Category: Dalmacija ultra trail

Dalmacija ultra trail 2018

Dalmacija ultra trail 2016

Dalmacija ultra trail 2017

V Dalmacijo, v kraj Omiš smo se pretekli vikend vrnili že tretje leto zapored na Dalmacija ultra trail (DUT). Vsako leto smo bili povabljeni s strani organizatorja in sponzorjev prireditve, in nam tudi nudili večdnevno hotelsko namestitev. Na takšen luksus bi se človek sicer lahko kar hitro navadil, a nam čisto ustreza bolj nomadski način življenja in bivanje v kombiju. Na ta način lahko potujemo večkrat letno in če želimo, vsak lep vikend kam gremo.

Hani je bila prvo leto v Omišu v trebuščku, Toni zmagal 100 milj. Naslednje leto se je plazila ter ob opori že stala in v naročju z njo sem kot prvouvrščena pritekla v cilj 100 km dolge razdalje. V letošnjem letu pa sva tekla oba, Toni ponovno na SKY DUT-u 100 milj, jaz na SEA DUT-u 53 km.

Ker sem čez poletje pridno nabirala ure v službi, jih to jesen pridno koristim. Tako smo si privoščili petdnevni odklop ob morju. Poleti sploh več ne maramo obiskovati obmorskih krajev, ko pa je tako lepo spomladi in jeseni. Cel teden je bilo zelo lepo vreme, podnevi za ta letni čas celo visoke temperature in tudi morje ima še vedno do 22 stopinj. V torek ob pol treh zjutraj, ko se je Toni uspel spakirat, me je zbudil, prestavila sva Hani v avtosedež in peljali smo se proti Hrvaški. Za Hani je najmanj naporna vožnja ponoči, tako, da čimveč poti prespi. Proti jutru smo se ustavili na postajališču nekje pod južnim Velebitom in zajtrkovali. Že zgodaj dopoldan smo prispeli v Omiš, popoldan preživeli ob Cetinji. Popoldne je Toni šel na lahkoten iztek z Rokojem ter Ivano Vrvilo, jaz pa s Hani na sladoled ter sprehod po mestu. Zvečer sva imela plane, kako bova v miru spila kakšno pivo in uživala ob morju, medtem ko je Hani zelo zgodaj zaspala, a sva se ji tudi midva že kmalu po osmi uri pridružila. To noč smo prespali v kombiju, opoldne naslednjega dne pa se prestavili v Hotel Plaža tik ob prizorišču tekme.

zajtrk nekje pod Velebitom

popoldanski počitek ob Cetinji

… takole vožnja hitro mine 🙂

mamica se je vrnila s teka

opazovanje ribic

čist poletno v Omišu

popolna zabava..

 

V petek popoldne ob 14-ih sva Tonija pospremili v center na start 100miljske razdalje. Že tedne nama je bilo jasno, da od tekme ne jaz, ne on nimava nobenih pričakovanj, saj sva oba v bolj slabi formi. Jaz se komaj dobro sestavila po SPP, intervalov še nisem začela teči, Toni pa nikakor ne more sestaviti treningov zaradi stalnega pomanjkanja časa in preobilice dela. Obema je bilo jasno, da se more zgoditi ne vem kakšen čudež, da bo tekmo dobro odtekel in v solidnem času prispel v cilj. Zgodilo se je pričakovano in na polovici poti, v Gati odstopil. Na srečo ni bilo kakšnih posebnih težav. Vse od starta so bile noge težke, ni bilo nobenega užitka in kljub počasnemu tempu vsesplošno matranje. Sredi noči se je vrnil v hotel. Moj spanec je bil kar nemiren, ob devetih zjutraj naslednjega dne me je namreč čakal start na 53 km v Makarski. Tekma je štela za državno prvenstvo Hrvaške v trailu. Nisem vedela kaj se bo dogajalo z mojim telesom, ali bom zdržala, ali bo koleno vredu, ali bo karkoli drugega narobe? V zadnjih dveh mesecih po SPP sem tekla zelo malo, nikoli več kot 9 km, sem pa šla petkrat v zadnjem mesecu v visokogorje hodit. Pričakovala sem res hudo konkurenco glede na državno prvenstvo in tudi naša favoritka Ajda je bila na startu.

Odločila sem se, da bodo to samo moje urice, da bom uživala in zato ubrala tempo, ki mi bo odgovarjal, da bom lahko občudovala stezice in razglede na morje. Tako se je tudi odvijalo. V začetku me je sicer začetna evforija potegnila v kar malenkost prehiter tempo. Med 1.in 2.okrepčevalnico, nekje po desetem kilometru se je gneča malo zreducirala in sem lahko ujela nek svoj konstanten tempo. Večina jih je poročala kako težek se jim je zdel teren, meni pa očitno ta Dalmacija še kako odgovarja, saj so se mi stezice zdele izredno tekaške. Tudi spusti so mi šli dobro. Vzponi pač ne, prav tako tekaške ravnine ne, kjer me je tudi ujela in gladko prehitela prvouvrščena hrvatica v zadnji uri teka. V Brelo je prišel navijat in mi podat napitek Toni, Hani pa je kar lep čas spančkala v avtomobilu. Na zadnji okrepčevalnici sem zagledala tudi njo. Čeprav mi je pogled nanjo in objemček dal naval tople energije, sem bila vseeno preveč skuhana in pečena od vročega sonca in ozračja brez sapice vetra, da bi od sebe stisnila kaj več. Na koncu sem začela preveč popuščati. Enostavno bilo mi je preveč vroče, bila sem na meji s slabostjo, pojedla sem veliko manj, kot sem imela v planu, ker mi enostavno nič več ni pasalo. Samo da bi čimprej prilezla do sence in kakšne mrzle osvežilne pijače, to je bila moja edina želja. Tekmo sem zaključila na nehvaležnem četrtem mestu, pred menoj je bila samo ena hrvatica. Malo sem obžalovala, da sem se tako predala vročini, da bi na stopničkah na koncu stale tri slovenke (to bi bilo mega ;)), ampak dejstvo je, da očitno v tistem trenutko ni šlo stisnit kaj več. V sebi nimam prave borbenosti. Zadovoljna sem s tem kar imam in kako se je vse skupaj končalo. Kljub vse prej kot lahkotnim nogam, sem solidno odtekla. Da ne govorim o analizi v cilju … pričakali smo preostale tekače, imeli se vrhunsko! Malo je bilo edino naporno laufat za Hani vse do večera, ker ni imela obstanka pri nas. 🙂 Slovenci smo ponovno razturali na vseh razdaljah! In brez pomisleka laho rečem, da se prihodnje leto ponovno vrnemo!

hotelski zajtrk ..

pred startom 100 milj

favoriti … Ivi zmagal, Marjan in Toni odstopila 🙂

start stomiljašev v petek ob 14ih

oči teče, midve uživava popoldan <3

relax … 🙂

hotelski zajtrk

nedelja pa vetrovna in mrzla 🙁

na startu v Makarski z Anjo Klančnik

Sea DUT, 53 km

 

Dalmacija ultra trail 2016

Organizatorji prvega Dalmacija ultra traila (DUT) s ciljem v Omišu, so bili prisotni na postojanki Champex Lac v Franciji, kjer je Toni odstopil na UTMB-ju že tretjič v svoji karieri, čeprav so le-ti rekli, da izgleda najbolje od vseh. Ni jim bilo čisto jasno zakaj bo odstopil. Tudi meni ne v tistem trenutku, a glede na lanskoletni dober rezultat (27 ur, 36. mesto) in dobrim počutjem med tekom, bi bil težko zadovoljen z letošnjim usihanjem že od tranzicije v Courmayerju naprej in s tem par ur slabšim časom od lanskoletnega. Ponovno so oba lepo povabili na njihovo premierno ultra tekmo. Jaz sem že od začetka navijala, da greva v Dalmacijo, natančneje v Omiš, Toni malo manj, saj je vedel da to pomeni še ena 100 milj dolga izkušnja, nobena druga razdalja ga ni zanimala (110km, 60 km ali 20 km). Ponujali so nama namestitev v hotelu in lep podaljšan vikend, in naposled je Toni le pristal na prijavo na 100 milj prve izvedbe DUT. 
V službi sem koristila zadnje nadure, dopust je ves šel že v začetku septembra za dvotedensko jadranje, tako da do porodniške, katero nastopim v začetku leta 2017, bo treba še pridno delat. Na pot smo šli v sredo po službi s Kristijem, sproti sva doma v Šentvidu pobrala Tonija, ki kot po navadi še ni bil pripravljen in je po hiši iskal stvari in pakiral, meni pa so lasje šli kar pokonci. Vožnja je potekala mirno in hitro, tako da so pred deveto uro zvečer že nazdravljali s pivom v mobilni hiški v avtokampu Galeb pri Mateji in Branetu. Medtem naju je klikal Roko, ki je pravkar pospremil Marjana Zupančiča v hotel Plaža in čakal, da tudi naju pospremi do hotela Damianii, dva kilometra oddaljen od centra mesta. Totalen šok, ko smo prispeli do hotela z 4 zvezdicami. Vsi zelo prijazni in gostoljubni, razkazali so nama sobo in midva sva bila kar brez besed. Za naju, ki sva vajena svojega naloženega in običajno nepospravljenega kombija, je bil to predsedniški apartma. 🙂 Nekako sem še nabrala moči, da sva šla na večerjo, stregli so do 23-ih. Pasala mi je samo goveja juha in čaj, nato pa sem po tušu kar padla v mehko posteljo in zaspala kot na oblaku. Bil je preveč naporen dan zame, zato mi naslednji dan niti na kraj pameti ni prišlo, da bi šla raziskovat bližnjo okolico ali se povzpela na kak okoliški hribček. Tiščalo me je v trebuhu, zato sem ves dan bila v postelji in oba sva počivala do poznega popoldneva. V takšni lepi sobici, to sploh ni bilo težko. Toni je še čutil utrujenost od Valamar traila (72km), kjer je zmagal pred tremi tedni, ter od fizičnega dela zaradi odprtja fitnesa na novi lokaciji. Upala sem, da bosta zadnja dva, trije dnevi počitka dovolj, da se bo na štartu počutil spet močan in sposoben pretečt tako dolgo razdaljo. Zvečer sva dvignila štartno številko, malo poklepetala z znanci, jaz pa naredila okviren plan avtomobilske vožnje od postojanke do postojanke. V drugi mobilni hiški tik ob morju, pri Kristiju in Markovičih so popili pre race beer, nekateri kar več pirčkov, najedli smo se pečenih kostanjev, ki jih je nabrala Meta Trampuž, spekla pa Tjaša na obali. Toni se je po večerji v hotelu malo pripravljal na tekmo, šival hlače, pisal časovnico, mene je pa odneslo v deželo tižulemižule, ne da bi se sploh zavedala kdaj. Zjutraj sem šla sama na zajtrk, da se je Toni lahko dobro naspal, nato še zadnji opravki in odhod v center Omiša na štart, ki je bil v petek ob 13-ih. 
Na vseh razdaljah je startalo 349 tekačev, na najdaljši razdalji 65 tekmovalcev. Imela sem Tonijev plan teka, ki je nakazoval, da bo razdaljo 165 km in dobrih 6000 višincev premagal v 19ih urah. Po pogovoru z organizatorji bi čas prihoda v cilj lahko bil celo boljši. Nisem imela čisto jasnega načrta potovanja od kontrolne točke do kontrolne točke, saj sem v tem okolišu bila prvič, to je laufalo kar spontano. Že na prvo KT do Jesenic, sem parkrat morala obrniti, saj je šlo za neoznačeno cesto in brez navigacije bi imela večje probleme najti pravo pot. Takoj smo se spoznali z dvema Kranjčanoma, ki sta spremljala Benjamina Žumerja ter z bratom Francoza Lionela. Srečala sem se tudi s Katarino, ženo  Marjana Zupančiča in njunim sinom Markom, skupaj smo potovali in suportirali že na Valamar trailu. Toni je na prvi KT za vodilnima (Marjanom in Lionelom, ki sta se prve ure držala skupaj) zaostajal že 12 min. Na hitro mi je uspel rečt samo, da sta z Benjaminom za par minut zgrešila traso, saj je manjkalo trakcov, nekdo jih je snel. Lionel Trivel je Francoz s štartno številko št.1, favoriziran za zmago, po ITRA točkah daleč v ospredju pred ostalimi. Proti naslednji KT – Solin, sem sledila Vitoju, a sem ju na glavni cesti izgubila v prometu, tako da sem se sama znašla čez Split do Solina, z aplikacijo na telefonu to ni bilo težko. Vito in Katarina sta bila že tam, vse do KT 7 (Kostanje), smo potem bolj ali manj potovali skupaj. Na okrepčevalnicah sem Toniju predala že zmešan napitek in predvideno količino gelov, tako da se ni rabil veliko ustavljati. V Solinu sem dobila celo poljubček, za katerega nama je zmanjkalo časa na štartu. 🙂 Izpustila sem samo KT 3 (Putalj), vse ostale kontrolne točke sem bila z avtom ob pravem času na okrepčevalnicah. Razen bolečin v križu, sem vožnjo in vso avanturistično pot zelo dobro prenašala. Na tranziciji v Gati (83,8 km) je Marjan vodil s skoraj pol urno prednostjo, Lionel pa je bil pred Tonijem 14 minut. Pred tem je padel in si grdo ranil desno koleno. Oskrbeli so mu rano in s tranzicije se je odpravil 7 minut preden je prispel Toni. Tukaj sem dobila naročilo, naj skušam do naslednje okrepčevalnice zašiti jermenček na palici, saj se je strgal. Zasilno je vzel eno drugo palico, ki je pa bila kar nekaj centimetrov krajša od druge. Šele doma sem po pogovoru izvedela, da tega sploh ni opazil. 🙂 Do naslednje KT – Kostanje, na 101 km se je zgodil velik preobrat. Palico sem seveda uredila, s pomočjo Daliborke. Tukaj sem ponovno srečala Jeseno, Tonijevo oboževalko. Punce so si privoščile Stezičarja, jaz pa sem nestrpno čakala na Tonija. Pred prihodom me je poklical, da ima eno težavo: baterije! Teren je zahteven in svetilko ima prižgano na polno in ni prepričan, da imava dovolj rezervnih baterij, polnilne so že precej nezanesljive. Naredila sva plan baterij, jaz bom sicer še skušala kakšne dobiti, a ura je bila 1:45, sredi noči. Pol pa, da ima še eno dobro novico, je rekel, naj ugotovim, na katerem mestu teče?! “Tukaj se nekaj hecajo, da ti vodiš, ampak ne vem…saj si bil še prej 24 minut za Marjanom.” “Ja, prav imajo, lihkar sem kar padu mimo Marjana, Lionela sem dohitel že prej, očitno bo odstopil, ker ga boli koleno, prihajam, pripravi mi rezervne baterije!” 🙂 Juhuuu. Prišel je trenutek, ko je konkurenca omagala, moj Toni pa preklopil v naslednjo prestavo, tudi počutil se je odlično. Takoj po srečanju se odpravim naprej na KT8 – Slime, kjer bo čez dobro uro. Okrepčevalnica je bila lepa, svetlikale so se novoletne luči, prižgali so radio, vzdušje je bilo super. Popila sem topel čaj. Na cesti sem pred tem srečala srnico in zajčka, ki je skakljal čez cesto. Vozila sem se kar  nekje, bila je trda tema in zvezdice na nebu, to je pa vse, kar sem videla, škoda da se tukaj nisem vozila podnevi. Toniju sem sporočila pravzaprav slabo novico, da sta na KT 7 odstopila oba – tako Marjan, kot Lionel. 
Sedaj ni več imel takšne motivacije, razen zborbati še zadnjih 60 km in prispeti v cilj. Pot se mu je začela vlečti, čas prihoda na okrepčevalnice se je vse bolj podaljševal, tudi teren je bil po pripovedovanju zelo zahteven – “Katka, da vidiš ti ta teren, ma kaka Istra, to je huje kot Velebit!” 🙂 Malo pred peto uro ponoči me je prijela strašna zaspanost. Čeprav so mi ponudili prenočišče v šotoru, sem si uredila mesto v svojem avteku in se za 40 minut ulegla. Bilo je zelo mrzlo. Tekačem sicer ne, ampak mene je pa prezeblo do kosti, verjetno bolj zaradi utrujenosti in negibanja. Ko je Toni šel iz okrepčevalnice, sem tudi sama pojedla malo juhe in testenin, ter se odpeljala do morja, v Brelo. Tudi tam sem se ulegla za 45 minut, in dokler je prispel na KT, je bil že dan! Toni je vzel napitek in si preobul mokre nogavice. Plan je bil, da bo od Brele potreboval dobre 3 ure do cilja, vendar se je to raztegnilo na 5 ur! V Pisku sem ga pričakala sredi idilične potke med hišami, nato pa zaradi nepazljivosti pri speljevanju po višjem zidanem robniku popraskala svoj novi avto. O groza, polna sem bila enih emocij, kar jokala bi, Toni se več ne počuti dobro, avto sem popraskala … Nič.. s tem se bom ukvarjala kasneje, zapeljala sem se do Lokve Rogoznice, kjer sem neskončno dolgo z Jeseno Platišo čakala na Tonija, nato pa se končno odpeljala zadnji etapi naproti, na cilj v Omiš. Tukaj sem izgubila še telefon, ampak sem mislila, da sem ga verjetno po pomoti dala v Tonijev nahrbtnik, medtem ko sem mu odstranjevala smeti iz žepov. Kasneje sem ugotovila, da ga ni imel Toni, ampak sem ga vozila s seboj zataknjenega za brisalec na sprednji šipi. 🙂 Ostala sem torej brez navigacije, zgrešila isto pot za nazaj, naenkrat mi je bila pot čisto nepoznana, a smer taprava, tako da sem po naključju vseeno prispela do glavne ceste za Omiš. Sparkirala sem na ciljnem prizorišču ter se povzpela čez center mesta proti Fortici, kjer je njihova zadnja kontrola pred ciljem. Fortica je trdnjava cca. 300 m visoko nad mestom s prekrasnim razgledom. Tik pred vrhom sem se srečala z mojo ljubeznijo, bil je tako umirjen in lepo počasi je hodil, idealen tempo za moje nosečniško stanje, tako da sva se skupaj povzpela do vrha Fortice, se razgledala na morje, Omiš in oddaljene otoke, naredila par slik ter se skupaj počasi spustila proti cilju. “Jaz sem pa mislila, da bova danes šla še na zajtrk!”sem rekla. “Ojoj, klko je pa ura, a je že 11?” Hihi. “Pravzaprav je že pol 12 in sva zamudila zajtrk, da.” 🙂 Skupaj sva stekla čez mesto proti cilju. Čestitke Toni za zmago! Čas 22:39:24 je bil mnogo daljši od pričakovanega, a vseeno je bilo veselje na cilju nepopisno. Tudi zame je bila pot kar naporna, predvsem pikica v mojem trebuščku je že protestirala, da je skrajni čas za počitek. 🙂
Zvečer, po popoldanskem počitku, sva ponovno šla do ciljnega prostora, da smo pričakali Braneta iz njegove prve 100 km razdalje, Robija in Lauro iz 20 km, Kristija in Mateja iz 100 milj. Vsi so zborbali! Vsa čast in iskrene čestitke vsem! Zjutraj naslednjega dne sta v cilj prispela še Simon in Leon. Nazdravili smo v bližnjem lokalu, nato pa sva šla na večerjo. Ostala sem brez zajtrka, brez kosila in zdelo se mi je, da si bi pa že zaslužila nek topel obrok. 🙂 V hotelu so Toniju vsi čestitali za zmago. Hotelir je prišel sporočit, da lahko na račun hiše naročiva karkoli iz menija (jastoga, ribe in ta dražje stvari sva namreč imela limitirane, ni spadalo v sponzorski paket:)). Midva loleka, ki nama hotel res ni domač, sva bila čisto izgubljena, kaj pa bi sploh jedla? Seveda nisva komplicirala, sva pa si privoščila ribjo ploščo za dve osebi. Dobila sva tako veliko porcijo, da me je takoj minil apetit. Vsak ribo, zrezek tune in kalamare na žaru ter cel kup blitve in krompirja, pa še dodatno pomfri. Za sladico so mu pripravili presenečenje in mu prižgali tortico s številko ena. 🙂 Oba sva bila kar ganjena, res lepo! Bilo je že pozno in bila sva sama v jedilnici. V sobi naju je čakal jacuzzi, meni topla voda ni odgovarjala in sem hitro šla ven, Toniju je pa očitno dobro delo, saj se naslednje jutro zbudil praktično kot nov. Spala sva kot angelčka, še zadnjo noč v tem prekrasnem hotelu. <3
Naslednji dan so bile razglasitve rezultatov, druženje z najinimi prekrasnimi prijatelji ter slovo od prelepega bivanja v čudovitem hotelu Damianii. Čeprav sva prenočila štirikrat, se mi je zdelo, kot da sva bila na dopustu vsaj en teden. Tako umirjena nisem bila že dolgo. Hvala organizatorjem za povabilo in za namestitev, takšne prijaznosti še nisva bila deležna nikjer! Vložili so ogromno truda v ta event, odlično označili traso, odlično založili okrepčevalnice ter maksimalno dobro poskrbeli za tekmovalce! Vse pohvale in se zagotovo vidimo prihodnje leto!  
sprejem v Omiš, hotel Damiani ****
Bili & Roko, top ekipa!

i djeca ga vole 😉 by: Nikola Perlic
prvi pre race beer
…še en pre race beer in kostanjev piknik 🙂
najina sobica v hotelu Damianii

start 

Matej, Miha in Kristi na prvi KT – Jesenice
Marjan in Lionel Trivel

KLIS
poslavljanje dneva nad Splitom
Stezičar fan club na KT Kostanje

Omiš, zadnji spust iz Fortice

z Jeseno Platišo

večerja za zmagovalca 🙂
presenečenje hotela…. in tortica za zmagovalca 🙂

najboljši na 20km, 60km, 110km ter 100 milj
zmagovalci 100 milj, vsi trije Slovenci! 🙂

Categories