Dekliščina na Veliki Planini

Moje prijateljice so vedele, da jih v primeru če se poročim, čaka dekliščina na Triglavu. Nekaterim izmed njim, sploh mojim najbolj zvestim iz Prlekije je to predstavljal velik stres in glede na okoliščine, da sva se s Tonijem za datum poroke dogovorila šele slab mesec pred samo poroko, se je nekako spodobilo, da omilim svoj namen, saj jim nisem dala dovolj časa za pripravo / trening. Tako sem rezervirala kočo na Veliki Planini – Zlati Ključ. V soboto, 13.6. smo se dobile na velikem parkirišču iz Kranjskega Raka. Takrat mi še ni bilo jasno, da bi se morale odpeljati še par kilometrov naprej do izhodišča Ušivec na nadmorski višini čez 1400m – če bi vedela, kakšno mi bodo ušpičile, bi glede izhodišča še trikrat premislila. Na spoznanje vseh nas – večinoma se punce niso poznale med seboj, smo degustirale najino domačo Medičko Stezičko in druge domače zvarke ter se v parih minutah čisto ujele. Čakale smo Matejo, ki je malo zalutala. Tina se nam bo pridružila pa kasneje, po službi. Bilo nas je devet nasmejanih in fenomenalno razpoloženih punc. Martina je imela govor za moj prehod v zakonski stan, ki seveda ne bo enostaven. Najprej sem si iz koluta zavese morala skreirati poročno obleko. Dobila sem škarje, nit in spenjač. Da bodo vsi mimoidoči vedeli, v kaj se podajam! Hotele so me osmešit, a uspelo mi je naredit krasno oblekco, v kateri sem preživela ves dan. Seveda so mi pomagale moje najboljše družice! To pa še ni bilo vse – kot zgleda se poroka  enači s prehodom v družinsko življenje. Kmalu bom morala spoznati življenje z dojenčkom, zato sem morala za začetek razstaviti otroški voziček in ne se smejat, a nisem ga znala! 🙂 Še veliko stvari se moram naučiti v življenju. Za nameček so vse vzele planinske nahrbtnike srednje velikosti, jaz pa edina 60 L in več, pač največji kar ga premorem, tako da sem nosila težak ruksak, da sem ga komaj dvignila. V voziček smo pa nabasale večino pijače in nekaj hrane, niti je nismo imele kam stlačit v njihove lagodne nahrbtnike. V prvih metrih vožnje z vozičkom po kamnih je popokalo par pirov, ki so bili na spodnji mreži. Le – te je bilo seveda treba spraznit čimprej, da nam niso šli v nič. 😉 Napredovali smo izredno počasi. Že po par sto metrih sem bila ne samo izmučena, ampak izčrpana, s pulzom do rdečih obratov in si nisem predstavljala s tem vozičkom napredovati niti metra več. Punce niso hotele popustiti, kljub vsem mojim prošnjam in že skoraj solzam. Ponudile so mi pomoč, “zato pa imaš družice” na vsake par minut so se izmenjale, jaz pa nisem smela zapustiti vozička. Pri prvi pastirski koči ob robu gozda smo prosile, da nam posodijo štrik, ki smo ga napeljale odspredaj, da je ena bila za vozičkom, dve pa odspred, vsaka na svojem koncu vrvice. In ja – ta naložen voziček sem “pripeljala” na Veliko planino, vse do Domžalskega doma, kjer sem dokončno obupala od strašnega fizičnega napora. Medtem je minilo par ur. Dve, tri, ne vem, ta vikend čas ni obstajal. Bilo je zelo zabavno, vse skoz smo se ustavljale, kaj popile seveda in se hecale, a zame je bilo res težko – vlekle in nosile smo voziček po koreninah in skalnati poti, 600 + višinskih metrov. Naprej od Domžalskega doma je bila pa pot res krasna, brez vozička sem se počutila lahka kot peresce, svobodna, čeprav je nahrbtnik še zmeraj bil peklensko težak. Imele smo prečudovite razglede in Velika Planina je res en košček raja na zemlji. Ustavile smo se v Zelenem Robu, kjer so nas zaposlene punce izjemno pozitivno presenetile in se potrudile za nas. Ker sem mislila, da nam bo morda zmanjkalo pijače za večerni žur, so nam zrihtale cel plato iz doline po trgovinski ceni in so nam ga dostavili z gondolo, medtem ko smo se spustile do naše koče pri gondoli. Naslednji dan sem dobila od njih darilce – Trdi sir Trnič z Velike Planine, okrašen s posebnimi ornamenti, po izročilu bi jih naj podarjali svojim izvoljenkam kot dokaz ljubezni in zvestobe. Zaradi vse kalvarije z vozičkom, smo za par ur zamudile srečanje z oskrbnikom koče. Na srečo nam je pustil ključ v vratih in je bil razumevajoč. V koči smo preživele krasen večer, spekle smo perutničke in pripravile solato ter se pogovarjale in plesale dolgo v noč. S Tino sve spale pod zvezdnatim nebom v spalkah, čeprav so menda postelje bile izredno udobne. Zjutraj smo pozajtrkovale in cel plato pira, ki se ga itak skoraj nismo pritaknile, tovorili spet nazaj v dolino. 🙂 Tudi naslednji dan sem imela grozno težak ruksak. Ampak zelo dobro sem prestala to izkušnjo in samo upala sem lahko, da jo bom prestala tudi naslednjo soboto, ko bom na Pušeljc trailu pretekla 100 km, 6000 višincev, ter se takoj po teku poročila z mojim Tonijem. Postala bom žena tako krasnega fanta.
Zahvaljujem se mojim zvestim in najboljšim prijateljicam za tako prečudovit in sproščen vikend! Te dekliščine ne bom pozabila nikoli! Rada vas imam  <3 Martina, Tjaša, Jana, Mateja, Alenka, Ana, Tina, Ana2 <3

pomoč, moška moč 🙂

zaročni prstan in štiriperesna deteljica od Ane
punce moje <3

This entry was posted in , . Bookmark: permalink.

One Response to: Dekliščina na Veliki Planini

To Katja ! Prova prlečka !

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories