Peš iz Ljubljane na Triglav

Date: August 4, 2017  Author: katka_admin  Category: , ,
V sredo 2.8. smo izvedli en TOP projekt… kljub začetnim navideznim zapletom, se je na koncu vse super poklopilo. Ob enajstih zvečer, ko je Toni spakiral vse potrebno in nam puncam pripravil posteljo v kombiju, smo se odpeljali v Ljubljano, pobrali Ano in odložili Tonija na Prešernovem trgu. Z Zaro sva ga pospremili in mu zaželeli srečno pot, Ana pa je čuvala spečo Hani (ob prenosu iz postelje v lupinico se ni prebudila). Zari je bilo zelo zabavno hoditi ponoči po Ljubljani, v oblačilih v katerih bom kmalu zaspala in na ta račun se mi je smejala. Toni je tekel iz centra Ljubljane na Triglav. Zamislil pa si je, da je to moč storiti pod desetimi urami. Z Matjažem sta stavila za gajbo piva, da mu zadano ne bo uspelo. No, pa da vidimo. 🙂 
Punce smo se peljale v kraj Polica pri Naklem, kjer smo Toniju v grmovju pustile vodo, napitek in paketek piškotov. Peljale smo se naprej proti Bledu in po dolini Radovni, kjer smo mu v vasi Krnica pustile podoben paketek, vmes v Radovljici sta pa zanj poskrbela Iztok in Maja – za njuno hišo sta postavila založeno okrepčevalnico. Tri okrepčevalnice je torej imel, nositi je pa moral vse sam… Velika razlika je sicer teči z nahbtnikom ali brez. Punce smo se okrog pol dveh zjutraj sparkirale blizu izhodišča, od Tonija pa dobile sporočilo, da je ravnokar pobral prvi paketek. Spale smo super, v kombiju do šestih zjutraj, pri 14ih stopinjah, dokler ni Toni poklical, da ima do nas še kako uro in naj jaz čez kakšne pol ure štartam. Ko sva se začela pogovarjati o tem, da bi šel peš na Triglav, sem želela tudi sama na vrh… nisem bila že dve leti. Edina varjanta, da grem tudi jaz je, da najdeva varuško, ki bi za vsaj pet ur bila s Hani. Prej se mi je bolj verjeten zdel načrt, da grem jaz na vrh šele, ko se Toni vrne. A naključje je pripeljalo Ano k nama na obisk ravno v času priprav na ta projekt in se nama je dobrosrčno ponudila, da lahko ona popazi na Hani. Pred mnogimi leti je v Ameriki pazila otroke, na Portugalskem tudi, sedaj pa ogromno časa preživi z majhnima nečakoma… če bo pa kdo vedel bolje poskrbeti za najino do sedaj sicer  neproblematično punčko… in evo, smo zmenjeni!:)
Startala sem malo pred sedmo uro zjutraj po jutranjih opravkih: previjanje, hranjenje in črpanje mleka za kasnejši obrok, ko mamice ne bo. Čas tako hitro mineva ob teh opravilih, da za moj dostojen zajtrk ni bilo časa… sendvič in banano sem pojedla po poti. Noge so že v startu bile nič kaj lahkotne, za menoj sta dve bolj kratki noči in nisem najbolj spočita. Trudim se pojest še kakšno banano več, da mi ne zmanjka energije. Tisoč višincev gre z lahkoto, sploh ne vem kako hitro minejo, potem se pa začnejo malo težke noge. Toni me ujame šele par korakov pred Planiko, cel vzpon se mu je šlo za lovljenje teh desetih ur. Vprašam ga če kaj rabi (jaz nosim v nahrbtniku še vodo zanj, oblačila in nekaj hrane) in ali mu bo ratalo pod deset ur? Odgovori, da težko, da ima samo 44 minut časa. “Ah super, to boš pa že!” Kasneje mi je rekel, da mi je hotel rečt da gre z menoj gor, ker je že utrujen in itak ne bo dosegel časa, potem pa je vseeno stisnil in od nekje dobil novo energijo. Kar poneslo ga je mimo mene in spet sem ostala sama:) Hja…moj vzpon od Planike je bil sicer soliden… 50 minut, a sem bla precej utrujena, noge so super šle po ravnem in v manjšo strmino, za ta kolenogriz in plezanje po skalah pa ni bilo več prave moči… Toni je prišel na vrh Triglava iz Ljubljane s časom 9ur 55minut, jaz pa iz Krme v 3urah 3minutah. Preveč težek nahrbtnik mi je naložil 😉 Privoščila sva si pivo za 7 eur, se malo razgledala in ja, priznam, že se mi je mudilo k Haniki. Toni je prvih nekaj korakov šel tako počasi, da sem mu “zagrozila”, da če bova pa tako počasi šla, grem jaz kar naprej. Vseeno sva nadaljevala skupaj, se je potrudil iti tekoče, čeprav bi sama bila vsaj pol ure prej v dolini. Vsaj enkrat v življenju sem jaz njega priganjala. 😉
Mudilo se mi je pa čisto brezveze, punce so se imele super. Hani je menda spala do pol desetih (doma še nikoli tako dolgo!), potem so malo uživale na dekci in še enkrat vmes je zaspala, nato sva že midva prišla in niso naju nič pogrešale. Odsotna sem bila 5 ur in pol. Noro skratka… in Hani je na ta dan bila stara 6 mesecev …
Ani se iz srca zahvaljujem za to nesebično pomoč, lepo je imeti takšne prijatelje! <3 Družbo ji je delala Zara, ki pa itak že obvlada oskrbo svoje sestrice. Čestitke Toniju za tako dober trening (Ljubljana-Triglav: 86,9 km, 2963m višincev v plus, 424m v minus), prelaufano celo noč sam po pretežno dolgočasni asfaltni poti (Ljubljana, Trboje, Kranj, Radovljica, Bled, Gorje, Radovna, Krma, Triglav) in za gajbo piva, ki jo je dobil od Matjaža! Stava je stava 😉 
Bilo je res krasno! <3
start na Prešernovem trgu malo pred polnočjo

na vrhu Triglava v manj kot desetih urah

omagal…ampak je bila tako vroča trava, da še ležat ni pasalo 🙂
TOP varuška, najina prijateljica Ana <3

Vikend v Kranjski Gori

Date: July 25, 2017  Author: katka_admin  Category: , , ,
Minuli vikend smo se potepali po Kranjski Gori. Tokrat ne s kombijem, nastanjeni smo bili v apartmaju pri prijateljih. V soboto zjutraj sem tekla v Krnico in se vrnila kot prerojena. Čudovitih 16 km, morda bi lahko tekla malo počasneje, saj sem čutila utrujenost in težke noge cel popoldan. Za naslednji dan sem imela v načrtu povzpeti se na Triglav, pa mi je spet Hani prekrižala načrte, ker na Gorenjskem prespi skoraj cele noči. 😉 Prvič se je zbudila šele 5:15, takrat sem pa jaz že zdavnaj želela biti na izhodišču v Krmi. Po razmišljanju se mi pravzaprav niti ni ljubilo iti v nedeljo na Triglav zaradi prevelike gneče, je le glavna sezona, pa še lep vikend. 
Ko sem se vrnila iz Krnice, sva se s Tonijem zamenjala, šel je na Špik, nabirat višince, saj jih na Dolenjskem zlepa ne moremo nabrat toliko. Tour des Giants , 330 km dolga tekma z 24000 višinci, kamor je prijavljen Toni septembra, se vztrajno približuje. Popoldneve smo preživljali skupaj in lahko rečem, da je to bil eden lepših vikendov, celo najlepši, odkar imava Hani. Doma je Toni veliko časa odsoten in sama skrbim za najino princesko, zvečer jo največkrat sama skopam in uspavam. Tukaj smo pa bili skupaj in Toni mi je pomagal pri vseh opravilih. Veliko časa je preživel s Hani, je pa pravzaprav sedaj vedno lažje, saj se že zelo odziva na okolico, se sama igra, po svoje komunicira in tudi joka je manj (minili so krči, prav tako prvi zobki). 
Čeprav včasih kar hrepenim po visokogorju in idili v gorah, sem se za nedeljsko turo naposled raje odločila za raziskovanje bližnje okolice in tekla iz Kranjske Gore proti Planici ter na Ciprnik. Vračala sem se mimo Vitranca in jezera Jasne. Verjetno nikoli več ne grem na Ciprnik iz Jasne, saj je pot iz Planice bistveno lepša, pa še srečala nisem prav nobenga, iz smeri Jasne pa precej pohodnikov. Spust je zaradi strmine in korenin precej tehnično zahteven in meni osebno kar zoprn, sem ga spoznala že meseca decembra, ko sva nazadnje bila v Kranjski Gori , že visoko noseča. Takrat mi je Toni prvič rekel, da sem postala počasna. 🙂 Ja, ta strmina me je res ubila in sem komaj prilezla do Vitranca. Kilometrov ne vem koliko je naneslo, ker mi je zatajila ura, je pa bilo dobrih 1000 višincev. Odsotna sem bila 3 ure in pol, s tem, da sem si vzela čas in namočila noge v mrzlo jezero na koncu. Sem ga pa malo biksala glede poti že iz Planice, saj sem bila prepričana, da vodi pot na Ciprnik kakšen kilometer naprej po dolini Tamar. Pa sem kaj kmalu ugotovila, da nekaj ni vredu s potjo, pogledala zemljevid in se obrnila nazaj proti Domu Planica, od koder vodi lepa markirana lovska pot.
V dolini sem bila  konkretno kuhana, sonce je ob enajsti uri že neusmiljeno žgalo. Doma me je čakalo kosilo, nato počitek in skupni popoldanski sprehod po centru, preden je prišlo poslabšanje vremena in dež.
…vsega lepega je prehitro konec… v ponedeljek zjutraj smo se vrnili na Dolenjsko, na poti domov sem preko Spletna TV gledala prenos teniškega dvoboja bratca Marinoja z indijskim sotekmovalcem in Marino je zmagal, ter se s tem uvrstil v polfinale na Olimpijskih igrah gluhih v Turčiji, v Samsunu. Vsakič, ko gledam posnetek zaključka tekme in njegovega odziva, jokam in obenem se neskončno veselim njegovega dosežka. Jutri pa držim pesti za polfinalno tekmo. GO Marino!!

jezero Jasna, jutro
Krnica
Planica
Ciprnik 1745 m
razgled na Planico iz Ciprnika

osvežitev v jezeru Jasna
popoldanski sprehod po Kranjski Gori

Velika Planina

Date: July 17, 2017  Author: katka_admin  Category: ,
Za podaljšan vikend nas je obiskala babi iz Radencev in ker ima dopust, sem jo želela peljat na vsaj dvodnevni izlet. Želela sem v Bohinj, a so kampi v tem trenutku zelo zasedeni in ne maram preveč gužve. Ker je babi bolj take sorte, da je najraje doma, smo na koncu pristali na enodnevnem izletu. Sicer je pa tudi meni čisto pasalo tako, moja mama se je ukvarjala s Hani, midva s Tonijem pa sva vsak dan hodila skupaj tečt. <3 
V soboto pozno popoldne se Toni spomni, da bi končno lahko uresničil svojo dolgoletno idejo – tečt od doma na Snežnik (Snežnik je edini večji hrib, ki ga ob jasnem dnevu vidiva skozi najino okno doma). V območje medvedov se nikoli in nikdar ne bo podajal sam, zato bo šel šele, ko bo šel kdo z njim. Poklical je Peter Vujevič -Pero, da je blizu z motorjem in nima posebnih planov in da je za akcijo. Res je prišel zvečer do nas, delali smo plane ob Stezičarju pozno v noč, kako bi naj potekal jutrišnji dan. Preveč je bilo enih dvomov glede poti in logistike, preveč vožnje za nas in zjutraj je Toni sporočil, da gre raje na Grintovec in, da mu naj Peroja dostavim okrog desete ure v Dolsko. Snežnik nas bo še počakal… že itak čaka nekaj let! 🙂
Toni je startal okrog sedmih zjutraj, mi smo pa imeli na easy jutro in peljali Peroja v Dolsko, kot je bilo naročeno. Medtem smo se še najavili k sodelavki Urši na kavico in ji vrnila sposojeno zibelko, ki jo je Hani že davno prerasla. Po dobrih 30 km in več kot 1000 višincev po poti čez Obolno in Janče, se mu je v Ihanu pridružil Pero. Punce smo pa šle po svoje. Čeprav ni bil najbolj obetaven dan za v hribe, smo vseeno skočile z nihalko in sedežnico na Veliko Planino. Prvič in verjetno zadnjič sem šla z gondolo gor, ampak ok… bilo je super, čeprav bolj kratek sprehod po planini zaradi vetra. Velika planina je moj prvi večji hrib, peljal me je Simon 1.1.2011 in takrat se je rodila moja ljubezen do hribov. Obujala sem pa spomine še na en dogodek iz Velike Planine: svojo dekliščino izpred dveh let. V dolino smo se vrnile že po dobrih dveh urah in Hani je ves čas prespala v nosilki. 
Zapeljale smo se v Kamniško Bistrico in preživele popoldan z Matejo in Brino (še Brane se je pridružil tekačema v Stahovici), pozno popoldne pa se sprehodile do presenetljivo globoke soteske Predaselj. Sploh nisem vedela, da je tukaj tako lepo! Pripravile smo večerjo: pečen mlad krompirček, perutničke ter paradižnik iz vrta za naše lačne tekače. 🙂 
Toniju je uspel podvig od doma na Grintovec v manj kot desetih urah, pretekel je 82km in 3300 višincev. Preživeli smo lep dan. Pero je seveda bil utrujen in prespal še eno noč pri nas, zjutraj pa mi delal družbo na treningu po domačih stezicah, dobrih 10 km. Očitno prejšnji dan ni dal vse od sebe, saj me je konkretno teral v klanec. 🙂 Hvala za družbo, hvala babi za lep podaljšan vikend in vso pomoč! <3

Prve mini počitnice s Hani

Date: July 11, 2017  Author: katka_admin  Category: , , , , , ,
Velikokrat sem že želela napisati blog, odkar se je v naše življenje pridružila Hani, pa nekako nikoli nisem našla, ne bom rekla, da časa, bolj volje. Blog želim ohraniti v istem kontekstu, kot je bil do sedaj, o naših potovanjih in preživljanje časa v naravi ter športnih podvigih, in nikakor ne kot mamin blog s temami o porodu, opremi in razvoju dojenčka. Tri mesece po porodu sem se počasi začela vračati k teku (četrti mesec bolj redno), na sprehode sem pa hodila do predzadnjega dne pred porodom in od drugega tedna po porodu, tako da trenutno se fizično že kar dobro počutim in že nekaj časa tli v meni želja po kakšnem visokogorskem hribu, da nahranim svojo dušo. Toni ima več dni na teden redno delo, kar nam trenutno onemogoča daljši dopust, na žalost, ali pa na srečo, saj sicer verjetno sploh ne bi imela obstanka doma in bi bili skoz na poti. 🙂 Ko bom enkrat nazaj v službi, bom še kako hrepela po sedajšnji svobodi, to zagotovo. S Hani sem za njeno drugo mini svečko sama potovala v Radence, k babici na obisk za cel teden. Seveda sem bila napeta kot struna, ker ob njenem joku se težko skoncentriram na kako drugo stvar in nisem mogla vedeti kako bo prestala dvourno vožnjo, ampak je bilo super .. brez postanka, prespala skoraj vso pot. Pri štirih mesecih sva se sami peljali iz Krka, iz Malinske domov. Na morju sva bili že petkrat, a za največ tri dni. Sedaj, v višku sezone, me pa morje čisto nič ne mami. Sovražim gnečo na cesti, na plaži, vsepovsod… Tako da v naslednjem mesecu ali dveh samo na sever in blizu hribov! 😉
Toni je v petek pozno v noč še preurejal kombi. Zaradi dodatnega člana družine moramo imeti v kombiju tudi en zadnji sedež, kar nam sicer zelo zmanjša površino za prtljago in posteljo. Pridružila se nam je tudi Zara. Ob polnoči naju je Toni poklical na otvoritev kombija, ker še nisva spali. Čez celo površino kombija je zasnoval posteljo, pod njo pa prostor za prtljago, hladilnik, iz zadnje strani kombija pa je kuhinja, kot je bila prej. Ko je postelja postavljena, težko prideš do prtljage odspodaj, kar je minus in zgolj začasna rešitev, ampak trenutno mi je prioriteta, da dobro spimo in da ima Hani dovolj prostora. Prvi mini dopustek sem sicer planirala tako, da bomo nastanjeni v kampu v okolici Bovca ali Kobarida, vsak dan bomo šli na kak izlet na manjši hrib (do sedaj sva s Hani šli le še na Gradišče in Pristavo). Pa je načrte prekrižal vročinski val, 34 stopinj okrog Tolmina. Tako smo plane sproti spreminjali, ampak to pri nas ni nič novega. Prvi dan smo kampirali v Šobcu pri Bledu, da bo tudi Zara prišla na svoj račun in se lahko kopala v urejenem kopališču v kampu. Voda ima sicer 20 stopinj, tudi sama sem dvakrat šla v vodo, ampak komaj!! Je pa v tako vročem dnevu prav osvežilno. Nad Šobcem smo bili vsi navdušeni, imajo lepe urejene sanitarije, ogromno prostora, veliko sence, luštno se je malo sprehodit ob Savi Dolinki, edini minus so kar zasoljene cene – 42 eur smo plačali za eno noč. Popoldne nas je obiskala Tinči, moja Himalajska prijateljica. <3 Morala je plačati 4 eur za vstop v kamp oz. kopališče. Hani smo zvečer skopali v prenosni banjici Stokke (hvala Sabini za izposojo lupinice, soparnika za pripravo hrane, banjice, blazine za dojenje… skratka en kup uporabnih stvari, za katere bi odštela na stotine evrov).
Toni je naslednje jutro krenil iz kampa peš proti Trenti, kjer smo bili dogovorjeni, da se čez kakšnih sedem ur dobimo. Šel je po cesti čez Pokljuko do Rudnega polja – Vodnikov dom – Dolič – v Trento. Punce smo še malo hengale v kampu do poldneva, nato pa šle naprej. Že v Jesenicah sem morala ustaviti, saj je Hani neustavljivo jokala. Ok…lačna je. Peljemo se naprej, nič bolje… vreščanje na polno. Zara je ni mogla pomiriti. Se drugič ustavimo pri Hotelu Špik v Gozd Martuljku, malo se carljamo v senci. Končno zaspi, a mi je Toni pustil prazen tank in medtem ko tankam v Kranjski gori, se spet zbudi in vrešči… res je prevroče, smo sredi dneva, a vožnjo čez Vršič še moramo zdržati, pa smo v senčki in na hladnem ob Soči. Nekako ponovno zaspi, že se Zara oglasi, da ji je slabo in bo verjetno bruhala, če lahko ustavim. Omg, a je lahko še kaj? Sem si mislila, kako raje bi pohajkovala in švicala po Julijcih, kot tukaj v tem razgretem avtu, ob povečanem prometu in teh neskončnih serpentinah, ki jih lažje premagujem peš ali s kolesom. Po kakšnih treh postankih vmes, nekako prilezemo do Vršiča in tudi dol. Sparkiramo malo naprej od kampa, pri prijateljih, pogrnemo dekco, in začne se čista uživancija. Tukaj, ob Soči, pri Joži in Janezu je najlepše, raj na zamlji! <3 Hani ne zdrži na hrbtu niti minuto, cele dneve preživlja na trebuščku in opazuje svet okrog ter grizlja žirafo Sophie. Kmalu v vozičku zaspi, jaz si živce mirim z mrzlim pivom, Toni tudi, a za kazen, ker je imel tako lepo turo, more še pripravit kosilo. 😉 Toni naslednji dan ne bo treniral, zato predlaga, da grem jaz iz Lepene na Krn, počakajo me pa v Drežnici. Mi pa tokrat Hani prekriža načrte, saj prespi celo noč, do pol sedmih zjutraj in zaspi naprej do pol devetih. Pri zajtrku začne na polno pripekat sonce in mene kar mine v tej vročini in tako pozno štartat… pa še 4-5 ur me ne bi bilo nazaj. Predlagam, da grem končno na Svinjak, ki si ga pravtako želim že nekaj let, odkar sem ga prvič zagledala iz Bovca. Tri ure je markirana pot za gor in 1200 višincev, to bo pa ja šlo. Prvič po porodu sem se srečala z višinci, pol poti je šlo super, potem pa so noge že bile težke in sem se večkrat ustavila in malo zadihala. Pot se kar vleče, strmina pa se tudi samo še stopnjuje. V 98-ih minutah sem prisopihala na vrh, bila poplačana s prekrasnim razgledom in po kratki pavzi sem že odvihrala nazaj. Pri spustu sem orng nabila noge in kasirala s konkretnim muskelfibrom v naslednjih dneh. Potrebovala sem tričetrt ure iz vrha. Hani še lačna ni bila, pa sem že bila nazaj, super turo sem si izbrala. 🙂 Peljali smo se proti Kobaridu in Podbeli, v kamp Nadiža. Zari ni bilo tako všeč glede kopanja, ker je voda še bolj mrzla kot v Šobcu, sicer je pa kamp krasen, malo dlje smo edino hodili do wc-ja. Toni se je takoj znašel glede vode in nam namontiral na drevo kanister z vodo, da smo jo imeli pri roki. Bili smo v senčki, kar je v teh vročih dnevih najvažnješe. Ob večerih smo ponavadi kartali remi ali igrali Naseljenci otoka Catan. Naslednje jutro je Toni opravil trening na Kobariški Stol, slabe 4 ure, v kampu pa nas je že ujela nevihta. Kar dobro mi je uspelo namontirat cerado za streho, da smo vsaj bile na suhem. Za popoldne je bila slaba vremenska napoved za ta konec, zato smo se odpravili proti domu, sicer bi še eno noč prespali.
Mama mi je rekla: “Boga Hani, že more v kombiju spat.” 🙂 Ampak jaz mislim, da ji je bilo zelo všeč.. sicer tudi doma zelo lepo spi, zbudi se enkrat ponoči, na tem prvem preizkusnem mini potovanju pa je prespala noč tudi brez zbujanja. Vesela sem za to izkušnjo, tudi s petmesečno punčko lahko greš na lepe izlete, če si le želiš! <3 Komaj čakam, da spet naložimo kombi in gremo v neznano … 

kamp Šobec
Šobec, v ozadju najvišnji vrh Karavank – STOL
.. umit se .. 🙂
… in spat! 😉
Trenta
ob Soči
ata tekel 7 ur in še kuhat more 😉
drugače je povsod čez 30 stopinj! 😉
Svinjak, 1653m
razgled na Bovec in Kanin <3
srečanje s to lepotičko
kamp Nadiža, Podbela

mrzla Nadiža
zasilna streha zaradi rahlega dežja
še zadnje kosilo pred odhodom domov 🙁

Začetek leta 2017

Date: January 13, 2017  Author: katka_admin  Category: , ,
SILVESTROVANJE V PLANINSKEM DOMU PRI KRNSKEM JEZERU (1385 m)
Zadnje dneve decembra sem imela rahle pomisleke o svojem početju, a glede na to, da sem vsakodnevno brez kakršnih koli težav prehodila 1-2 uri hitre hoje, največkrat na domače Gradišče in/ali Pristavo, sva se s Tonijem odločila, da greva iz Lepene do Koče na Krnskem jezeru ter tam pričakava leto 2017 v družbi prijateljev. Res, da je zadnja stvar, ki bi si jo želela s helikopterjev v porodnišnico iz hribov, ampak kljub že visoki nosečnosti (35. teden), ni bilo nobenih znakov, da bi mala punčka že želela spoznati ta svet. Markirano pot 2 uri in 20 min iz parkirišča v Lepeni smo z Lauro in Robijem premagali v uri in 40 minut, sicer brez postanka, a tudi hiteli nismo. Ves čas sem poslušala svoje telo, da sem hodila v sproščenem tempu in brez naprezanja. Če vsak dan doma zmorem 400 višicev do Pristave, jih bom pa tudi teh 700 do koče. 😉 In res je šlo z lahkoto. V zadnjih 19-ih letih menda letos prvič ni nič snega na celotni poti do koče. Toni je pot izkoristil za trening in šel dvakrat gor in dol, da je tako prenesel še moj nahrbtnik. Ob enih popoldne smo že zelo dobro razpoloženi počivali v jedilnici koče, Robi in Laura ob zasluženem pivu, jaz ob gratis čaju – “bomo pa ja za nosečnico dobro poskrbeli” 🙂 Vsa čast prostovoljcem, ki so kljub težavam izpeljali silvestrski večer maksimalno uspešno! S Tonijem sva plesala, igrali smo pantomimo v dveh skupinah, večerjali in se zabavali. Malo pred polnočjo je večji del skupine šel do jezera odštevat sekunde do novega leta, midva z Robijem in Lauro pa smo se greli in nazdravili v koči. Bila sem zelo utrujena, od sedenja, od dolgega dneva, od vsega, zato sem kmalu po polnoči šla počivat v sobo, čeprav nisem bila zaspana. Punčka je cel večer zganjala akrobacije v trebuščku in verjetno je bila tudi ona že konkretno utrujena. Toni se mi je pridružil, stiskala sva se celo noč. Naslednji dan so Kristi, Miha in Joli mahnili na Krn z božanskimi razgledi, ostali pa se z avtom (razen Tonija, ki je spet izkoristil dan za trening in tekel) zapeljali do Vršiča in peš na Slemenovo Špico. Prekrasen dan, prekrasen začetek novega leta! Hvala prijatelji moji za družbo!
Slemenova špica, 1.1. 2017
jaz, Toni, Robi in Laura pa se grejemo v koči 😉
3. NOVOLETNI KNAP TRAIL, TRBOVLJE
Z novim letom 2017 sem v svojem življenju obrnila prav poseben list, popolnoma nepopisan, popolnoma drugačen. Po treh dneh dopusta, se mi je v petek 6.1. pričel porodniški dopust. V soboto  sem spremljala Tonija na Knap trailu, že tradicionalnem. Letos so najdaljšo traso – forhajersko, podaljšali na 64 km, premagati pa je bilo treba 3300 pozitivnih višinskih metrov. Napovedovali so polarni mraz in res je zjutraj ob 5:40, ko smo se vsedli v avto, števec kazal -13 stopinj. Vozil je Tonijev oče, sem pa zjutraj razmišljala, da bi skoraj lažje sama vozila, saj težko prenašam ovinkasto cesto čez Bogenšperk. V zadnjih dnevih čutim več utrujenosti, včasih me boli hrbet in čutim utesnjeno dihanje ob daljšem sedenju. Upala sem, da ne bo za naju z malo princesko dan prenaporen. 
Po startu ob sedmi uri smo se zapeljali na njihovo prvo postojanko, na 10-em km, VRHE (planinska koča je bila zaprta, zato smo bili malo v dvomih, a smo sploh na pravem mestu). Na srečo sem imela track in mapo, tako da sem vedela, da smo na pravi poti. Kmalu zagledam Ivija, 6 minut za njim pa Tonija in Nina Fijačka. Toni mi naroči, naj nekako izoliram bidon, saj mu je zmrznila voda. Odbrzi naprej proti Čemšeniški planini, mi pa na naslednje mesto, nekje na 25-em km pod Sveto Planino. Grejemo se v avtomobilu, zunaj je še vedno -8 stopinj. Časa imamo veliko. Najprej zagledam eno punco in fanta iz krajše proge (očitno vodi punca absolutno), nato pa Marijo Trontelj, Petra Macuha in še tri v tej skupini. Zmedena sem, in ni mi čisto jasno kaj se dogaja, ampak nekaj ni prav… pa nismo menda Ivija in Tonija zamudili, saj smo že dolgo časa tukaj na tem mestu? Takoj pokličem Tonija, ki je odlično razpoložen, sploh se ne pritožuje nad mrazom, le kapo bo moral zamenjati, ker je čisto zledenela. Takoj mu je jasno, kje je peterica zgrešila in si za kakšnih 7 km skrajšala pot (niso šli na Čemšeniško planino). Žal mi je bilo, da se jim je to zgodilo, sploh Marija je z veliko prednostjo vodila v ženski kategoriji. Zagledam tudi Ivija, 13 minut za njim pa Tonija. Tast se po mojem malo čudi, da Toni že kar precej zaostaja za prvim, a mu povem, da je to čisto pričakovano, da to še nič ne pomeni. 🙂 Naslednjič se vidimo v Trbovlju pri tovarni Iskra, kjer si zaželi le wc papirja. Tukaj se kar preveč zaklepetam s Klavdijo, Klaro Bajec in Bogojem in med vožnjo do Koče na Kalu me malo stisne panika, da bom na naslednji okrepčevalnici zamudila Tonija. Sicer ima vse potrebno s seboj, dovolj napitkov, tudi gelov. . Zgodilo se je tako, da sem na Kalu, po osmih minutah v avtu zagledala Tonija, zamudila pa Ivija in tako nisem mogla sporočiti zaostanka. Počuti se še vedno odlično, zebe ga ne, geli so sicer čisto trdi, a tudi ta problem sproti rešuje, da ga zatlači pod telefon in ob kožo, da se vsaj malo ogreje. Naslednjič se bomo videli šele na cilju. Mi smo se iz Kala po “strašnih” ovinkih čez Čeče zapeljali do Trbovlja, s tastom sva šla na obisk k njihovim prijateljem. Tonija sem pričakovala med 14-15 uro, zato se nič ni mudilo. A 10 minut pred drugo uro me pokliče, predvidevala sem, da iz vrha Mrzlice, kjer brzi proti cilju, a on me je spraševal, kje je pivo!? “Kako to misliš, kje je pivo, pa ja, da nisi že v cilju?” “Ja, sem ja!” in se reži. 🙂 O moj bog, zamudila sva ga v cilju!! Grozno, pa tako sem si želela, da ga pričakava v cilju, a očitno je v zadnjem delu proge brzel kot zmešan, sploh ko sta se tik pod vrhom Mrzlice srečala z Ivijem (na žalost je Ivi na tem mestu zalutal zaradi napačno prestavljenih trakcev in menda izgubil vsaj 5 minut). Spust sta imela na nož .. na vse, kolikor noge dajo, vseh 7 km iz vrha Mrzlice pa do cilja! Toniju je ratalo prednost obdržati, vendar za zgolj 16 sekund, Ivi se ni in ni vdal! Bravo obema, odlična sta! Lepo je bilo srečati tekaške prijatelje, z njimi poklepetati ter se okrepčati v gostišču Brin, kjer so res prijazni, jota in jabolčni zavitki so pa tudi bili božansko dobri! Čestitke vsem tekmovalcem, ki so tako pogumno in z nasmehom borbali v res izjemno nizkih temperaturah! Bravo!

NOSEČNIŠKO FOTOGRAFIRANJE

Naslednji dan, v nedeljo, sva bila dogovorjena s Tino Robba za “nosečniško fotografiranje”. Želela sem si lepih slikic s trebuščkom, za spomin na to prelepo obdobje in na srečo je Toni brez pomisleka ustregel moji želji. Ustvarila sem si nemalo skrbi, zaradi mraza in oblačil… kaj neki bom oblekla če bo tako mrzlo, pa še za  nedeljo je napovedano oblačno vreme. Toni je preštudiral vreme in sklenil, da moremo proti Primorski, kjer bo lahko celo kakšna stopinja nad ničlo in kjer se je kazala jasnina, drugod po Sloveniji je bilo vsaj -6 stopinj in oblačno. Moja želja je bila Gorenjska in razgledi na hribe, ampak nimaš kaj… predala sem se dogodkom in Tini, s katero smo se takoj dobro ujeli. Najprej sem doma na stopnišču pozabila veliko vrečko oblačil za fotografiranje, kar mi je kliknilo, ko sva že bila v Ljubljani. Toni se je samo nasmejal in brez pritoževanja zapeljal na izvozu za Bizovik in obrnil nazaj proti Dolenjski, Tini pa tudi ni bilo težko počakati dodatnih 40 minut, da greva nazaj domov po stvari. Omg…a sem lahko še bolj raztrešena? 🙂
Po poti smo si imeli tako veliko za povedat, tudi Tina je strastna trail tekačica in ljubiteljica narave ter hribov. Vzdušje je bilo res sproščeno in pripeljalo nas je do Socerba, čeprav smo bili brez konkretnega cilja, idej pa je bilo veliko. Skratka iskali smo sonce in čimvišje temperature in jih glede na razmere tudi našli. 🙂 V začetku sva bila kar malo nerodna in nesproščena, načeloma nisva ravno fotogenična in ne pozirava rada. Tina je z sproščenostjo in profesionalnostjo razbila napetost in vse je zlaufalo samo od sebe. Bilo je prav super. Hvala Tini za njen čas in prelepe fotografije, kolikor nama jih je do sedaj pokazala – se že veselim celotnega albuma. <3
behind the scene 🙂

Prvi vikend januarja 2017 se je končal perfektno … sicer sem bila konkretno utrujena od vseh dogodkov, vendar še toliko pri moči, da sem spekla slastno lazanjo in preživela družaben večer – obiskala sta naju Roko in njegova Katija iz Dalmacije, iz Omiša. Oktoberski dnevi na Dalmacija Ultra trailu, katerega eden izmed organizatorjev je bil tudi Roko, nama bodo obema s Tonijem za večno ostali v nepozabnem spominu. Za naju so poskrbeli kot za kralja in kraljico, v hotelu Damiani *****. Roko in Katija sta pri nama prespala dve noči, medtem si ogledala center naše prestolnice, Toni pa je poskrbel, da sta se tudi malo rekreirala… od jutranjega teka na Gradišče, do večernega spininga. 🙂 Bilo je res lepo in že se veselim ponovnega snidenja pri njih v prekrasni Dalmaciji. V mesecu decembru sta se poročila in želim jima srečen in trden zakon, poln ljubezni in spoštovanja!

Roko in Toni na jutranjem teku

JADRANJE 2016: Peroj – Vis – Peroj

Date: November 1, 2016  Author: katka_admin  Category: , ,

Po lanskoletni izkušnji z enotedenskim jadranjem tik po najini poroki sva se tudi letos odločila delček dopusta preživeti na tak način, ki Toniju pomeni zelo veliko. Ker sem že takrat relativno dobro prenašala valovanje morja na jadrnici in ker so prvi štirje meseci nosečnosti potekali brez kakršnih koli težav ali slabosti, sem predvidevala, da bo to spet ena nova super dogodivščina in top izkušnja, tokrat dolga cela dva tedna. Jadrnica je majhna (8,5 m) in stara nekje toliko kot sem jaz ali še več. Takšnih je bolj malo na morju – večino imajo vsi velike, luksuzne, z večjo posadko. Midva sva bila sama in največji stres mi je predstavljal privez – na bojo, mooring, pomol ali sidranje .. karkoli, vedno sem imela kar pomembno vlogo, znanje in izkušnje pa zelo skromne. Štartala sva v soboto, prvi vikend v septembru, vreme je bilo napovedano krasno, prve dni sicer nekaj burje, zato se nama je mudilo prečkati Kvarner. Prvo noč sva se sidrala v zalivu Vognišče na Unijah. V pomoč pri iskanju zalivov je bila nepogrešljiva knjiga 888 pristanov in zalivov: atlas pristanišč in sidrišč, ter Tonijeve bogate izkušnje iz časov, ko je imel še svojo jadrnico. Zaliv je bil skoraj poln, a sva vseeno našla dobro mesto za sidranje. Noč je bila izredno mirna, jadrnica se ni nič zibala, tako mirno morje je bilo. Toni je nalovil 13 ribic, med njimi sta bili celo dve oradi, jaz sem pa brala knjigo Mirana Tepeša: Z vetrom. Naslednji dan sva nadaljevala proti otoku Silba, kjer sva ostala dve noči, saj se je vreme poslabšalo, nekaj je bilo tudi dežja in neviht. Takoj pri privezu nama je en starejši možak, ki že celo poletje vozi turiste s svojo jadrnico po Jadranu povedal, da noben ne pobira denarja za privez, saj je potekla koncesija in še niso sklenili dogovora za naprej. Super! Za kosilo smo spekli vse prejšnji dan nalovljene ribe in si jih delili s posadko sosednje jadrnice. Slabo vreme sva izkoristila za potepanje po Silbi. Ponoči sva šla prespat v šotor na obalo na zunanji strani otoka, saj je bilo v pristanišču preveč razburkano morje in mi ni bilo prijetno biti na jadrnici. Silba je prekrasen otok, brez prometa, srečaš lahko samo kak mali traktor. Ta čas je bilo izredno malo turistov.
Naslednje jutro sva ujela ravno pravo uro, ko je burja malo popustila, da sva krenila iz pristanišča, sicer bi še dodatna dva dni morala ostati na Silbi, saj je ob burji zelo težko nadaljevati pot proti jugu iz tega zaliva. Naslednja destinacija je bila Sakarun na Dugem otoku. Prekrasen zaliv z bojami (160kn), kjer sva bila že lansko leto, morje kristalno čisto in turkizne barve. V zaliv sva prijadrala “v velikem slogu”, kot se je izrazil Toni, izključno z jadri, motor sva prižgala čisto na koncu, ko sva že bila tik pri bojah. Zanimiva izkušnja, želel me je naučiti, kako zgleda jadranje na regatah. 🙂 Ta veliki slog sva zaključila v malo manj velikem slogu, saj nisem mogla takoj ujeti boje. V drugo sem jo sicer imela, a je hitrost jadrnice bila prevelika in je nisem mogla zadržati, bila sem brez rokavic (pa skoz me je Toni opozarjal, da so rokavice in dobra obutev obvezna oprava pri privezu) in olupilo mi je sredinec leve roke. Naslednjič je šel Toni in jo ujel, sama sem ostala za krmilom. Nato pa solze, povijanje krvavečega prsta in ihtenje. Toniju dopovedujem, da so sigurno krivi hormoni. 😉
Nekako rutinsko sva preživljala popoldneve in večere: skok v morje, tuširanje, priprava kosila ali večerje (beri: ribe in pečen krompir), ribolov, kartanje remija ali branje knjige.
Naslednji dan sva prispela na otok Žirije, po dolgotrajni in vznemirljivi vožnji čez Kornate. Iz ene smeri veter, iz druge valovi, pred seboj sva videla, da greva direktno v deževen oblak. Veter ni bil več tako ugoden, zato sva pospravila jadra in naprej motorirala. Zazeblo naju je in plovba naenkrat ni bila več prijetna, k sreči sva se pravočasno oblekla v nepremočljivo  jadralsko opremo in gumjaste škornje, tako da vreme res ni moglo pokvariti najinega razpoloženja. Naenkrat sva se kljub dežju spet dobro počutila. Na Žirijah sva plačala bojo (150kn), ponovno se je pokazal sonček, namočila sva se v morju in rutinsko preživela preostanek dneva. Sredi noči sem ponovno šla spat v kokpit, saj mi je bilo noter prevroče, napadali so me komarji, na sosednji jadrnici pa so imeli žur do jutranjih ur. Komaj sem čakala, da bo jutro!
Naslednje jutro sva z gumenjakom veslala do obale in šla tečt po otoku. Sama sem pol poti bolj prehodila, ker me je vse tiščalo okrog trebuha, Toni je pa uspel narediti par intervalov. Prišla sva do trgovine in s tem do svežega kruha, sadje pa sva narabutala – fige in grozdje. Ta dan sva imela kratko plovbo, odjadrala sva na južnejši del otoka Žirij in se tam zasidrala. Iz Žirij sva naslednji dan motorirala v smeri otoka Jabuka, a sem po kakšni uri ali dveh protestirala, da mi resnično dol visi za Jabuka, kjer ni nobenega življenja razen galebov, ki nama bodo srali po glavi in da želim direktno v Komižo na Visu – vožnja mi ni pasala, bila sva na odprtem morju in kljub brezvetrju je bilo zelo razburkano morje. Kasneje mi je priznal, da ga je malo zaskrbelo zame, zato je seveda brez ugovarjanja sprejel moje prošnje, saj sva imela 6 ur vožnje po morju brez kakšnega otoka vmes in bi bilo zelo neugodno, če bi se moja slabost še stopnjevala. Sicer mi ni bilo slabo, samo en neprijeten občutek nemoči, ki te rahlo onesposobi, tako da ti je vsako premikanje po jadrnici odveč. Skoraj ves čas plovbe sva za seboj vlekla panulo in ravno tukaj, na odprtem morju, naju je iz tega klavrnega vzdušja predramil zvok role na ribiški palici. V trenutku se je odvilo več 10 metrov laksa. Toni je poln adrenalina pograbil palico in počasi pričel zategovati. Potreboval je vsaj deset minut, da je ribo počasi privlekel do jadrnice. Vmes mi je dajal napotke kaj moram narediti: najprej zmanjšati hitrost jadrnice na minimum, pospraviti kokpit (ker ko bo riba gor, bo vse krvavo), v eni izmed ribiških torb poiskati podmetalko in kavelj, obuti superge, natakniti rokavice… Ribo mu je uspelo potegniti zelo blizu, bila je cca. 5 kg težka mečarica. Na žalost se nama je zaradi starega rjavečega trnka strgala iz plastične vabe. Škoda, še jaz sem obžalovala to mečarico, ker še nikoli nisva ujela skupaj tako velike ribe. Bila je pa zanimiva izkušnja.

Proti večeru sva po, za moje mnenje najbolj naporni vožnji, prispela v čudovito Komižo, nisva se privezala na pomol, kjer so želeli 310kn, temveč na bojo (150kn). Obekla sva se in odveslala z bay boatom na kopno, morje je tudi v zalivu bilo kar precej razburkano. Na kopnem so se mi kar majala tla pod nogami. V iskanju restavracije za kakšno lahko kosilo (na jadrnici naju itak spet čakajo ribe za večerjo) sva naletela na Gulash festival. Že prej sem Tonija opozorila, da se sigurno kaj dogaja, saj je neverjetno dosti hipijev po mestu. In res – brez da bi preverjali vstopnice, sva uletela na festival. Toniju je full dogajalo, vživel se je v sceno, jaz sicer malo manj, saj sem bila zelo lačna in zato tudi malo tečna. 🙂 Pozno zvečer sva le prišla do slastne pice in sladoleda za posladek.
Zjutraj sva šla po otoku, želela sva do Titove špilje, a je bila precej zaraščena, neshojena pot. Toni je opravil trening po svoje, jaz sem malo tekla, malo hodila in končala v mestu v slaščičarni. Nadaljevala sva do Paklenih otokov nasproti Hvara in se sidrala v zalivu. Ravno sem prebrala knjigo Mož po imenu Ove in cel popoldan bila nekam melanholična in tudi ta privez je bil zame stresen. Nisem razumela kaj mi želi Toni rečt (priznam, nisem ga niti dobro poslušala) in sem narobe krmarila, ko sem pa končno prav zapeljala, pa on ni pravočasno spustil sidra (medtem mu je ugasnil daljinec in potreboval 2 minuti, da je ponovno začel delovati). Skratka polomija in sva ene dvajset krogov prevozila, preden sva se uspela zasidrati, jaz pa spet v jok. Ampak drugače sploh ni bila takšna polomija, ker ko sva opazovala ostale, ponavadi jih je bilo 6 ali več v posadki, so velikokrat pravtako po trikrat metali sidro, povozili bojo ali jo tudi po petkrat zgrešili s čaklo. Jaz sem imela občutek, da imava probleme pri privezih, ker me je zmeraj bilo malo strah, zaradi odgovornosti, ki sem jo imela, ampak v bistvu nama je pa šlo zelo dobro, glede na to, da sva bila sama. Problem je bila tudi jadrnica, sploh rikverc, ker ni dobro prijelo krmilo in sem jo težko obvladala. Toni je vedno želel, da se sidrava točno pod določenim kotom, glede na smer vetra, ki je bila predvidena za ponoči. Tudi, če sva prišla v zaliv že popoldan, ko je še pihal zahodnik, sva se sidrala v smeri predvidenega severovzhodnika. Ostale jadrnice v zalivu so to le redke upoštevale. Res da ni bilo napovedanih močnejših vetrov, ampak vseeno je v primeru, če sidro popusti, lažje ukrepati pri bolj številčni posadki. Vreme sva imela sicer glede na napoved kar lepo in toplo, sva pa v srednjem Jadranu skoraj vsak večer videla bliske in slišala oddaljeno grmenje.
Toni je kar naprej preračunaval razdalje in glede na razmere čas predvidene vrnitve čez Kvarner v Peroj. Načrtovala sva še obisk Omiša pri ekipi organizatorjev Dalmacije ultra traila, ki je bil v mesecu oktobru, vendar bi nama bilo kar iz poti in bila bi še bolj na tesnem s časom. Tudi na Braču sva načrtovala obisk pri mojem očetu, a se nama tudi to ni izšlo. Nazaj grede sva še enkrat sidrala na Žirijah, nato pa jadrala čez Kornate po zunanji strani otokov in se zasidrala na otoku Lavdara, nasproti Salija.
Naslednji dan je bil največji projekt iti do črpalke v Zaglavu na Dugem otoku, da nama ne zmanjka goriva. Na črpalki so nama pomagali se privezati, prav tako potem na bližnji pomol. Privezala sva se zraven enega slovenskega para z 10 mesečnim fantkom. Toni je imel veliko skupnih tematik z gospodom, jaz pa z mamico, tako da sva kar tam ostala do naslednjega jutra, pa še zastojn privez je od meseca septembra naprej. Zjutraj sem se zbudila zelo zgodaj, pred nama je bila dolga pot, a so naju ustavile višje sile – na morju je bila tako huda megla, da nismo videli par deset metrov pred seboj. Megla se ni dvignila vse do desete ure, zato smo morali čakati, bilo bi prenevarno nadaljevati pot, ribiči so poročali, da je zunaj na morju še hujša vidljivost. Toni je izkoristil čas za hiter trening. Kmalu po deseti uri sva pognala motor in na dolgo pot proti Susku. Po pol urah plovbe sva ponovno padla v pas megle, a sva počasi vozila tik za veliko ladjo (očitno ni imela radarja, zato je vozila tako počasi).
Na Susku sva se privezala v že poznani natrpan zaliv in si privoščila sprehod po prekrasnem mestecu ter sladoled. Toni je nehal loviti ribe, ker jih nisem več mogla jesti – totalno sem se jih prenajedla. Mi je pa žal, da tukaj nisva šla lovit lignjev, opazovala sva domačine pri ribolovu. Zjutraj kljub dogovoru, da vstaneva zelo zgodaj, saj je pred nama spet dolga plovba, Tonija nisem mogla zbuditi, zato sem sama šla na jutranji jogging v kombinaciji s hojo po otoku. Susak je peščen otok in ima krasne stezice. Nekje sredi poti me pokliče Toni in se odpravi na svoj trening, intervale po stopnicah. Po treningu se mi pridruži pri zajtrku in kavi na jadrnici, nato pa kreneva v smeri doma.
Popoldne uspešno prečkava Kvarner in se priveževa v Uvali Valmižeja za par ur, na obisk prideta Joli in Miha, ki delata potope na bližnjem Kamenjaku. Preživimo res super popoldan, malo se kopamo, veliko smejimo in se dogovorimo, da naslednji dan gremo jadrat iz Peroja proti Brijonom, če slučajno njima odpade potop. V zahajanju sonca epsko odjadrava iz zaliva proti Peroju, kjer se priveževa šele po deveti uri zvečer, v trdi temi. Že naju čakata Bojan in Alison in gremo na pivo, jaz brezalkoholno. 🙂 Zelo dolg dan je za nama, zato na smrt utrujena zaspiva pozno ponoči.
V petek, zadnji dan potovanja, zaključimo z dvournim jadranjem okrog Peroja proti Brijonom.  Pridružijo se nama Alison in Bojan ter Miha in Joli, ki jima zaradi slabšega vremena res odpade potop, vsi so prvič na jadrnici. Sama prevzamem pobudo nad krmilom, Toni in Miha pa nad jadri. Ostali se nam prepustijo in se trdno držijo ob nagibanju jadrnice. Izkoristimo veter in jadramo, motor prižgemo šele zadnje minute pred privezom. Vso znanje v zadnjih dveh tednih imam priložnost pokazati naši posadki in končno se počutim samozavestna. Še sama spoznam, kako veliko lažje je, če je posadka številčnejša. S Tonijem sva res carja, da sva popolnoma sama prejadrala celotno pot. Pravzaprav največji car je moj Toni, tako sposoben, natančen, preračunljiv in iznajdljiv, da mu lahko samo popolnoma zaupaš. <3 Hvala vam prijatelji za tako lep zaključek jadralskega popotovanja in Alison ter Bojanu za zaključni piknik v kampu Pineta!

selitev na jadrnico

otok Silba

Silba

Jabuka 🙂

poškodba pri delu 🙂

Kornati

otok Žirje

narabutane dobrote narave
na jedilniku vsak dan 🙂
nočni ribolov

ko se prenaješ rib…palačinke! 🙂

spet ribice za kosilo… 🙂
Gulash festival

Gulash festival

Komiža, VIS

NK Svoboda, Žirije

otok Susak

v najboljši družbi <3

 

zaključni jadralski krog iz Peroja proti Brijonom

 

Dalmacija ultra trail 2016

Date: October 26, 2016  Author: katka_admin  Category: , , , , ,
Organizatorji prvega Dalmacija ultra traila (DUT) s ciljem v Omišu, so bili prisotni na postojanki Champex Lac v Franciji, kjer je Toni odstopil na UTMB-ju že tretjič v svoji karieri, čeprav so le-ti rekli, da izgleda najbolje od vseh. Ni jim bilo čisto jasno zakaj bo odstopil. Tudi meni ne v tistem trenutku, a glede na lanskoletni dober rezultat (27 ur, 36. mesto) in dobrim počutjem med tekom, bi bil težko zadovoljen z letošnjim usihanjem že od tranzicije v Courmayerju naprej in s tem par ur slabšim časom od lanskoletnega. Ponovno so oba lepo povabili na njihovo premierno ultra tekmo. Jaz sem že od začetka navijala, da greva v Dalmacijo, natančneje v Omiš, Toni malo manj, saj je vedel da to pomeni še ena 100 milj dolga izkušnja, nobena druga razdalja ga ni zanimala (110km, 60 km ali 20 km). Ponujali so nama namestitev v hotelu in lep podaljšan vikend, in naposled je Toni le pristal na prijavo na 100 milj prve izvedbe DUT. 
V službi sem koristila zadnje nadure, dopust je ves šel že v začetku septembra za dvotedensko jadranje, tako da do porodniške, katero nastopim v začetku leta 2017, bo treba še pridno delat. Na pot smo šli v sredo po službi s Kristijem, sproti sva doma v Šentvidu pobrala Tonija, ki kot po navadi še ni bil pripravljen in je po hiši iskal stvari in pakiral, meni pa so lasje šli kar pokonci. Vožnja je potekala mirno in hitro, tako da so pred deveto uro zvečer že nazdravljali s pivom v mobilni hiški v avtokampu Galeb pri Mateji in Branetu. Medtem naju je klikal Roko, ki je pravkar pospremil Marjana Zupančiča v hotel Plaža in čakal, da tudi naju pospremi do hotela Damianii, dva kilometra oddaljen od centra mesta. Totalen šok, ko smo prispeli do hotela z 4 zvezdicami. Vsi zelo prijazni in gostoljubni, razkazali so nama sobo in midva sva bila kar brez besed. Za naju, ki sva vajena svojega naloženega in običajno nepospravljenega kombija, je bil to predsedniški apartma. 🙂 Nekako sem še nabrala moči, da sva šla na večerjo, stregli so do 23-ih. Pasala mi je samo goveja juha in čaj, nato pa sem po tušu kar padla v mehko posteljo in zaspala kot na oblaku. Bil je preveč naporen dan zame, zato mi naslednji dan niti na kraj pameti ni prišlo, da bi šla raziskovat bližnjo okolico ali se povzpela na kak okoliški hribček. Tiščalo me je v trebuhu, zato sem ves dan bila v postelji in oba sva počivala do poznega popoldneva. V takšni lepi sobici, to sploh ni bilo težko. Toni je še čutil utrujenost od Valamar traila (72km), kjer je zmagal pred tremi tedni, ter od fizičnega dela zaradi odprtja fitnesa na novi lokaciji. Upala sem, da bosta zadnja dva, trije dnevi počitka dovolj, da se bo na štartu počutil spet močan in sposoben pretečt tako dolgo razdaljo. Zvečer sva dvignila štartno številko, malo poklepetala z znanci, jaz pa naredila okviren plan avtomobilske vožnje od postojanke do postojanke. V drugi mobilni hiški tik ob morju, pri Kristiju in Markovičih so popili pre race beer, nekateri kar več pirčkov, najedli smo se pečenih kostanjev, ki jih je nabrala Meta Trampuž, spekla pa Tjaša na obali. Toni se je po večerji v hotelu malo pripravljal na tekmo, šival hlače, pisal časovnico, mene je pa odneslo v deželo tižulemižule, ne da bi se sploh zavedala kdaj. Zjutraj sem šla sama na zajtrk, da se je Toni lahko dobro naspal, nato še zadnji opravki in odhod v center Omiša na štart, ki je bil v petek ob 13-ih. 
Na vseh razdaljah je startalo 349 tekačev, na najdaljši razdalji 65 tekmovalcev. Imela sem Tonijev plan teka, ki je nakazoval, da bo razdaljo 165 km in dobrih 6000 višincev premagal v 19ih urah. Po pogovoru z organizatorji bi čas prihoda v cilj lahko bil celo boljši. Nisem imela čisto jasnega načrta potovanja od kontrolne točke do kontrolne točke, saj sem v tem okolišu bila prvič, to je laufalo kar spontano. Že na prvo KT do Jesenic, sem parkrat morala obrniti, saj je šlo za neoznačeno cesto in brez navigacije bi imela večje probleme najti pravo pot. Takoj smo se spoznali z dvema Kranjčanoma, ki sta spremljala Benjamina Žumerja ter z bratom Francoza Lionela. Srečala sem se tudi s Katarino, ženo  Marjana Zupančiča in njunim sinom Markom, skupaj smo potovali in suportirali že na Valamar trailu. Toni je na prvi KT za vodilnima (Marjanom in Lionelom, ki sta se prve ure držala skupaj) zaostajal že 12 min. Na hitro mi je uspel rečt samo, da sta z Benjaminom za par minut zgrešila traso, saj je manjkalo trakcov, nekdo jih je snel. Lionel Trivel je Francoz s štartno številko št.1, favoriziran za zmago, po ITRA točkah daleč v ospredju pred ostalimi. Proti naslednji KT – Solin, sem sledila Vitoju, a sem ju na glavni cesti izgubila v prometu, tako da sem se sama znašla čez Split do Solina, z aplikacijo na telefonu to ni bilo težko. Vito in Katarina sta bila že tam, vse do KT 7 (Kostanje), smo potem bolj ali manj potovali skupaj. Na okrepčevalnicah sem Toniju predala že zmešan napitek in predvideno količino gelov, tako da se ni rabil veliko ustavljati. V Solinu sem dobila celo poljubček, za katerega nama je zmanjkalo časa na štartu. 🙂 Izpustila sem samo KT 3 (Putalj), vse ostale kontrolne točke sem bila z avtom ob pravem času na okrepčevalnicah. Razen bolečin v križu, sem vožnjo in vso avanturistično pot zelo dobro prenašala. Na tranziciji v Gati (83,8 km) je Marjan vodil s skoraj pol urno prednostjo, Lionel pa je bil pred Tonijem 14 minut. Pred tem je padel in si grdo ranil desno koleno. Oskrbeli so mu rano in s tranzicije se je odpravil 7 minut preden je prispel Toni. Tukaj sem dobila naročilo, naj skušam do naslednje okrepčevalnice zašiti jermenček na palici, saj se je strgal. Zasilno je vzel eno drugo palico, ki je pa bila kar nekaj centimetrov krajša od druge. Šele doma sem po pogovoru izvedela, da tega sploh ni opazil. 🙂 Do naslednje KT – Kostanje, na 101 km se je zgodil velik preobrat. Palico sem seveda uredila, s pomočjo Daliborke. Tukaj sem ponovno srečala Jeseno, Tonijevo oboževalko. Punce so si privoščile Stezičarja, jaz pa sem nestrpno čakala na Tonija. Pred prihodom me je poklical, da ima eno težavo: baterije! Teren je zahteven in svetilko ima prižgano na polno in ni prepričan, da imava dovolj rezervnih baterij, polnilne so že precej nezanesljive. Naredila sva plan baterij, jaz bom sicer še skušala kakšne dobiti, a ura je bila 1:45, sredi noči. Pol pa, da ima še eno dobro novico, je rekel, naj ugotovim, na katerem mestu teče?! “Tukaj se nekaj hecajo, da ti vodiš, ampak ne vem…saj si bil še prej 24 minut za Marjanom.” “Ja, prav imajo, lihkar sem kar padu mimo Marjana, Lionela sem dohitel že prej, očitno bo odstopil, ker ga boli koleno, prihajam, pripravi mi rezervne baterije!” 🙂 Juhuuu. Prišel je trenutek, ko je konkurenca omagala, moj Toni pa preklopil v naslednjo prestavo, tudi počutil se je odlično. Takoj po srečanju se odpravim naprej na KT8 – Slime, kjer bo čez dobro uro. Okrepčevalnica je bila lepa, svetlikale so se novoletne luči, prižgali so radio, vzdušje je bilo super. Popila sem topel čaj. Na cesti sem pred tem srečala srnico in zajčka, ki je skakljal čez cesto. Vozila sem se kar  nekje, bila je trda tema in zvezdice na nebu, to je pa vse, kar sem videla, škoda da se tukaj nisem vozila podnevi. Toniju sem sporočila pravzaprav slabo novico, da sta na KT 7 odstopila oba – tako Marjan, kot Lionel. 
Sedaj ni več imel takšne motivacije, razen zborbati še zadnjih 60 km in prispeti v cilj. Pot se mu je začela vlečti, čas prihoda na okrepčevalnice se je vse bolj podaljševal, tudi teren je bil po pripovedovanju zelo zahteven – “Katka, da vidiš ti ta teren, ma kaka Istra, to je huje kot Velebit!” 🙂 Malo pred peto uro ponoči me je prijela strašna zaspanost. Čeprav so mi ponudili prenočišče v šotoru, sem si uredila mesto v svojem avteku in se za 40 minut ulegla. Bilo je zelo mrzlo. Tekačem sicer ne, ampak mene je pa prezeblo do kosti, verjetno bolj zaradi utrujenosti in negibanja. Ko je Toni šel iz okrepčevalnice, sem tudi sama pojedla malo juhe in testenin, ter se odpeljala do morja, v Brelo. Tudi tam sem se ulegla za 45 minut, in dokler je prispel na KT, je bil že dan! Toni je vzel napitek in si preobul mokre nogavice. Plan je bil, da bo od Brele potreboval dobre 3 ure do cilja, vendar se je to raztegnilo na 5 ur! V Pisku sem ga pričakala sredi idilične potke med hišami, nato pa zaradi nepazljivosti pri speljevanju po višjem zidanem robniku popraskala svoj novi avto. O groza, polna sem bila enih emocij, kar jokala bi, Toni se več ne počuti dobro, avto sem popraskala … Nič.. s tem se bom ukvarjala kasneje, zapeljala sem se do Lokve Rogoznice, kjer sem neskončno dolgo z Jeseno Platišo čakala na Tonija, nato pa se končno odpeljala zadnji etapi naproti, na cilj v Omiš. Tukaj sem izgubila še telefon, ampak sem mislila, da sem ga verjetno po pomoti dala v Tonijev nahrbtnik, medtem ko sem mu odstranjevala smeti iz žepov. Kasneje sem ugotovila, da ga ni imel Toni, ampak sem ga vozila s seboj zataknjenega za brisalec na sprednji šipi. 🙂 Ostala sem torej brez navigacije, zgrešila isto pot za nazaj, naenkrat mi je bila pot čisto nepoznana, a smer taprava, tako da sem po naključju vseeno prispela do glavne ceste za Omiš. Sparkirala sem na ciljnem prizorišču ter se povzpela čez center mesta proti Fortici, kjer je njihova zadnja kontrola pred ciljem. Fortica je trdnjava cca. 300 m visoko nad mestom s prekrasnim razgledom. Tik pred vrhom sem se srečala z mojo ljubeznijo, bil je tako umirjen in lepo počasi je hodil, idealen tempo za moje nosečniško stanje, tako da sva se skupaj povzpela do vrha Fortice, se razgledala na morje, Omiš in oddaljene otoke, naredila par slik ter se skupaj počasi spustila proti cilju. “Jaz sem pa mislila, da bova danes šla še na zajtrk!”sem rekla. “Ojoj, klko je pa ura, a je že 11?” Hihi. “Pravzaprav je že pol 12 in sva zamudila zajtrk, da.” 🙂 Skupaj sva stekla čez mesto proti cilju. Čestitke Toni za zmago! Čas 22:39:24 je bil mnogo daljši od pričakovanega, a vseeno je bilo veselje na cilju nepopisno. Tudi zame je bila pot kar naporna, predvsem pikica v mojem trebuščku je že protestirala, da je skrajni čas za počitek. 🙂
Zvečer, po popoldanskem počitku, sva ponovno šla do ciljnega prostora, da smo pričakali Braneta iz njegove prve 100 km razdalje, Robija in Lauro iz 20 km, Kristija in Mateja iz 100 milj. Vsi so zborbali! Vsa čast in iskrene čestitke vsem! Zjutraj naslednjega dne sta v cilj prispela še Simon in Leon. Nazdravili smo v bližnjem lokalu, nato pa sva šla na večerjo. Ostala sem brez zajtrka, brez kosila in zdelo se mi je, da si bi pa že zaslužila nek topel obrok. 🙂 V hotelu so Toniju vsi čestitali za zmago. Hotelir je prišel sporočit, da lahko na račun hiše naročiva karkoli iz menija (jastoga, ribe in ta dražje stvari sva namreč imela limitirane, ni spadalo v sponzorski paket:)). Midva loleka, ki nama hotel res ni domač, sva bila čisto izgubljena, kaj pa bi sploh jedla? Seveda nisva komplicirala, sva pa si privoščila ribjo ploščo za dve osebi. Dobila sva tako veliko porcijo, da me je takoj minil apetit. Vsak ribo, zrezek tune in kalamare na žaru ter cel kup blitve in krompirja, pa še dodatno pomfri. Za sladico so mu pripravili presenečenje in mu prižgali tortico s številko ena. 🙂 Oba sva bila kar ganjena, res lepo! Bilo je že pozno in bila sva sama v jedilnici. V sobi naju je čakal jacuzzi, meni topla voda ni odgovarjala in sem hitro šla ven, Toniju je pa očitno dobro delo, saj se naslednje jutro zbudil praktično kot nov. Spala sva kot angelčka, še zadnjo noč v tem prekrasnem hotelu. <3
Naslednji dan so bile razglasitve rezultatov, druženje z najinimi prekrasnimi prijatelji ter slovo od prelepega bivanja v čudovitem hotelu Damianii. Čeprav sva prenočila štirikrat, se mi je zdelo, kot da sva bila na dopustu vsaj en teden. Tako umirjena nisem bila že dolgo. Hvala organizatorjem za povabilo in za namestitev, takšne prijaznosti še nisva bila deležna nikjer! Vložili so ogromno truda v ta event, odlično označili traso, odlično založili okrepčevalnice ter maksimalno dobro poskrbeli za tekmovalce! Vse pohvale in se zagotovo vidimo prihodnje leto!  
sprejem v Omiš, hotel Damiani ****
Bili & Roko, top ekipa!

i djeca ga vole 😉 by: Nikola Perlic
prvi pre race beer
…še en pre race beer in kostanjev piknik 🙂
najina sobica v hotelu Damianii

start 

Matej, Miha in Kristi na prvi KT – Jesenice
Marjan in Lionel Trivel

KLIS
poslavljanje dneva nad Splitom
Stezičar fan club na KT Kostanje

Omiš, zadnji spust iz Fortice

z Jeseno Platišo

večerja za zmagovalca 🙂
presenečenje hotela…. in tortica za zmagovalca 🙂

najboljši na 20km, 60km, 110km ter 100 milj
zmagovalci 100 milj, vsi trije Slovenci! 🙂

Krvavec trail vikend 2016

Date: May 31, 2016  Author: katka_admin  Category: , , ,
Pretekli vikend sem preživela na Krvavcu. Že drugič je bil organiziran Krvavec vikend trail, lansko leto sicer meseca septembra. V soboto je bil Vertikal km, 5 km in 1300 višincev, v nedeljo pa Sky Race z dolžino 11 ali 22 km ter 1900 višincev. Najprej nisem bila najbolj navdušena zaradi sobotne vertikal tekme, ki mi ne leži najbolj, a sem se zaradi celotnega koncepta prireditve, preživeti cel vikend na Krvavcu, prijavila na obe tekmi. Toni se ni udeležil nobenega teka, saj je v nedeljo zjutraj šel v Gore nad Idrijo  na izbirno tekmo za reprezentanco za svetovno prvenstvo v gorskem maratonu, ki bo 18.6. v Podbrdu. Na Krvavcu je bil samo moj spremljevalec.
Na srečo je sobotni štart bil šele ob 11:00 in sem se enkrat za spremembo zbudila pred budilko. Je pa bila druga slabost poznega štarta že precej visoka temperatura. Malo me je skrbela vročina, zato sem vzela pasno torbico in poln bidon napitka. Pasna torbica me sicer vedno ovira, a pri vertikalu, ko praktično ne bo treba teči, verjetno ne bo problemov. Na startu se srečamo s Karmen Klančnik, Špelo Strasser, Petro Miklošo, Uršo Trobec…skratka same top legende za v breg in sem že vedela, da bom “pečenka”, kot bi rekel Marjan Z. 🙂 Bilo nas je malo punc in sploh manjša udeležba, a sami dobri tekači. Škoda, ker je istega dne bilo toliko tekaških dogodkov tudi drugod po Sloveniji (DM tek, Golte trail, Visoški tek), a sem prepričana, da smo se na Krvavcu imeli najlepše! 😉
Že v startu so se hitro zagnali, bilo nas je 50 tekmovalcev. Noge so bile težke in nobene lahkotnosti, a rekla sem si, da se bom kakšno uro in pol pač matrala in zgrizla teh 1300 višincev. V gozdu je bilo prav prijetno, proti Zvohu je pa bilo še dodatnih 10 stopinj manj, tako da nisem občutila neke hude vročine. Ni bilo potrebe, da dam več od sebe, saj me je naslednji dan čakal še en tekaški izziv – 22 km in 1900 višincev.  Nekako sem sfajtala še zadnji vzpon na Zvoh, občutek sem imela, da sem se šele segrela in končno dvignila pulz na višje obrate. V cilj sem prišla s časom 1:14:58, kot četrta punca. Bila sem zadovoljna, pričakovala sem, da bo težje. Zmagovalec je bil Simon Alič s praktično nepredstavljivim časom 50:47, pri puncah pa Karmen Klančnik, moja favoritinja, s časom 1:06:25. Če bi bil še spust v dolino, bi bila velika verjetnost, da bi še kakšno pred seboj ujela, tako pa bo treba še veliko trenirat za samo vertikalne tekme. Vesela sem bila Špele Strasser, ki je prišla za menoj, saj sem mislila da je odstopila. Že po 17ih minutah po štartu je imela manjše težave, a je zborbala do cilja! Bravo!! V cilju seveda odlično vzdušje, ob gajbi Stezičarja, sonce je pripekalo na polno. Večina jih je šla po razglasitvi domov, nekaj pa nas je prespalo bodisi v šotorih, bodisi v hotelu, midva pa v najini kuči potojuči, v kombiju. Za nočitev v kampu z zajtrkom je bilo treba odšteti 10 eur, za nočitev v hotelu pa 25 eur. Toni je zvečer predstavil video posnetke svojih izkušenj iz tekov, bilo je zelo zanimivo, tako da so fantje pozabili na nogometno tekmo za naslov lige prvakov. Po nogometni tekmi smo šli počivat, zaspala sem s pogledom na zvezdnato nebo, v popolni tišini… prelepo!

prireditveni prostor

razglasitve Krvavec Vertikal
v cilju, na sončku je najlepše 🙂

V nedeljo zjutraj me je prebudilo črvičenje po želodcu, ups, a so to samo živčki? Večkrat sem morala na wc, treme pa nisem čutila, tako da mi je ostala neznanka zakaj te težave, pa še slabost. Razmišljala sem celo, da ni tako samoumevno, da bom sploh zagledala ciljno črto. Na srečo se je po kakšnih pol ure teka vse umirilo. Start smo imeli ob 10:00. Trasa je bila neverjetno lepa in razgibana. Najprej precej tekaški del, po prelepih stezicah, vmes en kratek vložek plezanja po jeklenicah ter prečenje zaplat snega. Prvič sem bila na Kamnišem vrhu, prvič na Korenu in totalno sem bila navdušena nad potjo in razgledi. Zadnjo tretjino poti sem se kar precej matrala, energija je pošla, verjetno se je poznala tudi sobotna vertikala. Pričakovala sem, da bom v cilju v vsaj treh urah, a se je čas prevesil na tri ure in pol, preden sem zagledala cilj.  Pričakal me je Kristi s pirom v roki. Bil je vesel, da me je prehitel, saj mu na kaki daljši tekmi (okrog 100 km), to še ni uspelo. 🙂 Po dolgem času sem spet srečala Polono Strnad, ki se je s prijateljico udeležila krajše različice teka – 11km. Najprej sem šla pod vroč tuš, po razglasitvah pa smo pojedli odlično kosilo. Temni oblaki so nas začeli preganjati, da sem se s Kristijem in Anžetom odpravila na sedežnico in nato z gondolo nazaj v dolino. Hvala vama za mega družbo! Medtem mi je Toni sporočil, da ga niso izbrali za reprezentanco. Najbolj zamalo se mi zdi, da ga niso omenili kot enega izmed kandidatov. Kakorkoli, zadovoljen je bil s svojim nastopom, zaostanek ni bil velik, saj dobrih 8 km dolga proga ni njegova disciplina. Z nami na Krvavcu bi se pa sigurno imel lepše! 😉
Popoldne sva se srečala v Tacnu, na zaključku 10 krogov za 10 nasmehov. Toliko poznanih, srčnih, luštnih ljudi, da smo bolj klepetali, kot tekli. 😉 Zvečer se mi je mudilo domov, saj sva pričakovala Mitja Volščanška po zaključku njegove 2.etape Evropske pešpoti (E6). Skuhala sem testenine s šparglji v smetanovi omaki, spat smo šli šele po polnoči. Sama sem bila izžeta kot limona in ponedeljkov dan v službi je bil kar težek po tako napornem, pestrem, a čudovitem vikendu!
Pohvalila bi vrhunsko organizacijo, s Klemnom Udovičem na čelu, odlično vzdušje, čudovito traso, lepe nagrade ter delo prostovoljcev! V cilju smo lahko izbirali med čemaževo juho, enolončnico, ričetom, joto ali pasuljem. Vsa čast za tako pester izbor hrane in res odlično postrežbo! Z Lukatom Miheličem sva kot zmagovalca obeh tekov dobila superge Salomon Wings pro. Hvala še enkrat! Nedvomno se vidimo prihodnje leto. Preživela sem nepozaben vikend!

REZULTATI
SLIKE
startni prostor pred Hotelom

happy, v cilju 🙂

razglasitve Sky Race, 22 km

s sedežnico in gondolo v dolino 😉
zaključek: 10 krogov za 10 nasmehov, Tacen
Tacen, zaključek 10 krogov za 10 nasmehov

Dobrodošli na mojo novo stran!

Date: May 27, 2016  Author: katka_admin  Category:

Moja nova stran je še v delu.

Vse moje dosedanje bloge lahko preberete na tem naslovu http://katka005.blogspot.si/

7. KBK (Kopačnica – Blegoš – Kopačnica)

Date: May 22, 2016  Author: katka_admin  Category: , , ,

Včeraj zjutraj smo se zapeljali v Kopačnico v Poljanski dolini in se udeležili 7. KBK (tek iz Kopačnice na Blegoš, ter nazaj v Kopačnico). Tek je eden izmed štirih, ki štejejo za Pušeljc gorskih tekov (KBK, Ratitovec, GM4O, Črna Prst). Vzpon na Blegoš je enak delčku trase Pušeljc traila. Na startno ciljnem prostoru v Kopačnici so me večkrat spomnili, da bo kmalu obletnica najine poroke. Med tekom sem se spominjala lanskoletnih dogodkov na tej poti, bilo je sicer bistveno slabše vreme, dež, sodra, mraz…in jaz v beli “poročni” tekaški opravi. 🙂 Sopihala sem za Kristijem in Mucki, včeraj pa za Mihaelo Tušar ter Jernejo Homec. Na vrhu hriba sta imeli več kot minuto prednosti pred menoj.Vzela sem si čas za pogled na čudovite Julijske Alpe, parkrat globoko vdihnila, saj je mučnega vzpona bilo konec, nato pa gasa proti cilju. Pihalo je in veter mi je čisto orosil oči, tako da sem se s težavo skoncentrirala na traso. Pred seboj sem videla tretjeuvrščeno Jernejo in presodila, da jo lahko ujamem. In res mi je uspelo, nakar zagledam še Mihaelo pred seboj. Toliko o tem, da sem se nameravala na easy, neobremenjeno spopast s traso, sem naenkrat videla priložnost, da sem lahko na drugem mestu v ženski kategoriji, za Ajdo Radinja, ki je bila pa dobrih pet minut pred menoj. Tako sem morala dati malo več od sebe v zadnjem delu in komaj sem čakala, da zagledam cilj. Jutranjih 8 stopinj se je spreobrnilo na čez 20 in zame je bilo že skoraj prevroče. Zadnje metre pred asfaltom sem zagledala Tonija, ki me je vzpodbujal in mi sporočil, da je tudi njemu šlo vredu. Glede na to, da je pred tednom dni zmagal Vipavo 100 km in imel še malo zbite noge, je s časom 1:24:40 in s tretjim mestom absolutno, za Timotejem Bečanom in Simonom Strnadom, bil zadovoljen. Premagali smo dobrih 1000 višincev v 15-ih kilometrih, meni je uspelo v času 1:40:05. Teklo nas je 129 udeležencev. Proga se je večkrat že malo spremenila, morda bo prihodnje leto celo 21 km. Meni je sicer bilo všeč, da je tako kmalu bilo konec mučenja. 🙂 Zadovoljna sem bila s tekom, čeprav s samim vzponom ne preveč, noge so bile kar težke. Je bil pa trud poplačan na vrhu z res prekrasnimi razgledi, z odličnimi navijači ob progi, v cilju pa z mrzlim Stezičarjem ter odlično družbo ostalih tekačev in pohodnikov. Takšni kratki teki niso ravno moja disciplina, a se jih je prav lepo udeleževati… vsak tek je neka nova izkušnja, po teku pa je najlepše v družbi pozitivnih ljudi malo pokramljati.
Na cilju je bilo krasno vzdušje. Končno en lep, sončen dan. Hvala za družbo, lepo vas je bilo srečati.
Spet sva šla med zadnjimi domov. 🙂

1.tek Pušeljc gorskih tekov je uspešno za nami, naslednjič se vidimo:
– na Ratitovcu – 5.6.2016 (21.tek na Ratitovec)
– v Podbrdu – 18.6.2016 (15. GM4O in 2.Ultra Pušeljc trail) in
– na Črni Prsti – 3.9.2016 (23.gorski tek Ivana Anderleta na Črno prst).
Pušelj gorskih teko ni tekmovanje, ni točkovanja, gre samo za udeležbo ter lepo preživet dan v dobri družbi pozitivnih, srčnih ljudi.

REZULTATI
SLIKE (Maja Sakač Rožmanec)

start
razglasitve po kategorijah, članice, manjka Ajda Radinja

mlajši veterani 🙂

naša “klapa” v senčki 😉
Page 5 of 17« First...«34567»10...Last »

Recent Posts

Recent Comments

Archives

Categories

Meta