1.aprila sva s Tino potovali v Nepal, z Letališča Jožeta Pučnika na Brniku, preko Istanbula v Kathmandu s Turkish Airline. Čeprav sva se zadnja leta bolj malo videvali, je Tina v mojem srcu kot moja sestra, to naju še vedno vsi sprašujejo, ali sva sestri. Po mojem podobnost ni toliko vizualna, kot je v najinem karakterju, in tudi na potovanju se je izkazalo, da sva si zelo podobni v razmišljanju in vedenju. Za moj 30. rojstni dan mi je med drugim kupila karto za Demolotion Group na Metelkovi. Čeprav sem naslednji dan delala v službi celodnevno, sem seveda šla na koncert in prespala v kombiju, saj je bila huda megla, pa še ni se mi ljubilo za štiri ure obračat domov. Kadili sva cigarete, pili pivo, poslušali koncert in Tina je rekla, da bo letos pa šla na potovanje v Nepal, četudi sama. Ne, ne, ne… sama pa ne, jaz grem s teboj! “Bi res šla Katka?” 🙂
Ta dan bo tudi za njo verjetno za vedno nepozaben, saj je ta večer srečala Primoža in iskrice med njima so dokončno vzplamtele. Po pogovoru z možem, ki je totalno podprl to idejo in bil navdušen, da grem na treking na območje, kjer so dolge etapne tekme, o katerih sam že dolgo potihoma sanja, sem ji odgovorila pritrdilno: “Ja Tinči, greve!”. 😉 In sva šli…
Po 12ih urah potovanja sva bili že v Kathmanduju. Tudi potrebno vizo (40$) sva uredili dokaj hitro. Kar na letališču sva zamenjali
SIM kartico (Namaste) da sva se lahko med seboj klicali zastojn, odrezana pa sem bila od našega sveta doma, razen preko interneta. V eni uri sva bili zunaj v kaotičnem vrvežu, s cca 20 kg težkim ruksakom. Toni mi je doma rekel, da mi je komaj stlačil v ruksak, a da mu je ratalo en liter Stezičarja za uspešen prihod v Nepal. Naročile sva taksi (700 Rp = 5,9 eur), a so me mogli čakat, ker sem iskala Stezičarja… neuspešno, ni ga bilo. Uživali sva v vožnji, po levi strani ceste, vsepovsod hupanje, veliko prometa, veliko prahu, veliko ljudi, ki hodijo vsepovprek. Ni mi bilo moteče, je pa full drugače kot pri nas. Povedali sva naslov, ki sta ga priporočila Titina in Peter, v Thamlu – Tibetan peace hotel. In hop sva bili nastanjeni, še prej pa nazdravile z Everestom, da je do sedaj šlo vse kot po maslu. Šli sva proti mestu in se ustavili v eni agenciji, da povprašava kako je glede prevoza do Sallerija, kjer bova midve začeli treking. Hoteli sva z Jirija, a bi nama še za kake dodatne 3 dni podaljšalo hojo, a nisva vedeli kakšen bo najin tempo, kako nama bo šlo. Iz Lukle nisva želeli, kakor gre večina ljudi, z manjšim letalom na 2800m, ker si prehitro na tej višini, potem so pa razdalje zelo kratke med kraji. Tako da Salleri oz. Paplou (tja je možno tudi z manjšim letalom), je bila odlična izbira! V agenciji je gospod obrnil ene dvajset telefonskih klicev, da nama je naposled uredil prevoz z Jeepom naslednje jutro ob 5:30. Plačali sva 3200 Rp/osebo = 27 eur (da se dobiti skoraj enkrat ceneje, ampak ne vem kako bi si to uredile, ker prostor, od koder smo se zjutraj peljali, je bil kar nekaj, ni bilo podobno kakšni postaji:)) Vse agencije za TIMS kart so bile zaprte, saj je bila sobota popoldne, poslal naju je do enega centra (s taksijem, a sem rekla, da ne, dosti je bilo nategancije, ne bova plačevali spet 500 Rp, če lahko greva peš, ker po Orux map je bil ta center oddaljen samo 1,5km). Tam je bil odprt samo okenček za urejanje trekinga okrog Anapurn, midve sva pa šli v Everest Base Camp in Gokyo, tako da nič nisva uredili. Bil je pa “lep” sprehod in prvi resnejši stik z mestom. 🙂 Na poti nazaj sem si kupila eno tanjšo puhovko The North Face za 2900 Rp = 25 eur. Malo me je skrbelo, da me bo zeblo na višini, a nimaš kaj… ruksak je nabit do amena, za nič nimam več prostora:) Zvečer tuš z mrzlo vodo in počitek. Spala sem odlično, le sredi noči so me pogrizli komarji in komaj sem čakala na jutro…
Naslednji dan startava res zgodaj, upala sem, da se bo tip iz agencije držal dogovora in prišel po naju. V začetku sem bila še malo nezaupljiva do ljudi, sploh v Kathmanduju. Prišel je z mopedom in odzad neka kripa kot taksi in peljal naju je po tako zakotnih ozkih ulicah, da me je postalo za trenutek pošteno strah. Ob petih zjutraj je bilo mesto še temačno, električna razsvetljava zelo slaba ali je sploh ni, zato je vtis mesta bil toliko bolj grotesken. Moped je skoz vozil okrog nas levo, spet desno in skoz je hupal – komuniciral z najinim šoferjem v taksiju. A prispeli smo do kao nekega parkirišča, kjer je čakalo več Jeepov. Še enkrat sva mogli plačat 400 Rp za taksi, čeprav sva mu plačali že dan prej. Tina je rekla vredu.. samo da živi prideva od tu:) Prtljago je naložil na vrh Jeepa, poslovili smo se in odšli sva z mesta… peljalo se nas je 7 oseb + nori voznik, ki je prehitel vse kar je videl pred seboj. Ponavadi natlačijo 10 oseb in vožnja je bistveno manj udobna. Po osmih urah in pol adrenalinske vožnje (vmes postanek za zajtrk in kosilo) in v poslušanju njihove lokalne glasbe smo prispeli v Paplou. Cesta je bila res odbita, včasih je tudi ni bilo in prevoziš kako reko, pa nešteto ovir na cesti, od tega, da pes spi sredi ceste, da kaj gradijo ali rešujejo nasedli stroj na gradbišču.
Na kosilu sva se začeli pogovarjat z dvema Nepalcema in sta se kar čudila, da sve same in vsi so smejali, ko sva rekle, da še ne veva kam greva, ko so naju odložli. Tudi midve sva se smejali. 🙂 Nepalca sta se zavzela za naju in nama priporočila lodge, ki ga imata onadva rezervirana. In sva bile nastanjene, ob dveh popoldne. Jaz hop v tekaške cunje in tečt po okolici. Gledali so me vsi, kot da sem z lune padla, ampak nisem se dala motiti, pač res ne pašem kot tekačica v ta kraj, a vseeno, meni je lepo. Veliko sem spremljala Orux map, kljub temu sem parkrat zašla z zamišljene poti in se plazila po ofroad terenu. Tekla sem 16, 5km, bila sem blizu Junbesija, kjer je nek samostan in pot iz Jirija vodi mimo, a žal mi je bilo, da sem to iz Lonly Planeta izvedela šele kasneje, ko sem se vrnila s teka in sem prehitro obrnila. Zvečer sva sestradani naročili
Dal Bhat in čakali več kot uro in pol. Nisva vedeli, da se moreš zmenit za uro, oz.da kuhajo za vse naenkrat, itak pa noben domačin tukaj ni govoril angleško. Za nameček sem se obremenjevala zaradi denarja, saj sem zaradi vseh opravkov, ki sva jih imele, pozabila dvignit malo več denarja in sem računala, da mi bo zmanjkalo za cel treking. Prišla sem do sklepa, da bom preživela z budgetom 15 eur/dan, ampak brez pirčkov, čokoladic in drugih priboljškov. Vsi so mi namreč rekli, da ne v Lukli, ne v Namcheju nimaš več bankomata. Ob sedmih se je napolnila jedilnica in vsi hkrati smo dobili hrano. 🙂 Dal Bhat pomeni, da čez nekaj časa pridejo do tebe in ti ponovno napolnijo šalčko z lečino juho ter dosipajo riža, kolikor želiš. Tako da sem ob večerih pojedla dve porciji oz.toliko riža, kot ga doma nikoli ne bi. Nepalca sta nama vmes prinesla Mo:Mo (to moreta probat!), po večerji pa smo pili rum z vročo vodo ter si pogledali Kung Fu Pando z otroci, ki so bili tam. Res lušten večer!
1.dan trekinga, Paplou – Jubing – 1600m (8 ur 30min):
Zjutraj smo štartali skupaj, hodili kako uro in pol, potem sta si Sashank in Ganesh vzela čas za cigaret med cvetočimi
rhododendroni in kao, da naju bosta ujela. Najin tempo je zgleda bil kar dober, ker naju nista ujela več. Do Taksinduja, kjer bosta onadva prenočila, sva prišli okrog poldneva. Tukaj sva že bili na poti, ki se pridruži iz Jirija in ugotovila sem, da je ta dobro markirana. Nisem rabila več spremljati zemljevida. Meni se je zdelo prehitro, da bi končale etapo, šele dobro sva začeli hodit, zato sva se strinjali, da greva še malo naprej. Hodile sva dobrih 8 h ta dan, brez kosila, med riževimi polji, razgledi so bili sicer bolj klavrni, koprenasto in oblačno je bilo, a toplo. Popoldan sva se nastanile v lodgu v Jubingu. Vsepovsod tako prijazni ljudje in nasmejani otroci, res sva uživali, skoz smo se pozdravljali z “Namaste”. Tina je zadnjo uro bila že kar zmatrana, bilo se je treba spustiti iz 2330 m na 1600m. Dobila je žulje in krče v mišicah. Mene so malo boleli boki od teže nahrbtnika, drugače sem bila zelo zadovoljna, da tako dobro prenašam težo nahrbtnika, kajti najbolj me je skrbel le-ta.
2.dan: Jubing – Paiya – 2772m (6ur 45 min):
Zjutraj
chapati with jam, kar bo skoraj klasika za zajtrk. Nekaj časa sva hodli z enim mladim nosačem Chhiri-jem in vmes naju je povabil na mangov sok, nosači so imeli še kosilo. Vsi so se nam smejali, spet. Zanimivi sva bili za domačine, saj sva iztopale s tako velikim nahrbtnikom in sami, večina jih ima namreč nosače in vodiča. 🙂 Nikakor ni želel, da midve plačave, kar me je res ganilo. Ne zgleda, da imajo prav dosti v življenju materialnih stvari, a zgledajo srečni in tudi rečejo, da so srečni in dali bi še to malo, kar imajo. Tino matrajo krči v mišicah in žulji, danes sva premagali 1500 višincev, jaz sem nosila še Tinino spalko ta dan in vso vodo, tako da je moj ruksak bil težak najmanj 24kg, a še zmeraj sem flegma hodila, brez kakršnihkoli težav. Ta dan prvič srečava
jake, večinoma pa mule, ki nosijo plin in razne stvari. V Bupsi opazujem menihe, kako se umivajo pri lavorju. Ljudje tukaj so zelo čisti, večinoma lepo oblečeni, nosači v kavbojkah in karirastih srajcah. Zjutraj je res luštno opazovati kako se vsi rihtajo pred hiškami v lavorjih in pipah z vodo. Po 6h 45 minut hoje obstaneve v Paiyi ob dveh popoldne, čeprav sem jaz imela v mislih, da bova prišle do Lukle, a je Tina res utrujena. Nima smisla, da forsirava naprej, nikamor se nama ne mudi. Kasneje mi prizna, da je ta dan za njo bil najhujši. Lepo sva izkoristili popoldan, se umili z mrzlo vodo, ki sva jo doble v lavorju, si skuhale čaj ter kockali Jamb do večerje ter opazovali otroke, kako se zunaj igrajo.
3.dan: Paiya – Phakding – 2650m (5 ur 30 min):
Ta dan se nama odpre pogled na goro Khumbilo (5671m), sveto goro Sherp. Zjutraj res krasni razgledi na gore. Vedeli sva, da sva blizu Lukle, saj je nad najinimi glavami letelo ogromno avionov. Še 500 višinskih metrov vzpona in prispeli sva v mesto. Hodiva kar lep tempo, hitreje od nosačev, saj se oni med potjo ogromno ustavljajo in počivajo. Do sedaj mirne vasice, pristni domačini, tukaj se pa začne turističen del trekinga, kar naju kar malo žalosti. Najbolje sva se počutili z domačini. Spašujeva za Tims kart, pa doben nič ne ve, naposled dobiva informacijo, da se oglasiva pri tourist police na koncu mesta. Tam naju vpišejo v knjigo, ne dobiva pa nobenih dovoljenj, Tims bova dobile v Monju, dovolilnico za naionalni park pa v Namcheju. Tukaj na banki bi lahko dvignila denar, a pobereje 5% provizije. Je rekla gospa, da bo bankomat v Namcheju, da ni problema. Tina je v lodgu počivala, jaz sem pa šla malo tečt popoldan, na tej višini sem še upala. Večerja je bila najslabša od vseh, saj je bila zelo pikantna. Sva se pa prvič tuširali z vročo vodo in si zadnjič na celem trekingu umili lase. 🙂
4.dan: Phading – Namche Bazaar – 3430m (6 ur):
Na poti spoznava Mingmo, sherpa in vodič skupine šestih Kitajcev, s katerim se bomo srečevali čez cel treking. V kraju Chhumawa , malo za Benkarjem sva uredili kartico za trekerje – TIMS, za isto ceno kot bi jo v Kathmanduju (v agenciji nama je rekel, da bo enkrat dražja) = 17,5 eur/2000Rp. Dovolilnico za nacionalni park dobiva v Monju za 3300 Rp. Pred Namchejem je bila kontrola dovolilnic, nato pa nikoli več. Mingmo “izkoristim” predvsem, da mi pove imena gora, ki so pred nami, to mi zelo olajša moj način raziskovanja – slikanje razglednic in potem primerjanje v naravi ali pa iskanje po zemljevidu. Sred idiličnega gozda smo se ustavili, razlagal nama je o njihovem življenju, o veri in naju obe objel ter naju ni izpustil za debelo minuto. Malo je že bilo čudno, a kasneje sem razmišljala o življenju, ki ga mi živimo. Sama se sicer zelo rada objemam z vsemi, do katerih čutim prijetno energijo, a veliko ljudi se pa ne. Smo zelo nedostopni in vase usmerjeni ter kljub vsem materialnim stvarem, ki jih imamo, precej nesrečni. Tam mi pa vsi razlagajo, kako so srečni, kljub temu, da nimajo veliko. Potres jim je lansko leto porušil nešteto domov, s politiko so nezadovoljni, ni služb, ni denarja, Indija jim omejuje surovine, a menda se ne sekirajo preveč, verjamejo, da bo vse vredu. In kar se tiče od potresa porušenih hiš, vsaka jim čast, sploh nisem imela občutka kakšna grozota se jim je dogodila, saj na veliko vse popravljajo, gradijo, urejajo… V Namcheju sva se nastanili v lodgu Mt.Kailash, z razgledom na Kongde Ri, 6186m. V lodgu sva vse tri noči bili edini turistki.
5.dan: Namche Bazaar (9 ur – na Everest View point, nato Thame)
6.dan: Namche Bazaar (4 ure 30 min – Ed Hillary Viewpoint, Khunde, Khumjung)
V Namcheju sva ostale cel dan zaradi aklimatizacije, ker pa je Tina naslednje jutro tožila za slabostjo in da je ponoči enkrat bruhala, sva ostali celo dva dni. Skoz imam v glavi besede Titine in Petra: “Bojta se višinske bolezni kot hudič križa!” :), zato sva res previdni. Prvi dan že pred zajtrkom greva na Everest view point, prvič zagledam Everest, kar me navda s tako evforijo in zganjava norčije ter pozirava ena drugi. Najprej sem seveda zamenjala Everest za en drug vrh, ki je zgledal višji, potem sem pa spet primerjala z sliko z razglednice in stvari so se mi poklopile. 🙂 Malo sem se počutila butasto, ampak sem nazaj grede videla, da se verjetno tako počutijo tudi drugi, saj naju je marsikdo ustavil in vprašal, če vava kateri vrh je Everest. 🙂 Po zajtrku sva šli do kraja Thamo in Thame (6ur), po kateri se vrneš v Namche, če greš iz Gokya čez Renjo Pass. Pot je bila prečudovita, podplati so me srbeli, da bi kar tekla. Turistov za na prste ene roke prešteti, idila nebeška! V Thame sva šli na odlično kosilo… testenine z zelenjavo in sirom ter pile njihov vrhunski čaj milch tea.
Naslednje jutro bi lahko šli počasi naprej, a po prebiranju o višinski bolezni iz Lonly Planeta obstaneva dodaten dan v Namcheju. Tina se ne počuti dobro, slabo ji je. Tudi sama sem zadnja dva dni imela hud glavobol, zato sem vzela en Diamox in se trudila piti veliko tekočine, saj je Diamox diuretik. Mingma nama je svetoval popiti vsaj 4 litre tekočine na dan in tega sva se držali. Sama grem na potep po “bližnji” okolici za dobre 4 ure – obiščem kraja Khunde in Khumjung ter se prvič v življenju povzpnem čez 4000m nadmorske višine, na Hillary Memorial View Point. Uživam neskončno in to je kraj, kamor bi sama peljala vsakega turista, srečala pa nisem žive duše, razen jakov – 360stopinj razgled na Khongde Ri, Khumbilo, kraja Khunde in Khumjung, Everest, Lhotse, Ama Dablam, Thamserku, Namche… Tukaj sem se počutila, da lahko kar umrem, tako sem bila srečna. 🙂 In končno je popustil glavobol. Ko sem se vrnila je tudi Tina bila bolje, šli sva na sprehod po mestu ter na lahko kosilo.
7.dan: Namche Bazaar – Pangboche – 3950m (6ur 30 min + 3h do Ama Dablam Base Camp)
Za tri noči, tri večerje, tri zajtrke, vroč tuš in polnjenje baterij sva plačali 6500Rp (55eur) za obe skupaj. Spanje je vsepovsod praktično zastojn ali pa zaračunajo 200Rp (1,7eur) za sobo, vendar je pogoj, da pri njih ješ. Si pa res nisva privoščili nobenih čokolad, nobenega alkohola, nobenih priboljškov…tudi nisva ničesar posebaj pogrešali. V Namcheju nisem mogla dvigniti denarja, ker občasno ne dela bankomat, pa še večinoma sprejme Viso, in ne Maestro. Današnja pot je bila zelo lepa, panoramska, spust do Sanase in Phunki Thanga, nato 500 višincev do Tengboche, kjer na višini skoraj 4000m stoji znamenit budistični tempelj. Skoz naju spremlja pogled na mogočno in prelepo goro Ama Dablam (6812m). Od Tengbocheja naprej vodi cel gozd rhododenronov, a žal še niso cveteli, je zgleda še prezgodaj, saj je že visoka nadmorska višina. Ob dveh popoldne se razpakirava v Eco Holiday lodgu v Pangbocheju, jaz se pa že odpravljam naprej do Ama Dablam Base Campa (4550m). Tina mi je rekla, da mi bo zaplenila Lonly Planet, ker zmeraj kaj najdem. Seveda je šla z menoj. 🙂 Markirano je sicer 5 ur povratna pot. Midve sva nazaj v treh urah, Tina samo pade v posteljo, a se je splačalo…čeprav v campu ni bilo žive duše, razen jakov. To me full preseneti, nobenega šotora, nikjer nobenega, a mi kasneje razložijo, da je to normalno, da na Ama Dablam hodijo jeseni, sedaj pa na najvišje gore sveta, na osemtisočake. Po mojem sva opravili dobro aklimatizacijo.
8.dan: Pangboche – Dingboche – 4350m (2 uri +3h Chukhung)
Zadnji hip si premisliva in ne greva v Periche, temveč v Dingboche – je bolj razgleden kraj. Odločitev nama potrdi nosač nekega turista, katerega vprašam za mnenje. Pot je bila lahka, kratka, 2 uri hoje, a sva že kar na višini. V Dingbocheju greva na kosilo, nato pa naprej v Chukkung za aklimatizacijo. Srečava Mingmo, ki pove, da je svoje Kitajce zjutraj peljal na sončni vzhod na Chukkung Ri (5550m). Bili so zelo lepi razgledi, lahko bi šle naprej do Island Peak Base Campa, a je kar vetrovno in nimava neke volje spet cel dan hoditi. Preden sva šli, me je ogovoril en Turk in rekel, ko se bova vrnili s pohoda, naj prideva k njim na najboljši čaj. Slikali smo se z njim in njegovim prijateljem Nepalcem. Nazaj grede naju Nepalc, Phurba po imenu, res ustavi in se jim pridruživa. Povabiju naju v njihovo kuhinju, punce kuhajo večerjo in nam strežejo ter se skoz smejijo, mi pa začnemo z Changom (riževo vino). Zelo se ujamemo, Turku je ime Aydin in je pred leti šel s kolesom do višine 6000m. Legende, ampak takrat še nisem vedela kakšne! Pogovarjali smo se o smislu življenja in zaključili z sloganom: “Everythink is possible!” Aydin je zgubil prste nog na Everestu, lani prste desne roke na Anapurni, letos pa osvaja Lhotse. Phurba se pa reži, katero okončino mu bo Lhotse vzel. 🙂 Zelo sva uživali, izvedeli marsikatero lokalno, bilo je samo preveč alkohola in cigaret, vse to je zmotilo najin abstinenčni ritem in običajni zgodnji odhod v posteljo ter zgodnje vstajanje. Ponoči smo še igrali snooker. To noč naju je malo zeblo, bilo je -5st, se je pa najina spalka Deuther Neosphere -15 izkazala za odlično.
Težko sva si zapomnili imena, sploh Phurbino, a sedaj mi je vse jasno. Sherpe imajo ime po dnevu v tednu, kdaj so se rodili: Dawa (ponedeljek), Mingma (torek), Lhakpa (sreda), Phurba (četrtek), Pasang (petek), Pemba (sobota), Nima (nedelja). Drugače se pa sherpe ne sme enačiti z nosači (porterji), kajti sherpe so ljudstvo, etnična skupina, ki so se naselili iz Tibeta v vzhodni Nepal, predvsem v območje Khumbu.
9.dan: Dingboche – Lobuche – 4900m (4 ure)
Današnjih štiri ure hoje, z večimi dolgimi postanki vmes, sem umirala. Seveda sem krivila močen glavobol zaradi mačka. Komaj sem čakala, da pridemo na cilj, da se vležem. Pri hoji sem bila dovolj hitra, nobenih težav, samo glavo mi je mislilo raznest. Fantje so srečevali veliko poznanih ljudi na poti in vsepovsod kamor smo prišli so vsem razlagali, da smo mi Team, da gre Tina na Everest, jaz pa na Lhotse. 🙂 Zelo lep kraj je Lobuche, na višini 4900m, popoldne smo šli na kratek sprehod, a zgolj kakih 100 višincev više in nato “meditirali” na soncu, še Mingma se nam je pridružil. Bili smo v Lodgu Himalaya Eco Lodge, kjer so bile same neke alpinistične legende, nek američan, ki ima celo snemalno ekipo s seboj, potem neke znane sherpe…meni ni nič bilo jasno. Alpinizem mi je čisto tuj. Je bil pa vredu občutek, naju so vsi gledali in se smejali, nama pa nič jasno zakaj. 🙂 Z njimi sva ostali zato, ker sta nama Aydin in Phurba želela dati kot nepozabno izkušnjo, spanje v Everest Base Campu, kar sicer ni možno, razen če si del alpinistične odprave. Phurba je 27 let star fant, ki vodi odprave in trekinge preko svoje firme Dreamers Destination in je bil že devetkrat na Everestu. Zelo sposoben, zelo prijeten fant. V čast mi je, da sem ga spoznala! Večkrat me je kdo vprašal ali sem vredu, ali sem srečna, predvsem Aydin in Pranav (Indijec). Za nas Slovence malo čudno vprašanje, če si srečen? Nismo vajeni koga to vprašat, niti nas ne zanima ali so ljudje okrog nas srečni. Ampak to je zelo pomembno vprašanje in še pomembneje je, če se tako počutimo. Po tem trekingu, po tej izkušnji lahko rečem, da sem srečna. Drugače gledam na stvari, kot sem prej, več stvari vidim in počutim se srečna, ker jih lahko občutim. Srčno upam, da me tok realnosti ne bo prehitro posrkal in bom pozabila na te občutke.
10.dan: Lobuche – Gorakshep – 5150m (2 uri)
Gorakshep je zame bil bolj dan počitka. Imela sem spet hude težave z glavobolom. Tokrat ni bil kriv maček, saj nisem ničesar več pila. Krivila sem lahko samo še pomanjkanje kave, a v sebi sem se začela sekirati, da imam pač znake višinske bolezni. V lodgu sem popila kak čaj, potem šla nazaj počivat. Popoldan sva s Tino šli na Kala Patthar, a sva po dvesto višinskih metrih obrnili, saj sem bila čisto zanič. Fantje so ta čas reševali enega Kitajca, ki je imel tako hudi višinsko bolezen, da bi skoraj umrl. Nekako so ga uspeli strpat na helikopter, saj ni bil pri močeh, da bi ga s konjem uspeli dostavit nižje. Phurba je vse uredil, veze ima vsepovsod. Zvečer so me prišli iskat za večerjo, a nisem mogla dol. Lodge je bil poln in ni mi pasal dren. Naša klapa je pila hot water (doma mi kaj takega ne pride na pamet, tam je pa kar pasalo) in klepetali so. Aydin mi je prišel zmerit saturacijo, ki je bila 53%. Malo me je zaskrbelo, samo nisem želela kakšnega helikopterskega reševanja ali kaj podobnega. Na vsako uro ali dve mi je prišel merit saturacijo, me filat z hot water (spila sem najmanj 4 litre tekočine) in vzela Diamox. Tina mi kasneje razlaga, da je zvečer cela jedilnica bila kot popipsana, ljudje so bili zelo bogi od višine.
11.dan: Gorak Shep – Everest Base Camp – 5330 (1ura 30 min)
Zjutraj sem bila kot nova. Saturacija 77%, rekli so, da je to odlično za to višino in počasi smo šli naprej do Everest Base Campa, čeprav sva se s Tino zmenili, če se mi nazaj pojavi glavobol, greva takoj nazaj. Bila sem brez prtljage, Tina je bila moja sherpa. 🙂 Šele tukaj dojamem kdo je sploh Phurba. V njihovem taboru nas čaka šotor z maksimalno postrežbo ter šotori z jogijem, kjer bomo prenočili. Hrana je bila vrhunska, imajo svojega kuharja, enega, ki skrbi za vso organizacijo, drugega, ki hodi po vodo, tretjega, ki pere posodo…skratka veliko oseb, pri nas bi vse to počela ena oseba. 🙂 In vsi so zelo prijetni in prijazni. Phurba nam skoz doliva čaj in vročo vodo, ter nas zabava s svojimi alpinističnimi zgodbami. Prelep dan!
12.dan: Everest Base Camp – Dzongla – 4800m (5 ur)
Zjutraj imamo skupen zajtrk, kar bolj v tišini, prišel je čas slovesa. Oni bodo na tem mestu preživeli še dodaten mesec in več. Si kar ne predstavljam. Dan je lep, topel, a ponoči je bilo mrzlo, zaspala sem v treh jaknah in si med podplate dala bidon s toplo vodo, da me je grel. Zunanja stran spalke je bila pomrznjena. 🙂 Do Lobucheja hodiva z Richardom iz Havajev, nato se tudi naše poti razcepijo. Midve greva naprej čez Cho La Pass do Gokya, a za ta dan bo predolga, obstaneva pred prelazom v kraju Dzongla. Prvič na celem trekingu je pot malo navigacijsko zahtevnejša in morem skoz spremljati Orux map ter kompas, ki ga imam na uri. Na tej višini kar lažje diham, končno je bolje z mojo glavo. Tina ni imela praktično nobenih težav, mogoče malo slabosti. Tukaj si po enem tednu spet privoščiva vroč tuš… čeprav se morava umivati nad wc školjko, je tuš res kot balzam za telo. Moje misli so pri Toniju, saj ima ta dan štart na 100 milj Istre.
13.dan: Dzonglha – Gokyo – 4650m (7 ur 30 min)
Pred sedmo uro zjutraj startava proti prelazu Cho La. Pot me je kar presenetila, navigacijsko je bila kar težavna, bilo je treba plezati po skalah in le možiclji sem in tja ter sled na moji karti je kazala, da sva na pravi poti. Zadnje metre pred prelazom sem se še zaplezala in ni bilo več smešno, saj je bil zelo krušljiv teren. Enostavno mi ni bila pot očitna in komaj sem ji sledila. Na drugo stran prelaza se je kmalu povečala oblačnost in razgledi so se nama popolnoma zakrili. Vmes sva se ustavili na kosilo v kraju Dragnag, gospa tam nama je rekla, da sva lahko v dveh urah v Gokyu, če spadava med hitre. Tukaj kupim kartico Everest Link za internet in izvem, da je Toni drugi na Istri in preden mi je kartica potekla, da je celo prevzel vodstvo. Neznansko sem bila vesela, samo da mu gre. Je pa imel še 30 km do cilja. Hodili sva po pokrajini kot po Marsu. Škoda da je bilo slabo vreme, prečkali sva ledenik Ngozumba. Sva bili pa na cilju v uri in pol, kar pomeni, da sva ekstra hitri. 😉 V Gokyu se takoj želim povezati na internet, da izvem kako napreduje Toni, a zaman, internet ni delal. Če bi bil lep dan, bi šla naprej med jezeri do Cho Oyu Base Campa, tako pa sva se greli v lodgu in opazovali ljudi, mene je pa žrla misel, kako neki je šlo Toniju?
14.dan: Gokyo – Gokyo Ri – 5380m (3 ure) – Phortse – 3600m (5ur 30 min)
Pot na Gokyo Ri je markirana 4 ur s povratkom. Midve sva bili nazaj v treh urah, s tem, da sva na vrhu obtičali zelo dolgo. Iz vrha je bil najlepši razgled, kar sem ga v življenju videla, še zadnjič na Everest, Lhotse, Pumori, na Cho Oyu, na Gokyo, …zelo lep dan in verjetno neprimerljivo lepši razgled kot s Kala Pattharja. To je to – vrhunec potovanja! Sva se pa namatrali na vrh, sopihali, se veliko ustavljali, bilo je kar naporno. Komot bi šli še čez Renjo Pass, ampak moje misli so preveč prevzele misel na Tonija in ker sva se vračali počasi nazaj, niti nisem več bila tako motivirana. Zato sva šli po dolini iz Gokya proti kraju Portse, kjer bova ta dan prespali (3800m). Pot je bila izjemno lepa, zelo sem uživala v razgledih in v spreminjanju pokrajine iz nad 5000m do 3800m, kjer so ponovno cveteli rhododendroni. Danes sva hodili dobrih osem ur in kar utrujeni prišli na cilj. Kot zakleto, tudi tam ni bilo interneta, čeprav sva že zelo blizu Namcheja in civilizacije. Še vedno ne vem kako je šlo Toniju, mislila pa sem ves čas, da je zmagal. 🙂
15.dan: Portse – Benkar – 2750m (5 ur 30 min)
Zjutraj sva tri ure hodili do Namcheja, najprej eno uro v hrib, prehlajena sem bila tako in nos sem imela ves v krastah od brisanja. Tina pa že nekaj dni kašlja kot zmešana. Ampak sva vredu, zelo ponosni, saj nama gre res odlično! Jaz spet kipim od energije, prija mi nižja nadmorska višina. 🙂 V Namcheju greva v že znan lokal Trekers Paradise z free wi-fi, a kot zakleto ta trenutek ne dela. Tini sem rekla, da se nekdo norca dela, kako hudiča naj izvem kako je Toni odtekel Istro? Naposled le pride en gospod in reče, da so nazaj vzpostavili server in da sedaj dela. 🙂 Izvem, da je končal na drugem mestu. Vau…. zelo sem vesela zanj, res je napredoval v zadnjem obdobju v ultramaratonih. Po kosilu greva kupit letalsko karto iz Lukle v Kathmandu (150eur), letiva čez dva dni ob devetih zjutraj, vreme se obeta tudi za naprej vredu. Turistov ni prav veliko, zato ni bilo težav s prevozom. Sama bi sicer raje šla peš nazaj v Paplou (dodatna 2 dni celodnevne hoje) in z Jeepom. Se nama je pa kar težko vračati nazaj in ni več prave motivacije za hojo. Popoldne v Benkarju je prvič rahlo deževalo – ves čas potovanja sva imeli lepo vreme, suho,brez padavin, le dvakrat je malo snežilo čez višino 5000m, a je zjutraj sonček pobral ves sneg.
16.dan: Benkar – Lukla – 2900m (3 ure 15 min)
Zjutraj sem šla tečt pred šesto uro, a neuspešno… bila sem nekako otožna in melanholična in sploh nisem mogla zalaufati, opazovala sem mimoidoče nosače in okolico, kako drugačno življenje je tukaj kot ga mi živimo. Kmalu sem se vrnila, zbudila sem Tino, pojedle sva zajtrk in se odpravili proti Lukli. Hodili sva dobre tri ure in to so bile najhujše tri ure. Vleklo se nama je, čisto odveč nama je bilo… a naposled sva le prispeli. V lodgu sva nazdravili na uspešen treking ter na Tonijev uspeh v Istri, tokrat kar z pirčkom! 🙂 Ker je ostalo precej denarja od trekinga, sva si privoščili hamburger (prvič tako nezdravo hrano), snickers, kavo in tortico ter nakupili sadje. Prvič so se pri meni pričele prebavne motnje. In na žalost so trajale 1 teden, doma je celo bilo najhujše. Naslednji dan sva leteli iz Lukle z najbolj adrenalinskim letalom na svetu pravijo, saj je vzletna steza dolga zgolj 200m in se v naklonu spušča proti dolini za 15%. Na višji nadmorski višini sta še zgolj dve letališči na svetu, in sicer eno v Boliviji in drugo v Tibetu. Mene leta ni bilo strah, mi je pa med letos postalo slabo, saj je letalo majhno in stoli kar neudobni in te skoz premetava. Je bilo pa lepo opazovati pokrajino pod seboj, čeprav je bilo kar malo oblačno. Pred poletom sva ponovno zagledali Sashanka in Ganesha, s katerima sva hodili čisto prvi dan trekinga – neverjetno naključje!
Sledili so trije dnevi v Katmanduju, kar mi je bilo absolutno preveč. Ampak malo rezerve sva si vzele zaradi tega, ker nisva imeli rezerviranega leta za nazaj, a sva na koncu vse gladko uredili. Jaz sem skoz imela prebavne težave in neke slabosti, saj je bilo v mestu čez 30 stopinj. Mesto je zelo kaotično, zelo prašno, na milijone ljudi in prometni vrvež je obupen. Drugače mi je všeč, ampak samo za en dan. 🙂 Ogledali sva si Swayambhunath, Boudhanath, Pashupatinath in veliko peš hodili po mestu, v Thamlu pa nakupovali. Imela sem neke ideje, kako bom šla vsaj enkrat tečt, bolj proti severu, ampak mi ni uspelo … počutila sem se kar slabo, brez energije iz dneva v dan. S kar nekaj Nepalci sva se pogovarjali (zaposleni v trgovini, v hostlu) in noben od njih še ni bil v Himalaji….
V Nepal sem šla z 400 eur v denarnici, saj po spletu okoliščin nisem mogla več dvigniti na bankomatu, na banko pa se mi ni ljubilo oz.nisem imela več časa. Po spletu okoliščin sem tudi v Kathmanduju pozabila dvignit denar na bankomatu in kasneje ugotovila, da ga tudi ne rabim, saj imam čisto dovolj denarja. Tina je imela precej več v rezervi, če bi nama zmanjkalo. Od teh 400 eur sem pokrila še viso (30eur), TIMS kart(17,5eur) in dovoljenje za nacionalni park Sagarmantha(25eur). Na koncu sem v Kathmanduju končno našla en bankomat za Maestro in dvignila 10.000Rp (85eur), to je največ koliko lahko dvigneš, da sem nakupila nekaj malega daril.
Celotno potovanje me je tako stalo:
-700 eur letalska karta v Nepal
-150 eur letalska karta Lukla-Kathmandu
-500 eur celoten treking z vsemi stroški vred (hrana, pijača, darila, spanje, prevozi, taksiji).
 |
| let iz Lukle v Kathmandu, Tara Air |
Stvari, ki sem jih vzela s seboj:
55+10L nahrbtnik (hvala Titina!)
2x pulover
1x pohodne hlače
1x jakna goretex Vertical
1x jakna Raidshell
1x ultra lahka vetrovka Raidlight
1x puhovka
2x tekaške hlače, ene tanjke, ene zimske debele
3x športne majice kratke
2x športna majica z dolgimi rokavi
3x bombažno majico kratko
2x modrc športni
4x spodnje hlače
2x tekaške nogavice
2x pohodne nogavice
1x debele tople nogavice merino volna
1x brisača
1x pohodne čevlje
1x tekaški copati goretex Salomon Speedcross
1x crocsi
1x kapa z šiltom
1x topla goretex kapa (ki sem jo izgubila v Dingbocheju:))
2x BUFF
1x 170gr lahek tekaški ruksak
1x vrečka z naramnicami kot nahrbtnik
1x spalka Deuter Neosphere -15°C
-Steripen za razkuževanje vode (hvala Peter&Titina!)
-nekaj klorovih tabletk za razkuževanje vode (hvala Peter in Titina!)
-mali plinski gorilnik (hvala Peter in Titina!)
-2x 600 ml posodi za kuhanje čaja in kave
-razne tablete (Reglan, Diamox, Rupurut, Aspirin, Daleron, Seldiar) … lahko bi še Claritin in kaj proti kašlju in driski, oglje in probiotik
-prva pomoč
-2 bidona
-naglavna svetilka in rezervne baterije
-polnilec za telefon, za baterije
-mobitel in fotoaparat
-toaletna torbica
-2×wc papir, 2x osvežilni robčki
-karte (Remi) in kocke (Jamb)
-knjigo (sem jo pustila v prvem lodgu:))
-manjši zvezek za dnevnik
-torbico za okrog pasu za denar in dokumente
-2 sliki za TIMS kartico (dovoljenje za treking)
-moji dve Rozini za pogum in srečo.
DOVOLJENJA ZA TREKING, ki si jih urediš na samem trekingu:
TIMS (Trekker’s Information Management System) – 2000 RP = 17eur
SAGARMATHA National Park Permit – 3000 Rp = 25eur
Hvala mojemu možu Toniju, da mi zaupa in me podpira pri mojih idejah! Brez njegove podpore ne bi imela možnosti doživeti to, kar sem. Verjame vame in za to sem neskončno hvaležna!
Hvala Tini za to neverjetno lepo doživetje in bogato izkušnjo! Med nama nikoli ni prišlo do nesoglasij in kreganja, zelo sva se imeli lepo! Hvala! <3<3<3
 |
| moja šivilja…šivanje pasa za denarnico okrog pasu 🙂 |
 |
| prihod v hostel Tibetan Peace Hotel |
 |
| iskanje Stezičarja 🙂 |
 |
| …in nazdravljanje z Everestom 🙂 |
 |
| kaos |
 |
| naš Jeep, prevoz do Paplou-a |
 |
| kosilo na poti |
 |
| ovire na cesti |
 |
| ogled Kung Fu Pande in rum z vročo vodo |
 |
| 1.etapa trekinga |
 |
| cvetoči rhododendroni |
 |
| trgovina |
 |
| razkuževanje vode s Steripenom – UV žarki |
 |
| Dal Bhat |
 |
| preprosti, a lepi lodgi |
 |
| počitek za nosače.. |
 |
| posledice potresa…gradnja… |
 |
| markirana pot |
 |
| riževa polja |
 |
| sušenje perila |
 |
| chapati with jam |
 |
| kuhinja |
 |
| umivanje zob.. |
 |
| z nosačem Amirjem |
 |
| nosači čakajo na kosilo in pijejo mangov sok |
 |
| boleče nogice…:) |
 |
| wc in kopalnica 🙂 |
 |
| prihod v Luklo |
 |
| odlična hrana |
 |
| namaste! |
 |
| v Namcheju lahko kupiš marsikaj… |
 |
| namaste! |
 |
| pa laufaj če lahko:) |
 |
| Namche Bazaar, 3440m |
 |
| Khumjung |
 |
| Mo:Mo |
 |
| chocolate pancake with jam |
 |
| sušenje jakovih iztrebkov za kurjavo |
 |
| Ama Dablam |
 |
| Ed Hillary Viewpoint, 4000m |
 |
| jak |
 |
| Ed Hillary Scool |
 |
| Tengboche monastery |
 |
| Ama Dablam Base Camp, 4550m |
 |
| jedilnica lodga |
 |
| Chukkung |
 |
| Phurba |
 |
| Island Peak |
 |
| chang in kuhan krompirček v neki pekoči omaki 🙂 |
 |
| najboljši Mo:Mo-ji |
 |
| snooker |
 |
| vsi so se mi smejali 🙂 snooker mi pa res ne gre 🙂 |
 |
| Mingma |
 |
| fantje so se naučili igrati Remi |
 |
| zjutraj odlična saturacija:) |
 |
| Pumori, “killing mountain” |
 |
| we will rise! |
 |
| EBC in Everest! |
 |
| gužva na cesti:) |
 |
| Everest Base Camp, 5330m |
 |
| američani snemajo.. |
 |
| prihod v jedilnico v EBC |
 |
| tabor se šele postavlja… |
 |
| spalnica…Dreamers destination |
 |
| hrana za cel mesec ali več |
 |
| kuhinja v EBC |
 |
| zaloge s plinom |
 |
| kosilo |
 |
| …in slovo! Srečno fantje! |
 |
| z Richardom |
 |
| Khumbu Icefall in glacier |
 |
| v mislih na Podbrdo gorski maraton junija.. |
 |
| via Cho La Pass |
 |
| Cho La Pass |
 |
| počitek |
 |
| Mo:Mo |
 |
| zjutraj pobeljen Gokyo |
 |
| Gokyo Ri, 5380m |
 |
| Cho Oyu |
 |
| Everest |
 |
| Gokyo Lake |
 |
| Rozinci na Gokyu Ri 🙂 |
 |
| iz Gokya proti Phortse |
 |
| panoramska pot |
 |
| znaki višinske bolezni! |
 |
| nazdravljanje v Lukli |
 |
| letališče v Lukli |
 |
| razgled iz balkona v Kathmanduju |
 |
| reka |
 |
| Swayambanath |
 |
| končno lahko dvignila denar 🙂 |
 |
| pijačka v umirjenem lokalčku |
 |
| končno nekaj priboljškov 🙂 |
 |
| svete živali |
 |
Pashupanath
 |
 |
| v restavracijo iz Lonly planeta 🙂 K TOO, odlični zrezki! |
 |
| za konec pa razvajanje v Istanbulu, hoteli Pullman |
 |
| …in hoja na wc zelo pogosto, enkrat ena, drugič druga :)) |
