Katka.run
Category: Uncategorized
100 milj Istre
V Umag smo s Tadejo in Ivojem potovali že v sredo zvečer, Toni mi je dal prosti dan pred tekmo, da se maksimalno spočijem. Želja je bila, da bomo v četrtek dopoldne nabirali šparglje in počivali na ležalnikih nekje ob morju, a deževen dan nam je prekrižal načrte. Dopoldne smo šli skupaj malo razmigat nogice, popoldne sta Tadeja in Ivo preživela na sejmu na stojnici, jaz pa v avtodomu ob knjigici Alpinist – Silva Karota. Neskončno sem uživala in si želela, da ta brezskrben dan traja čimdlje. Ivo je skrbel za najin karbolovding in pripravljal izvrstne obroke. Hvala!
Takoj ob odprtju sejma ob 14ih sem želela po štartno številko, da čimprej opravim z edino obveznostjo tega dne, a je bila že pol ure pred odprtjem dolga kolona. Nič, čakala ne bom, bom šla pa med zadnjimi ob zaprtju prijav, tako kot prejšnje leto. Popoldne se malo oglasim na stojnicah in srečam ogromno poznanih ljudi, po osmi uri zvečer pa z Luko Hrenom in Urošem Kožarjem kot zadnji prevzamemo startne številke. Moja je 14. Dolgo se nisem mogla odločiti na katero razdaljo bi se prijavila letos. V sredini januarja, dva dni pred Tektonik ultra, sem se doma močno udarila v stol in zlomila mezinec na desni nogi, kar me je prikrajšalo za 5 tednov tekaškega treninga! Bila sem zelo nesuverena, da bi zmogla opraviti z miljami s takšnim pomanjkanjem kilometrov. Ampak če gledam za nazaj, sem vedno bila v podobni situaciji, nikoli nisem zares dosti trenirala. Zadnje dni prijave je Toni rekel, da mi je vplačal startnino za 100 milj (168 km in 6500 višincev), pa bo kar bo! 🙂
100 milj Istre je največja tekaška prireditev na Hrvaškem in daleč naokrog, spada v svetovno serijo tekem Ultra Trail World Tour (18 tekem na svetu, od tega 9 PRO, kamor spada tudi Istra). Letos se je je udeležilo 1789 tekačev, od tega 395 tekačev na najdaljši, kraljevski razdalji – 100 milj! To je moja druga 100 miljska razdalja, prva lansko leto prav tako v Istri.
Petkovo jutro je bilo precej ležerno, psihično sem se pripravljala na ultra dolgo popotovanje. Iz prvotne zaskrbljenosti in nesigurnosti vase, sem postajala vse bolj mirna, čimbolj se je približevala ura odhoda na start. V Labinu sem nekako vedela, da se bo zame vredu izšlo. Tolažila sem se s tem, da, če sem zmogla skoraj 9 dni biti v pogonu na Slovenski planinski poti, bom pa sedaj tudi ta en dan! 😉 Pripravljena sem! Kljub temu, da imam praktično vso novo in nepreizkušeno opremo – Raidlight superge in nahrbtnik, Raidlight ultra light waterproof anorak, naglavno svetilko Led Lenser MH10 (prvič sem jo v roke prijela pol ure pred startom), sem jaz pripravljena! Na start sem se peljala z Lano in Matejem, tam sta me pa že čakala Toni in Hani. Seveda ni šlo brez par stresnih trenutkov, čisto v našem stilu, Toni mi je namreč še zadnje minute nalagal track na uro, mešal napitke ipd, jaz pa gledala, da mi Hani ne zapleni kakšen kos obvezne opreme iz nahrbtnika, pa še kakat je treba tik pred maminim startom, seveda. V vsem kaosu, ki sta ga imela v kombiju sem iskala pleničke in par stvari, ki sem jih sama potrebovala. Sem že pogrešala mojo mamico, ki v takih primerih najboljše poskrbi za najino princesko. 🙂 Minute so tekle brzinsko, na startu še par besed s sotekači, slikica ali dve in že smo v rahlem rosenju dežja drveli proti Plominu. Po 1 uri in 41 minut smo se že prvič videli z mojima spremljevalcema, Hani in Tonijem. Tukaj sem imela še nekaj opravka z novim Raidlight Revolutiv vest nahrbtnikom. V kakšni naslednji objavi mu bom posvetila več besed, ker je fenomenalen, ampak če se ga navajaš šele med tekmo, zna biti rahlo neugodno. Odzadaj ima namreč dve torbici, spodnja je fiksna, zgornja se pa pripne in odpne, lahko jo imaš odzadaj ali si jo kar med tekom potegneš čez glavo naprej na prsi in si jo pripneš ter vzameš ven stvari, ki jih potrebuješ, odpneš in vržeš nazaj na hrbet. Top stvar v glavnem, sploh ne rabiš odpenjat ruksaka! Udoben je pa tako, kot da nimaš nič na sebi. Do cilja v Umagu sem ga že popolnoma osvojila. 🙂 V Plomin sem prišla 10 minut prej kot lansko leto, ampak počutje je bilo izvrsto, nisem imela občutka, da grem prehitro. Čez celo tekmo sem “tekmovala” s svojo lanskoletno časovnico. Samo to mi je bilo važno, da ne bom preveč zaostajala za lanskoletnim časom. Ko sem od daleč zagledala Učko, sem rekla Mihatu, ki je bil za menoj: “Poglej, saj je čisto bela!” Začala je pihat burja, pričel se je pravi idiličen zimski vzpon na Učko. Lepa stezica, vse naokrog pa sneg. Meni je bilo neznansko lepo! Tudi zeblo me ni tako močno, da bi nadela rokavice in vodoodporno jakno. Ves čas sem bila samo v vetrovki. Ko smo bili na brezvetrju, mi je bilo še pretoplo. Res, da so bile divje vremenske razmere, a jaz sem imela dobro opremo, dovolj stvari za oblečt in to mi ni predstavljalo težav. Na Vojaku nas je pozdravilo glasno navijanje Oskarja in še ene punce. Ker je Hani spala v avtu, sva bila s Tonijem dogovorjena, da ga vsakič malo prej pokličem, da bo točno vedel moj prihod na okrepčevalnico. To je pomenilo, da sem vsa premražena, po zasneženi cesti (upala sem, da ni poledenela) iskala v nahrbtniku telefon, da mu javim, da prihajam. Seveda pa ni bilo omrežja. Ah klinc, prenevarno je, da bi se na tem spustu ukvarjala s telefonom, se bo že znašel po svoje. Skoncentrirala sem se na spust in če sem na vzponu prvič rahlo podvomila vase, da le nisem tako pri moči, kot bi si želela, mi je spust šel odlično in zelo sem uživala.
Na Poklonu me pričaka Toni, zamenja prazne bidone s polnimi, napolni zalogo hrane, lupčka in gasa naprej. Ta del se dobro spomnim že iz lanskega leta in mi je super tekaški. Od Brgudca prične kar fajn snežiti, kar je v kombinaciji z močno burjo in sojem naglavne svetilke ter kančkom zaspanosti eno posebno zanimivo doživetje. Srečava se z Belijem, še zadnjič me dohiti Miha. Izgubil je vrečkico s hrano, upam da sta mu moja dva WINFORCE gela dala vsaj malo moči. V Trsteniku me preseneti Ivo, že od daleč vidim avtodom, z novico, da sem druga, tretjo pa vidim v tem istem šotoru pred seboj. To mi nekako ne gre v kalkulacijo, saj sem po ITRA točkah šele na 7.mestu in sem pričakovala, da bom letos težko računala sploh na stopničke! Navijem si Mp3 in gasa naprej v noč. Nazadnje sem glasbo poslušala pred enim letom na Istri, playlisto imam pa na iPod Shufflu isto že nekaj let. V Buzetu me pričakata in oskrbita Ivo in Toni (okrog roke mi navije powerbank za polnjenje ure), ter poročata, da prva (Federica Boifava) ravno odhaja iz tranzicije. Po par korakih iz tranzicije dohitim to Italijanko. Tečem počasi in neopazno ocenjujem situacijo. Neverjetno se mi zdi, da sva skupaj že v Buzetu, na 88-em km. Sama se prekleto dobro zavedam koliko je še pred nami, celih 80km, da se moram še naprej držati svojega tempa, svoje časovnice in prepričana sem, da se bova s Federico še srečali, če se bom tega držala. Ko je videla, da sem jo prehitela, sta z njenim tekaškim partnerjem tako pospešila, da je v par minutah več nisem videla daleč pred seboj. To se mi je zdelo super. Sama sem preživljala največjo krizo na celotni progi, adrenalin iz Buzeta je zelo kmalu popustil. Postala sem tako zaspana, da me je asociiralo na zaspanost na SPP-ju, ko smo šli proti Idriji ali naslednji dan proti Nanosu. Nekajkrat je bilo treba prečiti reko Mirno, jaz sem skakljala po kamnih, nisem šla direkt čez vodo in niti nisem bila tako strašno mokra. Morda se je poznala tudi omenjena hitra zračnost superg Raidlight Responsiv Dynamic, namreč nisem čutila neke mokrote v supergih in tudi žuljev nisem dobila. Bledlo se mi je od zaspanosti in razmišljala sem, kaj bi dala sedaj za trenutek včerajšnjega dne, ko sem v avtodomu brala knjigo Alpinist. Če ne bi bilo rezultatsko tako zanimivo, bi morda celo razmišljala o odstopu. Vem, da se to sliši grozno, ampak nisem mogla držati odprte oči, napol miže sem hodila, mešalo se mi je od zaspanosti, polahko sem začela halucinirati (pred seboj sem videla Vidalija, čeprav je v realnosti bil več kot uro pred menoj:)). Nakar se začne jasniti in ugasnem lučko, prilezem pa tudi do izjemno lepe vasice HUM (stoti kilometer), kjer me čaka presenečenje. Pred seboj zagledam dve znani postavi, Federico in njenega spremljevalca, približujem se jima pa s svojim lahkotnim tempom izredno hitro. Na okrepčevalnico pridemo z 6 sekund razlike. Obe spijeve kavico, jaz le tri požirke, saj je prevroča, in gasa naprej. Sledi tekaški asfalt, kjer imam dober pogled daleč za seboj in ugotovim, da je v zelo kratkem času zelo zaostala. Juhej. Vodim! In zdi se mi, da zelo popušča, verjetno že plačuje davek prehitrega začetnega tempa, pravtako tempa iz Buzeta. Vse to me obudi od skoraj mrtvih in zelo dobro odtečem vso etapo dolgo 17 km do Butonige (8.čas absolutno). Tam me pričakujejo Drejka team in moja dva sončka. Vsakič, ko vidim mojo malo Hani, je tako nasmejana in dobro razpoložena, kar mi da še več energije za naprej. Toni ji že drugi dan govori, da mamica teka, kadarkoli me vidita, kaj neki si misli v svoji mali skravžlani glavici. 🙂 Do Motovuna in Oprtalja gre nekako hitro in brez posebnosti, tam se pa zavedam, da imam še vedno skoraj 4 ure do cilja (32km), kar me malo psihično začne najedati. Kamorkoli pridem, navijajo zame poimensko, res čudovit občutek! Na koncu pa naredim spet isto napako, kot že tolikokrat, se mi pa zdi, da sem se tokrat naučila, da je v prihodnje ne bom več ponavljala. Proti koncu imam vedno v zavesti, da zdaj bo pa kmalu cilj in neham vnašati kalorije, preneham jesti, ker kao, saj sem skoraj na koncu. Ampak 4 ure je še zelo veliko časa!! Spet mi je zmanjkalo energije za malo hitrejši tek, kot sem si želela na koncu in sem precej slabo odtekla zadnje ravninske kilometre. Če bi jih odtekla tako dobro, kot jih je npr. Beli, bi bila blizu ženskemu rekordu proge. Naši so mi poročali, tudi mama po telefonu, da je drugouvršena daleč daleč za menoj, dobro uro ima zaostanka, tako da se mi naj nikamor ne mudi. Vseeno sem si želela čimprej priti na cilj in končati s to mukotrpno ravnino na koncu. Zadnji kilometer je bil res čudovit. Ko že vidiš ciljno prizorišče in slišiš dogajanje. Na cilj sem prišla zgolj slabih 10 minut hitreje kot lansko leto, s časom 23 ur 16 minut, ampak veliko bolj lahkotno in spočito. 1. mesto v ženski kategoriji, 14.mesto absolutno! (tako kot je bila moja startna številka :)) Bilo je 101 odstopov, kar je četrtina. Ta številka pove, da je bila tekma res težka.
Zmaga je naša! Slovenci smo razturali na vseh razdaljah! Moja ni samo moja, v veliko meri pripada moji spremljevalni ekipi, ki me nesebično podpira in verjame vame, bolj kot verjamem sama vase! HVALA srčki moji! Zahvaljujem se vsem, ki ste mislili name, navijali zame in mi pošiljali vzpodbudna sporočila! Čestitke vsem tekmovalcem, vsem finišerjem za borbo s samim seboj ter organizatorjem in volunterjem za vrhunsko izpeljan tekaški ultra dogodek! Bravo! Vidimo se spet prihodnje leto …
Slike še zbiram …
branje Alpinist-a, day off pred tekmo
pred startom v Labinu
foto: Drejka team
s Helenco in Borutom
Labin
vesela druščina..
Teja praznuje svoj RD na svoji prvi stomiljski razdalji:)
srček moj <3
prva okrepčevalnica – PLOMIN, moja dva sončka
stezice…
HUM, z Federico. prevzem vodstva
stezice…
Butoniga, foto: Drejka team
Butoniga
z nasmehom proti cilju ..
z nasmehom vedno ..
cilj
pozdrav z Umaga 🙂
moja spremljevalna ekipa
prvih pet žensk na 100 milj
prve tri, foto: Drejka team
direktor tekme: Alen Paliska
zmagovalca
happy, foto: Drejka team
zmagovalca ..Slovenija in Japonska 🙂
reklama za Carico:)
zmagovalki Istra 100 milj 2013 in 2019
z Borutom, finišerjem 100 milj
Srečno 2019!
Vsako leto napišem, da je bilo to leto najlepše, tokrat se bom ponovno ponavljala. Leto 2018 si bom vsekakor zapomnila in mi bo za vedno ostalo v prelepem spominu. Pridobila sem si nekaj izjemno bogatih izkušenj. Udeležila sem se kar nekaj lepih večjih tekmovanj (TransGran Canaria, Istra 100milj, Eiger ultra trail, Dalmacija ultra trail) in številnih drugih. Tudi skupaj s Hani smo doživeli nekaj lepih krajših potovanj, verjetno bo pa z njo to leto že veliko lažje potovati s kombijem, česar se zelo veselim. Najbolj pa se mi je seveda vtisnil v spomin moj pohodniško tekaški podvig iz Maribora do Debelega Rtiča po Slovenski planinski poti. Pa ne zaradi ženskega rekordnega časa, temveč celotne zgodbe, ki je ob tem nastala in zaradi izkušenj, ki sem jih pridobila. Pot nas je povezala, še najbolj z mojo podporno ekipo (Toni, Tadeja in Ivo) in počutim se kot najsrečnejša oseba na svetu, da mi je bilo vse to omogočeno…
… najsrečnejša in neskončno hvaležna sem tudi zato, da še vedno lahko preživim dneve na način, ki ga najbolj obožujem. V naravi in z ljudmi, ki jih imam rada. In največja zahvala gre moji mamici, ki mi to omogoča. Čeprav ima sama zdravstvene težave, je tri dni bila z mojo malo princesko pri nas doma, mi smo pa vandrali po Hrvaškem Gorskem Kotarju in Kapeli. Zadnji dan leta 2018 smo se sprehodili na čarovniško goro Klek (1181 m), zahodno od Ogulina. Skoz je bilo videti meglo, ki je zakrivala vrh Kleka, a nam se je pokazal sonček in nekaj razgleda na vrhu. Ob polnoči smo imeli svoj manjši, a prelep ognjemet nekje pod to zanimivo čarovniško goro. Prespali smo v avtodomu.
Naslednje jutro smo se zbudili v pravo zimsko idilo. Prebudila sem se prva in šla na sprehod po nedotaknjeni belini ter prezračevala glavo ob zvoku škripanja snega pod stopali. Po zajtrku smo se odpravili na izhodišče za Bele stene – Jasenak. Žal smo pohod skrajšali, ker je bil teren precej zahteven zaradi snega. Leta 1985 so Bele in Samarske stene bile razglašene za strogi naravni rezervat. Posledično pot ni nič očiščena, pogosto je treba plezati čez hlode. Na sestopu proti avtodomu smo srečali medvedovo stopinjo. S Tonijem sva malo podaljšala trening po cesti, medtem ko sta se Ivo in Teja peljala naprej proti Samarskim stenam. Srečali nismo žive duše, niti nobenih stopinj, razen živalskih. Zanimiv občutek, da smo sami “v divjini”. Ampak z ljudmi, ob katerih se počutim varno. Me je pa za trenutek stisnilo, ko je Ivo naenkrat skočil od mize in rekel, da smo spraznili akumulator – skoz je namreč delalo gretje in glasba. Na srečo se je dovolj hitro spomnil in še lahko prižgal avto. Ta večer smo si čas krajšali z namizno igro Ticket to ride ter Naseljenci otoka Catan. Vsakič se veliko pogovarjamo o SPP-ju, zanimivo mi je poslušati njihovo plat zgodbe in prigode, za katere nisem vedela. Ivo je že veliko prepotoval in doživel, ampak, da reče, da mu je naša Slovenska planinska pot eno najlepših izkušenj ever, sem posebej navdušena in vesela. To ni samo moja zgodba, ampak zgodba vseh nas, ki so bili z menoj! <3
Naslednje jutro sem si zaželela sončnega vzhoda na Samarskih stenah, jih uspešno vse zbudila ob pol sedmi uri in odpravili smo se na krajši sprehod. Pot je bila ponovno kar naporna zaradi snega in strmine. Vendar prelep jutranji sprehod v pravi zimski idili, ob naletavanju snežink. Na vrhu nas je pričakala samo megla, ki se je delno razkadila, ko smo bili nazaj v dolini. 🙂 Obiskali smo še Ratkovo sklonište (zavetišče) – prekrasen, edinstven bivak na vhodu v široko votlino pod skupino kamnitih stolpov. Pred kratkim (2017) so ga malo obnovili, prebarvali in je res nekaj posebnega. S Tonijem sva ponovno za par kilometrov podaljšala trening in tekla po cesti do avtodoma, iz katerega je že na daleč dišalo po palačinkah. Tukaj se je naše nepozabno vandranje zaključilo.
Hvala vam za najboljšo družbo in najlepše praznovanje novega leta!
Srečno 2019!
..da ne bo prelahek trening ..
… prinesemo par drv do koče
za nama Klečice
vrh Kleka
planinski dom pod Klekom
ponoči zapadel sneg <3
1.1.2019
veseli proti Belim stenam
zavetišče pod Bjelimi stenami
crazy happy people
prečudovite Bjele stene
sneg nam onemogoča hitro napredovanje
“Prsti”
pogled iz vrha Bjelih sten na Bjelolasico in Klek
..nekaj plezanja..
mi imamo zimsko idilo!
na sončni vzhod na vrh Samarskih sten 🙂
namesto sonca pa sneg in zimske radosti 🙂
prelepo zavetišče Ratkovo sklonište pod Samarskimi stenami
29.novoletni tek DOLSKO
Že za letošnjo sezono sem imela plan teči krajše teke, se udeleževati krajših tekem in ne toliko daljših. Vzdržljivost mi očitno ni problem, bi pa enkrat rada naredila nek preskok v hitrosti. Vse skupaj se mi je v letošnjem letu nekako izjalovilo, saj sem se prijavljala na same dolge tekme (to kar imam sicer najrajši in v njih najbolj uživam). Oktobra 2017 Dalmacija ultra trail 100 km, januarja 2018 Knap trail 64km, februarja Transgrancanaria 125 km, aprila Istra 100 milj, maja Maraton treh src 42 km, junija Eiger ultra trail 100km in avgusta Slovenska planinska pot 600 km.
O novoletnem teku v Dolskem sem že veliko slišala. Družina Vencelj se ga je več let tradicionalno udeleževala (Toni, njegova mama in oče). V bližini živita tudi dva sodelavca, Urša in Vojko in vedno se je lepo malo podružit tudi v civilu, ne samo v uniformi v bolnišnici. Letos mi je tako le uspelo priti na štart. Sprva smo mislili iti vsi, direktno iz Radencev, tudi Hani in Toni, a je Hanika zbolela za noricami, tako, da sem na tek morala sama. Izbrala sem razdaljo 10,5 km z 150 metri višinske razlike, čeprav sem sprva želela na 14,5 km (apriori vedno izberem najdaljšo razdaljo :)). Na spletu obstaja razpredelnica tekačev, ki so tekli pod 50 minut na 14, 5 km ter pri ženskah na 10, 5 km pod 45 minut. Toni mi je napovedal, da misli, da bi lahko tekla pod 45 minut, sama v to sicer nisem verjela. Zadnje dni je bilo čisto preveč enih dobrot na mizi, od bifteka, piškotov .. in čisto ničesar se nisem branila. Na dan pred tekmo, ko sem želela kak ogljikohidratni obrok, sem ugotovila, da nimamo nič kaj primernega temu in si zvečer skuhala testenine.
Zjutraj mi je neznansko pasalo se peljat do Dolskega. Hani je bila tečna in tudi sicer so za nami slabše prespane noči in več sitnarjenja, normalno, zaradi bolezni. Potrebovala sem malo oddiha zase. Že na prijavah srečam nekaj znanih obrazov, potem sledi ogrevanje in odštevanje do štarta. Skoraj si oblečem dolgo zimsko majico, a kmalu ugotovim, da mi bo hudo prevroče. Idealen dan za tek je, čeprav je stopinj komaj kakšna nad ničlo, greje nas pa sonček! Mislim, da si lepšega dneva ne bi mogli želet. Ko sem se peljala nazaj proti domu, mu je pogled slučajno zasukalo v desno in ko sem zagledala Kamniške Alpe, tako prečudovite, kot bi bile narisane, sem skoraj izgubila nadzor nad volanom. Presunilo me je, kakšen čudovit pogled!
Toni mi je rekel: “Štartaj na polno, primi se prve, na koncu boš že zgrizla, to je kratka tekma!” S kratkimi teki namreč nimam izkušenj. In tudi ne s teki, ko greš čez sebe in daš vse od sebe. Do te meje enostavno ne znam in ne zmorem priti. Ampak sem se nekako držala Tonijevih besed in štartala kar se da hitro. Se je pa zgodilo, da se nisem rabila kakšne prijeti, saj sem po par sto metrih ostala vodilna. Konkurence nisem poznala, itak sem pa šla čisto svoj tek za trening. Doma vseeno ne dam toliko od sebe kot na tekmi. Zanimivo mi je bilo, da sem v klanec lepo prehitevala, na spustu in ravnini so me pa že ujeli nazaj. 🙂 Grizla sem do konca, a niti približno ne morem reči, da sem dala vse od sebe. Ko je Vojko prišel v cilj, je bil kar omotičen in slaboten in rekel: “Šel sem čez sebe!” Meni se je pa zdelo, da sem tako spočita in sveža, da bi šla še en krog. Se pravi, da nisem dala vse od sebe, in srčno upam, da bom kdaj prišla do te meje, da bom tega zmožna. V cilj sem prišla s časom 43:32, kot prva v ženski konkurenci in sem zelo zadovoljna, saj nisem pričakovala časa pod 45 minut. V cilju sem srečala svojega strica iz Gornje Radgone, ki je prišel odtečt 4,5 km in nato z ženo odpotoval naprej na morje. Nisem mogla verjeti, kje se srečamo!! Svet je majhnen… svet je čudovit … in tek nas definitivno povezuje!
Preživela sem prekrasen dan in hvala vsem, ki ste bili del njega! Z veseljem se bom vračala na ta tek v Dolskem.
Rašica trail 2018
Včeraj sem se končno udeležila Rašica trail-a, ki ga Roman in Mojca Jež v glavni vlogi organizirata že 4. leto zapored. Vsako leto sem le z zanimanjem prebirala poročila. Menda zraven obvezno paše slabo vreme oz.dež in tudi letos je bilo tako. Čeprav mi FB in ves ta virtualni socialni svet gre velikokrat pošteno na živce, ima pa tudi prednosti. Popolnoma enostavno je komunicirati in se dogovarjati – na moje vprašanje med nekimi komentarji, če bi morda kdo bil za štafeto, kajti na 60 km niti v sanjah trenutno ne pomišljam, se je praktično v istem momentu sformirala naša skupina. Žiga X Gombač mi je poslal sporočilo, da s Timotejem Bečanom iščeta punco za štafeto. V skupini za štafeto morajo biti trije udeleženci in najmanj ena ženska. Uf super, čeprav sem imela rahle pomisleke, saj bom verjetno najšibkejši člen in pokvarila rezultat. Ampak zadeva je itak bolj uživancija in “zajebancija”, kot resno tekmovanje. Veselila sem se teka in zame popolnoma novih stezic ter poti po Rašici in Šmarni gori. En krog je dolg 20 km z 1000 višinci vzpona in spusta (moja ura je pokazala večje številke višincev). Sama sem startala kot tretja, v 3.krog, saj sva dobila varstvo malo pred deseto uro dopoldne, ko je naš najbolši gorski tekač v letu 2018, Timotej Bečan že bil v cilju. Med čakanjem na Žigata me je zelo zazeblo. Komaj sem čakala, da začnem tečt. Žiga je prispel v nekako pričakovanem času 2uri 12minut. Interno sva med seboj imela “dvoboj”, v izzid v moj prid sem sicer iskreno dvomila, ker bo trasa zame čisto prekratka. Še nikoli ga na tako kratki razdalji nisem prehitela v klanec, spusti mu pa tudi grejo odlično. Že po pol ure so moje noge v klanec bile tako težke, pulza nisem mogla dvignit, čisto pričakovano, saj sem z novembrom začela z intervalnimi treningi in sem skoz po malem utrujena. Pa seveda služba in popoldnevi s Hani … enostavno ni časa za počitek, razen zvečer, ko greva s Hani spančkat in jaz obvezno zaspim pred njo. Vseeno sem se potrudila in skušala ne popuščati v svojem tempu, navzgor mi je bilo pač malo težje, na spustih pa tudi nisem mogla čisto spustit zavor, saj je dež že tako namočil stezice, da smo vsi bolj ali manj poplesavali po blatu. Ravninske in tekaške dele sem pa neznansko uživala. Po prekrasnih jesenskih stezicah in megli, so se mi v mislih predvajale otroške pesmice, ki jih pojem Hani. 🙂 Edini del poti, ki sem ga poznala je bil iz Grmade na Šmarno goro. Ko sem nekje na vrhu Šmarke za hip pogledala na uro in je pokazalo 1:51, mi je bilo jasno, da ne bom mogla ujeti Žigatovega časa. Nič zato .. samo da preživim ta vratolomen blaten spust, ki se je na srečo končal zelo hitro, potem pa samo koliko je šlo še zadnja dva kilometra. Pogled na uro v cilju me je presenetil. 2uri 10 min. Krog je izredno hitro minil in že sem bila v družbi prekrasnih ljudi, kjer je zmeraj tako prijetno. Premočena in blatna sem bila do kosti, se takoj preoblekla, nato pa na zasluženo pivo in druženje do razglasitve rezultatov. Naša ekipa je gladko zmagala, Timotej je naredil izjemno prednost (njegov čas: 1ura 36 min), midva z Žigatom pa tudi oba super odtekla. Hvala vama za povabilo in to čudovito izkušnjo! Občudujem predvsem tiste najvztrajnejše, ki so šli vse tri kroge .. bilo je mrzlo, pretežno deževno, megleno, spolzko, blatno … Skratka noro! Čestitke organizatorjem za res prijeten dogodek z obilico pozitivne energije!
stopničke, štafete
Dalmacija ultra trail 2018
V Dalmacijo, v kraj Omiš smo se pretekli vikend vrnili že tretje leto zapored na Dalmacija ultra trail (DUT). Vsako leto smo bili povabljeni s strani organizatorja in sponzorjev prireditve, in nam tudi nudili večdnevno hotelsko namestitev. Na takšen luksus bi se človek sicer lahko kar hitro navadil, a nam čisto ustreza bolj nomadski način življenja in bivanje v kombiju. Na ta način lahko potujemo večkrat letno in če želimo, vsak lep vikend kam gremo.
Hani je bila prvo leto v Omišu v trebuščku, Toni zmagal 100 milj. Naslednje leto se je plazila ter ob opori že stala in v naročju z njo sem kot prvouvrščena pritekla v cilj 100 km dolge razdalje. V letošnjem letu pa sva tekla oba, Toni ponovno na SKY DUT-u 100 milj, jaz na SEA DUT-u 53 km.
Ker sem čez poletje pridno nabirala ure v službi, jih to jesen pridno koristim. Tako smo si privoščili petdnevni odklop ob morju. Poleti sploh več ne maramo obiskovati obmorskih krajev, ko pa je tako lepo spomladi in jeseni. Cel teden je bilo zelo lepo vreme, podnevi za ta letni čas celo visoke temperature in tudi morje ima še vedno do 22 stopinj. V torek ob pol treh zjutraj, ko se je Toni uspel spakirat, me je zbudil, prestavila sva Hani v avtosedež in peljali smo se proti Hrvaški. Za Hani je najmanj naporna vožnja ponoči, tako, da čimveč poti prespi. Proti jutru smo se ustavili na postajališču nekje pod južnim Velebitom in zajtrkovali. Že zgodaj dopoldan smo prispeli v Omiš, popoldan preživeli ob Cetinji. Popoldne je Toni šel na lahkoten iztek z Rokojem ter Ivano Vrvilo, jaz pa s Hani na sladoled ter sprehod po mestu. Zvečer sva imela plane, kako bova v miru spila kakšno pivo in uživala ob morju, medtem ko je Hani zelo zgodaj zaspala, a sva se ji tudi midva že kmalu po osmi uri pridružila. To noč smo prespali v kombiju, opoldne naslednjega dne pa se prestavili v Hotel Plaža tik ob prizorišču tekme.
zajtrk nekje pod Velebitom
popoldanski počitek ob Cetinji
… takole vožnja hitro mine 🙂
mamica se je vrnila s teka
opazovanje ribic
čist poletno v Omišu
popolna zabava..
V petek popoldne ob 14-ih sva Tonija pospremili v center na start 100miljske razdalje. Že tedne nama je bilo jasno, da od tekme ne jaz, ne on nimava nobenih pričakovanj, saj sva oba v bolj slabi formi. Jaz se komaj dobro sestavila po SPP, intervalov še nisem začela teči, Toni pa nikakor ne more sestaviti treningov zaradi stalnega pomanjkanja časa in preobilice dela. Obema je bilo jasno, da se more zgoditi ne vem kakšen čudež, da bo tekmo dobro odtekel in v solidnem času prispel v cilj. Zgodilo se je pričakovano in na polovici poti, v Gati odstopil. Na srečo ni bilo kakšnih posebnih težav. Vse od starta so bile noge težke, ni bilo nobenega užitka in kljub počasnemu tempu vsesplošno matranje. Sredi noči se je vrnil v hotel. Moj spanec je bil kar nemiren, ob devetih zjutraj naslednjega dne me je namreč čakal start na 53 km v Makarski. Tekma je štela za državno prvenstvo Hrvaške v trailu. Nisem vedela kaj se bo dogajalo z mojim telesom, ali bom zdržala, ali bo koleno vredu, ali bo karkoli drugega narobe? V zadnjih dveh mesecih po SPP sem tekla zelo malo, nikoli več kot 9 km, sem pa šla petkrat v zadnjem mesecu v visokogorje hodit. Pričakovala sem res hudo konkurenco glede na državno prvenstvo in tudi naša favoritka Ajda je bila na startu.
Odločila sem se, da bodo to samo moje urice, da bom uživala in zato ubrala tempo, ki mi bo odgovarjal, da bom lahko občudovala stezice in razglede na morje. Tako se je tudi odvijalo. V začetku me je sicer začetna evforija potegnila v kar malenkost prehiter tempo. Med 1.in 2.okrepčevalnico, nekje po desetem kilometru se je gneča malo zreducirala in sem lahko ujela nek svoj konstanten tempo. Večina jih je poročala kako težek se jim je zdel teren, meni pa očitno ta Dalmacija še kako odgovarja, saj so se mi stezice zdele izredno tekaške. Tudi spusti so mi šli dobro. Vzponi pač ne, prav tako tekaške ravnine ne, kjer me je tudi ujela in gladko prehitela prvouvrščena hrvatica v zadnji uri teka. V Brelo je prišel navijat in mi podat napitek Toni, Hani pa je kar lep čas spančkala v avtomobilu. Na zadnji okrepčevalnici sem zagledala tudi njo. Čeprav mi je pogled nanjo in objemček dal naval tople energije, sem bila vseeno preveč skuhana in pečena od vročega sonca in ozračja brez sapice vetra, da bi od sebe stisnila kaj več. Na koncu sem začela preveč popuščati. Enostavno bilo mi je preveč vroče, bila sem na meji s slabostjo, pojedla sem veliko manj, kot sem imela v planu, ker mi enostavno nič več ni pasalo. Samo da bi čimprej prilezla do sence in kakšne mrzle osvežilne pijače, to je bila moja edina želja. Tekmo sem zaključila na nehvaležnem četrtem mestu, pred menoj je bila samo ena hrvatica. Malo sem obžalovala, da sem se tako predala vročini, da bi na stopničkah na koncu stale tri slovenke (to bi bilo mega ;)), ampak dejstvo je, da očitno v tistem trenutko ni šlo stisnit kaj več. V sebi nimam prave borbenosti. Zadovoljna sem s tem kar imam in kako se je vse skupaj končalo. Kljub vse prej kot lahkotnim nogam, sem solidno odtekla. Da ne govorim o analizi v cilju … pričakali smo preostale tekače, imeli se vrhunsko! Malo je bilo edino naporno laufat za Hani vse do večera, ker ni imela obstanka pri nas. 🙂 Slovenci smo ponovno razturali na vseh razdaljah! In brez pomisleka laho rečem, da se prihodnje leto ponovno vrnemo!
hotelski zajtrk ..
pred startom 100 milj
favoriti … Ivi zmagal, Marjan in Toni odstopila 🙂
start stomiljašev v petek ob 14ih
oči teče, midve uživava popoldan <3
relax … 🙂
hotelski zajtrk
nedelja pa vetrovna in mrzla 🙁
na startu v Makarski z Anjo Klančnik
Sea DUT, 53 km
Planina Zaslap in KRN
V začetku oktobra se nam je končno poklopil termin in predvsem vreme, da smo lahko obiskali prijatelja Andraža na Planini Zaslap pod Krnom, kjer kraljuje poleti. Planina je najvišje ležeča, na višini 1370 metrov. Andraža sem spoznala na Slovenski planinski poti, kjer se mi je pridružil pod Bogatinom in me spremljal vse do Debelega Rtiča, zame pa skrbel, kot da bi se poznala že celo življenje. Bila sem s svojo podporno ekipo iz SPP – Tonijem, Tadejo in Ivojem. Ker smo imeli s seboj malo Hani, je Andraž na planino pripeljal svojega psa Bukefal-a (Buki), da si je z njim krajšala čas. Verjetno naslednjič tega ne bo več ponovil, saj je celo noč ubogi kuža ječal od bolečin, toliko vsega je dobil za jest. Preživeli smo dva nepozabna dneva … Tadeja in Ivo sta kuhala, midve s Hani pa preprosto uživali na tej prekrasni planini. Ivo je nabral šipka za čaj ter marele, ki smo jih na vse načine jedli dva dni – v juhi za kosilo, v omaki za večerjo ter v jajčkah za zajtrk .. 🙂 Odkar je Hani začela s septembrom hoditi v vrtec, je veliko bolj navezana name in se me oklepa, kar je v tem primeru bilo zame super, saj ni hodila daleč naokrog, kot ponavadi, ampak bila skoz blizu mene. Krave se namreč po planini in okrog hiše prosto sprehajajo in s tem tudi kakci. Pa kljub temu je v enega mogla stopiti, da je še Toni imel delo in čistil čevlje. 🙂
Naslednji dan smo se po zajtrku povzpeli na Krn, Toni je nosil Hani na vrh, jaz iz vrha nazaj na planino. Skoraj 800 višincev navzdol mi je povzročilo kar konkreten muskelfiber v naslednjih dneh. Me je pa ravno ta pot utrdila, da sem jo čez slab teden z lahkoto nosila na Debelo peč (enodnevni izlet s prijateljico Anito, njenim Klemnom ter Živo, ki je zgolj dva dni starejša od Hani). Tako je Hani je v enem tednu bila na dveh dvatisočakih. Žal je vrh objela megla malo preden smo prispeli gor in se lep čas ni razkadila, kar nas je oropalo res božanskega razgleda iz vrha. Pa nič zato … k Andražu se vsekakor še vrnemo.
Bilo je nepozabno! Hvala Ivo, Teja, Andraž za vse! <3
priprava na novo avanturo 🙂
Andraž in Bukefal nas pospremita iz Pl. Kuhinja
Buki ni ostal lačen 🙂
topla kuhinja
pogled na vrh Krna iz Planine Zaslap
..iti ali ne iti na vrh? 🙂
Ivo in Tadeja na Planini Zaslap
mala planinka
Hanikin prvi dvatisočak … KRN 🙂
Intervju v nočnem programu Slovenija 1- SLOVENSKA PLANINSKA POT
Prve dni po prihodu v cilj Slovenske planinske poti (SPP) sem bila zelo utrujena, ampak z vsakim dnem je počutje boljše. Počasi zbiram fotografije in izkušnjo sestavljam v celoto. V naslednjih dneh bom na tem blogu pripravila daljši zapis mojega popotovanja od Maribora do Debelega rtiča.
Danes ob polnoči sva se z Alešem Ogrinom v nočnem programu radia Slovenija 1 pogovarjala o mojem podvigu – dostopno na tej povezavi.
Preko spletne trgovine tektonik.si še vedno lahko naročite športne majice v podporo mojega projekta:
Katka na Slovenski planinski poti
Katka je starartala v Mariboru 18.8.2018 ob 6.05
Prvi dan je je uspela preteči 102 km. Za nekaj ur je zaspala na planini Vodol, malo pred Raduho.
Drugi dan je že premagala večino Kamniško Savinjskih Alp in si nekaj kratkih uric spanja privoščila v koči na Kokrškem sedlu.
Še v temi je opravilala vzpon na Grintavec, tako da je prve sončne žarke dočakala na Jezerski Kočni. Sledil je spust na Jezersko in nato vzpon na Storžič in Kriško goro pa naslednji spust do Tržiča. Do polnoči ji je uspelo priti še preko Dobrče in Begunjščice do Zelenice.
Po štirih urah spanca je bila že na poti naprej proti Stolu in Begunjščici. Po spustu v Mojstrano je sicer načrtovala nekaj urni počitek, vendar se je zaradi slabe vremenske napovedi v prihajajočih dneh samo na hitro osvežila in okrepčala in šla naprej noči naproti. Na Triglav se je v družbi treh spremljevalcev povzpela nekaj minut pred polnočjo. Do jutranje zore je uspela preko Plemenic in Bovškega Gamsovca priti na Kriške pode.
Malo je zadremala in že nadaljevala preko Razorja in nato po plezalni poti skozi Zadnje okno na Prisojnik. Na Vršiču si je zopet privoščila samo ‘power sleep’, saj vremenska napoved za naslednji dan spet ni bila najugodnejša. Tudi Jalovec osvojila ponoči.
Šesti dan je pričela z nekaj urnim spancem v Trenti. Po vzponu na Prehodavce je nadaljevala mimo Sedmerih do Krnskega jezera. Na Krnu si je končno privoščila malo več spanca, dobrih 5 ur.
Danes ob 14.30 je prispela na Petrovo Brdo. Od tu naprej proti morju jo čakajo malo nižji hribi, vendar pa vremenska napoved ni najbolj ugodna. Že na spustu s Črne prsti jo je ujela prva nevihta.
Na poti jo spremljajo številni prijatelji in znanci. Poleg njih pa je spoznala tudi veliko novih ljudi, prijateljev gora in stezic, ki so se pridružili bodisi napovedano ali nenapovedano.
Vsi ste vabljen, da se ji pridružite vsaj na delčku nejene dolge poti!
Težko je za daleč naprej napovedati njen napredek. Jutri dopoldan bo že nekje v bližini Idrije
Z nakupom športne majice v spletni trgovini www.tektonik.si lahko podprete njen projekt SPP 2018.
avtor: Toni Vencelj
Slovenska planinska pot 2018
Te dni mineva eno leto, odkar sem pol leta po porodu odtekla prvi daljši – več urni tek. Nikoli nimam občutka, da treniram veliko, pravzaprav treniram vedno veliko premalo, so bili pa treningi v zadnjem letu vseeno bolj načrtni in redni, kot kadarkoli. Konec septembra 2017 sem se opogumila za 42km Valamar trail v Rabcu in zmagala v ženski kategoriji. Oktobra 2017 sem bila povabljena na Dalmacijo ultra trail v Omiš, s strahospoštovanjem sem izbrala 100 kilometrsko razdaljo, saj sem bila šele osem mesecev po porodu in odtekla zelo lahkotno in brez večjih težav, ponovno zmagala v ženski kategoriji ter bila absolutno sedma.
Pričela sem razmišljati o sezoni 2018. Kot glavni cilj sem si zastavila Slovensko planinsko pot, ki je ostala moja velika nedokončana želja vse od leta 2014 (povezava na blog), ko sem se že lotila te poti, a žal neuspešno, predvsem zaradi pomanjkanja izkušenj. Ker nisem potrebovala jesenske pavze, sem lahko prvo tekmo tempirala že za februar in nastopila na tekmi ultramarathon world toura na 125 km dolgi Transgrancanariji. Vseh 18 ur na progi sem se spopadala s prebavnimi težavami in končala na 14. mestu, s čimer nisem bila zadovoljna. Zadnji hip sem se prijavila na 100 milj Istre, saj po Kanarcih nisem bila pretirano utrujena. Do razdalje 100 milj (170km) imam veliko spoštovanje, teči 100 km ali 100 milj je zelo velika razlika. Šest tednov kasneje mi je odlična uvrstitev na Istri 100 milj (2.mesto) – pod 23ur in pol, prinesla dobre ITRA točke, tako da sem se lahko zadnji hip prijavila na še eno World tour trail running tekmo – za julijski Eiger ultra trail 101km v Švici, ki slovi kot ena najlepših. Medtem sem sicer malo več časa posvetila treningom na asfaltu in ravnini zaradi Maratona treh src v mojih domačih Radencih v mesecu maju. Kar mi je kasneje bilo žal, saj mi je zmanjkalo časa za treninge po hribih in nabiranja višincev. V malo težjih razmerah, kar je sicer klasika za Radence, sem ga pretekla 3:09, kot tretja Slovenka, čeprav nisem bila uvrščena v državno prvenstvo, saj se nisem prijavila preko AZS (letošnja novost). Videla sem, da imam rezerve, če se bom v prihodnosti odločila odtečt še kak cestni maraton. Želja mi je vsekakor pod tri ure.
Na Eiger ultra nisem prišla povsem spočita, pa tudi dnevna forma ni bila ravno najboljša, zato sem bila zadovoljna z uvrstitvijo med deseterico (9.mesto).
S končanim Eiger ultra trailom se je pričelo odštevanje do letošnjega mojega slednjega in največjega izziva – Slovenske planinske poti v enem zamahu.
START: sobota 18.8. ob 6ih zjutraj v Mariboru.
Slovenska planinska pot (SPP) je prva vezna pot v Sloveniji in v Evropi, ki jo je zasnoval Ivan Šumljak z značilno Knafelčevo markacijo s številko ena ob rdeče belih krogih. Dolga je okrog 600 kilometrov, skupaj se nabere več kot 45.000 metrov višinske razlike v vzponih in prav toliko v spustih. Pot poteka iz Radvanja pri Mariboru čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, čez najvišje vrhove Julijcev, Cerkljansko-Idrijsko hribovje, Nanos, Vremščico in Slavnik do morja. SPP ali planinska transverzala je eden od simbolov slovenskega planinarjenja in Planinske zveze Slovenije (PZS).
Pot je uradna od 1.avgusta 1953, od leta 1983 je pa izziv priti skozi čimhitreje. S planinsko hojo in normalnim spancem ponoči se jo da prehoditi v 28-ih dneh.Med tekači se v šali pogovarjamo , če nekdo premaga to pot v manj kot 14 dneh, lahko reče, da je pot pretekel, če potrebuje več časa, jo je prehodil. Zaradi ‘komercialnih’ interesov se knjižica z vsakim ponatisom malo spremeni. Sama bom uporabila knjižico z 69-imi žigi, ki jo je uporabila tudi Ruth Podgornik Reš in ostali moški, ki so se “potegovali” za rekord SPP. Najnovejša knjižica im sicer 80 žigov vendar z izjemo ovinka v Kamniških Alpah in podaljška do Debelega rtiča, so vse nove točke na isti poti. Do sedaj je pot preteklo 9 moških (nekateri izmed njih tudi dvakrat) – Marko Dovjak, Franc Kavčič, Radovan Skubic Hillary, Milan Županec, Uroš Feldin, Andrej Martinčič, Nino Fijačko, Klemen Triler in Marjan Zupančič, ter 2 ženski (Ruth Podgornik Reš in Anja Klančnik).
Moški rekord ima Marjan Zupančič iz leta 2015: 7 dni 8 ur 9 minut.
Ženski rekord Anja Klančnik 2018: 11 dni 23 ur 49 minut.
Te dni se intenzivno ukvarjam s pripravami za celoten projekt. Na poti mi bodo nudili suport moj mož Toni, Tadeja Krušec in Ivo Carin. Veliko tekačev se je že javilo, da me bodo spremljali na stezicah. Poskrbeti moramo tudi za leto in pol staro Hani. Prve štiri dni bo doma, v najboljših rokah svoje babi Marije, kasneje pa jo bom upam da tudi večkrat srečevala.
Na tako dolgi, nepredvidljivi in težki poti čez naše najvišje vrhove se lahko zgodi karkoli. Nemogoče je napovedati končni izzid, vsekakor pa mi je največja želja, da letos zagledam morje in prispem peš v Ankaran. <3 Vabim vas, da se mi na poti kadarkoli pridružite. O napredku vas bo sproti obveščal mož Toni. Vesela bom družbe, kjerkoli in kadarkoli, da bo ta neskončno dolga pot v prijetni družbi minila hitreje.
Prijateljica Tjaša Puklavec mi je oblikovala grafiko za majico. Z nakupom majice v spletni trgovini www.tektonik.si lahko podprete moj projekt SPP 2018.
Hvala!
Se vidimo na poti ….
Katka
