nato pa končno zaslužen padec v horizontalo in počitek do poznih ur naslednjega dne.
V prihodnje si želim še več takšnih doživetij… kjer ni gledanja na uro, ni nobenih pravil, ni tekmovalnosti. Je zgolj neokrnjena narava in sva midva. <3

Krn, daleč v ozadju
Krnsko jezero (1391 m)

vrh <3
planike

proti planini Razor, Voglu, Savici.

Categories