Sončni zahod in vzhod na Triglavu

SOBOTA: Savica (653 m) – Komarča – Dolina Triglavskih jezer – Hribarice – Dolič – Triglav (2864 m)
Lansko leto smo s prijatelji preživeli krasen vikend po dolini sedmerih Triglavskih jezer, izhodišče je bila Planina Blato. Želela sem spoznati še pot čez Komarčo ter prvo jezero – Črno jezero.  Komarča je strmo pobočje, ki se kmalu začne dvigati iz parkirišča v Savici. Zaradi krušljive poti spada med malo bolj nevarno, na težjih mestih so za varovalo predvsem jeklenice. Parking je sprva bil nabito poln in sva morala par sto metrov nižje zasilno parkirati, so rekli, da se bo čez kakšno uro začelo prazniti – najbrž čas za kosilo. Odpreva pivo in v najnižji prestavi opravljava zadane “naloge”- kuhanje kosila, pakiranje, pranje posode. Zjutraj pri kavi na Bledu imava “krizni sestanek” – namen je prespati kje v hribih, ob kakem jezeru in pričakat sončni vzhod, ne veva še pa točno kje in kam. Tonija bi težko prepričala, da bi vstal sredi noči in šel z mano na sončni vzhod, zato predlagam, da spiva kar na Triglavu. Par minut tišine, saj ne pričakuje takšnega predloga, a mu ideja hitro postane všeč. Lansko leto, ko smo šli na sončni vzhod na Triglav iz Krme, v prepričanju da bomo prvi in edini na vrhu, nas preseneti skupina parih ljudi, ki so prespali gor… mi pa celo noč hodili! Takrat smo si rekli, da bomo tudi mi kdaj ušpičili kaj takšnega. Že v petek prespiva na Bledu, da bi čimprej zjutraj šla na pot, a sva tako ležerno razpoložena, da štartava šele ob treh popoldan. Nahrbtniki so težki, moj ima 12 kg, Tonijev 24 kg – komaj ga dvignem. 🙂 Na Komarči se vsak po svoje utaplja v pesimizmu – mene skrbi, da me bo kar kap od vročine, žeje in strme poti, Tonija pa skrbi obupno pretežek nahrbtnik. A vseeno precej hitro prideva do Črnega jezera. Na poti srečava Loni, Marjana in Jano. Kmalu zatem prideva do slikovitega osrčja Triglavskega narodnega parka z Dvojnim jezerom ter eno najstarejših koč pri nas – Koča pri Triglavskih jezerih. Voda v jezerih ni pitna, v koči pa stane 1,5 litra vode 4,40 eur. Pomislim na vse prekrasne, čiste, pitne reke na kolesarjenju po Alpskih prelazih – vode vsepovsod na pretek. Od tukaj naprej pot kar zleti, še tisti kanček pesimizma popolnoma izgine. Teža nahrbtnika postane navada, koraki so hitri, končno imava čas zase po napornem tednu, za pogovor in uživanje v naravi. Pot se cel čas rahlo vzpenja, macesni se razredčijo, kmalu prideva do največjega jezera – Ledvica ali Veliko jezero, ki je največje in najglobje izmed vseh Triglavskih jezer. Pokrajina se začne spreminjati, vse manj je zelenja in cvetja, pri Zelenem jezeru spijem shake, ni posebnega apetita za bolj konkretno hrano ter naprej proti skalnati planoti Hribarice. Spust do Doliča je fantastičen, tečeva po melišču, cilj je že viden, čeprav se vseeno zdi še precej oddaljen.  Kot bi mignil sva pri Koči na Doliču in čaka naju še samo zadnji vzpon do vrha. Barve neba sončnega zahoda naju spremljajo po melišču navzgor do stene, nekako zadnjo uro pred vrhom. Čaka naju še samo prečen vzpon s pomočjo številnih varoval. Hodiva izredno počasi, pozna se teža nahrbtnika in posledično utrujenost. Na vrh prideva v temi, malo po deveti uri, po dobrih šestih urah hoje. Na Hribi.net je predviden čas za to pot 8 ur, 45 minut. Skupina šestih ljudi se že počasi pripravlja na spanje, midva pa še pozno v noč delava galamo. Najprej pogrejeva joto, blazno paše nekaj toplega pojest, nato se ukvarjava z ležiščem – skušam se namestit, a je prevelika luknja, blazina mi kar drsi dol, jaz pa z njo. Tako ne bo mirnega spanca. Toni stopi v akcijo, nanosi večjih kamnov in jih skladno zloži ter skuša čimbolj zravnati ležišče. Zamotam se v spalko, čisto nič me ne zebe pri 5ih stopinjah, kolikor jih je, saj je skoraj brezvetrje. Res perfektni pogoji! Celo noč počasi se zbujam in opazujem zvezdnato nebo, močno svetlobo lune ter uživam v neskončni tišini in lepoti, pa spet zaspim… tik pod Aljaževim stolpom, na najvišjem vrhu Slovenije.
“Kaj vse bova vzela s seboj?”
dolge priprave, pakiranje…
umivanje posode…

čez Komarčo
Črno jezero

Dvojno jezero

Ledvica
Prehodavci

Triglav

Koča na Doliču (2151 m)

Lahko noč!

NEDELJA: Triglav (2864 m) – Dom Planika (2401 m) – Vodnikov dom na Velem polju (1817 m) – dolina Voje – Bohinjsko jezero (527 m).
Kmalu po peti uri zjutraj odprem oči, sosedje že tiho pospravljajo svoja ležišča in kuhajo kavo. Tudi midva se počasi skobacava iz toplega objema spalke v mrzlo, vetrovno jutro. Skrbi me, da bo veliko ljudi začelo prihajat na sončni vzhod, midva sva pa z vso najino opremo zasedla toliko mesta tik pod Aljaževim stolpom, kjer se vsi želijo slikati. Pospraviva stvari, a skrb je odveč – zelo malo nas je zjutraj na vrhu, na novo se nam pridružita samo še dva Prleka. Skuham kavo in preden zavre voda, sonček že vzide. Noč prehitro mine. Precej časa se zadrživa na vrhu, v upanju, da pride mimo Marjan Zupančič s Francijem Teražom, ki ga spremlja ta dan na Slovenski planinski tranverzali. Marjan cilja na rekord poti, ki ga je lansko leto podrl Klemen Triler – 8 dni, 14 ur, 45 min. Spustiva se do Doma Planika, čas za zajtrk in ležanje na sončku. Oglasi se Marjan, ki je pred pol urami zapustil Triglav… škoda, zgrešili smo se za kakšno urco in pol, bi ga bila zelo vesela. Je pa Toni pustil pozdrave zanj pri gospodu, ki na vrhu Triglava prodaja pijačo. Držim pesti, da kmalu zagleda tablo Ankaran (to bo kot kaže, že jutri!!) Bravo Marjan!! Pot nadaljujeva do Vodnikovega doma in pri razpotju poti končno zagledam prelepe planike. Še nikoli jih nisem videla v živo. 🙂 Pri Vodnikovi koči spet daljša pavza, odpreva pivo, da bo nahrbtnik lažji ter na hitro zmagam par rund v remiju. Tukaj pa Toni res nima sreče. 😉 Prekrasen dan in čudoviti razgledi, nikamor se ne mudi. Naslednji cilj je Koča na Vojah. Zelo lepa tekaška pot, a vleče se in vleče. Enkrat narediva postanek, da pogrejeva ričet in skuhava kavo. Koči na Vojah sledi prekrasna pot ob koritih Mostnice. Pri Bohinjskem jezeru z največjim veseljem vržem nahrtnik na travo, namočim razbolele noge v mrzlo jezero ter se zleknem na armafleks, Tonija še čaka par kilometrov teka od jezera do Savice po avto. Tukaj v Bohinju vlada totalen kaos, nabito polno ljudi, parkirišča zasedena. Zaradi vse te gneče nimam želje prespati v Bohinju, pa bi lahko, saj imam v ponedeljek šele popoldan službo. Odpeljeva se domov. Bolj ne bi mogla napolnit baterij za nov delovni teden in se notranje obogatit s prečudovito naravo. Cimra Katka speče slastno pico, Žiga prinese še slajšo orehovo/sadno torto by mama ter debatiramo na balkončku. Lepo je biti doma. Navdušena nad prekrasnim vikendom, v najtoplejšem objemu prijetno utrujena zaspim…
Dobro jutro!

jutranja kavica…

tehtanje prtljage…24 kg 🙂
Jack Daniel’s, pa ni treba zob umit 🙂

Dom Planika pod Triglavom (2401 m)

planike
na polju prelepih planik <3
proti Vodnikovemu domu
<3
Vodnikov dom na Velem polju (1817 m.)

čas za kosilo in popoldansko kavo…
Korita Mostnice
Bohinjsko jezero

S kolesom okrog Triglavskega narodnega parka (drugič)

medalja za 210 km in 3800 višincev okrog TNP 
Odprava zelenega zmaja 🙂
PETEK:
Lansko leto sem se v času izpitnega obdobja raje odločila za kolesarsko turo in nekaj hribovskih poti, za 9 dni okrog Triglavskega narodnega parka. Ista dva izpita, ki bi ju lahko opravila že takrat, sta še zmeraj pred menoj, ta mesec bom morala reskirat za učenje, če želim napredovati v drug letnik. To je bil prekrasen dopust, zato odločitev, da se ponovno udeležim kolesarjenja okrog TNP ni bila težka, sicer malo drugače – v dveh dneh, več višinskih metrov ter z večjo družbo, ki je prej večinoma nisem poznala, razen Matjaža, Helene, Romana in Ane. V petek se mi je ponudil prost dan, zato sem že v četrtek po službi, pri 39-ih stopinjah napakirala torbe za na kolo in z vso potrebno prtljago za cel vikend odkolesarila proti Bohinjski Bistrici. Prtljage nisem tehtala, je pa ni bilo dosti manj kot zadnjič po alpskih prelazih, dve na polno naloženi stranski torbi, na vrhu pa šotor, samonapihljiva blazina in spalka. Vročina me niti ni ovirala, je bilo pa treba popit ogromne količine vode, nenehno sem bila žejna. V Kranju se ustavim na Petrolu, da dokupim pijačo. Prodajalka me vpraša, če mi lahko kako pomaga, saj nekaj minut nepremično stojim pred hladilnikom in ne vem kaj bi… tako sem bila dehidrirana, da bi kar vse popila, vse se mi je luštalo. 🙂 Zvečer, po štirih urah vožnje in 85-ih km sem prispela v precej poln kamp Danica v Bohinjski Bistrici. Za drug dan načrtujem, da bi že ponoči štartala na Črno prst, a ko mi sredi noči zvoni budilka, se samo obrnem na bok in zaspim do jutra. Čutim strašno utrujenost od celega tedna. Sploh se je težko zbrcat, če si sam, rabiš še toliko večjo motivacijo. Zjutraj se prebudim v prekrasen sončen dan in takoj me vest zbada, ker se nisem prej zbudila. 🙂 Za hribe se vseeno ne odločim, saj napovedujejo nevihte po celi Sloveniji. S kolesom se zapeljem v Bohinj po kolesarski poti, tek/hoja na Peč s prekrasnim razgledom na Bohinjsko jezero, zgolj pol urce v eno smer, ker noge me ne ubogajo, težke so kot kamen. Odločim se preživeti na easy dan, vikend bo itak dovolj naporen. Hodim po kavicah, na kosilo, dobim se z Mojco, ki mi obudi navdušenje nad Islandijo, popoldan računam na dež, a nevihte ne dočakam, do mraka berem knjigo ob Savi Bohinjki. Obžalujem, da nisem šla na Črno prst, četudi kasneje dopoldan in ne ravno na sončni vzhod, saj cel dan je bilo prekrasno vreme, a po drugi strani se zavedam, da sem potrebovala počitek. Vsekakor sem preživela čudovit dan in se še bolj navdušila nad tem prekrasnim kotičkom Slovenije!

Bohinjsko jezero iz Peči
ta Coca Cola je za optimiste 😉
+ knjigica = hedonizem 🙂 
kamp Danica 
še dobro, da sem sama, ker ni placa še za kakšno osebo 😉
moj Stevens, ki me pelje daleč, daleč… 🙂

SOBOTA: Bohinjska Bistrica – Koprivnik v Bohinju – Goreljek – Pokljuka – Krnica – dolina Radovna – Mojstrana – Kranjska gora (809 m.) – Vršič (1611 m.) – Trenta: 95 km, 2111 pozitivnih višinskih metrov

Zjutraj lahko dlje poležim, saj sem zgolj 500 metrov oddaljena od zbirnega mesta. V 45-ih minutah vse zrihtam, se najem, pospravim šotor in vse stvari, napakiram kolo in zapustim kamp. Ponoči je malo deževalo in grmelo, a ob 7-ih izgleda, da je pred nami lep dan. Odložim prtljago v kombi – šlepmobil, ki ga vozi Eva, naša spremljevalka in oskrbovalka na poti. Eva svojo funkcijo izpelje izvrstno! Spoznam se s celotno ekipo, 17 nas je kolesarjev ter Eva + dve prekrasni in pridni hčerkici Romana in Polone + Mojčin kuža – Sweety. Večina jih gre po triatlonski poti na Pokljuko. Jaz, Mojca in Nataša pa gremo po cesti čez Goreljek, saj imamo treking kolesa in se želimo izognit makedamski poti. Uživamo v vožnji, do Pokljuke naberemo kakšnih 800 višincev in 20 km. Družba je super, vzdušje sproščeno, pozitivno, že vidim, da se obeta krasen vikend. Z ostalimi se dobimo pri Športnem centru na Pokljuki, kjer spijemo kavo in se okrepčamo ter skupaj nadaljujemo spust do Krnice, čez dolino Radovno do Mojstrane in naprej po kolesarski poti do Kranjske gore. Matjaž in Helena nam organizirata topel obrok v  DSO, na mizah nas čaka cviček, ki požene kri po žilah in dvigne adrenalin za vzpon na Vršič. Na števcu imamo že skoraj 80 km. Hrana mi povrne moči, zato na Vršič brez postanka poganjam pedala in po 1h, 15 min. pridem na vrh prelaza, kjer nas čaka naša spremljevalna ekipa. Dokler vsi prikolesarijo za nami in se zberemo za skupinsko slikico, nas že pošteno zazebe, oblečem vse kar imam z dolgimi rokavi. Spust je čisti užitek. V Trenti nas že pričakujejo – spimo na seniku. Postrežejo nas s čompami, Bovška specialiteta – kuhan krompir in domača skuta. Čas je za tuš in večerjo – 20 ljudi, ena kopalnica. Ampak brez kakršnih koli težav se vsi precej hitro zrihtamo, ekipa res ena A! Na Activity kmalu pozabimo, smo precej utrujeni, opazujemo zvezdnato nebo, se pogovarjamo in dosti pred polnočjo vsi popadamo v topel objem spalke. 

zjutraj odhod okrog TNP s kolesom (brez prtljage) 🙂

Pokljuka

Radovna

omiljen kraj: Mojstrana
power nap

malica pri Matjažu in Heleni, preden napademo Vršič
Roman na Vršič pripelje hčerkico 🙂
brrrr….je mrzlo 🙂

ena gasilska 🙂

spust v Trento
Eko kmetija Pri Plajerju, Trenta
Bovška specialiteta – čompe s skuto

NEDELJA: Trenta – Bovec – Kobarid – Tolmin – Most na Soči – Podbrdo – Petrovo Brdo – Soriška planina – Bohinjsko sedlo (1277 m.) – Bohinjska Bistrica (512 m.): 115 km, cca. 1700 višinskih metrov

Ob 8-ih je predviden odhod, a se seveda malo zavleče – imamo dolg zajtrk v Eko kmetiji Pri Plajerju. Jutro je precej hladno. V Bovcu imamo prvi postanek, nekateri že odpirajo pivo. Okoliš Bovca me zmeraj znova očara, zaželimo si plaže ob Soči in namakanja v vodi. Pot, ki bi naj bila kolesarska, uresniči naše želje, kar nekje se konča in nas privede do “plaže”. V vodi najdemo dve steklenici zaprtega piva in si kar postrežemo ter bratsko razdelimo ta zaklad v vse bolj vročem dnevu. 🙂 Kolesarska pot nas vodi po vse hujšem makedamu, dokler ne pridemo do dela, ki ga je odnesel plaz in je težje prehoden – sploh za kolesa, peš ni problema. A naši moški naredijo strateški plan, ki bo varno pripeljal nežnejši spol na drugi konec. Matjaž teče v izvidnico – “Na drugi strani se pot nadaljuje”, pravi. Imamo celo reševalno akcijo, ampak nam gre super. Jaz z mojimi ozkimi gumami vozim po makedamu kar nekaj kilometrov, a gume na srečo ostanejo cele, pravzaprav noben nima gumi defekta na celi poti. Večinoma so vsi z gorskimi kolesi. Vožnja po makedamu, ustavljanje ob Soči ter   adrenalinska kolesarska pot, ki se vsake toliko nekje konča, nas precej zamudijo in šele ob dveh popoldan pridemo v Tolmin. Postojanka za kosilo, pivo, obkroža nas žganje… naše poti se tukaj začnejo razhajati. Nekateri ob pol štireh drvijo proti Mostu na Soči in na avtovlak, nekateri pa gremo naprej do Podbrda s kolesom. Cesto že poznam, skoz se malo dviga, razmišljam kaj naj naredim z Sorico, je že precej pozna ura in boli me hrbet. V Podbrdu nas zapustita še Marijana in Helena, ob sedmih gresta na avtovlak do Bohinjske Bistrice. Ura je pol sedem, nas pa čaka še vzpon na Soriško planino, najmanj 700 višinskih metrov. Vsi ostali se ta čas namakajo v Bohinjskem jezeru, kar me sploh ne mika, zato se zadnji hip odločim, da prekolesarim celo pot. Hvala Marijana, Helena, Nataša in fantje, da ste me prepričali v to odločitev, saj smo se imeli vrhunsko! Klanec ni prehud, lepo se vzpenja vse do vrha prelaza Bohinjsko sedlo. Matjaž me vpraša, kaj nam je tega treba, da skoz rinemo nekam in se matramo, medtem ko obstajajo lažje variante? 🙂 Težko je odgovorit na to vprašanje, vem pa, da sem bila neprimerljivo srečnejša, ko smo se v mraku spustili v Bohinjsko Bistrico, zadnji sončni žarki so obsvetljevali Julijce, kot če bi šla ležat in se namakat v Bohinjsko jezero. Iz Bohinjskega sedla se spustimo precej pozno, ob pol devetih zvečer, smo pa brez svetilk in večina nas je brez oblek z dolgimi rokavi. Roman me že drugič reši prez ozeblinami 🙂 (prvič na Istra 100 km), pod majice se ovijemo s časopisnim papirjem, ki ga gre iskat v bližnjo kočo. Spust je mega, pa še pretirano nas ne zebe, zaradi Romanove rešitve s papirjem. Celoten krog, ki znaša 210 km in cca. 3800 pozitivnih višinskih metrov zaključimo jaz, Nataša, Matjaž, Roman, Janez, Sašo. Pri avtomobilih se objemamo, polupčkamo in se počasi poslovimo tudi z ostalimi, ki so nas najbrž že težko pričakovali. 🙂 Hvala vam ekipa za fantastično družbo in nepozaben vikend in čestitke vsem za prevoženo pot! 

proti Bovcu

ob Soči

pavza v Kobaridu
Tolmin

proti Soriški planini
osvojen drugi prelaz in samo še nočni spust v Bohinjsko Bistrico…

Kolesarsko popotovanje čez alpske prelaze

Težko sem začela pisat ta blog post, saj se je toliko vsega zgodilo, toliko čudovitih razgledov, trenutkov, spominov. Bi pa rada predstavila, da se da potovat s kolesom tudi drugam, kot samo na morje in po ravnih cestah. Preživela sva prečudovit dopust v hribih s kolesom, čeprav se marsikdo čudi zakaj sva šla ravno tja, poletje je, vroče je, čas za morje. Ampak v hribih ni bilo prevroče, ravno prav, ponoči je kdaj pa kdaj tudi zazeblo. Gledala sem slikce iz Dolomitov, ki so me čisto prevzeli in navdušili, našla sem par kolesarskih tur, nobene sicer z na polno naloženim kolesom in šotorom. Toni je želel nekaj dolgih tekaški treningov, zaradi priprav za 168 km dolg Ultra-trail du Mont Blanc konec meseca avgusta, tako da odločitev ni bila težka, čeprav še dva dni pred začetkom dopusta nisva točno vedela kam in kako greva. Ampak seveda, jasno – greva v hribe! Ne moreva pa drugače kot s kolesom, zaradi moje poškodbe, žal še zmeraj ne morem tečt, kot bi želela. En vikend pred dopustom smo s kolesom šli iz Ivančne Gorice na Krk, kar mi je bil test, kako bo poškodba vplivala na kolesarjenje, a ni bilo nobenih težav. V sredo dopoldan, po mojem dežurstvu, sva napakirala torbe in šla na pot. Kako dobro! Že za prvi dan nisva vedela točno kam naju bo pot zanesla, kaj šele za prihodnjih 18 dni, ki jih imava na razpolago. Ni me motil občutek nejasnega cilja, kvečjemu sem občutila totalno svobodo. Prvi postanek je bil v Radovljici pri Iztoku, z Majo sta nama prijazno ponudila prenočišče v čisto novem, še nedotaknjenem apartmaju, ki ga oddajata – opremljen z izdelki iz taljenega stekla Maje Zaplotnik (prekrasno!). A pot naju je nesla naprej, v moj omiljen kraj, v Mojstrano. Naslednji dan sva se ustavila v Kranjski Gori pri Matjažu in Heleni v DSO, nato pa se je začela samo najina odisejada po alpskih prelazih. Prvi cilj je nekako bil Passo dello Stelvio, naprej bova še videla, skrita želja pa ostaja, da prideva do Francije, do Chamonix-a. Tretji dan potovanja sva šla čez prvi prelaz: Passo d’Mauria (1298m.). Skrb, kako bom kondicijsko in predvsem v klance sledila Toniju je bila odveč, saj sem zamenjala cross gume za čisto ozke in sem z lahkoto dvignila povprečje, povrhu sem pa imela full lažjo prtljago. Še zmeraj je to pomenilo 19 kg, po nabavi v trgovini pa kakšno kilo več. Nisem mogla verjeti kakšna razlika je to v vožnji! Tonijevo kolo je bilo težko čez 50 kg. Ta podatek bi sicer najraje zamolčala. 🙂 V klance sem zmeraj precej zaostala, a vedno sem brez problema prišla do vrha. Četrti dan potovanja sva prvič zavila v kamp, v Cortini d’Ampezzo sva imela dan na off, a v bistvu ni bil čisto na off, jaz sem ga izkoristila za dolg sprehod do Rifugio Dibona (2083m). Hvala bogu za waschmachine, oprala sem celo žehto in posušila na sončku. Po tem sva spet pripravljena za preživetje “v divjini”. 😉 Iz Cortine se nisva odločila za Passo Giau in Passo Fedaia, temveč za Passo Falzarego in Passo PORDOI – vesela sem za to odločitev, saj mi je Pordoi bil eden izmed najlepših prelazov ter čudovito izhodišče za hribe, že dopoldan sva premagala prelaz in šla peš na Piz Boe (3152m), ki sem ga opazovala že iz Arabbe. Lahko dostopen, krasen vrh, kjer tudi poteka tekaška tekma Dolomites Sky Race. Na vrhu je precej turistov, večina jih pride iz Pordoi-a z gondolo na Sas Pordoi (2950m). Neskončno uživam v razgledih na številne pobeljene hribe in najvišji vrh Marmolado ter malicam pršut in kruh. Tukaj se pa čas čisto zares ustavi, nikamor se mi ne mudi. Iz Rifugio Forc Pordoi (2849m) nazaj do prelaza, kjer počivajo najina kolesa, je treba po melišču, ki ga še pokriva mehki vdirajoč sneg in zahteva kar malo spretnosti pri hoji. Opazujem ljudi, imajo kar težave na takem terenu. Tukaj z užitkom tečem dol in ubiram svojo lastno pot po neshojeni podlagi. Tonija udarec s kolenom v skalo za par dni oropa treningov. Izkoristiva jih pa za večjo kilometrino na kolesu, prej ko se zamisliva, že napadava Stelvio- asfaltno kačo, ki se v 48- ih serpentinah vije do višine 2757 nad morjem. Ta dan me precej boli hrbet, sem pa zadovoljna, da nimam nobenega muskelfibra ali težkih nog. Zjutraj me tudi malo trema daje, saj se utrujenost iz dneva v dan počasi kopiči, noč je bila prekratka, premalo počitka, ta dan bo pa treba premagati več kot 2000 višinskih metrov, grrrr… Čutim spoštovanje do tega dneva, a bom zmogla? Ampak seveda, da je šlo. Počasi in vztrajno. Passo d’Stelvio je drugi najvišji prelaz v Alpah, najvišji je v Franciji – za zgolj 13 metrov višji Col de I’Iseran (2770m). Iz Ponte di Stelvio, kjer je izhodišče za prelaz, se cesta ovinkasto vije nadaljnih 24,3 km do vrha, premagati je potrebno 1808 višinskih metrov. Povprečni naklon ceste je 7,4 %. Čudovito doživetje! Prelepa narava. Odspodaj sem opazovala zasnežene gore nekje visoko nad nama, čez par ur pa sva jim bila čisto blizu. Noro! Sploh potem spust v Švico je bil prekrasen..jaz sem bila čisto raznežena in happy… svizci, kravice, neskončni pašniki, reke, gozdovi, neokrnjena narava. Takšna tišina in mir! Prvo mesto v Švici je bilo Santa Maria – komaj kakšnega človeka sva srečala, kot da sva prišla na drug planet. Vse trgovine ob 18:35 že zaprte. En gospod je samo za naju še odprl trgovino, oz.naju spustil iz skladišča noter, sem prepričana, da je mislil da potrebujeva kruh, hrano. Midva pa najprej po muslije za zajtrk, da ne bi čudno izpadla, pol pa že iskala hladilnik z mrzlo pijačo.:) Italijanske trgovine skoraj ne poznajo takih hladilnikov, zato sva na vse žive načine morala hladiti pire. Eden izmed načinov je bil sneg, ki ga je Toni na visokih prelazih nagrabil in stlačil v hladilno torbo. In takole sva bila na poti do St. Moritza, ki me je čisto fasciniral. Mesto, polno atletov na višinskih pripravah, športnikov, kolesarjev, turistov… Švica je majčken izropala denarnico, a itak sva zapravljala minimalno. Za dva dni sva ostala v kampu. Prost dan sem izkoristila za hojo/tek na Piz Nair (3057m.). Na vrh vozi tudi gondola. Nisem podlegla udobju lažje poti. 😉 Pot na Piz Nair je bila božansko lepa, srečala sem zelo malo pohodnikov, vsepovsod voda, pritoki reke. Meni se je kar trgalo od lepot te narave! Obdajajo me sami hribi, aleluja, i’m in heaven! 🙂 Naslednje jutro sva imela dolg “krizni sestanek”, kam naprej? Francija, da ali ne? Malo bi bila na tesno s časom za nazaj in ujet kakšen vlak, nisva bila prepričana a vsi vlaki vozijo kolo, nisva pa imela dobre internetne povezave. Do Gardskega jezera in Benetk me nekako ni vleklo, preveč turistov, pa še občutek, da so ceste preveč prometne, zato sva se odločila, da napadeva še kak prelaz in po najkrajši in najlažji poti čimprej do morja. Od St. Moritza do meje z Italijo so bili štirje manjši prelazi, a pokrajina sapo jemajoča, zato niti enkrat nisem pomislila, da je odločitev bila napačna. Sploh, ker se nama je tako ponudila še priložnost premagat 136 metrov manjšega in mlajšega “Stelvijevega bratca” – Passo Gavia (2621m). Šla sva iz smeri Bormio, 25,6 km do vrha, 1404 višinskih metrov z povprečnim naklonom ceste 5,5 %. Cesta ni tako slikovita kot Stelvio, ampak sam vrh je pa prekrasen. Sploh nekaj zadnjih kilometrov, ki so celo ravninski, nisem mogla verjeti. Tik pred prelazom je čudovito jezero Lago Bianco, pri spustu po izredno ozki cesti v Ponte di Legno pa Lago Negro, ki pa so nama ga žal zakrili temni oblaki, megla, prvič naju je konkretno napralo, spust je bil adrenalinski, saj sva pred seboj videla zgolj par metrov ceste. Premraženost do kosti je izbila iz glave kampiranje na prostem in sva iskala najbližji kamp, ki je sicer šel par kilometrov izven najine smeri. A vroč tuš je vse kar je bilo v tem trenutku pomembno.

Potovanje je trajalo 16 dni.  Prekolesarila sva 1218 km: Ljubljana- Mojstrana- Tolmezzo (ITA)- Cortina d’Ampezzo- Arabba- Canezei- Bolzano- Merano- Laas- Ponte di Stelvio- Santa Maria (CH)- St.Moritz- Livigno- Bormio- Ponte di Legno- Bolzano- Brixen- Bruneck- Lienz (AUT)- Spittal an der Drau- Villach- Kranjska Gora- Jesenice. Ura je seštela 16.324 pozitivnih višinskih metrov in par tisoč metrov peš/tek. Prevozila sva 14 prelazov: Passo d’Mauria- 1298m, Passo Falzarego-2105m, Passo Pordoi- 2239m, Passo Costalunga- 1745m, Passo d’Stelvio- 2758m, Pass dal Fuorn- 2149m, Passo del Bernina- 2330m, Passo della Forcola- 2315m, Passo Eira- 2208m, Passo Foscagno- 2291m, Passo Gavia- 2652m, Passo del Tonale- 1884m, Passo Mendola- 1363m, Wurzenpass/Korensko sedlo- 1073m. Na koncu sva kar malo hitela po večinoma ravninski cesti do Slovenije, želela sva čimprej na morje, počivat, lovit ribice, kartat remi. V četrtek, zadnji dan kolesarjenjenja sva tako prevozila 170 km iz Lienza do Jesenic, pa še čez Korensko sedlo, ki me je čisto presenetilo – noben prelaz ni bil hujši od tega, 18% naklon ceste. Prvič sem peš rinla kolo v hrib, pa še to je bilo mučno. 🙂 V celem dnevu se je spet nabralo več kot 1200 pozitivnih višinskih metrov. V Jesenicah sva šla na vlak in ob osmi uri zvečer že bila v LJ. Blazno dolg dan je bil to. Sledilo je še razpakiranje, pakiranje, priprava kombija, zjutraj pa že via Istra. Toni je v največji vročini tekel na Učko, jaz pa sem končno prišla do svoje knjigice in “ležanja na plaži, z možgani na off”. 🙂 Dva dni izležavanja in igranja raznih iger v umaknjenem zalivu blizu Koromačna. V ponedeljek sem v službo prišla čisto spočita. Zame je to bilo izjemno lepo potovanje, saj obožujem hribe, seveda pa ni bilo najenostavnejše, ceste v večini ne poznajo ravnine. V šestnajsih dneh nisva niti en dan počivala. Vsak dan akcija! 🙂 V St.Moritzu se je Toni odločil, da se vseeno udeleži svetovnega prvenstva v gorskem maratonu, 3.8.2013. Utrujenost zaradi številnih kilometrov in vzponov je bila iz dneva v dan večja, zato so tekaški treningi bili manj intenzivni, največkrat je tudi zmanjkalo energije za tek. Na včerajšni tekmi na Poljskem je kljub vsem razmeram dosegel 28. mesto. Čestitke! Čestitke tudi svetovnemu prvaku Mitji Kosovelju za 1.mesto in celih 6 minut prednosti pred drugouvrščenim! Bravo!

Še najino potovanje skozi slike:

prva noč na dvorišču Francija Teraža v dolini Vrata <3 Hvala!
kolesarska pot Jureta Robiča po nekdanji železniški progi
postojanka v Kranjski Gori pri Matjažu v DSO
čudovita pot, ki vodi v Italijo 
ovire na cesti:)
                       
“i see the light”..
s ceste zavila v tale raj…druga noč na “divjem” 🙂
kolesa in prtljago je treba dol čez reko prenest
                     
prvo je treba poskrbet za hlajenje pijače…
…nato zakurit ogenj in pogret vodo za topel tuš.
prvi prelaz: Passo d’ Mauria (1298 m.)
po 123 km in 1913 + višincev, sva se utaborila ob gozdni poti
naslednje jutro po 8-ih km prispela v kamp v Cortino d’Ampezzo
opoldanski sprehod, moja smer: 451
Cortina d’ Ampezzo iz Belvedere (Pocol)
pivo za 4 eur, prvi večji strošek na potovanju 🙂
                       
Rifugio Dibona (2083 m.)
                       
na poti na Pocol, spodaj Cortina
drugi prelaz: Passo Falzarego (2105 m.)
Arabba (1602m.)
iščeva prenočišče…levo v gozd najdeva idealnega
samo da je vodica…bistra, čista, krasna <3
                   
danes na meniju: popečene hrenovke, pire krompir, fižolova solata s čebulo
naslednje jutro zagrizeva na tretji prelaz, prekrasen
              
Passo Pordoi, 2239m.
mapa, gremo na Piz Boe
Toni izkoristi popoldan za tek
Passo Pordoi iz poti na Piz Boe, levo Marmolada (3343 m.)
levo moj cilj, vrh Piz Boe
               
dobim zanesljive podatke, da pot ni težka, par zajl, nič posebnega
               
sneg poleti…priceless <3
Marmolada in Arabba v dolini
freedom
četrti prelaz: Passo Costalunga (1745 m.)
kolesarska pot iz Bolzana v Merano
kamp v Laas-u, po današnjih 113 km
iz kampa do izhodišča: Ponte di Stelvio
piše, da je Passo dello Stelvio OPEN, ohjoj, ni nama pomoči 😉
              
ta je prvi, še 47 zavojev, pa sva na cilju 😉
postojanja za kavo, juho, pojedino…vrh je že viden
                     
                     
z dušo in telesom tekač 🙂
asfaltna kača, delo arhitekta Carla Donegani
najin peti prelaz
Passo dello Stelvio (2758 m.), drugi najvišji prelaz v Alpah
                 
Picolo Tibet, hotel na Stelviu
                           
                           
spust iz Stelvia v Švico
Santa Maria, Švica
camping ob zagrajenem čebelnjaku…hm..območje medvedov??
sneg iz Stelvia za hladilno torbo…sprobala vse možne načine hlajenja:)
                  
šesti prelaz: Passo dal Fuorn, Ofenpass (2149m.)
                   
nasproten veter naju upočasni, a kmalu prispeva do St.Moritza
kamp Suvretta (1800m.), day off kolesa, čas za tekaški trening..
jaz pa peš na Piz Nair
prekrasna pot…
tisti špiček je moj cilj, upam, da ga dosežem pred nevihto
Lej Suvretta, Toni še skočil na Piz Julier (3380m.)
St.Moritz v dolini
                  
prekrasno… prekrasno <3
                    
                    
                    
together again <3
od prijaznih sosedov dobiva stolčke, da imava dostojen zajtrk 😉
Lej da san Murezzan, St. Moritz
via Passo Bernina, back to Italy
Piz Bernina v ozadju (4049m.)
                   
sedmi prelaz: Passo del Bernina (2330 m.)
osmi prelaz: Passo della Forcola (2315m.)
kamp za 5eur/osebo pred mestom Livigno
športno območje, downhillerji vsepovsod 🙂
deveti prelaz: Passo d’Eira (2208m.)
                   
deseti prelaz: Passo Foscagno (2291m.)
                   
                   
                    
Passo Gavia, Lago Bianco
                  
enajsti prelaz: Passo Gavia (2652 m.)
                    
                    
dež, megla, mraz iz spusta po zelo ozkih cestah Gavie do Ponte di Legno (1258m.)
                     
dvanajsti prelaz: Passo del Tonale (1884 m.)
                      
trinajsti prelaz: Passo Mendola (1363m.)
Bolzano iz spusta z Mendelpassa
iz pobeljenih vrhov prispela med neskončne nasade jabolk
Bolzano, Fiume Adige, po nevihti
                     
prespiva par km pred Lienz-om
tukaj je še bil smešen napis 18 % 🙂
če še nisi, prešaltaj v prvo prestavo! 🙂
štirinajsti, zadnji, najnižji, najtežji prelaz: Korensko sedlo (1073m.)
back home
po današnjih 170-ih km iz Lienz-a do Jesenic, utrujena na vlaku za LJ
zaslužila sva si vikend izležavanje v Koromačnu <3

S kolesom na Krk – TekTonik zaključek 2013

V soboto – 6.7. ob petih zjutraj smo se dobili pred klubom TekTonik v Ivančni Gorici. Zaradi ponočevanja v Flirt-u večer prej, smo štartali malo kasneje. Po manj kot štirih urah spanca, sem se komaj sestavila. A sveže jutro, veter v laseh ter pričakovanje dneva, so me hitro spravili v pogon. Štart je bil precej hiter, nisem rada  prva, zato sem Niko prosila, da gre naprej in nam diktira tempo. 🙂 Punca je nalogo vzela zelo resno, do Žužemberga smo imeli povprečje 27km/h, kar je zame precej, običajno kolesarim bolj turistično. Do Kočevja, kjer nas je prvič pričakal Toni s kombijem, smo imeli za seboj 55 km s povprečjem 24 km/h. Škoda, da ni mogel Toni z nami s kolesi, a nekdo se je mogel žrtvovati za vožnjo kombija, na katerega smo naslednji dan naložili kolesa in se odpeljali domov. V Kočevju se namažem s sončno kremo, saj je bilo že prijetno toplo, ampak se je po tem precej pooblačilo. Iz Kočevja je sledilo nekaj klanca, nato lep spust do Broda na Kupi. Malo pred mejo smo srečali Simona & family, so šli na rafting na Kolpo, za Aničin rojstni dan. Kakšno naključje, kje se srečamo! 🙂 Sem jih bila zelo vesela. Naslednja postaja, kjer smo bili zmenjeni za postojanko, so bile Delnice. Svoje tevice (papuče, kot pravi Dejan :)), sem mogla zamenjati za zaprte superge. Medtem je Toni parkiral na Delnicah, se preoblekel v tekaško opravo in nam šel nasproti,  potem je tekel nazaj v klanec do Delnic. Seveda je bil hitrejši od nas. 🙂 Tukaj je imel Tonijev oče malo težav s krči, a se je parkrat s koprivo udaril po nogi, saj nismo imeli kakšnih masažnih ali hladilnih gelov, pa je bilo potem vredu 🙂 Na Delnicah smo imeli krajšo postojanko, nato pa osvajat vzpon na Gornje Jelenje (880 m.n.m). Sama pot je bila lepa, vzpon ravno pravšnji, ne pretežak, tempo smo pa  tudi kar držali. Trije so bili s specijalkami, ostali pa s treking kolesi. Celo pot smo ostali skupaj, razen na Krku sem jaz upočasnila. Spust iz Gornjega Jelenja je bil vrhunski, na parkirišču takoj od Krčkega mostu naprej smo imeli četrto postojanko, tokrat malo daljšo, saj smo praktično bili na cilju. Toni nam je tukaj že ponujal zelene bidone. Aja, nekateri so imeli tudi rdeče. (Laško – Union) 😉 Ob dveh popoldan smo že bili na Krku. Pivo in hrana sta mi stopila v noge, zato sem upočasnila po blazno prometnih parih kilometrih do odcepa za  Čižiče in Klimno. Pot naprej pa je bila fantastična, uživala sem v počasni, hedonistični vožnji, sama s seboj. Razmišljam, da bi šla na pivo v Solinah, mogoče na sladoled in v lokalu ob cesti zagledam Mateja. Juhej! On je imel iste misli in tako sva skupaj spila par rund, razpoloženje fantastično, komaj sva ujela otvoritev piknika ob 16ih. 🙂 Medtem so naši zasedli mizo v kampu in pekli na žaru. Preživeli smo krasen popoldan in večer, Sašo in Nika sta ves čas igrala na kitaro in pela – Live Jukebox. 🙂 Kamp Slamni nas je presenetil, super mini kamp, nič nam ni manjkalo. Vreme se je tudi totalno izboljšalo, sonček, vroče, krasna družba…vse perfect. Ob polnoči je za nekatere sledil skok v morje, za nekatere žur v Omišalju, nekateri smo pa hitro šli spančkat, poznali so se mi neprespani dnevi. Nedelje pa boljše, da ne opisujem preveč, saj je bil čisti odklop. 🙂 Mislili smo zgodaj proti domu, zgodba se pa je odvila tako, da smo do poznega popoldneva hengali v barčku na plaži, na poti domov imeli še vmesne postanke ter pojedino domačih dobrot pri Mateju. K Toniju sva prišla čez polnoč. Tonijev zaključek klubske sezone je s tem dogodkom uspešno zaključen. Naslednji skupni cilj imamo že postavljen – s kolesi na Rt Kamenjak (Pula). Danes pa s Tonijem štartava s potovalno kolesarsko odisejado po Alpskih prelazih za dobra dva tedna. Obeta se precej težavna pot s številnimi vzponi. Bova še videla, kam vse naju bo pot zanesla. S kolesom na Krk smo potrebovali 160 km, dobrih 7 ur same vožnje in prevozili 2000 višincev. Hvala vam družba za nepozaben vikend in upam, da se čimprej spet srečamo! 😉

start

sem se namazala s kremo, pa se je vreme sfižilo 🙂

Matjaž na naši najvišji točki, potem pa spuuuuust..
do Delnic je z nami tekel Toni

postojanka na Delnicah

Soline, čez pa že naš zadnji cilj – Klimno
z Matjažem komaj ujela začetek piknika ob 16ih 🙂

Sašo Balant in Nikica poskrbela za žur 😉

vsi v majčkah KRK 2013

treba bo domov… 🙁
…s kombijem

Potikanje po Istrskih poteh

V soboto zjutraj Toni pride pome s polno naloženim kombijem, pripravljen na vse. Naložim še svoje stvari, predvsem športne cunje, torbe, kolo in šotor. Na dvorišču pred hišo se vprašava kam sploh greva. Želela sva na Koroški treking, a je žal zaradi moje poškodbe za naju odpadel. Odpreva karto Slovenije in Hrvaške. Prvi plan je s kolesom okrog Julijskih Alp, ampak napoved ni ravno blesteča,  zato zavijeva proti morju. Toni želi nardit dober tekaški trening, jaz zaradi poškodbe ne morem tečt, mogoče bom pa lahko kolesarila, zato se odločiva, da greva danes na Učko (1396 m). Toni peš, jaz s kolesom, pa bo kar bo. V četrtek sem šla tečt z mojim bratom in me je že po dveh km nekaj zaskelelo v medenici in ni več popustilo. Zvečer je bilo samo še huje, komaj sem vstala s postelje. Zjutraj nič bolje, v službi nič bolje… spet slabo razpoloženje zaradi teh nepredvidenih poškodb. Najbrž je kriv prehiter spust iz Črne prsti prejšnjo nedeljo. Letelo je na vse, dolina mi pa vseeno ni tako domača, morala bi bolj previdno tečt. Nad Učko se zbirajo temni oblaki, a midva sva neustrašna. Najdeva mirno parkirišče, zamenjava mojo zračnico in gasa. Po štirih km se srečam s Tonijem v ovinku ceste, on seka bližnice po markirani pešpoti, jaz pa delam ovinke s kolesom po cesti. Uživam v vožnji, bolečin ne čutim, zato se odločim iti na vrh. Del ceste imam čisto zase, saj je zaprta zaradi kolesarske dirke. Proti Poklonu me dohitijo kolesarji, full začne deževat. Upam, da je samo ploha, a kar ne neha padat, skoraj do vrha. Večkrat razmišljam, da bi se obrnila, saj sem čisto premočena, v brezrokavni majici, nazebe me do kosti. Ampak še kar vztrajam in vztrajam, mrzel spust po dežju me prav nič ne mika. Dobim Tonijevo sporočilo, da je na vrhu, ko sem jaz na šele okrog 900 m. 🙂 Na Poklonu zagledam naše poti, ki smo jih prešli na Istra 100 milj in občutim slabo voljo, da sem s kolesom. Najraje bi ga prislonila kam in naprej tekla. Poškodba me skrbi. Naposled tudi jaz zagledam belo kupolo, ki oznanja moj cilj. In dobim največje darilo: sonceee!! 🙂 Sezujem mokre nogavice, jih ožamem in sušim na soncu, preoblečem totalno premočeno majico. Grejem se na soncu in občudujem panoramo, zelo lepe spomine imam na ta kraj, ki smo ga na Istrski stotki skupaj doživeli jaz, Boris, Matjaž in Roman. Šele sms: “Darling, i’m home!” me vrže nazaj v sedanjost, tudi jaz morem počasi “domov”, čaka me pa 24 km dolg mrzel spust do Ike, kjer imava avto in kjer me čaka še en sonček. <3 Brrrr… Ampak sem en, dva, tri nazaj ob morju. Čeprav je toplo, za kratke rokave, se jaz kar ne morem pogret in navlečem nase vse kar imam z dolgimi rokavi. Zanimivo, mrzel pir pa še kar paše. 🙂 Skuhava si pozno kosilo/večerjo in ne ljubi se nama več nikamor premaknit, niti lovit rib, čeprav sva tik ob morju. Na tem parkirišču ostaneva zasidrana in zaspiva. Okviren plan, da naslednji dan napakirava torbe na kolo in zvečer spiva na Rtu Kamenjaku, se zjutraj izjalovi, saj se jaz komaj privlečem iz kombija. Bolečine so spet enako hude kot v začetku. Zapeljeva se v Rabac in na easy raziskujeva mesto in okolico – peš pot proti Labinu, kjer smo ponoči bluzili na Istrski stotki. Podnevi je vse drugače in tako smiselno. 🙂 Takrat pa sva z Borisom ravno tukaj zalutala. V kampu prideva do tuša, zvečer Toni lovi ribe, jaz pa kinkam na stolu, dokler naju ne prežene nevihta. Dobro se spočijem, saj lahko potem do jutranjih ur igrava Carcassonne. 🙂 Zjutraj spečeva ulovljene ribice in se počasi seliva naprej proti Koromačnu. Izbereva najbolj oddaljene poti, zato pot traja celo večnost, a sva odlično razpoložena. Občutek, kot da sva obtičala v trenutku, čas pa neusmiljeno brzi naprej. Ura se prehitro premika. Zdi se, da se voziva samo malo, čas pa kaže, da se voziva že eno uro. Sam Koromačno je nezanimiv, v okolici pa najdeva top osamljen zalivček in super mesto za ribolov. Spiva v gozdu, mesto je čisto osamljeno. Ujameva šest fratarjev (jaz samo enega). Pa imava jutri spet odlično kosilo. 🙂 Zadnji dan se vrneva v Medvejo, kjer je dobro izhodišče za na Učko. Toni teče na vrh, jaz se pa kar ne morem prepričat, da bi šla izležavat na bližnjo plažo in počivat, raje grem peš do Lovranske Drage, 1 ura hoje. Hoja mi ne dela težav, a skoz po malem čutim tisto zoprno bolečino v levi nogi, ki mi danes dokončno da vedeti, da letos zame Gorski maraton štirih občin odpade. Upam samo, da se v dobrem tednu pozdravim in da na ARS-u ne bo težav. Na Lovranski Dragi naberem domačih češenj za sladico in grem nazaj do morja. Misel, da bi šla na hitro zaplavat v morje, odvržem, saj mi Toni piše, da se že spušča z vrha, 45 min. in je pri avtu. Ta čas moram hitro spakirat/pospravit svoje stvari in spečt ribice. Toni se vrne čisto navdušen, itak, pot je res krasna. Moreš pa odmislit kuščarje, kače in ostale majhne žuželke, pa baje tudi medvede. 🙂 Pojeva slastno kosilo in že se nama mudi domov, obveznosti čakajo, lepi spomini pa ostajajo…
nostalgija na Poklonu, tokrat cilj kolesarske dirke in deeežžž
za dežjem vedno posije sonce <3

najvišji vrh Učke – Vojak (1396 m)
nočni ulovi za kosilo
razkošje potovanja s kombijem
po cesti na Skitačo
v ozadju Koromačno, cilj Istra 100 km/milj
tudi prazna piksna pira lahko pride prav 🙂
krasne poti, ki vodijo na Učko
pot na Lovrensko Drago iz Medveje

Tek trojk 2013

Letos mi trojke niso mogle uiti, sploh, ko sta me Kristi in Miha vprašala, če bi tekli skupaj, mešane trojke. Zadnji dve leti sem na ta vikend morala biti v službi. Takoj sem zagrabila, čeprav sem vedela, da sta oba mnogo hitrejša od mene. Že dolgo sicer nismo skupaj tekli za trening, a zmeraj ko smo šli, sem sopihala za njima. Preteči bo treba 29 km. Dogovorimo se, da štartamo počasi in v drugi polovici iztisnemo več iz sebe. Zgodba se pa je odvila drugače, Kristi nama tik pred startom izda njegov strateški plan, ki ga je sam skoval in ni želel slišati nobenih pripomb – tečemo 4:20 pa brez trte mrte! Z Mihatom se samo spogledava, v bistvu naju Kristi sploh ne preseneča. 🙂 Jaz nisem hitra tekačica, v življenju nisem naredila niti enega spodobnega intervalnega treninga in že tempo 5:00 na km je zame super čas. Kar naenkrat zaslišim pok pištole in poženemo se na pot. Štart je zame preveč divji, precej hitro tečemo, gledam svoj pulz, ki kar znori, skoz je nad mojo normalno mejo. Malo se zaskrbim kako bo šlo v tem tempu naprej, a bom zdržala? “Kaj pa če na tričetrt poti čisto omagam in sploh ne bom mogla več tečt?” me najbolj skrbi. Kristi teče naprej, srečuje razne prijatelje in se zabava, midva z Mihatom pa tečeva v tišini, vsak s svojimi mislimi, moje so kar pesimistične. 🙂 Jaz v Mihata ne dvomim, čeprav pravi, da je zadnje časa premalo tekel in da nima hitrosti. Zavedam se, da sem najšibkejši člen in da bo treba več dati od sebe. Obremenjujem se z mislijo, da preveč pričakujeta od mene. Noge so kar težke, diham pospešeno, pulz nabija, ampak tečemo naprej. Danes me zezajo vezalke, na celi poti jih 5 krat zavežem, na cilj pa pridem spet z odvezanimi. Kaj takega pa še ne..:) Ciljamo, da bomo dobro tekli čez Golovec, saj smo vsi kar domači s takim terenom, a jaz tukaj še najbolj odpovem. Prvi klanec po asfaltirani cesti pretečem v celoti, piham pa kot zmaj. Naslednjega že par korakov prehodim. Kar nimam in nimam moči, čutim kako telesu zmanjkuje energije, kako so koraki težki in počasnejši, noge trde kot kamen. Tokrat Miha dobi pospešek in nama pobegne naprej, Kristi prevzame vlogo mojega pacemakerja. Ravna pot in spust mi pašeta, lahko tečem hitreje in sprostim trde stegenske mišice. Na Golovcu zaradi moje počasnosti prehitimo zelo malo ljudi, ampak važno je, da nas ne prehitevajo. Škoda, da ne morem dati več od sebe, štart je zame bil prehiter, nisem vajena te hitrosti, zato me je počasi pobiralo na koncu. Sem vzdržljiva, a ne na visokih obratih. Naposled le pride zadnji klanček. Blata niti ne bi omenjala, ker smo ga vajeni in sploh ni bilo moteče, vreme je pa tudi bilo praktično perfect! Žal je lahko tistemu, ki ni šel na tek zaradi slabega vremena! Ljudje božji, saj nismo iz cukra! Še zadnja dva kilometra do cilja…tega sem pa res vesela, dovolj je bilo za danes! 🙂 Tek je bil super, a zame malo stresen, je pa hitro minil. Pravzaprav zelo hitro. V cilj smo prišli s časom 2:22:43, kar je itak čas nad mojimi pričakovanji, se pa zavedam, da bi lahko bili še boljši. Dosegli smo 7. mesto v mešanih trojkah. Vsi smo precej zadovoljni. Hitro smo se šli preoblečt, nato pa na pico in pir v Foculus, kako pa drugače. 😉 Iz tega enega pira jih je nastalo mnogo več, do šestih zvečer smo pohajkovali po mestu. Doma sem se za urico, dve ulegla, nato pa akcija naprej…z Alenko in Tino smo bile zmenjene za Zebra Dots na Metelkovi. Vauuuu…kakšen amazing koncert je bil to!! Zgodaj zjutraj pa 12 urni šiht…a tudi to smo preživeli. 😉

ekipa: Never Give Up 2

Zebra Dots, Gala Hala, Metelkova

Encian Krk Trek, Baška

V soboto, 27.4. sva se udeležila trail-a po hribih okrog Baške. Jogging in planinska kategorija sta potekali v duhu trekinga, torej orientacije in iskanja kontrolnih točk, naša ultra kategorija (50 km, 2000 višincev) pa je bila popolnoma označena. V Baško sva šla že v petek takoj po službi in prespala v kombiju. Zvečer dvigneva štartne številke, spijeva pir, dva in zaspim kot ubita. Spim dolgo in zelo dobro, zjutraj pa akcija, živčki delajo, ne vem kaj naj pričakujem, ampak glede na izkušnjo v Istri, vem, da sama pot ne bo dosti lažja. Obujem Brooks Cascadia, precej z lahkoto tečem v njih po kamnih, na Istri naredim napako z Salomon Mission – totalno napačna izbira obutve. Zjutraj se nama pri kavi za hip pridružita Bojan Ambrožič in Marjan Zupančič. Pakiramo, taktiziramo, en kup detajlov, koliko hrane, pijače.. kaj vzeti s seboj, kaj na KT na 27-em km, kjer lahko dvigneš svoje stvari… napovedan je dež. Toniju zaželim srečo, videla se bova šele na cilju. On bo najbrž že pri tretjem piru, ko se bom jaz prikazala. 🙂 Na startu še spregovorim par besed z Marijo, tokrat gre na krajšo razdaljo, na kateri tudi zmaga. Bravo Marija!! Začetni kilometri so tekaški, ob zalivu Baške, čutim malo težke noge, ampak zelo uživam ob razgledih, adrenalin šopa…pot je še dolga. Do KT2 tečem za Tadejo in enim gospodom v zeleni majci, paše mi njun tempo. Z lahkoto jima sledim v hrib, kot tudi pri spustu. Se pa nenehno opozarjam, da pazim na korake, ki so prenizki, zato se parkrat butasto spotaknem. Od KT2 (7,5 km) pospešim naprej, saj se počutim odlično, noge so sedaj taprave, začetna utrujenost je izzvenela. Kmalu dohitim eno Italijanko, sedaj sem druga, ena druga Italijanka je 19 min. pred menoj. Na 27-em km je že 30 min. pred menoj, kar me pomiri – nimam šans, da ji pridem blizu, vse kar lahko naredim je, da obdržim drugo mesto. Po 20-em km začutim bolečine v desnem kolenu, najbrž zaradi padca v Iškem Vintgarju. Bolečina se povečuje, povečuje, začne me skrbeti. Od 27-ega km se prične pot strmo dvigovati, vzpenjamo se na Obzovo (568 m), kakšnih 6 km. Čez nekaj časa se spomnim, da sem se pozabila štemplat na KT. Skrbi me, da mi ne bodo priznali teka in se obtožujem, kako sem lahko pozabila na to. Hočem preveriti na karti katera KT je to bila in kdaj je naslednja, pa ugotovim, da sem v svoji vrečki pozabila zemljevid. Kako sem lahko zemljevid pospravila v vrečko?!? Kar naenkrat polno skrbi. 🙂 Sedaj pa res ne vem pri čem sem. Šele kasneje izvem, da sploh ni bilo vseh kontrolnih točk in da nič nisem naredila narobe. V klance hitro hodim, kar mi zelo paše za koleno. Skupaj smo z dvema Italijanoma, komaj kaj se sporazumevamo, a skoz smo bolj ali manj skupaj, enkrat eden “vodi” in v neskončnem morju kamnov išče rdeče zastavice (oznaka naše poti), drugič drug. Zaradi hoje kmalu dobim občutek, da sem mogoče prepočasna. Na zadnji KT z vodo (39 km) iz sosednjega hriba zagledam žensko postavo v rdeči majci, ki se mi približuje. O fak, Tadeja!! 🙂 Ampak od kje se je vzela, mi smo prišli iz spodnje strani. Sumim, da so nekateri ubrali bližnjico, čeprav je bilo zapovedano, da se moramo držati markirane poti. Na KT tako nimam časa niti popit in natočit vode, kot raketo me izstreli naprej. 🙂 Poženem se v tek in kalkuliram kakšne so moje možnosti. Najbrž slabe, saj je Tadeja večkratna zmagovalka treking lige. Tečem koliko hitro lahko, a se istočasno trudim paziti na korake – tečemo po zahtevnih in nevarnih škrapljah. Tudi oba Italijana zapustim za seboj. Zdaj pa gre zares, konec zajebancije! 😉 Skoz gledam nazaj, pričakujem, da bo vsak čas Tadeja švignila mimo mene, a bolj ko gledam nazaj, bolj oddaljena se mi zdi. Kmalu doživim drugo presenečenje. V daljavi pred seboj zagledam Tonija. Vprašam ga kako mu je šlo. “Eh, pa tak, slabo” reče in se smeji. Dirjam naprej, povem mu, da je Tadeja kmalu za menoj. Razloži mi, da je v bistvu zmagal. Toliko imam dela s seboj, da sploh ne vem kaj se dogaja, kaj naj mu sedaj verjamem. 🙂 Na hitro mi opiše pot, kako super mu je šlo in da je Marjan imel težave s slabostjo in je odstopil, sam pa s precejšnjimi rezervami prišel prvi v cilj. Full sem vesela, najraje bi ga stisnila, a ni časa za ustavljat se. 🙂 Pred seboj imam še samo spust po melišču in približno dva bolj ali manj ravninska kilometra ter cilj. Toni slika, snema, jaz pa tečem hitro kot lahko in tečnarim, zakaj se morem na koncu zmeraj tako j…. 🙂 Še dobro, da me ne jemlje resno. Pot skrajšajo za par km, ker bi spust v Staro Baško lahko bil prenevaren zaradi dežja. Tako jih pretečemo okrog 45 km, cca. 1600 višincev. Jaz pridem v cilj še po suhem, kasneje pa res začne deževati. V teh zadnjih štirih, petih kilometrih pridobim pet minut prednosti pred Tadejo. Full sem vesela in zadovoljna. Uspe mi ohranit drugo mesto. Toni v cilj pride s časom 4 ure 27 minut, jaz pa  5 ur 44 minut. Sledi podelitev rezultatov. Organizator nama zaupa kartico njegove hotelske sobe, da jo izkoristiva za tuš. Res da živiva v kombiju s petimi zvezdicami, a tuša pa ne premore. 🙂 Vreme se pokvari, močno začne pihat in deževat. Zabubiva se pod kovter za nadaljnih 12 ur. 
Photos: Simon Cimerman

finalni kilometer 🙂
zmagovalci ULTRA
zmagovalke ULTRA
Dobro se spočijeva, kajti pred nama je kolesarska tura. Nimava še jasnega cilja, veva pa, da greva za pet dni s kolesom naokrog. V nedeljo dopoldan napakirava kolesa in se odpeljeva do Malinske, kjer pustiva kombi. Tehtava kolesa. Tonijev pokaže 50 kg in takoj za tem ERROR, moj pa okrog 48 kg. Peljeva se proti Valbiski, tam se odločava ali greva na Cres ali na Rab. Naposled se odločiva za Rab, odpreva pir in čakava dve uri na trajekt. Ta čas ekspresno hitro mine, Toni ima s seboj tri ribiške palice in že izkoristi priložnost za lovljenje najine večerje. Ulovi dva kneza, čisto nazadnje pa še hobotnico. Okrog naju se nabere ljudi, vsi začudeni in presenečeni nad ulovom. Toni jo neprodušno zapre v vrečko in vzameva jo s seboj na trajekt. 🙂 Na Rabu najdeva idilično mesto nad morjem, osamljen zalivček, zgolj 500 metrov vstran od trajekta, kjer postaviva šotor in prespiva. Drug dan že dopoldan prikolesariva v mesto Rab, kjer tuhtava kako priti najceneje na Pag. Taksisti nama ponujajo vožnjo do Luna za 250 HRK. Ni slaba varjanta, a sigurno obstaja še boljša. In tako se prikažejo še štirje kolesarji s torbami, s katerimi se v sekundi dvajset zmenimo za skupni transport, ponudijo nam 60 HRK/osebo. Doma so iz bližine Maribora in prvič na takšni poti s kolesi in šotori. Čisto so navdušeni in prepričana sem, da to ni bilo njihovo zadnje kolesarsko popotovanje. Začetni del strme poti iz Luna proti Novalji se držimo skupaj, nato se razidemo. Iz Novalje se pa začne prava kalvarija, saj piha jugo, direktno v prsa in tudi po ravnem ne morem voziti hitreje kot 13 km/h. Toni je skoz naprej, jaz ga komaj dohajam, veter me spravlja ob pamet, da bi najraje kolo vrgla čez Paški most. Po 96-em km zavijeva za kamp v Ražanacu. Ker je Toni prehiter zame, mu naslednje jutro dam šotor, da se razbremenim teže. Še naslednji dan mu dam posodo in vse kar imam težjega, da se mu vsaj približno lahko približam v hitrosti. Iz Ražanaca voziva slabih 40 km do Paklenice, kjer že opoldne postaviva šotor v kampu. Preleviva se v tekača, plan je tek/hoja na Vaganski vrh (1757 m) čez “plezalski raj” v Paklenici. S pomočjo treking izkušenj se izogneva plačilu v nacionalni park. 🙂 Ravno pri prečkanju gozda vidim, da je moje koleno preveč boleče in preveč nestabilno za tek, praktično sploh ne morem teči. Zelo sem slabe volje in v skrbeh. Ampak se odločiva, da pač ne bova šla na Vaganski vrh, da je že sam sprehod čez Paklenico dobro izkoriščen dan. Škoda, full sem se veselila zavit v hribe. Na poti nazaj opazujeva plezalce. Že od nekdaj sem si želela plezat. Toni pleza po steni, ki jo ima v klubu in si tudi želi enkrat v steno. In v tem razmišljanju zagledam Mojco, ki je z Janezom in Katarino na vsakoletnem nekajdnevnem prvomajskem plezanju v Paklenici. Takoj mi ponudi, da probam plezat, kar sve se dogovarjale že precej časa nazaj, pa ni bilo prave priložnosti. Nadenem si pas in preplezam eno trojko, čisto tako za občutek. Seveda sem takoj navdušena. Janez si izbere eno šestko, zelo težko smer. Nato gremo še na smer 5a, katero tudi sama preplezam, a le zaradi spodbujanja ekipe. Na enem mestu za precej časa obtičim v steni in ne pridem nikamor. Skoraj obupam, a me vzpodbujajo in res mi rata naprej in do vrha. Za prvič sem več kot zadovoljna. Hvala vam za to nepozabno izkušnjo! Naslednji dan prekolesariva 134 km od Paklenice do Klenovice. Ponoči nama Toni nalovi 12 rib. Zjutraj se odpeljem do trgovine po česen in spečeva ribice za zajtrk/kosilo. Zadnji dan kolesariva od Klenovice do Krka – Malinske še zadnjih 55 km. Na Krškem mostu še enkrat tehtava kolesa, moj Stevens jih ima okrog 32, Tonijev pa še kar 48 kg. 🙂 Pozno popoldan se s kombijem zapeljeva v Klimno, na obisk k Mojci, pred tem pa v Kamp Slamni se pozanimat glede cen in možnosti spanja v hišicah ali v šotorih, saj nas še samo slab mesec loči do teka iz Ivančne Gorice na Krk, 31.5.-2.6. (130 – 150 km). Več podrobnosti o dogodku sledi kmalu. Večina jih bo šla s kolesi, ultra tekači pa se nama lahko pridružite pri teku na Krk. 

pivo iz Maroka, na zdravje! 🙂
vaba za ribice

trajekt iz Krka na Rab

po stopnicah do super kamping placa
jutro na Rabu

Pag
Maslenički most

PAKLENICA

nočni ulov za zajtrk 🙂

IškAAdventure trek

V nedeljo, 21.4. sva se udeležila drugega trekinga Slovenske treking lige v letošnjem letu – IškAAdventure trek v Iškem Vintgarju pri Ljubljani. Pridružil se nama je še Boris, čeprav je dan prej na Formaratonu odtekel skoraj 30 km. Z Borisom sva imela “priprave” na nedeljsko treking avanturo že v četrtek. Šla sva tečt na Polževo iz Ivančne Gorice in da bi bilo manj enostavno in bolj zabavno, nama je Toni določil 6 kontrolnih točk do Polževega. Zelo zanimiv tek, imela sva se odlično, izpustila sva samo KT 5, ki je bila sicer oddaljena zgolj 80 m, a, ker se je za nama zakadilo 5 psov, sva se mirno obrnila in skušala čimprej pobegnit tem zverincam. 🙂 Šla sva z GPS-om in sprintano karto, ubirala čimbolj direkte poti čez gozd in po 14-ih km prišla na cilj. Sledila je še ura spininga. Krasno vreme, mini treking, odlična družba in perfektno izkoriščen dan. 
Dan prej (20.4.) je v Tivoliju potekal že 5. Formaraton, zadnji dve leti sem se ga udeležila (2011, 2012) letos pa nisem tekla, sem se šparala za treking v nedeljo. Lahko bi si zadala samo par krogov, a vem, da v tako krasni atmosferi ni meja, popustijo zavore, krogov bi bilo mogoče preveč in bi v nedeljo bila utrujena. Tako sem bila navijač (pa še to slab :)). V senčki smo hengali, kartali, se zabavali in preživeli zelo lep na easy dan z našimi prijatelji. Bravo vsem, ki ste tekli in pridno nabirali kroge ter čestitke TF za ponovno (že peto) ekipno zmago! Naslednje leto se nas pa pazite, NGU-jevcev! 😉

Never Give Up demotivacijska postojanka 🙂

Štefan vse najboljše!!
Photos by Leon Grenko

Naj se vrnem na nedeljski treking: zgodaj zjutraj zvoni budilka, hvala bogu sva zvečer vse napakirala, na hitro popijeva kavo, pograbiva stvari in že se je mudilo. Boris naju čaka, veselo razpoloženi šibamo proti Iškemu Vintgarju. Odlično vzdušje že na štartu, v ultra kategoriji (cca. 40 km) nas ob deveti uri štarta 18 tekačev, pohodna (cca. 10 km) in aktivna kategorija (cca. 20 km) imajo start kasneje. Imam občutek, da ne bo težko priti do prve kontrolne točke, a se že uštejem, prepozno prečkamo reko Iško, prebijamo se po njeni desni strani, na levi pa markirana pot. :/ Pridemo do skal, ki nam ne dovoljujejo več napredovanja, zato smo primorani prečkati Iško. Brrrr…je mrzla. Ampak nič hudega. Četrto prečkanje Iške nas pripelje do KT1. Končno. 🙂 Pot se začne vzpenjati po gozdni markirani poti. “Glej, kakšna lepa markirana pot!” rečem. Toni nezadovoljno odgovori, da je pot že cel čas markirana, mi pa tako zabluzili in izgubili najmanj 15 minut. Nič hudega: začetek slab, konec dober! 😉 Ko se pot zravna, končno stečemo. Za hip me skrbi kako bo šlo, malo pa še so utrujene noge iz Istre. A pravzaprav me tek oživi in super mi gre. Na KT 2 izvemo, da je v vodstvu ženska, z 19 minut prednosti. S Petrom M. in Borisom nadaljujemo pot skupaj. Na KT 4 zadnjič vidiva Petra, Boris zaostane malo prej, ostaneva sama. Po makedamski poti tečeva do Stražarja (794 m). Tečeva dokaj hitro, najbrž tukaj pridobiva precej prednosti, saj par metrov do vrha Stražarja srečava Marjana in Martina, ki sta v vodstvu, kmalu za njima prehitiva Renato, ki je do takrat v vodstvu v ženski kategoriji. Evforija naju spet nese po zraku. V momentu, ko razmišljam, da to stanje ni vredu, saj sem nepozorna na okolico, se spotaknem ob kamen, po zraku me nese in padem naprej, z desnim kolenom pa močno udarim v skalo. Strgane hlače in odrgnine so še najmanj, pretrese me hud šok od samega padca, bolečina je pa tako močna, da se mi temni pred očmi, sili me na bruhanje. Panično začnem hlipati. Toni mi pomaga vstat, takoj vidim, da ni poškodbe, samo bolečina in šok, ki pa hitro mineta. Do naslednje KT hodim, je zelo blizu, ta čas se pomirim. Tečeva naprej, koraki so previdnejši, počasnejši, a sem pomirjena, čutim, da ne bo večjih težav… če hodim, so kolena sicer malo okorela, pri teku pa super, zato se skušam čimmanj ustavljat. 🙂 Kmalu sledi ravnina po barju, tukaj veliko pridobiva, saj tečeva brez težav, za seboj pustiva še Aleša, s katerim se prej nekajkrat srečamo. Toni je sedaj tretji. Na KT10 nama povejo, da sta prva dva kakšnih 10 minut pred nama. Uf, super, ampak niti na kraj pameti mi ne pade, da bi ju lahko dohitela, niti ju ne loviva. Čudovito sva razpoložena, saj nabirava KT kot po tekočem traku. Pred KT 13 zagledam Marjana in Martina…”Wtf…Toni poglej!” Meni se kar smeji, vse bolj zabavno postaja. 🙂 Že prej se odločiva, da bova reskirala in tukaj ubrala bližnjico direktno po gozdu. Onadva gresta po poti naprej, ne vidita, da sva midva za njima. Trudim se hoditi hitro, da bi Toni pridobil prednost, a strmina je huda, čutim težke noge, ne gre hitreje. In kmalu zagledam konkurenta, kako nama sledita. Zavem se, da je za Tonija sedaj zmaga izgubljena, škoda, sem pa obenem nepopisno zadovoljna, ko me dohiti Marjan Z in se ne more načuditi, da naju vidi, najprej vpraša, če sva poštemplala vse kontrolne točke. 🙂 Bil je prepričan, da najmanj 15 min. ni nobenega za njima…in le minutka nama je manjkala, da bi jima res ušla, samo zagledat naju ne bi smel, Martinu je namreč vidno začel upadati tempo. In akcija naprej, Marjan se nama pridruži. Sedaj smo trije, jaz z dvema norcema! Dajem jima čas za nabiranje moči za finalni dvoboj. 😉 Pot je krasna, čeprav ju komaj dohajam in se malo matram, zelo uživam, vem, da se približujemo cilju in zadnji KT. Imamo srečo, da nam g. Jože pove, da je skrita za skalo, sami bi jo najbrž zgrešili. Toni in Marjan se od zadnje KT poženeta v dir. Meni se še kar smeji, kakšen razplet je to danes! Upočasnim tempo in previdno ter počasi grem proti cilju, sedaj se mi pa nikamor več ne mudi. Upam, da oba živa prideta do cilja, kajti tempo je živalski, pot pa zelo nevarna in strma. Naenkrat moje umirjene misli prekine vzklik: “Katka, pridi, pridi!”.. in zagledam Tonija, ki sedi na skali in me čaka z dvema piroma v rokah. Aaaa…kričim nazaj, kaj dela tukaj, zakaj ni že v cilju!?! :)). Skušal je prehiteti Marjana, a že zaradi vsaj 6 kg težkega ruksaka sta bila v premoči. Kakorkoli, tazadnja akcija je vsem popestrila dan in sigurno ga ne bomo zlepa pozabili. Na koncu se je nabralo 45 km, 1580 višincev, 5 ur 33 minut. V cilju seveda zaslužen pirček in henganje…kmalu se prikaže še Boris, ki je šel kar po bližnjici v Iški Vintgar, da bi čimprej lahko skupaj pili pir. 😉 Imeli smo se krasno, vzdušje sproščeno. Sledil je topel obrok, razglasitev rezultatov in kmalu proti domu. Naslednja postojanka je bil Flirt bar, pri sponzorju, v Ivančni Gorici. Še kar se nismo mogli poslovit, zato se ustavimo v Salonu. Lačni smo že, dolg dan je bil, sedaj bo pa res od tukaj treba naravnost domov! 🙂 Hvala Boris za krasno družbo, čestitke vsem tekačem ter organizatorjem za odlično izpeljan dogodek!! Mogoče se pa vidimo to nedeljo na Krku – Encian Krk Trail&Trekk, karte so že zunaj, steza bo označena, dobro prehodna in tekaška.

FILMČEK
REZULTATI

z odprtim pirom v cilj :), Foto: IškAAdventure
zmagovalci Ultra, Foto: IškAAdventure
zmagovalke Ultra, Foto: IškAAdventure

100 Miles of Istria

naša četica koraka…:)
Na 100 km / 100 milj teka po IPP (Istrska planinska pot) smo se prijavili že lansko leto, ampak v zadnjih tednih sem bila zelo skeptična če bi sploh šla zaradi poškodbe, ki je nastala po Tektonik ultra 124. Teden pred dogodkom, po uspešno zaključenem vzpenjanju na Kališče smo še praznovali Bojanin rojstni dan, kjer so me v hecu nagovarjali, da s tempom Dejana in Leona – “da se pir ne polije” 🙂 komot grem na Istrsko avanturo. Z Matjažem sva se že zdavnaj dogovorila, da se bova skupaj lotila tega podviga. V ponedeljek se res prijavim, čeprav so prijave že zaprte, ne komplicirajo in me dodajo nazaj na listo. V petek sva štartala iz Ljubljane šele ob devetih zvečer, pred tem pa sem namesto da bi še kako uro ali dve spala, bluzila po internetu, Toni je namreč končal svoj peti Marathon des Sables in čeprav je letos imel veliko smole, je vseeno končal na 30. mestu! On je razočaran, mi pa smo ponosni nanj! 🙂 Za 250 km po puščavi je potreboval 27 ur in 15 min…toliko kot mi za 104 km Istre (+4500 višincev), čeprav tega tisti moment še nisem vedela. Če bi mi kdo rekel, da bo tako dolgo trajala pot, mu ne bi verjela, kajti v glavi zacrtan maksimum prihoda v cilj je bil 20 ur, čeprav sem po drugi strani bila totalno brez pričakovanj. Malo čez polnoč prideva v Koromačno, parkirava in že se nama Boris pridruži pri piru. Ob petih zjutraj štartamo z avtobusi iz Koromačnega proti Buzetu, kjer je ob sedmi uri start na 104 km, na 100 milj (164 km) so štartali že v petek ob 21-ih. Zjutraj sem brez kave, pa še kmalu bi brez zajtrka ostala, kar mi povzroči glavobol in slabše razpoloženje, ampak vzdušje v štartnem prostoru me hitro naspidira. Ko zagledam Kristija, Perota in Robija (naše 100 miljaše;)), sem pa sploh happy, čeprav tudi zelo presenečena, saj sem pričakovala, da bodo najkasneje ob štirih zjutraj zapustili Buzet. Začetek je počasen, kmalu se začne hoja, saj je pred nami 10 km nabiranja višincev. Dela se krasen dan, toplo je in sonček sije. <3 Niti ura ne mine, pa se že srečamo z našimi prijatelji, veseli smo, da smo se našli in da lahko skupaj nadaljujemo (Kristi, Pero, Robi, Mirsad, Leon, Dejan, Simon, Tilen in mi, ki smo itak team: Boris, Matjaž in Roman). Kasneje se nam pridruži še Miro R. 
Kaj sploh naj rečem o tako dolgi poti, katero smo večji del prehodili? Bila je neskončno dolga… kilometri niso šli nikamor, čas pa je prehitro tekel.. družba je bila fantastična, skoz enga smeha in dogodivščin, pa tudi resnosti iz zatopljenosti vsak v svoje misli. Občasno smo se ločili, eni smo šli naprej, drugi so zaostali, a zmeraj smo se spet na kaki točki vsi zbrali in nadaljevali skupaj. Cel dan sem bila fantastično razpoložena, polna energije in zagona. Full mi je bilo vse skupaj prepočasno, kar sem se še najbolj zavedala po devetih urah, ko smo naredili šele maratonsko dolžino…to je bil najdaljši maraton v življenju vseh nas prisotnih. 🙂 Sama pot nas je čisto fascinirala – razgledi, pokrajina…ampak za tek pa obupno težka! Jaz sem obula napačne superge, ki sploh niso za kamne, skale, na koncu sem plačala davek s parimi žulji in strašno pekočim podplatom. Noro smo uživali, sploh na poti do Učke, čez zasnežen gozd..to je bila prava pravljica. Potem se je počasi začela kalvarija, sploh ko je zašlo sonce. Z Borisom sva šla naprej, saj sva bila polna energije, Matjaž in Roman sta zaostala. Pogovarjava se vse mogoče in kujeva plane prihoda v cilj. Jaz še kar govorim, da bova na cilju še ponoči. Boris se zaveda, da o tem lahko samo sanjava, da bo pot še precej daljša. En čas nama gre zelo dobro, veliko tečeva in prehitiva kar nekaj ljudi. Ker imam boljšo čelko, grem naprej in naju vodim po sicer zelo dobro označeni poti. Dokler ne prideva do ceste, ki vodi za Rabac, sva na višku najinih moči in motivacije, potem pa pade napačna odločitev – s pomočjo še enega tekača se odločimo it levo dol za Rabac, ker ne najdemo več markacije. Naredimo 2-3 dodatne km, pot pa itak napačna. Zgubimo dobre pol ure. To me psihično totalno uniči, demotivira, izgubim voljo. Končno najdemo pravo pot – samo čez cesto bi mogli it, po zajlah v kanjon, zelo adrenalinsko, sploh ker je noč. Spet se nekaj lovimo glede markacij in KT, a jaz totalno znorim, da se držim še samo belih listkov in ne briga me nobena druga markacija več in ne poslušam več nobenga.:) Vsak dodaten meter mi je bil odveč. 🙂 Borisu se na tem mestu opravičujem za mojo slabo voljo, čeprav on pravi, da moja trma glede na razmere sploh ni bila huda. 🙂 Za seboj vidim hordo lučk, kar me še bolj demotivira…prej nikjer nobenga, sedaj pa, kar sva s tekom prej pridobila, sva sedaj vse in še več nazaj izgubila. Nekak le prilezeva do kontrolne postaje (Labin), kjer dobimo vrečo osebnih stvari, obleke in hrano, kar smo pač oddali ob prevzemu številk. Do sem me že tako načne zaspanost, da še komaj živim. Fizično ne čutim nobene utrujenosti, od zaspanosti pa se mi blede, začnem halucinirat, ne vem več kaj govorim. Šele ko slišim svoj glas, se zavedam, da nekaj govorim. V moji glavi se vse dogaja z zamikom. Orientacijski bel listič, ki visi z drevesa je človek, ki pleše, palica na tleh je kača, kamni pa razne manjše živali. Sem tako otopela, da četudi bi bile v realnosti te razne živali, najbrž ne bi niti trznila. Toni mi pošlje par sporočil iz Maroka, ki me vsakič predramijo in razveselijo…za nekaj časa se zbudim, nato pa mučenje z zaspanostjo naprej. Na KT v Labinu žal izgubimo Romana, ki odstopi, saj ima prehude žulje. Občudujem ga, da je sploh prišel do te točke in da nam je na poti prispeval toliko dobre volje ter zvrhano mero optimizma. Z Matjažem sta bila dream team! Komaj odprem vrečko s svojimi stvarmi in napadem rižev narastek, se usujejo 4 punce in še kup enih ljudi. Motivacija mi še bolj pade, zdaj se zavem, da sem res med zadnjimi in še bolj mi postane vseeno za vse. Ne ljubi se mi nadaljevat, a ne dvomim vase…vem, da bom to še pregurala, čeprav je pred nami še 20 km. Še dobro, da se ne zavedam, da to pomeni še kakšnih 5 ur (ugibam, kajti niti enkrat nisem pogledala na uro). Spet gremo cela zasedba skupaj naprej, razen Romana. Jaz spim med hojo. Vsak spodrsljaj ob kamen me za hip predrami, nato spet spim…tako se mučim, dokler se ne naredi dan. Šele sončna svetloba me spravi k sebi. Enkrat grem na wc, takrat vse izgubim, hitrejše ne morem dohitet, Kristi in Robi zaostaneta, prepričana sem da me bosta dohitela, a me ne. Imata 60 km več za seboj kot jaz, tempo jima upade. V bistvu mi paše da sem sama. Vse je ok, dokler ne dohitim Matjaža, vprašam ga koliko km je še do konca. Odgovori: “11.” Jaz se samo obrnem, začnem korakati naprej, usujejo se mi solze. Čutim pekoč podplat, začnem sovražit kamne, skale, to zajebano podlago. Nimam pravih superg. Žulji me pa v bistvu sploh ne ovirajo, čeprav jih imam po dva na vsaki nogi. Prvič sprobam Compeed obliže za žulje in se res obnesejo! Podplati so boleči za znoret. Solze mi kar lijejo, sprašujem se kje sem zajebala, da ta zadeva tako dolgo traja, zakaj nisem šla prej naprej, da bi več tekla in že zdavnaj lahko spala v cilju.  Razmišljam zakaj jočem, pa sploh ne najdem odgovora, razen da smo neskončno dolgo časa potrebovali za 9 km, pa še kar jih je 11, ki se mi zdijo neskončno oddaljeni.. Toniju sem že pred polnočjo pisala, da imava z Borisom še 30 km pred ciljem, sedaj pa je že bil dan in še zmeraj jih imam 11?? Nekdo se heca z nami in prestavlja čas! 🙂 Iz joka preidem v agresijo in bes na cel svet, nato pa kujem plan: kako čimprej na cilj, dovolj imam te zajebancije! Lahko še neskončno dolgo hodim, lahko pa tečem in sem hitreje na cilju, bolečina je pa itak enaka. Ja nič, treba bo tečt! 
In res zalaufam..smešno, koliko energije je še ostalo po vsem tem času na poti, tečem z lahkoto, samo podplate bi morala zamenjat. 🙂 Ko zagledam zadnjo kontrolno točko, se spet raznežim, saj slišim valove, sem ob morju, cilj je skoraj viden, še par ovinkov, malo gor malo dol pa bom prišla v Koromačno! Spet na polno zalaufam, pot je prekrasna in 2 km pred ciljem zaslišim Borisa in Matjaža…na cilj pridemo skupaj, tako kot smo startali. Hvala vsem za fantastično družbo, naše prijateljske vezi smo še bolj poglobili. Čeprav sem razočarana zaradi rezultata, sem pa presrečna za vse skupne trenutke z ljudmi, ki jih imam rada in smo si tako blizu. Brez vas Istra ne bi bila v takšnem spominu, kot je! Čestitke tudi organizatorjem! Označeno je bilo fenomenalno, poskrbeli so za vse težave, ki jih je kdorkoli imel na poti, osebje na kontrolnih točkah super! Vsaka čast! Čestitke vsem tekačem na 100 km, še večje čestitke vsem na 100 milj, ki ste prišli na cilj pa tudi velikemu deležu ljudi, ki niso zagledali cilja, a so vseeno poskušali. Velik procent ljudi je odstopil. Hvala Mateji in Darinki za vztrajen support iz avtomobila ter za omamno dišečo in božansko kavo na kontrolni točki v Pazinu ter na cilju. V Pazinu smo imeli veliko srečo, da smo se greli na toplem v koči med nevihto, dežjem in sodro. Vesela sem, da sem se v ponedeljek naposled le odločila za ta podvig in da je za menoj tako nepozabna izkušnja! Drugo leto pa popravljamo rezultat, in to v miljah, kajti danes se počutim, kot da sploh nisem nič počela za vikend, sem popolnoma brez bolečin, razen malo rame bolijo od nahrbtnika najbrž. Spala sem pa 13 ur skupaj. Budilka me je zbudila ob pol šestih zjutraj in šla sem v službo…taka čudna realnost, kot da živim dva življenja. 🙂
Slike so od: Leon Grenko, Matjaž Čampa in Boris Grabnar
Video Istrske planinske poti, ki ga je posnel Inot K.

zjutraj na avtobusu
pred startom v Buzetu


Buzet

za dežjem vedno posije sonce…:)
na poti do Učke

Vojak, najvišji vrh Istrskega polotoka: 1401 m 
Učka

Rijeka
težavna pot za tek

trije mušketirji in jaz 🙂
noč nas bo vzela….žalujemo za soncem 🙁

naposled le prispeli v Koromačno…na cilj:)
..in zmagovalno pivo. Hvala Alen Paliska!!

6 ur Kališča, 2013

V četrtek slučajno naletim na dogodke čez vikend in med pestro paleto krajših tekov me zamami 6 ur Kališča. Začnem poizvedovati glede prevoza. Hitro se dogovorimo: Polona, Nataša in Irena, pred pol šesto zjutraj je odhod! Polona nam da koristne napotke, saj je že stari maček na Kališču. Informacija “kake hlače za tazadnjo, ki jih ni zelo škoda, ker znamo tudi malo po riti it dol” mi šele kasneje postane smiselna. V soboto dopoldan bomo osvajali Kališče, zvečer praznovanje Bojaninega rojstnega dne, v nedeljo pa pižama party all day..ne premaknem se iz bajte, morem nadoknaditi prekratke ure spanca. Nataše in Irene prej še nisem osebno poznala, takoj se ujamemo, krasne punce, pozitivna energija! Celo pot rahlo dežuje, vreme nas sicer ne ovira, ampak bi si pa res vsi že želeli, da se končajo te zimske in deževne razmere in da posije sonček. Kmalu prispemo na start – nad vasjo Mače, zgodnje smo, ampak nič zato, itak nasedemo v blatu, pa ne edine in je treba reševat problem parkiranja. Doživim najlepše presenečenje dneva – znan, vedno nasmejan obraz iz Tektonik ultra 124 – Uršula! Velikokrat sem mislila nanjo, pa smo izgubili vse stike, zdaj se pa tukaj najdemo. 🙂 Štartala sem z željo, da dosežem štiri vzpone, nisem pa vedela, koliko so realni, saj je pot zelo zahtevna – dobrih 800 višincev na en vzpon na Kališče, še nikoli nisem naenkrat prehodla/pretekla 3000 višincev. Imam 6 ur časa, da realiziram svoj cilj. Prvi vzpon zelo hitro mine, potrebujem 55 minut, spogledujem se z bližnjicami, ki so hitrejše, a toliko bolj strme. Spustim se po isti poti, s tem da grem po eni drugi direkti navzdol in sem za trenutek v dvomu ali grem prav, sledi so bile, megla full, nikjer nobenga. Tečem, tečem, snega je ogromno, prava zima še, ne pomnijo takih razmer v tem času. Naposled le prečkam markirano pot in začnem srečevati ljudi. Vem, da sem na pravi poti. Drugi vzpon ni bil nič posebnega, čas izkoristim za pripravo šejka, saj že čutim lakoto. Spet se hočem spustit po isti poti nazaj, pa me ogovorijo eni gospodje, zakaj ne grem po oni poti odzadaj, da je full hitrejša. Hm, ne poznam druge poti. Pospremi me do žičnice in mi prijazno pokaže pot. Spustim se, full je strmo, drsi, težko tečem, kar padam. 🙂 Vidim lepo gladko pot, ob robu shojeno … le od kje taka lepa bob steza? Padem spet na rit in po tej stezi me odnese dol, nakar pokapiram, da se folk po riti dol spušča in zakaj nam je Polona priporočala oblazinjene hlače, ki jih ni škoda, za po riti dol se pelat. 🙂 In akcija, kar vriskala sem od veselja, ko me je neslo par sto metrov nižje v dolino. Res sem pridobila najmanj 5 minut, saj sem prehitela Barbaro, ki je pred tem bila druga. Srečam jo na poti tretjega vzpona, pred tem sem bila pa še za njo. Pred seboj zagledam Manjo, ki je ves čas vodila. Do kontrolne točke divjih zajcev sem ji tik za petami, nato se mi pa ne ljubi več ukvarjat z mislijo, da bi jo mogoče pa lahko prehitela. Razmišljam o hedonizmu. Ko se enkrat “grebeš” za rezultat, ni več tapravega užitka. Namesto da opazuješ okolico in uživaš v naravi, v miru, se ti v mislih nenehno obračajo številke in kalkulacije okrog rezultata. Ne rabim tega, prišla sem uživat in se imet fajn. Tretji vzpon me je uničil, bil mi je najtežji. Pripravim si še en šejk, divji zajci že vedo, da rabim samo vodo v bidon, nič drugega. 🙂 Upam, da pridobim nazaj energijo. Sledi tretji spust, zadnji, po tazadnji…že v začetnem delu nasedem na eno skalo, edino, ki kuka izpod snežne podlage. Full zaboli, padec direkt na trtico, zato spuščanje ni več tako zabavno, nič več ne vriskam od veselja, samo še čakam, da pridem v dolino. Ta je bil res adrenalinski, full sem hitra, komaj se ustavljam na vsake par metrov, da me ne zabriše kam v drevo ali izven steze. Tukaj naredim še eno napako – ne grem po desni poti do spodnje kontrolne točke, ampak po levi, daljši in blatni cesti naokrog. Pa se sploh ne obremenjujem, vesela sem, da je pred menoj zadnji vzpon. Cel vzpon hodiva skupaj z Šumadincem. Celo pot se pogovarjava, kar me reši, da moje misli niso temne, v smislu, kako se mi več ne da. Itak oba veliko jamrava in čeprav se vzpon neznansko vleče, na koncu vseeno zelo hitro mine. Ko zagledam tablo za Kališče 5 minut, potem vem, da še par sicer zelo strmih metrov, a cilj je na dosegu. Dom na Kališču je odet v meglo. Zelo sem happy, da pridem do cilja, da se lahko preoblečem v topla, suha oblačila in navsezadnje sem vesela, da mi je uspelo obdržati drugo mesto. Sledil je topel obrok, laško in pa razglasitev rezultatov. Marjan Zupančič, ne vem kaj naj mu drugega rečem, kot norc 🙂 je dosegel rekord proge – 6 vzponov v 5ur 19 min. In to glede na razmere, kakršne smo imeli. Bravo bravo! Drugo mesto je osvojil Hrastavec Ivan, 5 vzponov v času 4 ure 52 min. Tretje mesto Miha Kosec, 5 vzponov v času 5 ur 14 min. V ženski kategoriji je prva bila Manja Frece s časom 5 ur 5 min, ki je rekorden v ženski kategoriji, drugo mesto sem dosegla s časom 5 ur 14 minut in treje mesto je osvojila Zupančič Barbara s časom 5 ur 28 min. Vse ženske smo opravile 4 vzpone, kar pomeni dobrih 3000 višincev in cca. 16, 5 km. Treba je bilo nazaj v dolino do avta, narediti še en spust, po dveh pirih je bilo to nadvse zabavno. 🙂 Nataša je imela full težav zaradi neprimerne obutve, shojena pot, moker sneg, strmina, drselo je nenormalno. Ampak počasi se daleč pride. Pa še Divji zajci so naju zabavali. 🙂
Pred dvema tednoma sem šla na Škofjeloški treking, prejšnji teden na Istra Trek, Barban, pa me noben ni tako zdelal kot včerajšnje Kališče. Že uporaba palic, ki jih sicer nisem vajena in jih praktično nikoli ne uporabljam so naredile svoje, konkretno čutim roke danes. Trtica še kar boli od nespametnega padca na tazadnjo. Bojanina žurka je uspela. Smeha ni manjkalo, sploh ko smo začeli igrati Activity – ženske vs. moški. 🙂 Res huda igra, zadnjo rundo sem izpustila, saj me je zaspanost onesposobila. Ob dveh zjutraj sem ugasnila. Bil je dolg in naporen dan. Čestitke vsem frikom, ki so se poganjali na Kališče, namesto da bi bili doma na toplem (itak nas prav nič ni zeblo) ter vse pohvale organizatorjem! Čudovit dogodek, na katerega se bomo še vračali! Tako kot je rekla Urša: “To je tak dogodek, kjer se lahko samo smeješ, ni prostora za slabo voljo!”
Slike sem ukradla na Kališče.com:
kontrolna točka na štartu

Planinski Dom  na Kališču, cilj

že nam kuhajo hrano 🙂
kontrolna točka: Divji zajci
komisija 🙂
zmagovalci absolutno
zmagovalke absolutno
Page 10 of 17« First...«89101112»...Last »

Categories