Katka.run

Slovenska planinska pot 2018

Date: August 15, 2018 Author: katka_admin Category: Uncategorized

Te dni mineva eno leto, odkar sem pol leta po porodu odtekla prvi daljši – več urni tek. Nikoli nimam občutka, da treniram veliko, pravzaprav treniram vedno veliko premalo, so bili pa treningi v zadnjem letu vseeno bolj načrtni in redni, kot kadarkoli. Konec septembra 2017 sem se opogumila za 42km Valamar trail v Rabcu in zmagala v ženski kategoriji. Oktobra 2017 sem bila povabljena na Dalmacijo ultra trail v Omiš, s strahospoštovanjem sem izbrala 100 kilometrsko razdaljo, saj sem bila šele osem mesecev po porodu in odtekla zelo lahkotno in brez večjih težav, ponovno zmagala v ženski kategoriji ter bila absolutno sedma.

Pričela sem razmišljati o sezoni 2018. Kot glavni cilj sem si zastavila Slovensko planinsko pot, ki je ostala moja velika nedokončana želja vse od leta 2014 (povezava na blog), ko sem se že lotila te poti, a žal neuspešno, predvsem zaradi pomanjkanja izkušenj. Ker nisem potrebovala jesenske pavze, sem lahko prvo tekmo tempirala že za februar in nastopila na tekmi ultramarathon world toura na 125 km dolgi Transgrancanariji. Vseh 18 ur na progi sem se spopadala s prebavnimi težavami in končala na 14. mestu, s čimer nisem bila zadovoljna. Zadnji hip sem se prijavila na 100 milj Istre, saj po Kanarcih nisem bila pretirano utrujena. Do razdalje 100 milj (170km) imam veliko spoštovanje, teči 100 km ali 100 milj je zelo velika razlika. Šest tednov kasneje mi je odlična uvrstitev na Istri 100 milj (2.mesto) – pod 23ur in pol, prinesla dobre ITRA točke, tako da sem se lahko zadnji hip prijavila na še eno World tour trail running tekmo – za julijski Eiger ultra trail 101km v Švici, ki slovi kot ena najlepših. Medtem sem sicer malo več časa posvetila treningom na asfaltu in ravnini zaradi Maratona treh src v mojih domačih Radencih v mesecu maju. Kar mi je kasneje bilo žal, saj mi je zmanjkalo časa za treninge po hribih in nabiranja višincev. V malo težjih razmerah, kar je sicer klasika za Radence, sem ga pretekla 3:09, kot tretja Slovenka, čeprav nisem bila uvrščena v državno prvenstvo, saj se nisem prijavila preko AZS (letošnja novost). Videla sem, da imam rezerve, če se bom v prihodnosti odločila odtečt še kak cestni maraton. Želja mi je vsekakor pod tri ure.

Na Eiger ultra nisem prišla povsem spočita, pa tudi dnevna forma ni bila ravno najboljša, zato sem bila zadovoljna z uvrstitvijo med deseterico (9.mesto).

S končanim Eiger ultra trailom se je pričelo odštevanje do letošnjega mojega slednjega in največjega izziva – Slovenske planinske poti v enem zamahu.

START: sobota 18.8. ob 6ih zjutraj v Mariboru.

Slovenska planinska pot (SPP) je prva vezna pot v Sloveniji in v Evropi, ki jo je zasnoval Ivan Šumljak z značilno Knafelčevo markacijo s številko ena ob rdeče belih krogih. Dolga je okrog 600 kilometrov, skupaj se nabere več kot 45.000 metrov višinske razlike v vzponih in prav toliko v spustih. Pot poteka iz Radvanja pri Mariboru čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, čez najvišje vrhove Julijcev, Cerkljansko-Idrijsko hribovje, Nanos, Vremščico in Slavnik do morja. SPP ali planinska transverzala je eden od simbolov slovenskega planinarjenja in Planinske zveze Slovenije (PZS).

Pot je uradna od 1.avgusta 1953, od leta 1983 je pa izziv priti skozi čimhitreje. S planinsko hojo in normalnim spancem ponoči se jo da prehoditi v 28-ih dneh.Med tekači se v šali pogovarjamo , če nekdo premaga to pot v manj kot 14 dneh, lahko reče, da je pot pretekel, če potrebuje več časa, jo je prehodil. Zaradi ‘komercialnih’ interesov se knjižica z vsakim ponatisom malo spremeni. Sama bom uporabila knjižico z 69-imi žigi, ki jo je uporabila tudi Ruth Podgornik Reš in ostali moški, ki so se “potegovali” za rekord SPP. Najnovejša knjižica im sicer 80 žigov vendar z izjemo ovinka v Kamniških Alpah in podaljška do Debelega rtiča, so vse nove točke na isti poti. Do sedaj je pot preteklo 9 moških (nekateri izmed njih tudi dvakrat) – Marko Dovjak, Franc Kavčič, Radovan Skubic Hillary, Milan Županec, Uroš Feldin, Andrej Martinčič, Nino Fijačko, Klemen Triler in Marjan Zupančič, ter 2 ženski (Ruth Podgornik Reš in Anja Klančnik).

Moški rekord ima Marjan Zupančič iz leta 2015: 7 dni 8 ur 9 minut.

Ženski rekord Anja Klančnik 2018: 11 dni 23 ur 49 minut.

Te dni se intenzivno ukvarjam s pripravami za celoten projekt. Na poti mi bodo nudili suport moj mož Toni, Tadeja Krušec in Ivo Carin. Veliko tekačev se je že javilo, da me bodo spremljali na stezicah. Poskrbeti moramo tudi za leto in pol staro Hani. Prve štiri dni bo doma, v najboljših rokah svoje babi Marije, kasneje pa jo bom upam da tudi večkrat srečevala.

Na tako dolgi, nepredvidljivi in težki poti čez naše najvišje vrhove se lahko zgodi karkoli. Nemogoče je napovedati končni izzid, vsekakor pa mi je največja želja, da letos zagledam morje in prispem peš v Ankaran. <3 Vabim vas, da se mi na poti kadarkoli pridružite. O napredku vas bo sproti obveščal mož Toni. Vesela bom družbe, kjerkoli in kadarkoli, da bo ta neskončno dolga pot v prijetni družbi minila hitreje.

Prijateljica Tjaša Puklavec mi je oblikovala grafiko za majico. Z nakupom majice v spletni trgovini www.tektonik.si lahko podprete moj projekt SPP 2018.

Hvala!

Se vidimo na poti ….

Katka

Trening za SPP

Date: August 5, 2018 Author: katka_admin Category: Uncategorized

Dva tedna pred začetkom SPP se nama je ponudila priložnost, da opraviva zadnji dolg trening po hribih, in to skupaj, midva. Babi je prišla v varstvo k najini princeski. Toni je kot ponavadi imel zvečer še veliko opravkov glede pakiranja, tako da sva od doma krenila točno ob polnoči in malo pred drugo zjutraj štartala iz doline Vrata. Namen je bil preživeti noč brez spanca. Vožnjo sem izkoristila za kratek spanec, saj sem bila čisto povožena od celega delovnega tedna in prav mi je prišla kolona za Karavanke, da se je tudi nama pot nekoliko podaljšala. Nekako si nisem predstavljala, kako bom prestala noč.

RAZOR

Najprej sva se povzpela na Luknjo in po transverzalni poti šla proti Kriškim podom. Nadaljevala sva proti Razorju, kjer sva lahko ugasnila čelke. Noč mi je bila kar naporna zaradi zaspanosti. Sicer sva imela odprte vse možnosti, da zaspiva za kakšne pol urice v travi, skalah, .. kjerkoli, če bo kriza. Toni ni bil zaspan, zato sva lepo napredovala naprej. Proti jutru sem vzela eno kofeinsko tabletko. Ne vem kaj je pomagalo, a s pričetkom dneva, sem se zbudila tudi jaz. Na Razorju je bilo kar hladno, sam sončni vzhod sva zamudila, a uživala v razgledih na visokogorske hribe. Slikica ali dve in nadaljevala sva proti Prisojniku. Na odcepu za zadnje Prisojnikovo okno sva sklenila dogovor, da greva po spodnji poti, transverzalni, zgolj zato, da jo spoznava in primerjava z drugo, čez okno, ki jo že poznava. Spustila sva se za 400 metrov, na višino Vršiča in potem po sicer markirani, a čisto neshojeni začetni poti hodila proti vrhu Prisojnika. Priključila sva se slovenski poti, za spust sva izbrala grebensko. Lažje bi bilo obratno. A nama je bilo vseeno, namen je bil trening, čimveč višincev in plezanja po skalah. Na SPPju bom vsekakor šla čez zadnje okno, to, da sva se spustila tako nizko, me je psihično demotiviralo.

IZ PRISOJNIKA

Prisojnikovo prednje okno

Mislila sva nadaljevati iz Vršiča na Jalovec, a sem Tonija začela napeljevati, da Jalovec izpustiva, saj bo treba še nekako priti do avta. Imela sem občutek, da mi bo zmanjkalo moči za tako dolgo turo, ampak samo na račun zaspanosti. Takoj na spustu iz Vršiča do izvira Soče po poti alpe adria sem oživela in šlo je super naprej kljub vročini. Prelepa pot! Malo sva obžalovala, da nisva šla na Jalovec, a sva si pustila odprte možnosti, da za konec dneva greva še na Triglav, ali kam drugam, če bova pri močeh. Od izvira Soče sva po Soški poti tekla do Zadnjice. Še ena čudovita pot. Ni bilo čutiti hude vročine, saj sem se na vsake toliko osvežila v mrzli Soči. V Zadnjici sva imela krizni sestanek: kam greva pa sedaj? Na Luknjo, Kriške pode, Prehodavce ali Dolič? Izbrala sva neko srednjo varianto in šla na Kriške pode, kjer sva bila že zgodaj zjutraj. Vzpon se mi je zelo vlekel, saj sem bila nenehno žejna. Imela sva veliko vode s seboj, a jaz sem hrepenela po neki mrzli pijači. Pričela sva sanjati o mrzlem pivu, ki si ga bova privoščila v koči. Po slabih treh urah hoje s kar nekaj postanki, sva naposled prišla do piva in ležalnika z razgledom na Trento 1300 metrov nižje. Vau … res je lepo in odlično se imava. Ko je treba ponovno izbrati možnost povratka do Vrat, sva se kar na pamet odločila, da greva do Bivaka IV, namesto do Luknje … tam sva že danes bila, ne ljubi se nama po isti poti nazaj. Kmalu se nama je povetilo, da sva ponovno izbrala precej daljšo pot. 🙂 nič hudega… bova že. Pred nama je še bilo nekaj vzpona proti Križu s prelepim razgledom na Zg. Kriško jezero ter Triglav in okoliške gore, nato pa 1300 metrov spusta do avta. Na izhodišče sva prišla ob 22ih. Zadnjo uro so se mi v obraz zaletavale vešče, zaradi soja svetlobe naglavne svetilke.

PROTI KRIŽU

sonce zahaja za Razorjem

Preživela sva res čudovit dan … 20 ur na poti. Nabralo se je 50 km in okrog 5000 višincev. Babi je že zjutraj poslala sporočilo, da imava čas do nedelje popoldne, da je Hani super, in končno sva enkrat sva bila neobremenjena s časom in skrbmi. Vsekakor sva imela plan enkrat ponoči prispeti domov, vsaj jaz, Toni bi z lahkoto še bluzil. 🙂 Testirala sva nespanje, hrano, superge, tempo … za SPP. Najtežji del poti je bila vožnja domov. Preveč zaspana oba, se nisva mogla skoncentrirati na vožnjo. Večkrat sva se ustavljala. Ko sva za dobro uro prespala blizu Kranja, sem se prebudila z bolečim desnim gležnjem. Celo leto sem bila brez poškodb in kakšnih večjih težav, kaj je sedaj to …!?

18.8. se podajam na neskončno dolgo pot, okrog 570 km iz Maribora čez hribe do Ankarana, po SPP. Včeraj sva prehodila majhen, a eden zahtevnejših delov te poti. Edina želja je, da ne bom imela težav z gležnjem … vse ostalo bo šlo. 😉

Pridružite se mi, uro, dve ali cel dan ali več dni … kakorkoli, vesela bom vaše družbe!! Toni bo ažurno objavljal, kje se bom nahajala.

Se vidimo nekje v hribih!

Eiger ultra trail 2018

Date: July 23, 2018 Author: katka_admin Category: Uncategorized

Moja letošnja tretja tekma v World tour seriji ultra tekov – Eiger ultra trail E101 v Grindelwaldu v Švici.

Zadnji dnevi pred odhodom so bili namenjeni počitku, a sem si sama zakomplicirala življenje in garala od zgodnjega jutra do pozne noči, tako v službi kot doma s prenovo kletnega prostora, vmes preživljala čas s Hani. Mama je bila skoz v pripravljenosti za varstvo in šele zadnji dan pred odhodom sem začela razmišljati, da bo morda res najboljše za vse, če greva v Švico sama. V sredo ponoči med polfinalno tekmo v nogometu sva krenila na pot, Hani pa ostala doma v svoji posteljici z najbolj skrbno babi na svetu. Prišla sva do okolice Benetk in spala do jutra. Oba sva bila preutrujena za vožnjo. Popoldne smo praktično istočasno prispeli v Grindelwald z Uršulo in Drejko, smo se pa nenapovedano srečali že prej na počivališču za tunelom Gottard. Skupaj smo našli zastojnski parking blizu centra mesta nasproti cerkvice, kjer smo v naslednjih nočeh prišparali kar nekaj frankov, ki bi jih sicer lahko zapravili za prenočišče v hotelu ali kampu. Na drugi strani ceste pa še javni wc, odprt 24ur/dan. Imeli smo super lokacijo s pogledom na Eiger, si pa ne predstavljam kako bi tukaj krotila Hani .. bilo bi nemogoče, saj je postala prava mala raziskovalka in v sekundi dvajset odlaufa v svojo smer. Tako, da sem neskončno hvaležna moji mami, da je pripravljena priti k nam, biti z njo, po vrhu pa se ji posveča maksimalno!! Hvala!

Vse bi lahko bilo idealno. A ni bilo. Toni je takoj po prihodu šel na trening do naše 3. okrepčevalnice, na First .. idilično jezero v osrčju Švicalskih Alp. Ta čas smo mi spili pre race beer z Joli in Mihatom ter Uršulo in Drejko, ter si pričeli kuhat večerjo. Po večerji je naposled prišel trenutek, da sem se končno lahko ulegla … Počutila sem se brez atoma moči. In ne mine par minut po tem, ko se s treninga vrne Toni, z željo spit kakšno pivo in brkljat po kombiju in prestavljat škatle prav pod posteljo.

Ponovno sem začela nergat, tako kot že cel dan in še dneve prej. Toni pa verjetno prvič, kar ga poznam, čisto znori. Dosti ima mojega teženja, jaz pa imam tudi dovolj vsega. Naslednja dva dni sva imela tiho mašo. Bravo midva, končno sva sama, lahko bi uživala na polno, midva pa si takole uničiva dopust. Naslednji dan ni bilo nobenega prigovajanja naj jem, jem in še enkrat jem, nič mi ni pomagal pri pakiranju, niti časovnega plana tekme nisem dobila, kot ga ponavadi. Tak da sem vse naredila po svoje, veliko bolj površno kot se zadeve loti Toni in konec dneva sem ugotovila, da je moj karbolovding bolj slab. Vse skupaj je bilo bolj brez pomena, priznam, da sem razmišljala celo v smeri, da greva kar domov. Dobro, da tega nisem rekla na glas, ker bi se Toni verjetno v tistem momentu čisto strinjal.

Startali smo ob 4:00 zjutraj. Potlačila sem žalost, ker sem se na štart morala odpravit sama, ampak vseeno vesela, saj sta z menoj bili Uršula in Drejka. Neizmerno občudujem njuno povezanost! Objamemo se in si zaželimo srečno. Pri prebijanju v začetne vrste srečam še Mihija. Start je sredi noči in vse poteka precej mirno. Naj bi nas bilo 600 tekačev na najdaljši razdalji 101 km z 6500 višinci. Ko sem prvič pogledala na uro, je pokazala da že 25minut tečem po vzpenjajočem se asfaltu, preden smo šli na ožjo gozdno stezico. Pristala sem v strnjeni koloni, a se nisem kaj dosti obremenjevala, morda mi je bil prepočasen tempo, a bolje tako, kot da porabim preveč energije že v začetku.

Do prve kontrolne točke Gr. Scheidegg smo prehodili dobrih 1000 višincev, jaz pa čisto po nepotrebnem nosila s seboj dva polna bidona … okrepčevalnice so bile zelo pogosto. (Toni bi mi sigurno zračunal, da ne potrebujem toliko s seboj). Na prvi kontrolni točki dohitim Mihata in zaželiva si srečno, kaj več se nama očitno ne ljubi pogovarjat. Mene že začenja preganjati misel na to, za kateri grm se bom skrila. Vse do tranzicije na 50-em km nisem imela najboljšega občutka v želodcu in večkrat sem morala na wc. Je pa bil ves čas problem, ker je bilo polno tekačev pred in za menoj in zelo malo primernih mest, da se lahko skriješ. Že itak sem bila bolj klavrno razpoložena, pa še Kanarci se očitno ponavljajo..groza! Na Faulhorn-u (2681m), naši najvišji točki me je zazeblo, nebo se je zaprlo, naenkrat ni bilo več razgledov, rahlo je začelo deževati in pihalo je. Oblečem jaknico, a je na spustu spet takoj toplo. Tudi razgledi se ponovno odprejo, stezice in narava je v tem delu prekrasna. Sploh razgledi na Interlaken, jezera in okoliške hribe me čisto očarajo. Nekako sem prestala do polovice poti, čeprav sem imela na zadnjem dolgem spustu do Tonija, ki me je čakal na polovici, že čisto nabite noge. Pred tem me je enkrat poklical in povprašal kako mi gre. Malo sem pojamrala, da imam neverjetno težke noge za dolino in je rekel, naj se ne sekiram, da je videl, da so res zoprno strme poti in da je to normalno, naj samo čim bolj počasi in se prišparam za kasneje. Ok, očitno se bova vsaj ogovarjala, ko pridem do dogovorjene točke. Doma sem imala samo 4 treninge spustov … prvič iz Krvavca 1000 višincev in sem cel teden komaj hodila, kaj šele tekla. Nato še trikrat po 1000 višincev. To je to, zmanjkalo je časa za več, cestni maraton v Radencih me je oropal treningov nabiranja višincev. Na Eigerju sem že do tranzicije v kraju Burglauenen nabrala 3546 spusta in verjetno je že sama ta cifra krivec, da sem imela uničene noge. Ampak pred menoj je še enkrat toliko kilometrov in še skoraj enkrat toliko višincev za gor kot za dol! … a sem jaz normalna?

Na tranziciji mi Toni pomasira noge s hladilnim mazilom in zamenja bidone ter doda par Winforce gelov. »Katka, na Kleine Scheidegg, na 77-em km te bom spet pričakal, le počasi sedaj v klanec in čuvaj se, dolga je še!« Ok, očitno je med nama vse ok. Bil je čisto noter v tekmi, in spremljal prednosti, zaostanke , .. Iz tranzicije se je pot vzpenjala do onemoglosti … pred menoj je bila še težka pot, najprej do Wengna, nato Mannlichen na 2224m. V klanec sem ujela en svoj ritem in skušala ohranjat nek pulz, da mi ni preveč padel. Spomnila sem se besed druge Hanikine babi Majdice : »Daj vse od sebe!«, ker ve, da na vsak cilj pridem preveč spočita. In res sem skušala odslej dat več od sebe. Cilj je bil priti do cilja, za mojo mamo in za Hani in Tonija, ki se vsak na svoj način žrtvujejo zame, da sem lahko sedaj tukaj. Kasneje sta mi punci rekli, da sem imela 3.najhitrejši čas spusta na Alpigen v ženski kategoriji. Toni me je začel kar naprej klicarit, jaz pa spet pizdakat v telefon, da se ne morem pogovarjat, saj nimam zakupljenih podatkov in to me bo precej drago stalo, in še trikrat sva se srečala na okrepčevalnicah. Vsaj napitkov mi ni bilo treba več mešati. 🙂

Sporočil mi je, da bom z lahkoto med deseterico, če tako nadaljujem, kar se je meni zdelo neverjetno, saj sem imela občutek, da grem precej slabo, punc pa tudi nobenih nisem prehitevala. Spust je zares letel .. še Toni mi je komaj zbežal naprej. Na Alpigenu, na 86 km me je ujela nevihta. Hitro sem vzela košček banane in odbrzela naprej. Za seboj sem slišala grmenje, malo kasneje pa prejela Tonijev klic, da sem imela srečo, saj so za menoj ustavili tekmo zaradi nevihte. Vseh 10 km spusta spusta iz Eigergletcherja mi je šlo odlično. Prispem na 93. km in gospod me prijazno ustavi, da je tekma prekinjena. Ojej, očitno tudi za nas. Kar žal mi je, saj mi je šlo res super, končno! Ne vem kako dolgo smo sedeli v garaži, zaprti pred dežjem in čakali na razplet .. “Katka, samo tri so v cilju, vse ostale so s teboj tam gor, vidim po GPS-u, bodi ready, če vas bodo spustili naprej! Ni še konec tekme!” Joj, ta moj Toni. Naposled so se odločiti skrajšati tekmo za zadnjih 300 višincev in 6km, ter nas poslali po bližnjici direktno v cilj. Toniju niti nisem imela časa javit kdaj sem štartala. Šla sem na polno ta dva zadnja kilometra in za šalo prehitela ostale punce, ki so startale celo pred menoj in v cilj pritekla kot absolutno četrta. Na koncu spet mešani občutki … zadovoljna, ker sem videla s kakšno lahkoto sem pritekla v cilj, ter žalostna, ker očitno spet nisem dala dovolj od sebe, pa še v cilju me ni pričakoval Toni. Razumljivo, ni vedel, kdaj nas bodo spustili naprej in čakati bi moral na dežju …Sta mi pa iz balkona mahali in pošiljali poljubčke Joli in Amelie. Sprehodila sem se do kombija, kjer me je čakal Toni. Bilo mu je hudo, ker me je zamudil, a nič za to .. še bodo priložnosti. V nahrbtnik sva strpala par stezičarjev in jaz sveže cunje ter gel za tuširanje – ponovno bom izkoristila vroč tuš v hotelski sobi 302 pri Joli. Pričakali smo še ostale, nato mi je Toni pripravil romantično večerjo pod zvezdami. Žela sem svojih 5 minut slave, saj so vsi mislili, da sem v cilj prišprintala kot četrta. Dopoldne naslednjega dne so že popravili rezultate in dejansko sem bila 9. v ženski konkurenci s časom 15 ur 38 minut. Ciljni šprint ni bil dovolj za stopničke, potrebno bo še naprej pridno trenirati za kakšen boljši rezultat. Vesela sem, da sem se uvrstila med deseterico. Eiger ultra trail vsekakor spada med lepše teke, na katerih sem bila, odlično organizirane in maksimalno je poskrbljeno za varnost na sami progi. Stezice so res da tekaške, a jaz sem jih doživela kot kar zahtevne. Vzponi in spusti so ponekod zelo strmi. Vsekakor pa priporočam to doživetje! Škoda, da je za nas bila tekma skrajšana.

Za konec zahvala moji mami za nesebično pomoč! Hvala Uršuli in Drejki za prekrasne skupne trenutke z razgledom na Eiger! Hvala Toniju, da me je prenašal in spremljal. Čestitke in hvala za tuš družini Markovič … prekrasni ste!! ♡

Velebit in morje v začetku maja

Date: May 14, 2018 Author: katka_admin Category: Uncategorized

V ponedeljek 31.4. smo po moji službi potovali proti Severnemu Velebitu, pravzaprav brez posebnega plana. Želela sva združiti morje in hribe, moja dodatna želja je še bila, da se ne vozimo predaleč, saj imamo na voljo zgolj štiri dni. Vpetek se moramo vračati zaradi sobotnega dogodka v Ljubljani – Teka trojk z Žiga X Gombačem. Vozili smo se skoraj tri ure, in se sparkirali čisto blizu prvega cilja: Zavižana. Neznansko sem bila ponosna na svojo malo punčko, kako brez težav je prenesla vožnjo, čisto nič spala in povrhu ni bila sitna. Na koncu jo je zmanjkalo in samo prestavila sva jo iz stolčka na posteljo, ob previjanju in preoblačenju se sploh ni zbudila in spančkala naprej. S Tonijem sva sedela zunaj ob pirčku in polni luni ter opazovala zvezde. Bilo bi popolno, če ne bi bilo kar hladno na nadmorski višini okrog 900 metrov. Zgodaj zjutraj smo se prestavili do vhoda v nacionalni park Severni Velebit – Babić Siča, plačali vstopnino 80 kn, si pripravili zajtrk in šli peš na Zavižan (1594m). Možen je dostop z avtomobilom do vrha po 7 km dolgi makedamski cesti, a jaz sem komaj čakala, da se sprehodimo po samotnih in še precej zasneženih stezicah ter uživamo v razgledu na kvarnerske otoke. Vidljivost sicer ni bila najbolj brilijantna, a vseeno je bilo krasno. Na Zavižanu je planinski dom in najstarejša meteorološka postaja na Hrvaškem. Hani je uživala ob pogledu na table z opisi divjih živali, volkov, lisic, orlov, medvedov, ..midva malo manj 😉

Mislila sem na Pio in Andreja, ki trenutno hodita po poti Via Adriatica Trail …dobrih 1000 km dolgi poti od Rta Kamenjak v Istri do Prevlake naprej od Dubrovnika. Hodimo po območju, katerega bosta čez par dni tudi onadva obiskala. Zelo sem si želela, da bi se naša pot nekje prekrižala. Popoldne smo se odpeljali v že znan kamp Raša pri Sv.Juraju, zgolj zato, ker smo lahko sparkirani praktično na plaži tik ob morju. Toni je nalovil ribic, midve pa namočile nogice v mrzlo morje (namerili smo 16 stopinj!)

Hani je cel popoldan in naslednje jutro premetavala kamenčke in hodila naokrog praktično brez prestanka. Prespala je vso noč, ob šestih pa rutinsko vstajanje. Zjutraj smo se pejali proti Karlobagu in na Baške Oštarije.

Preživeli smo najlepši možen dan, Hani je bila na ta dan stara 15 mesecev. Sparkirali smo se na prekrasni planoti, nekje ob Premužičevi stazi s pogledom na Kizo. Po krajšem pohajkovanju na vrh Kize (1274m) in nazaj smo preživeli ves popoldan na sončku, na dekci, v naravi. Kuhali smo in lenarili.

Hani je imela ogromno prostora za raziskovanje in hojo, bilo ni skoraj nič prometa, ljudi zelo malo (nekaj jih je zaključevalo dvodnevno turo po 50km dolgi Premožičevi stazi). Koliko je pa kač naokrog, pa raje nisem razmišljala. 😉 Zjutraj smo se zaradi vetra prestavili na par sto metrov oddaljeno lokacijo in v miru pojedli zajtrk. Toni je nabral regrat za solato. Poslal me je na trening po Premožičevi stazi, “kakor dolgo želim”, je rekel, s Hani sta pa šla z vozičkom proti Karlobagu. Najprej je nameraval gor in dol po asfaltni cesti nazaj do kombija, na koncu me je pa res klical po dobri uri treninga, da sta na glavni cesti proti Karlobagu, saj ni nobenega prometa in naj ju dohitim s kombijem, ko bom konec. Moja tura je bila prečudovita in vsekakor si v bližnji prihodnosti želim pretečt to pot, sicer precej nesproščena zaradi medvedov in kač, saj sem bila sama. Srečala nisem žive duše. Oboji smo pretekli 16km, ko sem ju dohitela, Hani pa mi ob snidenju naklonila tako čudovit nasmešek, da so mi stopile solze v oči. Očitno ji ni hudega. Hvala sonček moj, da je s teboj vse tako enostavno! (zaenkrat … se zavedam, da pri otrocih nikoli ne veš kaj te čaka:)).

S Hani sva se peljali v Karlobag s kombijem, Toni pa preostalih par kilometrov pretekel. Medtem sva oba dobila sms od Žigata, da ne more z nama na Trojke, če imava kakšno zamenjavo. Krizni sestanek: Toni reče: “Žiga me je zdaj zajebal, ker nisem s seboj vzel dovolj pira!” 🙂 Meni je pa iskreno tudi zelo odgovarjalo podaljšati dneve ob morju, tako da zamenjave sploh nisva iskala. Imeli smo se res čudovito. Prespali smo ob morju v Karlobagu, Toni se je pripravil za ribolov, jaz pa uspavala Hani in končno prišla do svojega časa, da v miru spijem pivo in zapišem par vrstic v dnevnik, že zaslišiva neko žvižganje in v momentu neurje. Pa je splaval po vodi tako ribolov, kot moji načrti, lilo in treskalo je na polno. Kraj ni bil ravno najbolj primeren za kampiranje na črno, Hani se je ponovno zbudila ob svitanju dneva, tako da smo se zelo zgodaj premaknili naprej proti Paklenici in glede na slabo vremensko napoved za hribe, smo ves dan prebili v kampu Šibuljina.

Oba sva popoldne izmenično šla na krajši trening. Hani je šibala sem in tja po kampu, jaz jo pa lovila ves dan. Zelo izčrpujoče, zvečer, ko zaspi in imam nekaj časa zase, pravzaprav kmalu zmanjka tudi mene. Toni je lovil ribe iz pomola, menda je bil bolj slab plac za lovit, a vseeno smo se naslednji dan mastili z ribami, bilo jih je vsaj deset (orada, šparji in bukve). Moj Toni res zna presenečat. <3

Peti dan našega pohajkovanja smo šli na Alana. Alan (1414m) je prelaz, ki povezuje Jablanac in Liko ter vmesna točka Premužičeve staze, kjer pohodniki običajno prespijo v planinskem domu. V tem potovanju nam ni uspelo še na Mali Alan, soroden po imenu, vendar čisto na jugu Velebita, nad tunelom Sveti Rok. Vsekakor ostaja naš cilj v prihodnosti.

Namesto teka trojk, sem opravila trening iz Jablanaca, 300m nmv višje, kjer se cesta odcepi z Jadranske magistrale, na Alana. V dobrih dveh urah sem pretekla 21km in 1000 višincev.

Toni je prestavil kombi na vrh, a je preveč pihalo in se spustil na višino 600metrov ter mi s Hani šel nasproti z vozičkom. Ponovno smo se odpeljali v kamp Sv. Juraj za 20 eur/noč. S Pio in Andrejem smo se dogovorili, da se naslednji dan vidimo nekje na poti na relaciji Krivi put – Vratnik. Neznansko sem se veselila. Kot zakleto sicer Toni ta večer ni nalovil popolnoma ničesar (ker sva si žela pripraviti ribice za kosilo še za njiju). Sta pa na srečo ravno na Krivem putu dobila nebeško oskrbo srčnih ljudi, spala v topli postelji, se stuširala s toplo vodo in uživala v gurmanskih dobrotah, vse to prvič po desetih dneh.

Kakšni dve uri smo hodili skupaj, Hani malo v ruksaku, malo v vozičku, nato pojedli izvrstne kalamarje in pečen krompirček iz Tonijeve kuhinje v gozdu. Hotel s petimi zvezdicami! Solato – regrad in čemaž, smo nabrali sproti med pohajkovanjem. Čudovito smo se imeli in čas je čisto prehitro minil. Želim jima lahek in varen korak vse do cilja.

Preživeli smo prekrasne dneve, kljub ne ravno perfektnemu vremenu. Potovati z majhnim otrokom je pravzaprav čisto enostavno, če si sam ne delaš nepotrebnih skrbi. Neskončno se veselim naših nadaljnih odklopov v naravi, v sredini avgusta se pa podajam na svojo avanturo – Slovensko planinsko pot iz Maribora do Ankarana …

Cena 6-dnevnega potovanja: 200 € za vse tri (všteto čisto vse: gorivo, cestnine, 3xnočitev v kampu, hrana).

100 milj Istre

Date: April 11, 2018 Author: katka_admin Category: Uncategorized

Slovenska ekipa v Umagu

Foto: Iztok Deželak

Na letošnji Transgrancanarii sem imela večja pričakovanja kot 14. mesto med ženskami, zato sem se že na poti s Kanarcev prijavila na Istro 100 milj, kot nekakšen popravni izpit. Verjamem, da se to sliši noro … ponovno 125 km plus še en maraton… a tako zgledajo popravni izpiti? 🙂 Dobro, da imam podobno norega moža, ki me pri teh stvareh več kot 100% podpira. Moji mami sem samo namignila, da razmišljam o nastopu na Istri, že se je ponudila, da si bo vzela dopust in te tri dni preživela pri nas v Šentvidu s Hani, midva pa naj brezskrbno opraviva s tekmo. Seveda bi jo raje imela ob sebi, a dogodki so se odvijali v smeri, da sva se proti Umagu res odpravila sama in sem prvič bila za toliko časa ločena od svoje male princeske. Po Transgrancanarii sem bila kar lep čas precej povožena, tako, da so treningi v zadnjem mesecu bili bolj kratki, v mesecu marcu sem pretekla zgolj 258 km. Rekordno število mesečnih kilometrov sem dosegla v januarju, in sicer 450 km, sicer pa povprečno tečem krepko pod 400 km mesečno. Ko se pogovarjam z drugimi, v večini trenirajo veliko več. Kaj se bo zgodilo na 100 miljah Istre z menoj, mi je bila neznanka, saj sem se prvič podajala na tako dolgo pot. Misli na tako dolgo preizkušnjo so me spremljale ves mesec in bolj se je bližal dan D, bolj so mi poletavali metuljčki v trebuščku. V službi me je par ljudi vprašalo, na koliko kilometrov grem, a si nisem upala odgovoriti, sem rekla, da povem, ko preizkušnjo prestanem, ker 168 km in 6500 višincev pretečt, je razdalja, ki je marsikomu nepredstavljiva, na nek način je bila nepredstavljiva tudi meni.

Istra 100 milj iz leta v leto raste, uvrstili so se v Ultra Trail World Tour serijo, kot ena izmed 19.-ih tekem po celem svetu v ultratrailu. Na štirih razdaljah se nas je letos udeležilo 1652 tekmovalcev (Yellow = 41km, Green = 67km, Blue = 110km ter Red = 168 km). Sama sem izbrala rdečo, najdaljšo razdaljo, z 6500 višinci. Na startu v Labinu nas je bilo v petek popoldne ob petih 373 tekmovalcev.

V Umag sva prispela v četrtek pozno popoldne, na prevzemu startnih številk pa je že bila taka kolona, da se je čakalo vsaj eno uro. Šla sem zvečer tik pred uro zaprtja, a kljub temu čakala 50 minut. Je pa čas izredno hitro minil ob prijetnem kramljanju s Klaro, Alenko in Matjažem. Moj namen je bil, da se čimbolj spočijem in se dobro naspim, zato sem hitro padla v horizontalo in tako ostala vse do pol desetih dopoldne, ko je sonce začelo močno pripekati v kombi. Sredi noči sem sicer imela še par seans karbolovdinga. Sledil je dolg zajtrk s Čampatovo ekipo, opoldne pa sva se počasi premaknila proti Labinu, kjer bo ob petih popoldne start. Tako mi je pasalo počivat, zato sem skoraj uro in pol dolgo vožnjo prestala leže na postelji v kombiju in opazovala oblake ter pokrajino in se relaksirala… težko opišem stanje, kako sem se počutila. Pojma nisem imela v kaj se podajam in občutila veliko strahospoštovanje pred potjo, ki me čaka.

Šele v Labinu sva začela pripravljati moj nahrbtnik, a razen prve pomoči, nepremočljive jakne, naglavne svetilke, pravzaprav ničesar nisem potrebovala. Toni me bo pričakal na vseh okrepčevalnicah, razen na Prodolu (25-i km), tako, da hrane nisem jemala s seboj, WINFORCE napitke in gele bom dobivala sproti. Nahrbtnik ni bil težak, sem pa skoz nosila 1,5 litra napitka, saj so razdalje med okrepčevalnicami zame v povprečju pomenile okrog dveh ur. Na startu je bilo ogromno poznanih ljudi, zaželeli smo si srečno pot, postavila sem se v drugo vrsto in si samo še želela, da se avantura prične. Imela sem štartno številko 12, na hrbtno stran s profilom pa mi je Toni začrtal časovnico za 23 ur.

Start je bil hiter, težko sem se bremzala, a vedela sem, da se moram, saj pred nami je neskončno dolga pot in prehiter start res ni pameten. Pridružila sta se mi Beli in Žiga X in kar lep delček poti smo pretekli skupaj. Več ljudi je navijalo zame ob poti, kar mi je dalo vsakič nov zagon in me kar poneslo naprej, hvala vam moji navijači! Prvič sva se srečala s Tonijem v Plominu, kjer je bila super okrepčevalnica s polno glasnih navijačev. Oskrbel me je s polnimi bidoni, saj se vse do Poklona na 41 km ne bova videla. Ko se je začelo nočiti, sem začutila rahlo zaspanost, najraje bi šla kar spat, za nami pa še 3 ure teka niso bili. Skušala sem odmisliti zaspanost, sicer se mi slabo piše ponoči, noč bo res dolga. Po petih urah (kot običajno) dohitim Teškya, pred njim navkreber hodi Roko, Belija pa kar odpihne naprej. Z Rokojem nadaljujeva skupaj vse do vrha Učke, Vojaka, nato pa odbrzim naprej. Par sto metrov pred vrhom oblečem jakno, saj je zelo vetrovno in mrzlo, sicer je pa nič ne potrebujem, mi je celo noč prijetno toplo. Potrebujem nekaj samote, saj sem do sedaj skoz bila v družbi. Na Poklonu je tako krasno vzdušje, glasno navijanje, pa še Oskar in Borut sta tam. Toni mi preda mp3. Sledili so izjemno tekaški kilometri, ujela sem svoj ritem in uživala v teku. Toniju sem prepovedala, da mi omenja karkoli o moji uvrstitvi, zaostankih, nič nočem vedeti, samo v svojem ritmu preživeti noč. Sporočim mu, da gre vse super, nič me ne boli, ni nobenih težav, le stegenske mišice so že kar utrujene, ni neke lahkotnosti. Glede na to, da vsi zmrzujejo in da sem v kratkih hlačah, mi svetuje, da si gor potegnem nogavčnike, ki sem jih sicer ves čas tekme imela spuščene na gležnje. Morda bodo s tem mišice bolj sveže, če jim bo toplo. Na Orljaku nas popiše prostovoljec s postavljenim šotorom in zakurjenim taborniškim ognjem in mi pove, da sem tretja ženska. Vau, sem bila namreč prepričana, da sem približno šesta, koliko sta pa pred menoj, pa še zmeraj nisem vedela. Ure minevajo in minevajo, čas si tokrat krajšam z glasbo. Določene pesmi me tako dvignejo, da kar poplesujem zraven in prepevam v temni noči. Ponoči imam za par ur priklopljeno uro na usb polnjenje, da se mi bo ohranila kontinuiteta celotne poti. Še v temi pridem v Buzet, kjer me čaka presenečenje, za sosednjo mizo zagledam drugouvrščeno Alenko. Bila sem prepričana, da ima več prednosti, a mi je kasneje Toni rekel, da sem bila več okrepčevalnic za njo zgolj par minut. Noge več niso najbolj sveže in misel, da sem šele na dobri polovici poti je smrt za psiho! Sicer še nimam nobenih težav in razen, da mi blatni deli poti pošteno najedajo živce, sicer zelo uživam v vzponu na Hum, kjer je 100-i km! Pri večkratnem prečkanju potoka, dvakrat v celoti stopim čez gležnje visoko v vodo. Dokler sem prišla do Tonija, so se mi že posušili, zato se nisem preobuvala, kar je bila napaka, saj sem kasneje pridelala nekaj žuljev na račun mokrote v supergah. Na Humu prvič zagledam v avtomobilu moža od Francesce Canepe, ki me opazuje. Očitno ni tako daleč naprej. Toni mi sporoči, da sem se ji približala na 20 minut, in, da je zaznala nevarnost in očitno “stopila po gasu”. Jasno mi je bilo, da nimam nobenih možnosti za zmago, a že to, da je začela bežati pred menoj, je bil dober občutek. 🙂 Je svetovno znana trail tekačica in ima 100 ITRA točk več od mene. Dolgih 16,7 km do naslednje okrepčevalnice v Butonigi se vlečejo in vlečejo v neskončnost. Naenkrat zagledam v daljavi zeleno majico, ki šiba proti mostu in si mislim, to je sigurno Ivi! Na tej točki so se nam prekrižale poti iz krajših prog. Pospešim, da bi ga ujela in ga vsaj na hitro pozdavila, a mi uide za kakšni dve minuti. Dobim pa objem od Matjaža in Drejke team-a! V Butonigi zadnja leta kot prostovoljki že standardno skrbita za utrujena tekače Uršula in Drejka. Končno ujamem še Belija in Franceskoja. Pred nami je še 50 km in skoraj 2000 višincev, moje psihično počutje pa čisto počasi leze navzdol … že Beliju in Frenku pojamram, da se mi enostavno več ne ljubi tečt. Odštevam kilometer za kilometrom, na srečo si okrepčevalnice sledijo pogosteje, da se vsaj kaj dogaja, ker sem že tako naveličana vsega. Za mojo psiho postaja nepredstavljivo, kako dolga pot je že za menoj in kako daleč še pred menoj … večkrat si ponovim, da na 100 milj več ne grem nikoli! Ok, v istem zamahu vem, da se bom sigurno slej ko prej prijavila na UTMB, sedaj, ko imam končno spet dovolj točk. 🙂 Glasba mi več ne paše. Malo se zamotim z opazovanjem ta hitrih tekačev iz Green proge, ki me prehitevajo vse od Butonige. Tudi s krajših prog kmalu zahodijo, občasno kakšen hitrejši steče mimo, sicer pa kar sledim tempu ostalih. Zadnjih 21km je bolj ali manj tekaških. Hoja mi paše, ampak tek… ojooj, kdaj bo že ta cilj! 🙂 Vmes enkrat se stresem na Tonija, ker čutim, da me priganja, da se približam Franceski, a jaz imam voljo samo do cilja, v tempu, ki ga pač trenutno zmorem in nič več … na koncu tečem še komaj dobrih 9 km/h, več pač ne morem iztisniti iz sebe. Zadovoljna sem, ker vem, da mi bo uspelo do cilja, o uvrstitvi pa sploh ne razmišljam. Po mojem smo zmagovalci vsi, ki smo prečkali ciljno črto! Kar ne morem verjeti, ko mi mama po telefonu pove, da sem 15. absolutno. Tudi Toni mi poroča, da množično odstopajo, naj samo zdržim po svoje in bom super uvrščena. Ko že zagledam sredi neskončnih polj ciljni prostor in zastave v Umagu, se mi ulijejo solze. Blizu sem, pa še vedno tako daleč. Upam, da me pričakuje Hani, čeprav dvomim v to. Ko si jo zamišljam, kako spokojno spančka doma v svoji posteljici, jokam kot dež. Večkrat mislim na mojo princesko in vsakič se mi orosijo oči. Mama me sprašuje, zakaj potem hodiš na take stvari, če se potem cmeriš? 🙂 Ja, težko je odgovoriti na to vprašanje. Sledim svojim sanjam, ker vem, da bom le na ta način lahko dobra mama, dobra pač po svojih najboljših zmožnostih. V cilju me pričakajo moj Toni, prijatelji, znanci. Pričakata me Anita in Živa, hvala!! Neskončno sem vesela, ker mi je uspelo, ker sem uspešno premagala to dolgo, neskončno lepo pot iz Labina v Umag. Za celotno pot sem potrebovala 23ur 25 minut , dosegla 2. mesto v ženski kategoriji ter 13. mesto absolutno. V cilj nas je prišlo 261, odstopov je bilo 112, kar je zelo veliko! Vsekakor se bomo vračali, naslednje leto je sicer na vrsti Toni! 😉 Hvala Vesni za vroč tuš v njihovem hotelu. Zvečer se me je lotila takšna utrujenost in zaspanost, da sem še komaj stala pokonci.

Čeprav se mi je že mudilo k moji Hani, sem po premisleku in posvetovanju z mamo vseeno ostala v Umagu do naslednjega dne in počakala na razglasitev. Hani se je imela čisto super s svojo babi. Zjutraj smo se sprehodili do centra na kavico z razgledom na morje. Sledila je analiza Slovencev … zavzeli smo skoraj cel parking, toliko nas je bilo. Verjetno je prav to tisto, kar nas vsebolj vleče na tovrstne dogodke … v družbi tako izjemnih ljudi je vedno biti lepo. Vsak je spisal svojo zgodbo. To šteje v življenju. Bogatejša sem za izjemno izkušnjo, hvala Toniju, da me pri temu podpira in moji mami, da mi omogoča. Končala sem brez večjih težav, v naslednjih dneh se mi je malo zagnojilo pod nohtom palca, ki bo odstopil in to je najhujša posledica. Verjamem, da mi je pomagala krema Akilein NOK in Akileine losijon za učvrstitev kože, s katerima sem mazala noge zadnja dva tedna. Ko sem na cilju sezula nogavice, sem sicer imela par žuljev, a med tekom jih nisem čutila. Mišice so presenetljivo super. Naslednji dan sem skoraj normalno hodila in v ponedeljek normalno šla v službo. Par dni pač ne bom šla peš v 8.nadstropje in izjemoma ta teden koristim dvigalo. Ponovno se se mi obnesli Winforce napitki in geli, ki so mi dajali energijo skozi celo tekmo. Dobro tudi, da sem se odločila za kratke hlače in kratko majico ter nogavčnike in rokavčnike. V dolgih hlačah bi mi bilo vsekakor prevroče.

Doma me je pričakal najlepši prizor na svetu … moja mala princeska, ki je hodila po dvorišču in mi podarila najlepši nasmeh, ko me je zagledala. Za objem skoraj že ni bilo več časa, saj mi je morala pokazati, kako je napredovala v hoji v zadnjih treh dneh, in naprej važno postopala po dvorišču. 🙂

REZULTATI

zajtrk

Labin, v ozadju Učka

Slovenska ekipa

start

Butoniga 117-ikm

cilj

prve tri, Franceska Canepa, jaz in Klara Bajec

slike: Drejka team in Toni

Transgrancanaria 2018

Date: March 3, 2018 Author: katka_admin Category: Gran Canaria, Kanarski otoki, transgrancanaria, Transgrancanaria 2018

Potovanje na Gran Canario smo načrtovali že jeseni 2017, ko sem se prijavila na meni že poznano tekmo Transgrancanaria 125 km in 7500 višincev. Tri leta nazaj sem odstopila. Zara je že večkrat izrazila željo, da bi rada potovala nekam z letalom, tako ji je Božiček letos uresničil željo in prinesel letalsko karto njej in njeni sestrici Hani.

Zadnje tri mesece sem prvič v življenju trenirala bolj sistematično, sicer manj kilometrov, a zato bolj intenzivne. Po Knap trailu v začetku januarja sem bila čisto sesuta, konstantno utrujena. Kontrolirala sem določene krvne parametre in ugotovila skrajno nizke zaloge železa in Hb. Takoj, ko je Toni dobil nazaj višinski šotor, sem dobra dva tedna spala v šotoru in si še ravno pravi čas pred tekmo izboljšala kri. Se je pa pojavila druga težava … zvečer na dan praznovanja Haninega prvega rojstnega dne me je klical Matjaž, da nisem več na seznamu tekme, saj očitno nisem poslala zdravniškega potrdila. In res … spregledala sem opozorilni mail, da je do 1.2. treba poslati potrdilo. Dva dni sem čakala na odgovor, če mi lahko oprostijo to mojo neumnost. Na srečo sem v torek, dva tedna pred odhodom dobila odobren odgovor. Neskončno hvaležna, hvala! Hvala Matjažu za opozorilo! In hvala Ajdi za pripravljenost in dobro besedo. Ko je izgledalo, da se mi je končno vse poklopilo, sem na zadnjem ravninskem intervalnem treningu po asfaltu šla malo prehitro za svoje sposobnosti in naslednji dan začutila bolečino v desnem gležnju, ki me spremljala ves teden.

V torek 21.2. ob pol enajstih zvečer smo se odpeljali proti Milanu, od koder smo zjutraj imeli let. Hani je lepo prespala vso pot, ob treh zjutraj pa na letališču bila budna kot čuk in opazovala dogajanje ter od veselja vriskala na Zarine norčije. Prva ura letenja je bila čista katastrofa, Hani je bila preveč utrujena in je vreščala kot zmešana in se obema zvijala v naročju. Ne pomnim kdaj je nazadnje tako jokala. Ni želela ne čaja, ne mleka, ne druge hrane, ne dude…NIČ! Ko so se že meni začele solze nabirati v očeh od obupa, je končno omagala in zaspala. Nato je spala skoraj celo pot, slabe tri ure, na meni, jaz pa ves čas v skoraj nepremičnem položaju, da se nebi ponovila zgodba od prej. Na Gran Canarii smo na letališču prevzeli Škodo Fabio (Goldcar) in se opoldne že vozili proti Vecindariu v apartma, 14 km oddaljen od letališča ter 17 km do Maspalomasa, prizorišča Transgrancanarie. Čeprav me je bolela glava za znoret in sem bila utrujena, sem najprej šla na kratek iztek 6km, da preverim kakšne so moje noge in predvsem gleženj. Gleženj sem še vedno čutila, zato sem klicala Tonija, da imam vsega polno glavo, naj mi vrže kakšen evro čez okno, da nama grem po mrzlo pivo v trgovino. Kakšnega pa lahko spijem! 😉 Skuhali smo testenine, začela sem se spraševati kdaj neki pride Ivi in v isti sapi je pozvonilo na vratih .. glej ga, Ivija, s prve nas je našel! Zaradi spleta okoliščin smo si apartma delili z njim. Skupaj smo šli na kratek sprehod po mestu, potem pa domov jest, z Ivijem nama morajo makaroni z ušes začet gledat! 😉 Naslednji dan smo opoldne šli po štartno številko, Ivi je šel malo preteknit nogice, mi pa na sprehod po sipinah v Maspalomasu. Hani se je plazila po pesku in neskončno uživala. Jok in stok, ko smo jo dvignili iz peska. Ob štirih popoldne smo se dobili z ostalimi Slovenci, bilo nas je kar lepo število udeleženih na tekmi + njihovih družinskih članov/spremljevalcev (tekačev: 1 na 360, 11 na 126km, 1 na 65km, 10 na 42km in 1 na 17km). Ob prijetnem druženju je čas prehitro minil in že smo doma kuhali večerjo .. ponovno testenine, kakopak, najedla sem se pa tako, da sem se komaj premikala. Toni mi je računal plan. Predvidel je 18 ur 45 minut.

profil proge z okrepčevalnicami

Helena nas je v petek zvečer ob 21:30 peljala na štart v Las Palmas. Ceste so bile zalite od celodnevnega deževja in tudi vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, naj bi ponoči bilo zelo mrzlo in od treh do osmih zjutraj deževalo. V Las Palmasu je bila popolnoma drugačna zgodba, ceste suhe, temperature prijazne in vsi v kratkih hlačah. Še hiter skok na wc ter se zrinit v prvi boks, po ITRA točkah so me dodelili med prvih 100 tekmovalcev. Imela sem štartno številko 81, sicer nas je bilo na startu preko tisoč. Priznam, da sem bila precej napeta in samo želela sem, da se vse skupaj že začne. Štart je bil epski, pospremljen z ognjemetom na plaži de las Canteras v glavnem mestu Las Palmasu. Precej časa smo tekli po peščeni obali ob valovanju morja z številnimi navijači ob poti. Noro! Sama sem sicer ves fokus usmerila na podlago, da mi slučajno pesek ne pride v superge. Še na četrtem km se pozdraviva in zaželiva srečno pot z Ivijem, kar me navda najprej z skrbjo (kaj hudiča delam z Ivijem ob boku, a grem morda prehitro?) potem pa z navdušenjem – čutim, da je Ivi v vrhunski formi, njegov počasen začetek me spominja na Tonijevo taktiko in prepričana sem v njegov rek: “In zadnji bodo prvi!” Ivijeve besede, da nas bo pot sama razvrstila tja kamor pašemo, me je pomirila. Ne glede na vse okoliščine, tako bo kot mora biti in nič ne morem sedaj spremeniti. Skrbelo me je, da bom ponovno odstopila, saj so se takoj v začetku začele pojavljati težava za težavo. V začetnem delu je bil en res grd kamnit odsek in sem naredila par čudnih korakov in vsakič me je zabolelo v gležnju. Z lepšim terenom se je situacija izboljšala a nenehno sem bila pozorna samo na korak, da slučajno ne bi stopila napačno. Vmes so me dohiteli in prehiteli že naši Jan, David, Tešky, Dušan … Čeprav je Tešky napovedoval, glede na to, da imava istega “serviserja” Oskarja ponoči, da se me bo držal in šel z menoj, mu je bil moj korak prepočasen in je takoj odšibal naprej. Pred drugo okrepčevalnico sva se razšla z Dušanom, pasala mi je njegova družba čeprav za kratek čas, saj sem že bila v agoniji zaradi slabosti v trebuhu. Nič mi ni pasalo jest ne pit. Po štirih urah sem dohitela Teškya, (ponovitev zgodbe iz Dalmacije) z upanjem, da me bo zabaval s svojim humorjem, a na žalost se je tudi on boril s slabostjo in ni bil ravno pri volji za štose. Višinci so se po začetnem tekaškem delu kar nabirali in čeprav so me v začetku zelo skrbeli, mi je hoja v hrib vse do konca zelo ugajala. Želela sem si, da bi me konkretno stisnilo na veliko potrebo in si olajšala napetost v trebuhu pa da bi končno lahko začela piti in jesti po planu, saj sem do sedaj vse zamujala. Morda je bil kriv zadnji energijski shake uro in pol pred startom, ali pa pitje vode iz pipe (menda voda res ni pitna!). Prvič v življenju sem se soočila s prebavnimi motnjami in slabostjo. Ponoči je še nekako šlo in tudi Tonijev plan sem skoz presegala za okrog pol ure, proti jutru pa je šlo rapidno navzdol, kar naprej sem iskala grmiček, kamor bi se lahko skrila. Zmanjkalo mi je robčkov. V Tejedo na 73 km sem prišla čisto obupana. Toni je rekel, naj se ne sekiram: “samo počepni ob poti, briga te!”. Ampak nisem mogla se ne sekirat. Skoz me je tiščalo na wc, samo da sem naredila en požirek ali karkoli pojedla. Na vzponu proti Roque Nublu se za menoj usuje horda hitrih tekačev na 65 km. Kakor sem bila navdušena nad njimi in njihovem tempu, sem bila tudi jezna, saj sem se vsakomur mogla umikat. Moje spremstvo me je zamudilo na okrepčevalnici v Tajedi, kar me je za trenutek razžalostilo. Toni vse počne zadnjo sekundo in me zato zamudi, ampak sem se hitro pomirila, saj pravzaprav ničesar ne potrebujem, zakaj bi jim oteževala pot!?

Smo se pa videli v Garanonu, na 84km, prva okrepčevalnica, kjer sem konkretno zaosatajala za planom. Toni mi je po telefonu govoril, kako pomembno je, da sedaj čimveč pojem, sicer bom čisto upočasnila, ampak resnično nisem prenesla ne winforce gelov, ne napitkov, ničesar, samo vodo. Sprijaznila sem se, da je zame tekma izgubljena, želela sem priti med prvih deset, a glede na situacijo, bom zadovoljna samo, da zagledam cilj! Nisem se več obremenjevala z vnosom kalorij, če mi ne paše, mi pač ne paše, bom pa na vodi prilezla v cilj, pa čeprav po vseh štirih! In začela sem uživati … in kilometri so leteli … počasi a vztrajno … ne da bi se zavedala kdaj, sem bila na zadnji kontrolni točki, kjer smo se videli s Tonijem, Zaro in Hani, 16km do cilja. Noro, vedela sem, da to zadnjo etapo bom pa pregurala, ne glede na vse. Zanimivo, da nisem čisto zahodila glede na pomanjkanje vnosa hrane, hiter tempo v klanec in lahkoten tek okrog 8km/h odvisno od terena, sem še vedno brez problema zmogla. Zadnjih 10 km ob suhi rečni strugi po kamnitem terenu je bilo res ubijalskih, a z vsakim korakom sem bila bližje cilju in celo ponovno sem bila znotraj Tonijevega plana … to mi je dalo novega zagona. V cilju so me čakali moji dragi spremljevalci, Toni mi je dal Hani v naročje in skupaj sva premagali zadnje metre. <3 Nor občutek! Po 18ih urah in 25 minutah, 14. v ženski kategoriji, sem bila v cilju te hudičevo težke preizkušnje. Hvala vsem za navijanje! Hvala ŽigaX za poslan sms sredi noči, čeprav nisem odpisala, pomenilo je veliko!!

Ostali so še polni trije dnevi za raziskovanje otoka v turističnem duhu… seveda so minili čisto prehitro. Na otoku večne pomladi nam je vreme kar lepo mešalo štrene. Ko smo se vozili čez gorat sredinski del otoka, da bi podoživela določene kraje iz tekme, sta nas spremljala megla in dež.

Ko je Toni napovedal moj čas tekme 18 ur 45 minut, sem samo vzkliknila, da to je pa sanjsko in če se njegova napoved uresniči, bom presrečna. Tekla sem še bolje od te sicer čisto orientacijske napovedi, pa vseeno nisem najbolj zadovoljna. Zadnje ure me je prehitelo preveč tekmovalcev. Najbolj pa obžalujem, da nisem tako uživala v progi, kot bi sicer lahko, saj teren je bil res neverjetno lep, raznolik, drugačen, ob kaktusih. Na Gran Canario se verjetno več ne bom vrnila, vsaj kmalu ne, ker bi rada videla še toliko drugih pokrajin, mi je pa celotno potovanje ostalo v prelepem spominu. Leteti in potovati z majhnim otrokom ni noben bav bav … sem prepričana, da je Hani zelo uživala. Čeprav sem sprva imela pomisleke, da bi stanovali skupaj z še kom zaradi prilagajanja, sem neskončno vesela, da je bil ravno Ivi ta, ki je bival z nami. Imeli smo se super, vse je klapalo brez posebnega prilagajanja. Upam, da še kdaj spišemo skupno zgodbo z vsemi, s katerimi smo bili skupaj na Kanarcih. Čeprav sem imela v planu spet bolj intenzivno treninat in ne tekmovat, me je vseeno premamila 100 milj Istre … upam, da v tretje gre rado… 😉

ob 4ih zjutraj na letališču v Milanu

po štirih urah prispeli na Gran Canario

moja št. 81, Ivijeva 49

Slovenci na Kanarcih

proti sipinam v Maspalomasu s pogledom na Atlantski ocean

prvi stik s peskom <3

kaj lepšega, kot se plaziti po mehkem pesku …

prerace beer, z Ivijem sva na vodi 🙂

start v Las Palmasu ob 23ih

Ivi med deseterico najboljših

analiza v našem apartmaju

Playa de Mogan

Puerto Rico

Palmitos park

Las Palmas

Playa de las Canteras, Las Palmas

na letalu 🙂

6.TEKTONIK ultra 3-dnevni tek

Date: January 23, 2018 Author: katka_admin Category: Krožna pot Prijetno domače, TekTonik, Tektonik 3 dnevni tek 2018

Aleš, Borut, jaz in Marko smo v celoti končali vse tri etape

Tektonik ultra, ki se že tradicionalno odvija 6. leto zapored, naju s Tonijem vsako leto spomni na najino obletnico, na dan, ko sva se spoznala. Prva leta smo tekli več po asfaltnih cestah in v treh dnevih/etapah pretekli 124 km. Zadnja tri leta se pa držimo krožne poti Prijetno domače okrog občine Ivančna Gorica, ki povezuje 12 krajevnih skupnosti in je v celoti markirana, ter se izogiba asfaltnim cestam. Dogodek je bil prvo leto prelomen ne samo zame … stkale so se čudovite prijateljske niti, ki se iz leta v leto tkejo naprej. Marsikdo od nas se je takrat prvič srečal s tako dolgim tekom in se v prihodnosti navdušil za še daljše razdalje. Vsako leto se nas zbere več, a število sploh ni pomembno .. kajti kdorkoli pride na Tektonik, je ena sama poosebljena pozitiva.

Letos morem najprej izpostaviti mojo mamo, brez nje ne bi bilo tako enostavno in brezskrbno. Še preden sem ji povedala za letošnji Tektonik, se je že sama ponudila, da bo cel vikend čuvala Hani (razpis je videla na facebooku), da bova midva lahko brez skrbi. Hvala mamica! <3

Vremenska napoved je v začetku tedna bila zelo slaba. Na srečo se pa je iz dneva v dan izboljševala in na koncu lahko rečem, da smo imeli perfekten vikend!

PETEK 19.1., Šentvid pri Stični – Dob – Temenica – Sobrače – Šentvid pri Stični: 21 km, 500 višincev

Petkovo popoldansko deževje se je malo pred začetkom Tektonika prevesilo v močno sneženje. Start prve etape je tako bil prav zimski, trasa že skoraj v celoti pobeljena. Startalo nas je 13, pričakovala sva jih precej več, a so priznali, da so se ustrašili vremena. Ker je Toni imel še nekaj priprav v klubu in je želel biti na okrepčevalnici v Sobračah, je zadnji trenutek mene zadolžil za navigacijo. Malo sem bila nepripravljena, a na srečo so me reševali aplikacija Oruxmaps ter Tonijev nečak Luka s prijateljem. Takoj v začetku sta potegnila naprej, z nami bi jima bilo prepočasi in nam tako puščala stopinje ter v snegu narisane puščice za pravo smer, kar nam je zelo olajšalo nočno navigacijo. Bilo je krasno, Bogdan in Mateja sta rekla NEBEŠKO! Sneženje je naredilo tisto piko na i, da nam bo prva etapa ostala v res lepem spominu. In kasneje je marsikomu bilo žal, da se je ustrašil vremena in ni bil z nami. Tudi večerna analiza je bila uspešna, letos sva dodela samooskrbo v smislu preskrbe s pijačo .. naložen hladilnih mrzlega pira je lahko vsak uporabljal samooskrbno .. kadarkoli in koliko koli. 🙂 Tonijev slogan “nikol še nismo šli, ne da bi še enga spili” je povzročil, da smo se ob enih zjutraj komaj poslovili. Katja in Andrej sta prespala v avtodomu, Borut, Marko, Aleš, Bogdan in Mateja pa v klubu.

SOBOTA 20.1., Krka – Ambrus – Zagradec – Šentvid pri Stični: 42 km, 1200 višincev

Pri nas se nikoli ne ve koliko nas bo in zmeraj kdo preseneti še zadnji moment, tako da smo zjutraj spet zamujali na start. Ob devetih smo se komaj zbrali v Šentvidu, se natrpali v avtomobile in se odpeljali na start v Krko. Teškya smo strpali v prtljažnik na gajbo, na sedežu za tri osebe, jih je bilo 5, a nekako celi in varno smo po desetih minutah vožnje prispeli na Krko. Pričakovala sta nas še Bogo in Marija. Zbralo se nas je 25 tekačev, krasna pisana druščina. Še obvezna skupinska slika ob tabli krajevne skupnosti ter gasa. Imeli smo bolj oblačen dan, čeprav so poročali, da je malo višje nad nami že sončno. Tonijev oče se je že vrnil iz vsakodnevnega pohoda na Pristavo, da nas je lahko zapeljal na start. Bilo je idealno za tek. Za nekatere je bil tempo prepočasen, za druge prehiter .. tako pač je v večji skupini. Brane Mišmaš nam je zrihtal dve krasni okrepčevalnici, eno v Korinju, drugo v Drašča vasi ob Krki in ob tako bogato založenih mizah enostavno nismo mogli hitro naprej. Ob štirih popoldne smo prispeli na cilj v Šentvidu. Pred hišo me je čakala moja mala princeska, da sem jo vsaj malo videla. Čisto zadovoljna je bila z babi, ni bilo videti, da me kaj pogreša. Hani je zelo zgodaj zvečer zaspala, saj čez dan skoraj ni zatisnila očesa, mi pa nadaljevali z samooskrbnim režimom … polno obloženo mizo dobrot, nekateri so tudi pekli (ponovno moram izpostaviti svojo mamo, ki nam je spekla božansko prekmursko gibanico in jabolčno pito) ter polnim hladilnikom piva. Zvečer smo bili precej utrujeni, a kljub temu sledili Damjanovi predstavitvi o Medeiri ter Diagonali norcev Matjaža in Helene. Večer se je zaključil z ogledovanjem prekrasnih slik iz Nove Zelandije, kjer sta eno leto živela in potovala Marko in Nataša. Čeprav je veliko bilo govora o našem sloganu “nikol še nismo šli , ne da bi še enga spili”, smo se vseeno morali okrog enajstih zvečer posloviti, naslednji dan nas čaka še ena dolga etapa…

NEDELJA 21.1., Krka – Muljava – Višnja Gora – Metnaj – Stična – Šentvid pri Stični: 40 km, 1400 višincev

Zadnjo etapo so strpali mene (oz.sem se sama) v prtljažnik in ponovno smo se odpeljali na Krko na start. Zbralo se nas je 14 tekačev, nekaj meni novih obrazov. Vzdušje je bilo super, skoz smo se pogovarjali in se spoznavali. Kot bi mignil, smo po skoraj dveh urah bili v Višnji Gori, tako se je vsaj zdelo meni, kjer bi nas naj čakala okrepčevalnica. Toni je prišel minuto za nami. 🙂 Sledil je najlepši del poti – ob reki Kosci in Poti dveh slapov. Če smo v petek imeli zimske razmere, je v nedeljo vse dišalo po pomladi … na letošnjem Tektoniku smo imeli vse! Na zadnji etapi je bilo nebo brez oblačka, božansko lepi razgledi na naše Alpe ter zvončki, ki že kukajo iz zemlje. Na srečo sta punci, bolj cestni tekačici, ki sta prvič bili na kakem trailu, zelo uživali. Ob Kosci je bilo tudi precej blatno. Na naslednji okrepčevalnici, na 24-em km je Toni popravil svoje spremstvene napake in pripravil tako luštno okrepčevalnico s pestro ponudbo hrane in pijače, nam skuhal kavo, pripravil stolčke za počitek, da smo ponovno težko šli naprej. Današnji dan je bil na izpadanje in tukaj jih je dejansko nekaj izpadlo .. tisti, ki so že v štartu šli na krajšo razdaljo. Na žalost sta nas zapustila tudi Bogdan in Mateja, ki sta bila z nami vse etape, pretekla sta skupno skoraj 90 km. Čudovita sta! Nadaljevalo nas je še samo 7. Na Pristavi smo bili dogovorjeni za naslednjo / zadnjo okrepčevalnico, a kombija spet nikjer nisem videla. Kličem Tonija in ves presenečen: “Pa ne mi rečt, da ste že na Pristavi!?” Ponovno smo ga prehiteli .. biti v spremstvu res ni lahka stvar! 😉 Borut je rekel, da je letos veliko lažje pretekel vse tri etape in na koncu smo se pogovarjali, da sploh nismo preveč utrujeni, čeprav smo v treh dneh pretekli/prehodili dobrih 100 km in 3000 višincev. V tako dobri družbi je vse lahko. Zelo me je veselilo, da so vsi, ki so ta dan tekli, a nehali na 24-em km, počakali v klubu na nas, da smo skupaj zaključili že 6. samooskrbni Tektonik. In z nami je končno bila tudi moja mala princeska, saj je moja mami morala na dolgo pot v Radence.

Ja, meni je bilo nebeško cel vikend! Hvala vam dragi prijatelji za ponovno nepozabno dogodivščino na Dolenjskem in uspešno izpeljan 6.Tektonik ultra! Se vidimo prihodnje leto!

POROČILO Katje Drobež TUKAJ

START 1. ETAPE, Šentvid pri Stični

START 2. ETAPE, Krka

Ciganov vrh 731 m

Ambrus

1. okrepčevalnica Korinj

2. okrepčevalnica Drašča vas

ob Krki

Zagradec

Kitni vrh

Češpljeva dolina 🙂

START 3. ETAPE, Krka

Višnja gora

po poti dveh slapov

hlajenje piva

okrepčevalnica

Metnaj

CILJ, Šentvid pri Stični

4. Novoletni Knap trail

Date: January 8, 2018 Author: katka_admin Category: 4.novoletni knap trail 2018, knap trail

Na Knap trailu sva do sedaj bila s Tonijem prisotna še vsako leto, ampak samo na drugi izvedbi sva tekla oba. Lansko leto sem ga zgolj mesec dni pred porodom spremljala z avtomobilom, letos sva pa vlogo spremstva zamenjala. Malo po peti uri zjutraj me je pred hišo pobral Brane, Toni in Hani pa sta še sladko spančkala vse do našega starta ob sedmi uri v Trbovljah pri gostišču Brin. Prijavljena sem bila na forhajersko (64km in 3400 višincev) razdaljo. Glede na to, da ne treniram skoraj nič klancev, če pa že, po naših malih kucljih naberem največ 1000 metrov, ni bilo druge varijante zame … le še dober mesec me loči do Transgrancanarie, kjer bo treba premagati 125km in 7000 višinev! Ja, in ta slednja številka me precej skrbi. Na Knapu jih je bilo pol manj in bilo jih je ogromno! 🙂

Štartali smo v mraku, a čelke nisem potrebovala. Že kmalu v začetku zakorakamo v blato, uf to še bo avantura taprava, si mislim. Proti Sveti Planini postaja teren še težavnejši .. sneg, koraki se nam vdirajo in upočasnjujejo ter megla, ki onemogoča sledenje ozkim rdečim trakovom, kar je markacija naše forhajerske poti. Smo skupaj z Perojem in Markom Kavzarjem, kar nekaj časa, lepo je bilo v njuni družbi. Hvaležna, ker mi je Toni zvečer na uro prenesel track, ga vključim in poti sledim po uri. Vsi vrhovi so v gosti megli in se je res težko orientirati. Pomagalo mi je tudi to, da sem v teh koncih že bila in vsaj približno poznala teren.

Spust iz Čemšeniške je bil prava drsalnica po blatu in drsečih skalah in šla sem kot po jajcih, čeprav mi načeloma spusti kar ležijo. Lažje bi šla brez palic, le -te me na spustih še bolj ovirajo. Medtem mi zvoni telefon… ravno sta se z očetom odpravljala od doma proti Trbovljam, ampak ni govora, da se oglasim… teren ni dopuščal nepozornosti. Občasno sem se zamislila, da ko pridem v Trbovlje, bo to šele polovica poti, tako kot po kilometrih, tako po višincih… pa tudi ne bom še prav kmalu v Trbovljah, kjer sem dogovorjenja z podporno ekipo, če sta šele dobro štartala od doma, imata pa vsaj 40 minut vožnje. 🙂 Sicer pa mi je ta del poti neverjetno hitro minil in kmalu sem lahko zagledala mojega sončka, zamenjava sva bidon in par metrov je šel z menoj, toliko da si je po res grdem blatenem terenu umazal superge in naredi par slikic. Na trenutke mi je bilo tako vroče, da je kar lilo z mene, na trenutke je bilo vetrovno in hladno in res nisem vedela kako naj se oblečem. Na KT Lipa sem samo pomahala veseli druščini in pičila dalje proti Kalu, saj nisem potrebovala ničesar. Na makedamskem delu, ko sem ravno zahodila, sta se pripeljeta mimo Toni in njegov oče .. nato sem celo pot razmišljala, saj najbrž ne gresta z avtom po isti poti na Kal, kot mi, ker makedam postaja vse grši. Ampak ja.. šla sta po tej cesti, vmes je Toni kako podrto drevo umaknil, da sta prišla mimo, a varno sta prilezla do koče. 🙂 Na Kalu spet obupna megla in če ne bi že od daleč slišala glasnega navijanja in ragelj, ne bi vedela, da sem že tako blizu. Toni mi reče, da je čisto malo pred menoj Francesko in da sem absolutno šesta. Nasploh sem premalo popila in pojedla, makedamsko blago vzpenjajočo se neskončno dolgo pot, ki je sledila kmalu po tem, sem še sicer zmogla vso pretečt, nato pa se je moč in razpoloženje začelo prevešati navzdol. Vmes sem dohitel Frenka. Pred menoj je bil vzpon na Gozdnik, nato pa še na Mrzlico, jaz pa razmišljala samo še o tem, da imam pravzaprav dovolj. Punce so bile daleč za menoj, zato mi je vseeno bilo za čas, čeprav sem si nekako zamislila, da bi rada prišla v cilj pod osem ur. Že kmalu mi je bilo jasno, da tega ne bom dosegla. Mama mi je napisla sms, da je prvi (Ivi Hrastovec) že v cilju. Nisem več gledala na track na uri, temveč postavitev, kjer so se odštevali kilometri in se spaševala, kdaj neki bo minilo teh zadnjih 10 km? Vlekli so se po polžje… Na mukotrpnem vzponu na Mrzlico sem zagledala četrtouvršenega … vau, a je to mogoče? čeprav sem se vlekla kot megla, Ivi pa je medtem v cilju pil verjetno že drugi pir. 😉 Nisem ga mogla ujeti, pravzaprav ga nisem niti poskušala. Na srečo mi tek v dolino ni predstavljal težav, tako da z Mrzlice je šlo normalo, ampak čisto vse še tako majhne klančke sem prehodila… za klanc ni bilo več niti atoma moči. Spust sem šla z rezervo, saj mi ni bil interes, da se za tistih nekaj minut totalno razbijem, v naslednjem mesecu bi še vseeno rada čimveč trenirala. Na koncu me je presenetilo, da sem prišla v cilj s časom 8 ur 7 minut, minuto za Matjažem Bajcem. Lahko bi bilo slabše. Bilo je celo 8 DNF-jev. Pričakala me je razposajena druščina in moj Toni. Priznam, da med tekom nisem veliko razmišljala o Hani, itak je v najboljši možni družbi svoje sestrice Zare in sestričen Miše, Lučke in Gaje. Ampak po teku, ko sem se umirila, preoblekla ter spila zasluženo pivo, sem jo pa začela neznansko pogrešat. Prvič sva narazen za cel dan…so mi pa punce sporočile, da je vse v najlepšem redu in ob sedmih zvečer, ko smo še vedno čakali na razglasitev v ženski kategoriji, saj še ni bilo tretjeuvrščene v cilju, je Hani že spala. Imela je zelo naporen dan, tako kot mamica. 🙂 Ampak bilo je super in nedvomno se naslednje leto spet vidimo! Vsa čast Leonu in Tanji za organizacijo ter prostovoljcem za pomoč. Kot je Leon že prvo leto rekel: “More biti težko, saj ne more vsak biti forhajer!” 😉 Zmogli smo, zmagali smo, super smo!

Pa srečno in zdravo leto 2018!

REZULTATI

iz Trbovelj na Kal

na Kalu

CILJ

noge po osmih urah v supergah

z Uršulo in Tejo

Tek Treh Vrhov

Date: November 13, 2017 Author: katka_admin Category: 1. Tek treh vrhov, Sabotin, Škabrijel, Solkan, Sveta Gora, Tek treh vrhov 2017

zmagovalke Teka Treh Vrhov, 28 km

Na prvo izvedbo Teka Treh Vrhov (Škabrijel, Sveta Gora, Sabotin) sem se z radovednostjo prijavila med prvimi, kajti okolica Nove Gorice mi je čisto nepoznana. Razen, da sem se parkrat peljala mimo, še nikoli nisem bila v tem delu Slovenije in čutila sem, da se nam obeta en lep tek. Nisem se zmotila, zelo žal bi mi bilo, če se ne bi pojavila na startu. Proga je bila posebna tudi zato, ker smo tekli po poteh prve svetovne vojne. Noge po 100 km Dalmacija ultra traila še niso najbolj spočite, prisotna je neka splošna utrujenost, kar se pozna tudi na treningih,Transgrancanaria se pa približuje s svetlobno hitrostjo.

Nočno vstajanje in skrb za Hani je prevzel Toni, kar mi je res največ pomenilo, da sem se lahko vsaj dobro naspala. Start je bil ob deveti uri pri Kajak centru v Solkanu. Sama sem bila prijavljena na 28 km s skoraj 1700 višinci, startali pa smo skupaj z udeleženci na 12 km. Začetek je bil hiter, zame skoraj prehiter in prve pol ure sploh ni bilo časa niti za požirek vode. Na vzponu na Škabrijel sem se skušala malo umiriti, popila napitek, kajti na 9. km (Prevala), sta me čakala Toni in Hani, da zamenjamo prazen bidon s polnim. Toni mi je na Prevali sporočil, da je Mihaela pred menoj 2 minuti, kmalu za njo pa še Tajda. Ko sem zagrizla v klanec proti Sveti gori, nisem prav nič razmišljala o uvrstitvi, samo da preživim do cilja, kajti noge so bile že tukaj težke, do cilja pa je še 18km! Skušala sem čimveč popiti in odprla še en gel Winforce, da mi ne zmanjka energije. Pot je bila zanimiva, sploh 300 m čez kaverno, kjer smo potrebovali naglavno svetilko. Na Sveti gori so navijali in oskrbovali ekipa Podbro Trail Running Festivala z bogato založeno mizo domačih dobrot. Jaz nisem žal nič poskusila, samo pomahala in šibala naprej. Na vrhu hriba sem pred seboj zagledala drugouvrščeno Tajdo. Sledil je tehnično zahteven in dolg spust ponovno mimo Prevale ter po kolesarski downhill progi do Soče. Tekla sem z rezervo, saj nisem želela reskirat padca. Me je pa trasa polnila z adrenalinom, tako krasne so bile stezice in tako prijetno vzdušje je bilo na trasi. Pri kajak centru sta me ponovno čakala moja dva sončka, Toni s polnim bidonom napitka in informacijo, da sta Mihaela in Tajda v enem raftu pred menoj. Hani je spančkala v vozičku. Minuto vožnje z raftom sem uživala in počivala, nato pa gasa po asfaltu kakšne 3 km in še “samo” vzpon in spust iz Sabotina je do cilja. Sliši se malo, a pravzaprav ni bilo, na uri je manjkalo še 600 višincev in dobrih 10km. Na asfaltu se je dalo tečt kar hitro in tukaj sem dohitela obe punci pred seboj. Malo me je skrbel vzpon na Sabotin, kajti klanci so moja šibka točka, a očitno so tudi ostali že bili utrujeni. Ujela sem en lep hiter pohodniški korak in vztrajala vse do vrha, pravzaprav z užitkom, brez večjega matranja. Spust sem pa itak komaj čakala. Žal ni bilo razgledov z vrha, zajela nas je megla, a navijačev se tudi tukaj ni manjkalo. Zadnji del proge mi ni delal težav in kar naenkrat sem iz Solkanskega mostu zagledala ciljni prostor. Andrej Zaman bi rekel “čista uživancija” in ja, tako sem se tudi jaz počutila… celotna trasa je bila pravzaprav ena sama uživancija – označeno super, ljudje super, dodatek plezanja čez kaverno in vožnja z raftom vmes pa najbolj super… skratka vse je bilo perfektno! Skozi ciljno črto sem šla z mojo malo princesko v naročju, ki se je tako kot v Dalmaciji smeškala in z zanimanjem opazovala kaj se dogaja. V cilju sem bila s časom 3ure 28min (Toni je napovedal 3:20, še bo treba trenirat! ;)), prva v ženski kategoriji in 21. skupno. Tekmovalo nas je 190, kar je za prvo izvedbo teka res zavidljivo število. Hvala Toniju in Hani za spremstvo in čestitke organizatorjem za tako krasno izpeljan dogodek! Hvala Valentina za kakije in otrobe! 🙂 Pohvale prostovoljcem in navijačem, bili ste čudoviti! Sem prepričana, da se bomo vsi radi vračali v te konce, sploh pa na Tek Treh Vrhov. Čeprav smo tudi tokrat šli Vencljevi domov med zadnjimi, pa vseeno dovolj zgodaj, da sva še ujela odprto volišče in oddat svoj glas. Tašča me vsakič po zmagi vpraša, če so bile kakšne lepe nagrade. Ja, nagrada je notranje zadoščenje in preživet čudovit dan v družbi pozitivnih in navdihujočih ljudi. <3
Slike so snete iz FB (Mestna občina Nova Gorica).

foto: Zdravko Čufar

Dalmacija ultra trail 2017

Date: October 25, 2017 Author: katka_admin Category: 100 km, Dalmacija ultra trail 2017, Mountain DUT

Po prekrasni izkušnji iz prejšnjega leta, tudi naša letošnja udeležba na Dalmaciji Ultra Trail v Omišu ni bila vprašanje. Vprašanje je bilo le, kdo od naju bo tekel in kakšno razdaljo. Lansko leto je Toni zmagal 100 milj in že takrat napovedal, da bom naslednje leto tekla jaz. Glede na njegov TDG v septembru, odstop na Valamar trailu in trenutno tekaško pavzo, je naposled sklenil, da njemu res nima smisla tekmovati. Ponovno sva bila na dogodek povabljena in čakala nas je nastanitev v čudovitem hotelu Damiani, tako da, na nek način sem se čutila dolžno, da letos jaz povrnem gostoljublje dalmatincev s svojim uspešnim nastopom… o odstopu ni bilo govora! 🙂 Prijavljena sem bila na 100 km, a sem do zadnjega razmišljala o prepisu na 60 km, še pri prevzemu startne številke sem Tonija ves čas spraševala, a ne bi bilo bolj pametno na krajšo razdaljo?

Na pot smo šli že v sredo, po Tonijevi službi. Sledi ista zgodba okrog pakiranja, kot vsakič, in sploh ne bom izgubljala besed, je bilo pa že na tem, da sploh nikamor ne gremo. Hani je bila že zelo zaspana in orto tečna, Toni pa s pakiranjem ni napredoval nikamor. Konec dober, vse dobro… malo pred peto uro popoldne nam je le uspelo speljati iz Dolenjske, Hani je pa spala vse do Šibenika in tudi naprej ni bilo težav, ji je bila zanimiva nočna vožnja, lučke in pojoče igračke. Ob pol desetih zvečer smo bili nastanjeni v isti sobici, kot lansko leto in Hani je že čakala postavljena prenosna otroška posteljica v sobi. Osebje v hotelu Damiani je res pozorno, prijazno in ustrežljivo. Hani je morala preplaziti še celo sobo, raziskati vse kotičke, nato pa zaspala kot ubita.

Zjutraj zajtrk s pogledom na morje, nato pa sprehod ob obali in kavica. Sanjarila sem o kakem lepem izletu, preden gremo popldne na prevzem startnih številk, a mi je Toni zabičal počivanje. Šla sem edino malo potečt, da sem videla kakšne noge sploh imam – zadnje tri dni nisem nič tekla, ker je Toni imel preveč dela in ga nič ni bilo doma. Sem pa nosila Hani dva dni zapored po uro in pol v ruksaku na Pristavo, kar je tudi dober trening, punca je vse prej kot lahka. Po pretečenih 6 km sem bila malo bolj optimistična, noge so bile vredu, ni bilo sicer neke lahkotnosti, a do starta je še več kot en dan.

Morem priznati, da sem bila kar živčna – 100 km in 4000 višincev, takšne razdalje nisem premagala že zelo dolgo, a je sploh realno, da zdržim do konca? V petek popoldne ob treh smo šli na start 155km, nato pa pakirat v sobo za moj start ob polnoči, na zgodnjo večerjo in ujet še skromno urico spanja, Medtem je Toni previl, nahranil in uspaval Hani ter meni napolnil uro, telefon, naglavno svetilko, popravil paske na palicah, pripravil napitke in gele ter mi zračunal časovnico s končnim časom 15 ur 40 minut. Preden sem odšla, sem si načrpala dobra dva dcl mleka in upala, da tekma ne bo zame tako dolga, da bi morala ponoviti postopek že med tekom. 🙂

Ob desetih zvečer smo imeli avtobus iz Omiša v Klis. Tam pa eno uro in dvajset minut čakali na start. Zadebatirala sem se z Srečkotom, Adijem in Marjeto, tako da smo pozabili iti na toplo v lokal in malo pred startom sem bila ledena kocka… tako zeblo me ni že dolgo. In naposled še skupinska slika, zaželeli smo si srečno pot in gasa…juhuu…Toplo mi je bilo že po dveh minutah teka. Po dolgem času sem tekla s palicami in se počutila kot en štor…ampak itak sem se venomer prepričevala v glavi, da moram zelo zelo počasi začeti. Malo sem gledala pulz na uri, pretežno pa se ravnala po občutku in skušala ujeti en miren tempo, da se ne matram. V začetnem delu sva kar nekaj časa tekli skupaj z Meto Trampuž, na prvi okrepčevalnici Gornje Sitno pa se razšli. Čas je nenormalno hitro mineval in tudi lajež psov iz daljave mi ni bil nič strašen v njeni družbi, sicer bi morda bilo malo scary. Pogorišča letošnjih požarov smo obšli ponoči, tako da nisem videla škode, ki so jo naredili požari na to pokrajino. Ponekod se je še vonjal pepel. Ves čas sem vedela, da je pred menoj še vsaj Marjeta Gomilšak, če ne še katera, ampak se nisem nič obremenjevala, počutila sem se dobro, zato upala, da se bova slej kot prej srečali. To se je zgodilo v Gati okrog štirih zjutraj, na 30.km, šla je iz okrepčevalnice, jaz pa ravno prispela. Zmešala sem napitek v bidon in šla naprej, kmalu sem jo dohitela. Imeli sva nekako isti tempo in skupaj tekli vse do jutra ter se pogovarjali, ponovno je čas mineval, ne da bi vedela kdaj. Iz KT Slime na 52 km sem nekoliko pojačala tempo in odšla naprej. Dan mi je dan neko novo energijo in svežino, počutila sem se odlično. Naglavna svetilka Led Lenser mi je zdržala celo noč, brez menjave baterij!

Bili smo že čez polovico proge, zdaj pa lahko malo stopim po gasu, pa tudi teren je postal bistveno grši kot do sedaj, ne prav tekaški in le-ta mi odgovarja. Končno malo uživam v samoti in upam, da bo tako ostalo naprej, že me dohiti en Hrvat, po imenu Nenad, in se me prime kot klop, pravi, da si je dvakrat zvil gleženj, da potrebuje družbo, da ne ve kako bi zmogel teči sam. Nekaj časa se pogovarjava, z zavestjo, da se bova slej kot prej razšla, če ne prej, na tranziciji. Tam ima namen preobut superge, se najest ipd., jaz pa niti tranzicijske vrečke nimam in se ne mislim zadrževati. Na vse okrepčevalnice imam lepe spomine in se veselim vsake posebaj, saj sem lansko leto na njih pričakovala Tonija na 100 miljah, s trebuščkom. V Zadvarju, na naši 6. okrepčevalnici in tranziciji, sem tako kot na vsaki natočila en bidon in zmešala energetski napitek Winforce ter odšla naprej. Tonija in Hani sem pričakovala že v Zadvarju, a glede na to, da sta se šele ob pol osmih zbudila, se bomo srečali šele v Breli. Mislim, da nisem sama pretekla niti kilometra, ko za seboj slišim glas. Bil je Nenad. “Kaj pa ti tukaj?”rečem. Hitel je za menoj, potem mi pa razlagal, da se mu je zdelo kar malo prehitro zapustiti tranzicijo. Po mojem niti superg ni preobul. Pri sebi sem razmišljala, zakaj hudiča mi sledi še naprej, a očitno nikakor ne želi ostati sam. Ker sem nabrala samo 10 minut prednosti pred drugouvrščeno, prešaltam še eno prestavo više, Nenad stoka za menoj, da trpi in komaj sledi tempu, a popušča pa ne in sledil da mi bo, dokler bo pač šlo. Kasneje sem se navadila, da je nekdo stalno ob meni, nekaj časa pa mi je pošteno najedalo živce, kajti res imam rada svoj mir med tekom. Komaj sem čakala Brelo, to bo pomenilo, da do cilja tečemo z razgledom na morje zadnjih 25 km, čeprav sem vedela, da se bo kalvarija začela šele takrat, zaradi vročine. Sonce je pričelo neusmiljeno nažigat, jaz pa prav pogrešala nočno svežino. Bilo je čarobno, krasno in res super teči ponoči. V Breli me je pričakala “osebna” okrepčevalnica – Toni je zložil vse na klopco, kar bi lahko potrebovala. Vzela sem čiste vode, s katero se bom polivala po glavi in polupčkala mojo malo princesko, ki je z zanimanjem opazovala dogajanje. Čeprav sem vratolomni spust do Brele šla previdno, sem vseeno kar nabila noge. Po asfaltni ravnini ob morju sva prva 2 km tekla okrog 10km/h. Nato sem pa začutila, da noge več niso iste, vročina me je začela zdelovati. Veliko lažje mi je bilo, da sem se na vsake par minut močila z vodo po obrazu in glavi. Odslej naprej sta me na vsaki KT pričakovala moja dva srčka. Do Piska je šlo vredu, čeprav se je teh 8 km začelo vlečt v neskončnost. Vmes sva se srečala s Simonom. “Ponosen sem nate, Katica! Super ti gre!”je rekel, kar mi je dalo krila. Kdor pozna najino zgodbo, ve, da je samo človek z velikim srcem zmožen takih besed. V Pisku mi je Toni na hitro pomasiral stegenske mišice s konjsko kremo in že sem oddrvela proti zadnjo KT. Vmes sem dobila sporočilo od mame, da ne rabim več nazaj gledat, ker daleč za seboj nobene ženske ne bom videla. 🙂 V Breli sem pred drugouvrščeno imela nekaj več kot pol ure prednosti, v Pisku sem prednost še povečala. Makedamska cesta, ki se z minimalnim naklonom rahlo vzpenja do Lokve R. kar nekaj kilometrov, je na celotni trasi bila najhujša. Sonce je sijalo neusmiljeno, ni bilo sapice. Pot, ki bi se jo v celoti z lahkoto preteklo, se jo po 90.-ih km za seboj, v večini lahko samo še prehodi. Z Nenadom sva sicer lep delček poti tekla, z vmesnimi intervali hoje. V Lokvi Rogozdnici me pričakajo moji sončki z Anito in Živo vred. Zelo sem ju vesela, zadnjih 8,5 km me samo še ponese, sicer z za umret bolečimi podplati. V Breli bi morala preobuti premočene nogavice in superge, tako pa se mi je od vlage nagubala koža. Na srečo je bolelo samo čisto na koncu poti. To bom pa že zborbala! Nenadu je očitno moč povrnila panceta, ter googlanje po Stotinki.hr, kjer je videl, da je prvi Hrvat in da se mu obeta res dober rezultat, ki ga še v sanjah ni pričakoval. Zadnjih par km mi je ušel naprej. Prehitela sem še Gorana in sledil je zgolj še spust do morja in cilja! Ne morem verjeti…uspelo mi je, pretekla sem 100 km z 4000 višinskimi metri s časom 14 ur! Prvo mesto v ženski kategoriji in 7. mesto absolutno. V cilj nas je prišlo 78 tekačev, 9 je bilo odstopov. Toni je imel dovolj časa, da se je poigral z FB live stream prenosom in moj prihod v cilj posnel. Čeprav ob tej uri še ni bilo dosti ljudi in navijačev, je za nas bilo vzdušje prekrasno in tudi za nekatere moje bližnje, ki so gledali od doma. Tudi meni stopijo solze v oči, ko gledam svoj prihod v cilj s Hani v naročju. Bilo je epsko <3

Hvala organizatorjem, hvala prostovoljcem za brezhibno označeno traso, za dobro vzdušje na vseh okrepčevalnicah, za odličen dogodek! Bilo je nepozabno. Hvala osebju v hotelu Damiani za prijaznost, za odlično postrežbo! Hani je bila glavna zvezda, smeškala se je vsem. Ponovno smo neskončno uživali v Dalmaciji, srčno upam, da bo dogodek izpeljan tudi prihodnje leto. Čestitke vsem tekmovalcem, bilo nas je kar precej iz Slovenije in v nedeljo smo preživeli krasen dan skupaj, do podelitev nagrad in še naprej … seveda, kajti “nikoli še nismo šli, ne da bi še enega spili” 😉

REZULTATI