V petek 8.septembra pozno popoldne smo startali proti Italiji, Courmayeurju. Toni je porabil cel popoldan za pakiranje in urejanje avta, čeprav je že dan prej zgledalo, da je vse spakirano. Po horoskopu sem strelka, odprem omaro, namečem stvari noter in grem v neznano. Če kaj pozabim, ni panike, se bom že znašla. Za Hani sem si sicer vzela čas in vzela s seboj velik kovček pa še kaj, za njo si pač ne želim, da mi kaj zmanjka. Toni je pa obup od obupa pri pakiranju…pakira dva dni, po spisku ali dveh, tretji dan pa še kar pakira in vsakič znova ne morem razumeti kako je to mogoče!? To me dela tako živčno in tudi tokrat ni bilo drugače…skoraj zagrozila sem, da če ne gremo čez 10 minut, ne grem nikamor! Vse bolj se je bližal čas odhoda, vse večji so bili namreč dvomi, da je moja odločitev pravilna. Midve bi morali ostati doma! No pa smo šli…na 7 ur dolgo pot, s ciljem, da vozimo dokler bo pač šlo, potem pa prespimo. In šlo je do Aoste, kjer smo ob dveh zjutraj pripravili posteljo in zaspali. Hani je že itak prespala vso pot, midva pa izmenjaje vozila. Zjutraj smo potrebovali še slabe pol urce vožnje do Courmayerja.
START COURMAYEUR: (1224m)
Sobotni dan je bil bolj klavern, deževalo je cel dan po malem, smo pa vedeli, da bodo naslednji dnevi lepi, tako se nismo preveč obremenjevali z vremenom. Cel dan smo počivali in se prekladali po kombiju, popoldne je pa Toni začel pakirati tranzicijsko torbo, ki bo potovala z njim na vsako tranzicijo. Želela sem, da nekako do osmo ure zvečer vse spakira, da potem vsi skupaj zaspimo in ne bova zbujala Hani. Popoldne so se nam pridružili še Kristi, Pero in Dejan. Dejan je edini imel rezervirano sobo v hotelu. S Tonijem sva bila dogovorjena, da ima v tranzicijski torbi vse nujno, kar potrebuje, za primer, če naju s Hani kdaj ne bo, z 7 mesečnim otrokom pač nikoli ne veš kako bo šlo. Zvečer sem zaspala v solzah, ni bil enostaven dan zame, v dežju s Hani v kombiju mi je bilo naporno, Toni pa je ob osmih zvečer šele dobro začel razmetavat po kombiju in se nama pridružil v posteljo ob enajsti uri ali še kasneje in zbudil Hani.
Zjutraj so nas osrečili sončni žarki in razgledi na pobeljene hribe. Skuhala sem kavo, Pero in Kristi sta si spekla jajčka, nato pa smo med zadnjimi zapustili parkirišče in se odpravili v center na štart. Dobro, da sem Hani nosila v nosilki, ker z vozičkom bi kmalu obtičala v množici ljudi. Toniju sem zaželela srečno pot, dobila sem bežnega lupčka in že ga ni bilo več. Poiskali sva pozicijo za navijanje, Hani je spančkala, jaz pa se z cmokom v grlu poslovila od vseh. Štart je bil zamaknjen za 20 minut, saj je zgolj ena oseba preverjala gps naprave vseh 867 tekmovalcev. Vzdušje je bilo odlično, po odhodu zadnjega tekmovalca je pa v meni nastala praznina in negotovost, “Hani, kaj pa bova zdaj? Kdaj se bomo ponovno videli na tej točki, čez 3, 4, 5, 6 dni?”
Naj na hitro samo predstavim, v kaj smo se podajali. Na 338 km dolgo tekmo (popotovanje, avanturo) po hribih okrog doline Aoste z najvišjo nadmorsko višino 3300 m ter 24.000 pozitivnimi višinskimi metri, po meritvi tekačev bi višincev naj bilo še veliko več. Limit je 150 ur, prvega tekmovalca pa se pričakuje okrog 70 ur (letos je bil rekord, 67:52:15). Midve s Hani sva spremljali Tonija s kombijem in ga pričakali na vseh šestih tranzicijah, kjer je bilo dostopno z avtomobilom in je bila dovoljena pomoč.
1.tranzicija: VALGRISENCHE (1800m)
Ivo mi je predlagal, da se najprej odpeljeve v La Thuile, na njihov 17.km, kjer se lahko prvič vidimo in pomahava Toniju. Glede na to, kakšen raztur mi je Toni pustil v kombiju, sem si najprej vzela par ur, da sem vsaj približno pospravila in se malo bolje znašla v avtu. Hani je spala bolj malo popoldne, največkrat sem njen popoldanski spanec izkoristila za vožnjo od ene do druge točke, da sem vsaj v miru vozila, medtem ko je ona spala. Pospravljala sem pa tudi zelo težko, pozabim lahko na to, da se bo Hani v nedogled sama zabavala v vozičku z žabcem Petrom, žirafo Sophie ali katero drugo igračko. Popoldne sva se tako peljali proti prvi tranziciji v Valgrisenche, na nadmorsko višino 1800m. Cesta je bila kar ozka, glede parkiranja sem pa tudi imela neznansko srečo, saj to je edini tako utesnjen kraj, kjer ni urejenih parkirišč in sem avto pustila skoraj na cesti pred stopniščem ene hiše. Sem povprašala eno ženičko, ali lahko za par ur tukaj pustim avto, nekaj je kimala, razumela pa nič angleško, pa sva bili zmenjeni. 🙂 Pred šesto uro zvečer so začeli prihajti prvi tekmovalci, razen Carlos Sa in Lionel Trivel mi ni bil poznan noben. V lokal na toplo sva šli na kavico in Tonija pričakali šele ob desetih zvečer. Hani sem morala zbuditi iz spanca, jo zadekati v zimsko vrečo in bundo in kapo, saj je bila najbolj mrzla noč v vseh dneh, pa še na tako visoki nadmorski višini smo bli. Toniju sem zmasirala noge s konjsko kremo, Hani je medtem jokala. Naročil mi je, da mu najdem vezice (nisem imela pojma kaj je to) in prinesla sem vse drugo, trakce na ježek ipd., samo potrebnih vezic ne. Ob polnoči, ko sem dojela, da je res mrzla noč, sem Hani dala v lupinico in odpeljali sva se nižje v Aymaville blizu Aoste, kjer je bilo za 7 stopinj več. Sredi noči sem sparkirala na makedamskem parkirišču ob glavni cesti, kjer sva zaspali. In prvič in zadnjič sem se zaklenila v avto. Strah me je postalo šele zjutraj okrog petih, ko se je pripeljal en moped, hodil okrog mopeda, nekaj klical po telefonu in šel proti nama. Nato se je pripeljal en črni mercedez, nato pa še en avto. Meni se je v teh parih sekundah odvil v mislih najhujši možen scenarij, neskončno me je bilo strah. Ta možak z mercedezom je odprl prtljažnik, nekaj vzel ven in prtljažnik zaprl ter šel proti nama. Lulat. Nato pa so se vsi zbasali v en avtu in se odpeljali. Jaz pa obležala s srčnim utripom čez 200 in čakala, da bo končno dan in konec te grozne noči.
2.tranzicija: COGNE (1531m)
Zjutraj po zajtrku sva se odpeljali v Cogne, pričakovala sem spet kakšno ozko vasico, prišla pa v večje mesto z ogromnim parkiriščom. Vreme prekrasno, le malo preveč vetrovno. Najprej sva se sprehodili do tranzicijskega šotora in se razgledali, medtem sem našla prost parking tik ob vhodu v šotor in šla hitro preparkirat avto, da sem čimbližje Toniju, če bo kaj potreboval. Imele sva veliko časa za sprehod in občudovanje Gran Paradisa v ozadju. Toni je prišel ob pol treh popoldne, sledila je preventivna masaža nog s konjsko kremo, Hani pa spet jokala. Ne moreš verjet…skoz neverjetno pridna, razen ko je treba pospravljat kombi, kaj skuhat ali skrbet za Tonija, ni šans, da mamica naredi kaj v miru. 🙂 Toni je odšel po pol urah, prišel pa Kristi. Uspela sem mu samo malo pomasirat razbolela ramena, kaj več pa mi Hanikin jok ni dopuščal in si je Kristi moral sam namazat noge. Spraševala sem se, ali je Toni res tako počasen, ali Kristi tako hiter, da sta še kar skupaj? Toni mi je naročil, da mu grem iskat izgubljeno rokavico kakšne 3 km iz mesta. Uf kako mi je bilo odveč, ampak sem šla in žal je več nisem našla. Popoldne sva se premaknile v Donnas, najprej sva sparkirale na večjem parkirišču, se razgledali in preparkirali tik ob vhodu v tranzicijski prostor.
3.tranzicija: DONNAS (330m)
Donnas je na 330 m nadmorske višine, na 151.km, še ne na polovici njihove poti. Bilo je zelo toplo, tudi noč izredno topla, prvič da se nisva pokrivali z dvema ali tremi odejami. Toni je prišel kmalu po polnoči, pustila sem mu napakirano torbo s stvarmi, ki mi jih je naročil in se je sam zrihtal, saj tokrat nisem želela buditi Hani in jo sredi noči odvleči v hrupno okolje. Zjutraj ob šestih je potrkal na vrata kombija, vrnil torbo in nama dal lupčka ter po triurnem spancu šel naprej na pot. Ena izmed mojih nalog je bila tudi polnjenje ure, naglavne svetilke in rezervne baterije za telefon. Vse sva ob vsakem snidenju zamenjala in je vse baterije skoz imel polne. Sem pa težko dohajala polnjenje v avtu, ker je vožnja bila prekratka, običajno manj kot ena ura med postojankami. V Donnasu sem ostala cel dan in pri njih v hali polnila vse baterije, razen baterija na mojem telefonu je skoz bila max. na 20%, nisem imela časa polnit, zato sem prve dni bila bolj slabo dosegljiva in ažurna s podatki. Prva dna dni sem bila tudi precej obremenjena, časa sem imela sicer dovolj, ampak v kombiju je bil nered, ki ga nikakor nisem mogla urediti, Hani je plezala po celem kombiju, vse je bilo takoj v ustih in nisem je mogla puščat brez nadzora. Ogromno dela pa mi je predstavljala preskrba z mlekom, saj se Hani več noče dojiti odkar je imela štiri zobe (zdaj jih ima že 6) in me neprestano grize. Svoje mleko ji dajem po flaški, ker odkar je spoznala flaško, jo ziza nič ne zanima. Doma črpanje mleka ni težavno … na poti pa je bilo, umivanje črpalke in flašk, črpanje večkrat na dan v kombiju s pokrčeno glavo, saj je cela površina ena velika postelja, da ima Hani čimveč prostora za plezanje. Zjutraj sem spet jokala Toniju v telefon kako težko sama shajam s Hani, ampak da je zelo pridna in da bo vse ok, samo on naj ostane ok..v Donnas je namreč že prišel z žulji, saj so zadnjih 50 km imeli brutalnih, težek teren. Opoldne smo bili skupaj z ostalimi tremi mušketirji, Dejanom, Perojem in Kristijem. Hani je jedla krompirček od Kristija, jaz pa riž… počutila sem se najbolj sestradano od vseh in grozno, ker tekačem odžiram hrano, a do sedaj razen kruha, pršuta in sira še nič nisem jedla. 🙂 Pero je prijel Hani v naročje, takoj bil oblegan s strani fotografov, jaz pa prvič šla v miru na wc, sicer hodim z njo v naročju, ali če imam srečo, da je v vozičku, v tem primeru je pa to zanjo zelo zabavno in me z zanimanjem opazuje in se mi smeška. 🙂 Pot so nadaljevali skupaj. Midve pa počakali, da je bila naglavna svetilka čisto polna, medtem šli v trgovino in na kavo, potem pa naprej proti Gressoneyu, v območje pod Monte Roso. Pot do tja je bila grozna, Hani je neprestano jokala, ustavljali sva se na vsakih par minut, enkrat jedli, drugič se previli, tretjič se samo cartljali, četrtič je pa koma zaspala še za nadaljno uro, ko sva bili že sparkirani v Gressoneyu tik ob vhodu v tranzicijo spet, bravo mami! 🙂 Na svojo vožnjo in iznajdljivost s kombijem sem od vsega še najbolj ponosna.
4.tranzicija: GRESSONEY (1329m)
Spet na visoki nadmorski višini in je bistveno hladenje kot v Donnasu, noč bo spet hladna. Popoldne sva šli na kratek sprehod in zaželela sem si pico, a ostala zgolj pri pivu, saj še kuhinja ni obratovala, čakala pa nisem do večera. Hani se je spet vsem v lokalu smeškala in vsi so jo ogovarjali. Samo, da se dogaja, pa je vredu, z mamico je včasih dolgočasno, ker imam toliko misli kako poskrbeti za vse, da sem se z njo bolj malo ukvarjala. In potem imela slabo vest, da vse skupaj slabo obvladujem, na pol skrbim za Hani, na pol za Tonija, zase pa itak nimam časa… tuširala se nisem cel teden! 🙂 Ravno, ko sva zaspali, me pokliče Toni, naj grem do nekoga iz organizacije in vprašam za pot od ne vem kje do ne vem kje, ker je očitno obšel eno kontrolno točko in ne ve ali more iti nazaj in ali je sploh tam kontrola!? “Omg..saj se hecaš a ne?”, si mislim, kako pa naj to izvedem, Hani spančka v kombiju?! Res dirkam do nekoga, na srečo sem oddaljena zgolj par metrov, a ni mi všeč, da Hani puščam kjerkoli samo niti za sekundo. Spet mi vse dol pade in sem totalno slabe volje, ena ženska se pogovarja s Tonijem neskončno dolgo in itak nič ne rešijo, Toni je pa za brezveze naredil paniko, ker je kontrolna točka za katero je mislil, da jo je obšel, sledila malo naprej. Jaz pa skakala kot kura brez glave do svojega telefona in nazaj k Hani, zunaj je bilo pa tako mrzlo. Na tranzicijo je prišel sicer po planu, ob enajstih zvečer in si zaželel samo, da mu zmasiram noge. Oče nikoli ne bo imel takšnih skrbi z otrokom, kot jih ima mama, to sem sedaj dodobra dojela. Ob štirih zjutraj, ko se je Hani zbudila za mleko, sem jo položila v lupinico, spančkala je naprej, jaz pa peljala na naslednjo tranzicijo, v Valtournenche, kamor sva prispeli zjutraj še v temi in iskala sem tranzicijo kot zmešana, saj je mesto bilo ponoči popolnoma mirno, brez žive duše.
5.tranzicija: VALTOURNENCHE (1526m)
Sparkirala sem najbližje vhodu, tik pod lokom. Zjutraj sva iskali odprt lokal za kavico in jedle riževo kašico v zimskih jaknah, tako je bilo mrzlo jutro. Do naju je prišla ena punca, po imenu Letizia in me ogovorila, da se ne more načuditi, da sva sami v spremstvu in da sva zanjo zmagovalki TORa. 🙂 Odslej smo se večkrat srečevali in je malo animirala Hani, ona se ji pa skoz tako smeškala in vriskala od veselja. Bil je sonček, postajalo je zelo toplo in sem lahko v miru skuhala testenine in juho za Tonija, ni več imel idej kaj bi jedel, običajno sem mu pripravila veliko porcijo namočenih muslijev. Želela sem mu nasproti z vozičkom, pa naju je prezgodaj presenetil, prišel je ob enajstih dopoldne in se zadržal debelo uro. Najprej je šel pod tuš in oskrbet žulje, potem se najedel in napakiral ruksak, zmasirala sem mu noge. S Hani sva ga pospremili dokler je bil asfalt, nato pa smo se poslovili. Premalo je pojedel in od tukaj je šlo z energijo samo še navzdol, na žalost, pa tudi žulji so začeli ovirati pri vsakem koraku, bolela ga je peta. Od tukaj sem mislila v kamp v okolici Aoste, da bi tudi sama prišla končno do tuša in natočila vodo v prazen kanister z vodo za umivanje posode, pa je Toni nekako nakazal, da bi naju tudi v bodoče rad srečeval. Izvir tekoče vode sem našla v koritu ob poti in napolnila kanister, celo umila noge v koritu, tako da take potrebe po kampu več ni bilo.
6.tranzicija: OLLOMONT (1396m)
Popoldne sva prispeli na zadnjo tranzicijo na poti, v Ollomont, lep kraj, vendar nimaš kaj za početi, kot je rekla Tadeja Krušec, še lokalček je zgolj en pod šotorom in dobiš kavico v plastičnem lončku. Edini kraj, kjer mi je navigacija TomTom zatajila, fizične karte pa nisem imela. Nisem vedela, da morem iskati najprej Valpelino, ki vodi naprej do Ollomonta. Parkrat sem morala povprašati za pot, pa sem naposled le našla najin kraj. Tonija sem pričakovala okrog dveh zjutraj. Popoldne sem si prvič skuhala kosilo, testenine s pestom, v drugem loncu pa pogrevala vodo in Toniju oprala športne gate, ki jih je zmanjkalo in majico ter skušala do večera osušiti na soncu. Malo sva šli na sprehod v nosilki po njihovi trasi in zabijali čas do večera, zgodaj zvečer pa zaspali. Tonijev klic sem spet dobila po osmi uri zvečer, ko je Hani že spala in jo je zbudil (vsak večer je bilo isto), tokrat sicer ne po njegovi krivdi, prej pač ni bilo signala. K nama je pritekel šele malo pred osmo uro zjutraj, težava s peto je vse večja, zaloga z energijo na minimumu. Z njegovim prihodom v Ollomont je pričelo deževati. Napoved je bila, da bo do kakšnih štirih, petih popoldne deževalo in nato prenehalo. Toni mi je sporočil njegov plan. Želel je teči pod 100 ur, kar je to noč bilo izgubljeno, ne bo mu uspelo, zato mu je vseeno za rezultat, v prihod v cilj pa sploh ne dvomi, ostalo mu je zadnjih 50 km do Courmayeurja, kar mu bo vsekakor uspelo. Bi pa rad tukaj naredil večjo pavzo, vnesel 2000 kalorij, ker je čisto energetsko prazen in nima smisla da se vleče 20 ur do cilja, če lahko potem normalno odteče v naprimer 12ih urah. Pa še počakal bo, da preneha deževati, da ne bo v mokroti reskiral še dodatnih žuljev. Spet se mi je sesul svet. Kaj hudiča naj midve s Hani počneva še cel dan tukaj, v dežju, na blatnem parkirišču? Po tušu, oskrbi žuljev in masaži je Toni šel počivat, midve pa na kavo v pokrit šotor. Naročila sem še pečen krompirček in razmišljala kako naprej. Hani je zaspala v kombiju, jaz pa si šla umit zobe in opazila Tonija v šotoru kako leži in gleda na telefon. Najbolj me je presenetil glede zaspanosti, s katero na tekmi sploh ni imel težav. Ob tem pogledu mi je počil film. Če mene kaj vprašaš, bi se mu teh zadnjih 50 km moralo muditi na cilj, predvsem zaradi naju, pa četudi po vseh štirih. On pa na easy, zabijal čas, da preneha deževati (saj vem, prvotno je bilo predvsem jesti, jesti in vnašati kalorije, ampak to bi lahko tudi po poti, vmes verjetno). Ko se je Hani zbudila, sem jo pograbila in šla do Tonija pripravljena na vse, zaradi mene se lahko tudi ločiva. Precej sva se skregala, na srečo ni bilo skoraj nobenega v šotoru, dokler se le ni začel počasi pripravljati za nadaljevanje poti. Meni pa v potokih tekle debele solze, ki mi jih je brisala gospa iz Aoste, s katero sva se srečevali vse od prve tranzicije. Če Hani ne bi bila tako neproblematična, te poti sama verjetno ne bi zmogla in bila sem neskončno ponosna na najino punčko. Gospa je rekla, “like mother, like dauther”, jaz pa še bolj v jok. Ampak za dežjem je ponovno posijal sonček…Ollomont smo ob pol petih popoldne zapustili vsi v sončku, Toni po več kot osem urni pavzi, in tudi v mojem srčku je spet sijal sonček.
CILJ COURMAYEUR: (1224m)
Proti večeru sva prispeli v Courmayeur, naša začetna točka, skoraj isto mesto na parkirišču, po več kot štirih dnevih. Hani je kmalu zaspala, jaz pa po Tonijevem klicu napihnila balone in jih obesila po kombiju, saj bo očitno spet prispel sredi noči in zjutraj ne bo časa. Pred četrto uro zjutraj sem preparkirala kombi v center, ponoči to ni bilo težavno, da ne bo Toni imel daleč do avta. Še sredi noči sva ga s Hani čakali v mestu. Boga revica ni vedela za kaj se gre, a z nasmehom ljudem je nakazala, da ji pravzaprav ni hudega. Srček moj, moja zmagovalka!! Prihod v cilj sicer ni bil tako poetičen, nabit s čustvi, kot sem si zamišljala v mislih že doma, da bo. Toni je vprašal “Kako pa čemo it, a greva midve naprej, pa gre on sam v cilj, ali gremo skupaj, ali kako?” Ponovno mi je vse dol padlo.. očitno nisva z odliko opravili spremstva in si midve ne zaslužive priti skozi ciljno črto. Menda on ni mislil tako, kot je rekel, jaz sem pa tako razumela, kot sem slišala. 🙂 Vzdušje v cilju sredi noči ni enako kot čez dan, ko mrgoli navijačev. Ponovno je bilo treba potočit kako solzico, da smo se naposled lahko objeli in se imeli lepo. Toniju rezultat ne pomeni veliko (114 ur oz.4 dni in 18 ur), je pa zadovoljen, da je prispel v cilj in iz izkušnje se je veliko naučil, veliko pridobil. Če ne bi bilo poškodbe pete, bi pa čas lahko bil bistveno boljši. Je pa zadnjih 50 km pretekel tako kot si je zamislil, v dvanajstih urah, z lahkoto, saj se je na zadnji tranziciji dovolj regeneriral. Zadnji del je tekel boljše ali vsaj enako hitro, kot so tekli prvi tekači absolutno.
Hani naju je zjutraj zgodaj zbudila. Toni me pa že pošiljal na trening. Je rekel, da lahko grem tudi za cel dan, lahko me pelje v Ollomont in odtečem njihovih zadnjih 50km. Nekako mi ni dišalo, da gremo ponovno nazaj v Ollomont. 🙂 Sem bila čisto zadovoljna, da sem v hitrem tempu šla na njihovo zadnjo točko do Rif.Bertone in v klanec izdihala skrbi celega tedna. Noč je bila zelo mrzla, okrog ničle, zato smo se odločili, da naslednji dan pričakamo Peroja in Kristija, nato pa gremo počasi proti domu, ali vsaj spat na nižjo nadmorsko višino. V soboto popoldne, več kot 6 dni od starta, sem šla ponovno do Rif.Bertone, nasproti Peroju in Kristiju. Vsi smo potočili solzico ob snidenju, za njima je bila prava kalvarija, a sedaj sta tako blizu cilja. Skupaj smo šli zadnjih 800 višincev v dolino proti Courmayeurju, kjer sta nas pričakala moja dva sončka Hani in Toni. Vmes smo nazdravili in spili Stezičarja. Za pot sta potrebovala skoraj 150 ur, kar je tudi limit tekme! 461 tekmovalcev je prišlo v cilj, 401 pa je bilo odstopov. Toni je končal na 87.mestu, Tomaž in Pero pa na 451.in 452.mestu. Vzdušje na cilju je bilo odlično, veliko ljudi, le za Hani kar malo preglasno. Pero in Kristi sta si zaželela pečenega mesa in krompirčka. Družina Vencelj je odšla v trgovino, pripravila večerjo, nato pa se odpravila proti domu, na nočno vožnjo. Hani je spančkala, midva pa izmenično vozila malo naprej od Milana. Zjutraj nam je Toni spekel chapatije in skuhal kavico, pred nami so bile pa zadnje 4 ure vožnje do doma. Hani je potrebovala pavzo vmes, mamica pa to pavzo izkoristila za skok na Nanos.
Tor des Giants ni navadna tekma, ni enostavna tekma, niti se ne šteje v sekundah, minutah ali urah. Šteje se v dnevih in verjetno je bolj malo ljudi, ki v teh dnevih ne potoči kakšne solze. Za večno bo ostal v našem spominu, Toni pa že planira izboljšanje časa…pravi, da je še veliko rezerve! 😉 Tako krasnega vremena pa verjetno zlepa ne bo kmalu…
Čestitke vsem tekmovalcem, skoraj nepredstavljiv nam je vaš dosežek in bravo Hani, neverjetno hrabro je prestala to našo avanturo, vmes pa dobila še dva nova zobka. 🙂 <3
Hani je cel popoldan in naslednje jutro premetavala kamenčke in hodila naokrog praktično brez prestanka. Prespala je vso noč, ob šestih pa rutinsko vstajanje. Zjutraj smo se pejali proti Karlobagu in na Baške Oštarije.
Kakšni dve uri smo hodili skupaj, Hani malo v ruksaku, malo v vozičku, nato pojedli izvrstne kalamarje in pečen krompirček iz Tonijeve kuhinje v gozdu. Hotel s petimi zvezdicami! Solato – regrad in čemaž, smo nabrali sproti med pohajkovanjem. Čudovito smo se imeli in čas je čisto prehitro minil. Želim jima lahek in varen korak vse do cilja.
