Category: TekTonik

7. Tektonik ultra 2019

Par dni pred 7. izvedbo Tektonik ultra teka okrog občine Ivančna Gorica sem na facebook-u objavila spomin iz 3.Tektonika, ko me je Toni po zaključku dogodka zasnubil in dodala: “Po čem si bomo pa zapomnili letošnji Tektonik?”

3.Tektonik ultra, zaroka <3

Niti sanjalo se mi ni, da bom sama letos dogajanje spremljala le od daleč, saj sem se v sredo zvečer doma!!, dva dni pred začetkom močno zaletela z desnim mezincem v stol in zaradi premočnih bolečin ter otekline naslednji dan pristala na urgenci na slikanju mezinca. Slika je pokazala, da je kost dejansko počena, v mavčarni so mi imobilizirali prst in mi predpisali najmanj dvotedenski počitek. Seveda sem bila strašno potrta, predvsem zaradi tekaškega treninga, pa tudi zaradi Tektonika. Januarja sem opravila par dobrih treningov in bila na dobri poti, da bo to moj rekorden mesec po številu kilometrov. Kaj kmalu sem se vdala v usodo, se nehala smilit sami sebi in sprejela situacijo takšno kot je. Letošnji Tektonik bom pač opazovala od daleč in upala, da se bodo najini gostje počutili kar se da najboljše. Žal mi je bilo, da nisem mogla biti v družbi teh izjemno pozitivnih ljudi. Tudi moja mamica se letos ni mogla pripeljati k nam v Šentvid, da bi čuvala Hani, tako da mi je očitno bilo namenjeno, da bova vikend preživeli skupaj z mojo malo navihano princesko, ostali pa raziskovali stezice in poti okrog naše občine. Največja zahvala gre ponovno moji podporni ekipi iz SPP-ja, brez vajinega spremstva Tadeja in Ivo, bi bil Tektonik veliko bolj samooskrben! 😉 Hvala vama! <3

Ker sama nisem bila prisotna na trasi, bom objavila par zapisov prijateljev, ki so bili prisotni in so delili z menoj nekaj misli in spominov. Letošnje leto je celotno pot Prijetno domače (dobrih 100 km) preteklo 8 tekačev: Nataša Robnik, Pija Burja, Berny Čeplak, ter že drugo leto zapored: Marija Trontelj, Borut Rojc, Mateja Duh, Bogdan Duh in Aleš Mars.

finišerji vseh treh etap, čestitke!!

 

MATEJA in BOGDAN DUH

“Nebeško doživetje na 6. Tektonik ultra tekaškemu vikendu pred enim letom naju je privabilo v Šentvid pri Stični tudi letos. Na celotni trase se je po najini Garmin uri nabralo 105 km, 2711 višincev in 16 ur 54 minut. Več ali manj smo se trudili držati krožne poti Prijetno domače okrog občine Ivančna Gorica, le da smo se letos, predvsem prvo polovico trase 3. dne, bolj držali asfaltnih cest (ta del smo posvetili cestnim sotekačicam Nataši, Berny in Piji, pa tudi ostali se niso branili hitrejšega koraka po cesti, saj je bilo po stezicah od 10-20 cm nezgažene snežene odeje.) Vsak od udeležencev je prispeval svoj delež pri hrani in pijači, tako da smo s seboj prinesli vsak nekaj, večinski delež pa sta nam pripravila Toni in Katka.

1.Dan nas je pot vodila iz Šentvida pri Stični – mimo Doba – Brega pri Dobu – Temenice – Vrha pri Sobračah – Sobrače in nazaj v Šentvid pri Stični: 21,13 km, 462 višincev, 2 uri 56 minut

Skoraj se je ponovila vremenska zgodba preteklega leta, petkovo sneženje je dobro pobelilo pokrajino. Startalo nas je 12. Pot je bila raznolika, blatna, mokra, zasnežena. Tekaški korak je bil dokaj enoten, držali smo se v skupini. Večerno druženje smo podaljšali v nočno kramljanje in v zgodnjih jutranjih urah okoli pol dveh legli k počitku. Na voljo so nam bili tuši, topel čaj, aperitivi, pivo in prenočišče. V klubu Tektonik so poleg naju dveh prespali še Borut, Aleš, Marija, Bogo, Nataša, Berny in Pia (slednje tri smo poimenovali »cestarce«, ker vse obožujejo tek po asfaltu).

2. Dan smo se na start odpeljali do vasi Krka, nato pa nadaljevali mimo Kala – Ambrusa – Kamnega vrha pri Ambusu – Drašče vasi – Zagradca – Kitnega vrha – Lučarjevega Kala – Glogovice do Šentvida pri Stični: 41,17 km, 920 višincev, 6 ur 44 minut (bila sva v zadnji skupini, mnogi so pritekli dosti pred nami)

Start ob 9h, zbralo se nas je 23 tekačev, nekaj novih obrazov. Kmalu se je pokazalo, da bo tokrat manj homogenosti v skupini, tako so jo hitrejši odtekli naprej, počasnejši pa v svojem lahkotnem pogovornem tempu. Tudi tokrat so nam pripravili dva bogato obloženi okrepčevalni postaji v Korinju in v Drašči vasi. Domačini so nas bogato pogostili z domačimi dobrotami, hrano in pijačo. Naprej nas je pregnal mraz, sicer bi se tu lahko zadrževali še pa še. Večerne ure so nam popestrili Tomaž s prikazom posnetkov s Tor Des Geant,
Žana in Petra sta predstavili treking v neposredni bližini Mount Everesta,
Matjaž pa je predstavil svojo izkušnjo z Oman desert ultra. Mi2 sva se ta večer poslovila od druščine okoli 23h, nekateri so vztrajali do enih zjutraj.

3. Dan smo ponovno startali v Krki in nadaljevali mimo izvira Krke – Znojil – Muljave – Zavrtače – Polževa – kriške vasi – Višnje Gore – Gor. Brezovega – Obolno (776 v m) – Metnaj – Stična – Šentvid pri Stični: 42,91 km, 1329 višincev, 7 ur 14 minut

Nedeljsko etapo smo popestrili s srečanjem s policaji v Ivančni Gorici, ki so nas ustavili v kombiju, v katerem nas je bilo 10 (2 preveč), neprivezani…. Policaj je dobrodušno predlagal, da se vrnemo na v Šentvid in 2 tekača odložimo, mi pa smo predlagali izstop dveh tekačic, ostali pa nadaljevali z avtom. Prostovoljno sta se žrtvovali cestni tekačici Nataša in Berny, ki sta tako dodatno za ogrevanje odtekli cca 2 km. Toni se je po tem, ko je nas ostale izkrcal v vasi Krka, vrnil po njiju. Na startu se nas je zbralo 13 tekačev, tokrat smo bili homogena ekipa, hitrejši so se prilagodili počasnejšim na račun druženja in imeli smo se resnično lepo, sanjsko. Zadnji dan nas je nagradilo vreme z jasnim nebom in sončkom ter čudovito zimsko zasneženo idilo, o čemer pričajo številne fotografije. Celotno traso nas je zaključilo 8 tekačev: Marija, Nataša, Berny, Pia, Borut, Aleš in mi2.

Številna nova poznanstva, življenjske zgodbe in izkušnje sotekačev, naju vedno navdušujejo in jima zelo rada prisluhneva. Tekom celotnega vikenda se je čutila pozitivna energija, ki je izžarevala iz vsakega udeleženca. Številni humorni vložki so dopolnjevali vzdušje. Skratka nebeško in nepozabno! In vsa dobra energija se naju še kar drži, občutke in doživeto skrbno hraniva v najinih srcih. Srčna hvala organizatorjema Katki in Toniju, podporni ekipi Tadeji, Ivu in ostalim, oskrbnikom okrepčevalnic, sotekačem, … in policajema. 😉”

TADEJA KRUŠEC

“Tektonik: tako sproščene in harmonične družbe, pa še ne v skupinskem teku. Energija je bila top, vzdušje je bilo neopisno veselo. Narava vsa v belem, lepi pogledi, trasa glih prav razigrana. Zelo so me navdušile okrepčevalnice, lično postrežene domače dobrote, za vse je bilo poskrbljeno, domačini neverjetno prijazni, toplosrčni,… Lepo smo bili nagrajeni s snegom, ki nam je dočaral zimsko pravljico. Prav uživala sem, kar se tudi vidi na fotografijah 😍. Bi si dala ene 24, ne pa 42 – vsaj po slikcah.” (Tadeja je naslednji dan praznovala 42.roj.dan)

BORUT ROJC

“V petek malo pred 17, kot zadnji pridrvim v Šentvid in zgrožen ugotovim da je moja “postelja” zasedena….”cestarke” so okupirale naš standardni plac pod plezalko , nič hudega, placa je dost
1. dan Ob 17h se začne huronsko odštevanje Tonija in štartamo 1.etapo. Presenetljivo neverjetno uživam, čeprav je pretežno tekaška. Po slabih 3 urcah smo v cilju in začne se hidracijski del druženja Polno smeha in zadovoljstva in hitro je ura pol dveh, ko je treba spat.
2.dan Zjutraj nam naša mama skuha eno malo džezvico kofeta ( 4l ziher ) in ob 9h štartamo izpred cekve na Krki, kjer nas pričakata tudi pustolovska prijatelja (končno).
Ta etapa je veliko bolj hribovska , saj do konca dneva premagamo 1200 višincev in 42 km, smo utrujeni in veseli, no veseli so drugi, jaz sem pa utrujen , zanimivo je to da smo porabili do minute isto časa kot lani
po tuširanju je na vrsti klasični sobotni del z zanimivimi potopisi, najprej Kristi z TDG. Bravo še enkrat, padel sem not in hodil s tabo(vami) še enkrat . ; nato Cici in Mucki z Himalajo…..čudovito !! in na koncu še Prjatu Princ, ki je predstavil Oman tako, da bi šel najrajš kar takoj tja
Ob hidraciji je hitro ura že jutri in treba je spat.
3. dan Zjutraj so noge že močno telečje in potrebno se je razmigat, da zalaufamo mašine, spet prileti naša mama z piskrom kofeta in kmalu odpeketamo na štart. Prijazni policist nas ustavi in opozori da nas je pa le mal preveč v kombiju in cestašici se javita da peš nadaljujeta pot ..no okol pol desetih končno štartamo in ob krasnem ampak zelo hladnem vremenu kilometri kar letijo. Precej hodimo, še več se smejimo in zabavamo. Ob novozapadlem snegu res postanemo zopet otroci.
Hitro mine tudi ta etapa in veseli si pademo v objem.
Poudaril bi, da kljub temu, da so bile zraven res odlicne tekačice, da smo vseskozi tekli in hodili v skupini, beri, so bile uvidevne z mano. In, ceprav same sebe imenujejo cestačice, lahko zagotovim da so cist taprave trejlarke.
In nenazadnje je treba omenit Tadejo in Ivota, nepogresljiva in odlična sta, brez vaju bi nekaj manjkalo. Madona, kolk bi še lahko pisal…..bil je to moj najboljši Tektonik tek ❤️
Hvala tudi za finišerska darila. ” (…, ki sta jih prispevala občina Ivančna Gorica ter klub Tektonik)

PUSTOLOVEC RAJD – JANEZ KOROŠEC (2.etapa)

“Že prve minute traila smo se tolkli po glavi in se spraševali, ja pa kje smo bili zadnjih sedem let, odkar že obstaja tale čarobna tekaška zgodba v zasanjani zimski dolenjski pokrajini – Tektonik ultra trail. Takih stvari se ne zamuja! Prijazen, smeha poln, sproščen tek v odlični družbi. A kilometraža je čisto prava, desetine kilometrov, brez pardona…, razmere tudi, zimske, take da ti nasuje snega za vrat, da vriskaš!  Must go! Evribadi!
Tek je seveda absolutno samooskrben in tekmovalci so popolnoma prepuščeni lastni iznajdljivosti, razen da so, čisto slučajno, tam okoli bogate okrepčevalnice na 10km s prijaznimi domačini… in se tu pa tam pojavi pred teboj kombi z napisom Tektonik, ali celo pravi bivalnik

 

Petek, 1. etapa

Sobota, 2.etapa

Nedelja, 3.etapa

Read More

6.TEKTONIK ultra 3-dnevni tek

Aleš, Borut, jaz in Marko smo v celoti končali vse tri etape
Tektonik ultra, ki se že tradicionalno odvija 6. leto zapored, naju s Tonijem vsako leto spomni na najino obletnico, na dan, ko sva se spoznala. Prva leta smo tekli več po asfaltnih cestah in v treh dnevih/etapah pretekli 124 km. Zadnja tri leta se pa držimo krožne poti Prijetno domače okrog občine Ivančna Gorica, ki povezuje 12 krajevnih skupnosti in je v celoti markirana, ter se izogiba asfaltnim cestam. Dogodek je bil prvo leto prelomen ne samo zame … stkale so se čudovite prijateljske niti, ki se iz leta v leto tkejo naprej. Marsikdo od nas se je takrat prvič srečal s tako dolgim tekom in se v prihodnosti navdušil za še daljše razdalje. Vsako leto se nas zbere več, a število sploh ni pomembno .. kajti kdorkoli pride na Tektonik, je ena sama poosebljena pozitiva. 
Letos morem najprej izpostaviti mojo mamo, brez nje ne bi bilo tako enostavno in brezskrbno. Še preden sem ji povedala za letošnji Tektonik, se je že sama ponudila, da bo cel vikend čuvala Hani (razpis je videla na facebooku), da bova midva lahko brez skrbi. Hvala mamica! <3
Vremenska napoved je v začetku tedna bila zelo slaba. Na srečo se pa je iz dneva v dan izboljševala in na koncu lahko rečem, da smo imeli perfekten vikend! 
PETEK 19.1., Šentvid pri Stični – Dob – Temenica – Sobrače – Šentvid pri Stični: 21 km, 500 višincev
Petkovo popoldansko deževje se je malo pred začetkom Tektonika prevesilo v močno sneženje. Start prve etape je tako bil prav zimski, trasa že skoraj v celoti pobeljena. Startalo nas je 13, pričakovala sva jih precej več, a so priznali, da so se ustrašili vremena. Ker je Toni imel še nekaj priprav v klubu in je želel biti na okrepčevalnici v Sobračah, je zadnji trenutek mene zadolžil za navigacijo. Malo sem bila nepripravljena, a na srečo so me reševali aplikacija Oruxmaps ter Tonijev nečak Luka s prijateljem. Takoj v začetku sta potegnila naprej, z nami bi jima bilo prepočasi in nam tako puščala stopinje ter v snegu narisane puščice za pravo smer, kar nam je zelo olajšalo nočno navigacijo. Bilo je krasno, Bogdan in Mateja sta rekla NEBEŠKO! Sneženje je naredilo tisto piko na i, da nam bo prva etapa ostala v res lepem spominu. In kasneje je marsikomu bilo žal, da se je ustrašil vremena in ni bil z nami. Tudi večerna analiza je bila uspešna, letos sva dodela samooskrbo v smislu preskrbe s pijačo .. naložen hladilnih mrzlega pira je lahko vsak uporabljal samooskrbno .. kadarkoli in koliko koli. 🙂 Tonijev slogan “nikol še nismo šli, ne da bi še enga spili” je povzročil, da smo se ob enih zjutraj komaj poslovili. Katja in Andrej sta prespala v avtodomu, Borut, Marko, Aleš, Bogdan in Mateja pa v klubu. 
SOBOTA 20.1., Krka – Ambrus – Zagradec – Šentvid pri Stični: 42 km, 1200 višincev
Pri nas se nikoli ne ve koliko nas bo in zmeraj kdo preseneti še zadnji moment, tako da smo zjutraj spet zamujali na start. Ob devetih smo se komaj zbrali v Šentvidu, se natrpali v avtomobile in se odpeljali na start v Krko. Teškya smo strpali v prtljažnik na gajbo, na sedežu za tri osebe, jih je bilo 5, a nekako celi in varno smo po desetih minutah vožnje prispeli na Krko. Pričakovala sta nas še Bogo in Marija. Zbralo se nas je 25 tekačev, krasna pisana druščina. Še obvezna skupinska slika  ob tabli krajevne skupnosti ter gasa. Imeli smo bolj oblačen dan, čeprav so poročali, da je malo višje nad nami že sončno. Tonijev oče se je že vrnil iz vsakodnevnega pohoda na Pristavo, da nas je lahko zapeljal na start. Bilo je idealno za tek. Za nekatere je bil tempo prepočasen, za druge prehiter .. tako pač je v večji skupini. Brane Mišmaš nam je zrihtal dve krasni okrepčevalnici, eno v Korinju, drugo v Drašča vasi ob Krki in ob tako bogato založenih mizah enostavno nismo mogli hitro naprej. Ob štirih popoldne smo prispeli na cilj v Šentvidu. Pred hišo me je čakala moja mala princeska, da sem jo vsaj malo videla. Čisto zadovoljna je bila z babi, ni bilo videti, da me kaj pogreša. Hani je zelo zgodaj zvečer zaspala, saj čez dan skoraj ni zatisnila očesa, mi pa nadaljevali z samooskrbnim režimom … polno obloženo mizo dobrot, nekateri so tudi pekli (ponovno moram izpostaviti svojo mamo, ki nam je spekla božansko prekmursko gibanico in jabolčno pito) ter polnim hladilnikom piva. Zvečer smo bili precej utrujeni, a kljub temu sledili Damjanovi predstavitvi o Medeiri ter Diagonali norcev Matjaža in Helene. Večer se je zaključil z ogledovanjem prekrasnih slik iz Nove Zelandije, kjer sta eno leto živela in potovala Marko in Nataša. Čeprav je veliko bilo govora o našem sloganu “nikol še nismo šli , ne da bi še enga spili”, smo se vseeno morali okrog enajstih zvečer posloviti,  naslednji dan nas čaka še ena dolga etapa…
NEDELJA 21.1., Krka – Muljava – Višnja Gora – Metnaj – Stična – Šentvid pri Stični: 40 km, 1400 višincev
Zadnjo etapo so strpali mene (oz.sem se sama) v prtljažnik in ponovno smo se odpeljali na Krko na start. Zbralo se nas je 14 tekačev, nekaj meni novih obrazov. Vzdušje je bilo super, skoz smo se pogovarjali in se spoznavali. Kot bi mignil, smo po skoraj dveh urah bili v Višnji Gori, tako se je vsaj zdelo meni, kjer bi nas naj čakala okrepčevalnica. Toni je prišel minuto za nami. 🙂 Sledil je najlepši del poti – ob reki Kosci in Poti dveh slapov. Če smo v petek imeli zimske razmere, je v nedeljo vse dišalo po pomladi … na letošnjem Tektoniku smo imeli vse! Na zadnji etapi je bilo nebo brez oblačka, božansko lepi razgledi na naše Alpe ter zvončki, ki že kukajo iz zemlje. Na srečo sta punci, bolj cestni tekačici, ki sta prvič bili na kakem trailu, zelo uživali. Ob Kosci je bilo tudi precej blatno. Na naslednji okrepčevalnici, na 24-em km je Toni popravil svoje spremstvene napake in pripravil tako luštno okrepčevalnico s pestro ponudbo hrane in pijače, nam skuhal kavo, pripravil stolčke za počitek, da smo ponovno težko šli naprej. Današnji dan je bil na izpadanje in tukaj jih je dejansko nekaj izpadlo .. tisti, ki so že v štartu šli na krajšo razdaljo. Na žalost sta nas zapustila tudi Bogdan in Mateja, ki sta bila z nami vse etape, pretekla sta skupno skoraj 90 km. Čudovita sta! Nadaljevalo nas je še samo 7. Na Pristavi smo bili dogovorjeni za naslednjo / zadnjo okrepčevalnico, a kombija spet nikjer nisem videla. Kličem Tonija in ves presenečen: “Pa ne mi rečt, da ste že na Pristavi!?” Ponovno smo ga prehiteli .. biti v spremstvu res ni lahka stvar! 😉 Borut je rekel, da je letos veliko lažje pretekel vse tri etape in na koncu smo se pogovarjali, da sploh nismo preveč utrujeni, čeprav smo v treh dneh pretekli/prehodili dobrih 100 km in 3000 višincev. V tako dobri družbi je vse lahko. Zelo me je veselilo, da so vsi, ki so ta dan tekli, a nehali na 24-em km, počakali v klubu na nas, da smo skupaj zaključili že 6. samooskrbni Tektonik. In z nami je končno bila tudi moja mala princeska, saj je moja mami morala na dolgo pot v Radence.   
Ja, meni je bilo nebeško cel vikend! Hvala vam dragi prijatelji za ponovno nepozabno dogodivščino na Dolenjskem in uspešno izpeljan 6.Tektonik ultra! Se vidimo prihodnje leto!
POROČILO Katje Drobež TUKAJ
START 1. ETAPE, Šentvid pri Stični

START 2. ETAPE, Krka

Ciganov vrh 731 m

Ambrus
1. okrepčevalnica Korinj

2. okrepčevalnica Drašča vas

ob Krki
Zagradec
Kitni vrh
Češpljeva dolina 🙂
START 3. ETAPE, Krka
Višnja gora
po poti dveh slapov
hlajenje piva
okrepčevalnica

Metnaj
CILJ, Šentvid pri Stični

30

umetnina tridesetih ljudi! <3
V soboto sem praznovala 30 let. Že zjutraj me je presenetil tast z dvema litroma žganja, zaprašena in zastarela, iz leta 1985. Nato sva hitela v Ivančno Gorico, kjer smo se dobili s prijatelji, z namenom da skupaj pretečemo 30 km po okoliških stezicah. Vreme je bilo prekrasno in čeprav smo bili zelo mešana druščina, različnih zmogljivosti, sem zelo uživala. Ivančna Gorica – Gradišče – Pristava – Obolno – Sela – Stična – Ivančna Gorica. S Petro sva na koncu malce podaljšali pot in tako edini pretekle polnih 30 km in 920 višincev. V klubu ni bilo še nič pripravljeno za party, punce so mi priskočile na pomoč in skupaj smo pripravili pravo pojedino. Toni je pa poskrbel za degustacijo najinih različnih zvarkov, s Čelkarjem (temno pivo) v ospredju.
Moja želja je bila, da gostje naslikajo sliko zame – vsak od prisotnih (po naključju jih je bilo 30+midva z možem) je naslikal neko malenkost. Kot končni izdelek je proti jutru nastala slika, prikazana zgoraj. Presenečenj je bilo veliko, a najbolj so me šokirali tekači s startno številko za UTMB, 170 km dolg tek okrog Mont Blanca avgusta prihodnje leto. Za trenutek sem pomislila, da je prava in da bom preskočila žreb ter sem avtomatsko noter. Seveda je vse skupaj samo štos, to nakazuje tiskarski škratek, ki mi je v desnem spodnjem kotu menjal spol. V dodani torbici so bili zbrani denarčki, da si prijavo na UTMB vseeno lahko privoščim, je pa največ odvisno od žreba, ki bo v začetku prihodnjega leta. 
Hvala vsem za rojstnodnevne želje, za presenečenja, za družbo ter nepozaben dan!! <3

proti Gradišču

proti Pristavi
Viridina cerkev in razgled na Kamniške

Obolno

vrhunska okrepčevalnica Mateje
Stična in Gradišče v ozadju, krog je sklenjen.
Čelkar, temno pivo

Leonov pečat na slikci

žganje letnik 1985

nastajanje ….
VOK kuhinja in šefe

drugo leto pa na 170 km in 10.000višincev 😉

limited edition 1985, Radenska <3<3<3
priča ve kaj me bo razveselilo … še balonov!!! 🙂
treba bo več trenirat in manj žurat!;)

3. Tektonik ultra 124

Zanemarila sem svoj blog. Zadnja objava je bila v prvih dneh meseca novembra. Ampak imam tehten razlog. Poškodba, ki sem jo staknila na “Istra v vašem srcu” na polovici proge (verjetno je pa posledica hribovske ture na zasneženo Mojstrovko v istem tednu), je čisto ustavila moje gibanje. Gibanje mi pomeni življenje. Če ne tečem, sem ena navadna tečka, le na pol živa. 😉 Sem pa na letošnjem Tektoniku ultra 124, ki je potekal že tretje leto zapored v začetku januarja, dobila nov razlog za pisanje blog posta, čeprav tokrat poti nisem pretekla, temveč tekače spremljala z avtom. Sicer tudi s to objavo zamujam za dober mesec. Ampak če ne bom nekaj začela pisati, bodo moje Rozince ostale čisto pozabljene.
Moj support na Tektonik-u, vsaj prvo etapo, ni prišel ravno do izraza, saj sem v prtljažniku vozila  gajbo Stezičarja. PIKA. Nobenega čaja, piškotov, karkoli, kar se za okrepčevalnico spodobi. Zgolj pivo, bil je pa precej hladen večer! Prihitela sem direktno iz službe in niti nisem imela časa karkoli pripravljat, ljudje so se pa kmalu po četrti uri začeli zbirati v klubu. Na okrepčevalnici nekje na polovici poti sem šele dojela, kako hudo sem ga pobiksala – prvi, ki so šli mimo mene (Žiga X Gombač, Luka in njegova dva prijatelja…), noben od njih ne pije alkohola…grrrr… biti support sploh ni enostavna naloga! Morda je celo težja, kot pretečt določeno razdaljo. Zasekirala sem se tudi za Tadejo Krušec, ker je jo je zelo zazeblo in zgubila je ekipco ter tekla sama. Ampak jo je Ivan pogrel z vročim čajčkom. In vsa sreča, da je bil Ivan z menoj, saj sem s kombijem nasedla na poledenelem snegu sred hriba na Polževo in me je rešil iz te godlje.
Se mi je pa en kamenček odvalil od srca prav na tej glavni okrepčevalnici, saj sem videla, da se imajo vseeno fajn, čeprav so nekateri nevede začrtali malo drugačno pot, kot je bila mišljena. Po zaključku teka smo se dobili v klubu pri Toniju in sproščeno klepetali. Večer je bil namenjen Tonijevemu rojstnemu dnevu, ki ga je imal 4. januarja. Bi se spodobilo, da bi ga presenetila vsaj s tortico, kot sem ga zadnji dve leti, a je slučaj nanesel, da je on, kot že ničkolikokrat doslej, presenetil mene. Od sile je ta moj fant! 😉 Ta dan so pretekli 22 km, čemur je sledil večer ob narezku, slaščicah, dobri glasbi, druženju in Stezičarju. Pridružila sta se nam še Maja in Iztok, kasneje tudi Boris, tako da smo bili res pestra super druščina.
Žiga X Gombač nas je nek trenutek večera, preden se je odpravil domov, vse pozval k posluhu in se zahvalil za druženje med tekom in za nova poznanstva. Med nami, tekači, se mi zdi, da je zmeraj super vzdušje. Takšni smo, pozitivci! 😉 Z enim ušesom sem poslušala njegov govor, in šele ko je iz vrečke potegnil neko knjigico A4 formata, na platnicah katere sem zagledala sebe, sem se šele zavedla, da gre za neko resnejšo stvar, kot je samo zahvala, da smo se skupaj zbrali na teku. Vsak izmed nas piše neko posebno zgodbo, tole tukaj je bila moja zgodba. Besedo je predal Toniju in pozval mene, da se mu pridružim bližje. Toni je razložil, da gre za tiskano verzijo mojih blogovskih zapisov. Prva stran se začne s Tektonik ultra 124 januarja 2013, ko sva se spoznala in se zaključi z zadnjim mojim blogom, sončnim vzhodom na Stenarju, novembra 2014. Prebral je par stavkov, besede so se mu zatikale, zato je predal knjižico in besedo meni. Na tem mestu moram omeniti, da me je njegovo dejanje tako ganilo, da nisem mogla več zadrževati solz. Teden je bil izredno težak. Tako v službi, kot doma. Mogoče so zaradi tega še bolj popustili ventili. Solze so kar lile iz oči. Spomnila sem se trenutka po božični večerji, ko sem slučajno brskala po najinih skupnih slikicah po blogu in izrazila željo, da bi raje najine prekrasne spomine imela nekje natiskane v en fascikel, da bi lahko večkrat prelistala in obujala spomine. Veliko lepih trenutkov sva že doživela skupaj v teh dveh letih najine skupne poti. Prebrati sem morala nekaj iz knjižice: “Pa dej kar na zadnji strani začni!” reče. Na zadnji strani je pisalo:
9. – 13. januar 2015
3. Tektonik ultra 124
Toni vpraša Katko: “Katka, bi se poročila z mano?”.
Zaprla sem knjigo in v tistem šoku sploh ne vem kako sem reagirala. Žiga je edini vedel kaj se bo zgodilo, Toni mu je zadnjih par km teka do cilja razkril in ga vprašal če bi mu pri tem kako pomagal. 🙂 Zato je tudi nastala slika odspodaj. Toni je pokleknil pred menoj in iz majhne rdeče škatlice se je svetil prstan z diamantkom. Ponovil je stavek iz zadnje strani knjige. Omg. Kaj takega še v sanjah nisem pričakovala. Vsi so si oddahnili, ko sem rekla: DA 😉
Tudi ostali so bili ganjeni in happy za naju. Ves preostali vikend je bil zame v znamenju neke čustvene emocionalnosti in topline. Škoda, da nisem bila z njimi med tekom. Smo pa sobotni dan uživale s puncami v suportnem kombiju in je bilo res prima! V soboto sta se nam pridružila še Inot in Mitja, ter Simon in Leon okrog poldneva, v nedeljo pa je bila že slabša vremenska napoved in so tekli samo Toni, Brane in Boris. Brane je bil edini, ke je v celoti pretekel vse tri etape. Bravoo!! Vtisov je bilo preveč, da bi se spuščala v detajle, meni se je itak cel vikend in še naslednje dni vrtel samo okrog zaroke. <3 
Preživela sem nepozaben vikend. S Tonijem se vam vsem prisotnim zahvaljujeva za družbo. Posebej sva pa vesela, ker vam je bil tako všeč najin Stezičar! 😉

Foto: Žiga X Gombač
<3
knjigica blogovskih zapisov

Krožna pešpot PRIJETNO DOMAČE v enem dnevu

markacije krožne poti PRIJETNO DOMAČE
V četrtek 1. maja, na praznik dela sva s Tonijem pretekla krožno pot Prijetno domače, okrog občine Ivančna Gorica. Okrog občine smo tekli že dvakrat, na Tektonik ultra 124 prvi vikend v januarju 2013, kjer sva se s Tonijem tudi spoznala. Letos istega termina smo zadevo ponovili, v treh dneh smo ponovno etapno pretekli 124 km, v spomin na lanskoletni nepozaben vikend. Krožna pot Prijetno domače je bila povsem drugačna izkušnja, saj je speljana predvsem po planinskih poteh. Zaradi večkrat vnete pokostnice se v zadnjem času izogibam asfaltnim cestam. Izziv sva vzela za trening, z zavedanjem, da sva tako blizu doma, da se lahko kadarkoli ustaviva, če bi bilo karkoli narobe. Bila je dobra izkušnja za prihajajoče tekaške dogodke: junija sem prijavljena na Lavaredo ultra trail – 119 km po Dolomitih, konec avgusta pa UTMB – 100 km okrog Mont Blanc-a. 
Krožna pot je povezovalna pot med dvanajstimi krajevnimi skupnostmi občine Ivančna Gorica. Temelj predstavlja dvanajst informativnih središč s tablo turistične infrastrukture občine ter unikatno izdelana klopca v neposredni bližini.  Ta središča so mi nedvomno pomagala k lažjemu dosegu cilja, saj sem si celotno pot, dolgo dobrih 100 km, razdelila po etapah. Cilj je bil vsako naslednje mesto z žigom, in ne zgolj končni cilj, ki se je zdel tako neskončno oddaljen. Razdalje med krajevnimi središči so bile dolge od 5 – 17 km. Najkrajša je bila smer Muljava – Krka (4,9 km), najdaljša pa Metnaj – Višnja Gora (16,9 km). Za to pot sva se odločila praktično zadnji dan, prvotno sva nameravala na morje, a je bila precej slaba vremenska prognoza. Priprave so bile temu primerno bolj površne in sva pozabila na kartonček za zbiranje žigov. Sva se pa zato pri vsaki tabli slikala v dokaz! 😉 Štartala sva pozneje, kot sva nameravala, sem pozabila vključiti budilko. Na srečo me je notranji bioritem prebudil 15 minut pred šesto zjutraj. Ohjoj: “Čez 15 minut je štart!” 😉 Seveda se nisva obremenjevala s časom. Končno imam prost dan, kdaj se bova vrnila domov naju pa tudi ni skrbelo, imava dobre naglavne svetilke in ostalo potrebno opremo za tek ponoči. Informativni izračun je pokazal, da bi lahko za vseh 100 km s krajšimi postanki vred potrebovala 14 ur. Štartala sva doma, v Šentvidu pri Stični. Po dveh pretečenih kilometrih se Toni vrne nazaj domov in mojo pasno torbico zamenja za tekaški nahrbtnik – tega sem vajena, pasne torbice pa ne in bi me samo živcirala celo pot zaradi opletanja sem in tja. Toni tako preteče dodatne 4 km. Ob pol osmih zjutraj končno zares štartava s celodnevnim tekaškim popotovanjem, z najino tekaško dogodivščino izpred domačih vrat. Iz Šentvida do naslednje postojanke pri Turistični info točki Stična, blizu najstarejšega samostana na današnjem slovenskem ozemlju (ustanovljen leta 1136), je 5,2 km. Do Turistične kmetije Grofija se precej loviva glede poti in parkrat zgrešiva. Nadaljujeva do izvira Virskega potoka, kjer je menda bila prva najdena človeška ribica. Pot naju vodi do Stične, kjer se že zbirajo pohodniki prvomajskega Romanovega pohoda. Od Stične naprej nama šele dobro zalaufa, ta etapa je dolga 6,8 km. Tečeva po znani poti na Gradišče (519 m) in naprej proti Pristavi (658 m). Po krasni gozdni poti od cerkve Sv. Lamberta naprej prispeva do najine 3. turistične info točke – Metnaj. Nadaljujeva do naslednje info točke, ki je tudi najbolj oddaljena, in sicer 16,9 km – do Višnje Gore, čez Obolno, kjer srečava pohodnike Romanovega pohoda v najini nasprotni smeri. Do tu so se prepletale Lavričeva, Romanova in Viridina pot, tik pod prekrasnim vrhom Kucljem (748 m) pa sva se pridružila še Poti dveh slapov, ki naju je pripeljala vse do Višnje Gore. V Višnji Gori imam malo psihične krize. Razmišljam, da se bo težko še ponovila tako krasna pot, kot sva jo imela do sedaj. Za nama je šele 30 km (Toni pravi, da ŽE 30 km ;)), še ne tretjina poti, cilj se mi zdi neskončno daleč. Tudi vreme se začne malo spreminjati, iz jutranje sopare in že skoraj vročega dneva nastane oblačno nebo, začne grmeti in pade par kapljic dežja. Pašejo mi vzponi, da me ne zebe. Pred točno enim mesecem sem se preselila k Toniju v Šentvid. Moram priznati, da sem prve dni prav pogrešala Rožnik, kjer sem brezskrbno tekla. Tukaj me je enkrat napadel petelin, drugič pes, tretjič sem se zgubila in vaščane spraševala po pravi poti. Ta tekaška izkušnja mi je pokazala toliko novih možnosti in me navdušila nad Dolenjsko. 
Iz Višnje Gore nadaljujeva po Jurčičevi poti – proti domačiji Josipa Jurčiča v Muljavi (10,2 km). Pri Hotelu Polževo naju pozdravi Tonijev oče, ki prikolesari mimo. Zmenimo se, da se dobimo v Dobu, enkrat proti večeru. Po levem robu smučišča se vzpneva do cerkvice Sv. Duha (630 m). Pot je čudovita, vzameva si čas za video posnetke, za slikanje. Polovica poti proti Muljavi teče v dolino, dobim novo svežino v noge, povrne se optimizem. Zgolj 4, 9 km naju loči iz Muljave do izvira Krke ter Krške jame. Prečkava visoko zaraščen travnik, tako da si z nesigurnostjo v pravo pot spet malo popestriva tekaško popotovanje. 😉 Krožna pot Prijetno domače je v celoti markirana, vendar ne tako dobro, da ne bi parkrat zašla. Če si pohodnik, imaš več časa za opazovanje, med tekom se ti pa hitro zgodi, da kakšno markacijo spregledaš. Toni je imel gps sled poti, brez katere ne bi tako gladko prišla skozi, že itak sva zgrešila 2 km na celi razdalji. Iz Krke do Ambrusa, oddaljenega 10,9 km poteka zelo dobro markirana pot. Izbereva krajšo in lažjo variano, ki pa je letos tudi uradna pot – ob Krki in ne na Ciganov Vrh (731 m) – le-ta je najvišji vrh na poti Prijetno domače. V Ambrusu imava daljši postanek za malico, Toni natoči vode na bližnjem pokopališču. Postanki nama vzamejo tudi več kot 20 minut, čeprav se vsakič sprašujem, kam neki je šel ta čas? Zdi se, kot da je minilo le 5 minut. Iz Ambrusa naju vodi prekrasna gozdna pot proti Zagradcu. Ta del se mi kar vleče, odsek je dolg 16 km. Greva tudi mimo Valične vasi, kjer nas je letos sodelavka Nina letos na Tektonik ultra 124 pričakala s kamnito mizo obloženo z domačimi dobrotami. Naposled enkrat le zagledava najino 7. turistično info točko – Zagradec. Bližnja soseda nama natoči sveže vode. Ponudi nama tudi malico, vendar sva s hrano dobro preskrbljena, Tonijev ruksak je težek 6 kg!  Sledi naslednjih 10,6 km do Doba, kjer naju čaka support, Tonijeva mama in oče. Ne vem od kje imam energijo, ta del poti tečem z največjo lahkoto. Toni ima pa malo krize in me skoz ustavlja, predvsem teža ruksaka in premalo zaužite hrane sta vzrok. Menda tečeva po območju medvedov, a imava srečo tudi na tem področju – nobenega ne srečava. V Dobu, po 85-ih km se počutim fantastično, le žulj na desnem podplatu me precej boli. Od doma sva oddaljena zgolj 3 km, po cesti, a najina pot gre še malo naokoli. Obiskati morava še dve turistični info točki – Temenica (5, 7 km) in Sobrače (6, 1 km) ter nazaj do Šentvida. Kmalu se znoči. Gozdne poti so dobro označene, po poljih se pa loviva in zanašava na track v uri. Pri prečkanju travnikov sem vsakič čisto zmočila superge in nogavice, skeleča bolečina in pekočina na podplatu pod palcem zaradi žulja je zato zadnjo uro še toliko bolj moteča. Samo še na to čakam, da zagledam tablo Šentvid in vržem superge daleč vstran. Toni zadnji dve uri čisto oživi, teče spet brez težav, z največjo lahkoto. Hrana je bila bistvenega pomena! Prazen žakelj ne more stati pokonci, kaj šele teči! Naj sem si še tako želela v cilju najprej sezuti superge, sva prej šla v sosednji lokal Salon nazdravit z mrzlim pivom. To sva si pa res prislužila! 😉 Za celotno pot sva potrebovala 15 ur 52 minut (25 min. bi bilo manj, če se Toni ne bi po dveh km vrnil domov),  102, 5 km, 3041 +/- višinskih metrov, 1 ura 39 minut postankov, 17 minut za iskanje prave poti, neto čas teka 13 ur 56 minut.
Krožna pot Prijetno domače je začrtana, markirana, namenjena vsem, da obiščejo njene številčne znamenitosti. Ni važno, na kak način, ali pohodniško, ali s kolesom, ali z avtom po določenih destinacijah… midva sva jo pretekla, v enem dnevu. Predvsem sem spoznala čudovite kotičke mojega novega doma in odkrila številne prekrasne tekaške poti. Hvala Toniju za vodstvo in idejo! Vse pohvale občini Ivančna Gorica in ostalim sodelujočim krajevnim skupnostim za krasno zamisel in izpeljan projekt! Bil je nepozaben dan!

start: ŠENTVID

izvir Virskega potoka, najdena prva človeška ribica
STIČNA, zbor pohodnikov na Romanovem pohodu

z Gradišča

METNAJ
Stiški potok, okrepčevalnica z vodo
Poljane
Obolno

na Gradišče nad Višnjo Goro

slapovi Kosce

VIŠNJA GORA
simbol Višnje Gore – polž priklenjen na verigi
Polževo 
po Jurčičevi poti…
…do domačije Josipa Jurčiča v Muljavi
MULJAVA

izvir Krke in Krška jama 

KRKA

AMBRUS 
južni rob občine Ivančna Gorica – na Pajčni

Valična vas
ZAGRADEC
Kitni vrh

DOB PRI ŠENTVIDU
TEMENICA

SOBRAČE 

cilj: ŠENTVID

S kolesom na Krk – TekTonik zaključek 2013

V soboto – 6.7. ob petih zjutraj smo se dobili pred klubom TekTonik v Ivančni Gorici. Zaradi ponočevanja v Flirt-u večer prej, smo štartali malo kasneje. Po manj kot štirih urah spanca, sem se komaj sestavila. A sveže jutro, veter v laseh ter pričakovanje dneva, so me hitro spravili v pogon. Štart je bil precej hiter, nisem rada  prva, zato sem Niko prosila, da gre naprej in nam diktira tempo. 🙂 Punca je nalogo vzela zelo resno, do Žužemberga smo imeli povprečje 27km/h, kar je zame precej, običajno kolesarim bolj turistično. Do Kočevja, kjer nas je prvič pričakal Toni s kombijem, smo imeli za seboj 55 km s povprečjem 24 km/h. Škoda, da ni mogel Toni z nami s kolesi, a nekdo se je mogel žrtvovati za vožnjo kombija, na katerega smo naslednji dan naložili kolesa in se odpeljali domov. V Kočevju se namažem s sončno kremo, saj je bilo že prijetno toplo, ampak se je po tem precej pooblačilo. Iz Kočevja je sledilo nekaj klanca, nato lep spust do Broda na Kupi. Malo pred mejo smo srečali Simona & family, so šli na rafting na Kolpo, za Aničin rojstni dan. Kakšno naključje, kje se srečamo! 🙂 Sem jih bila zelo vesela. Naslednja postaja, kjer smo bili zmenjeni za postojanko, so bile Delnice. Svoje tevice (papuče, kot pravi Dejan :)), sem mogla zamenjati za zaprte superge. Medtem je Toni parkiral na Delnicah, se preoblekel v tekaško opravo in nam šel nasproti,  potem je tekel nazaj v klanec do Delnic. Seveda je bil hitrejši od nas. 🙂 Tukaj je imel Tonijev oče malo težav s krči, a se je parkrat s koprivo udaril po nogi, saj nismo imeli kakšnih masažnih ali hladilnih gelov, pa je bilo potem vredu 🙂 Na Delnicah smo imeli krajšo postojanko, nato pa osvajat vzpon na Gornje Jelenje (880 m.n.m). Sama pot je bila lepa, vzpon ravno pravšnji, ne pretežak, tempo smo pa  tudi kar držali. Trije so bili s specijalkami, ostali pa s treking kolesi. Celo pot smo ostali skupaj, razen na Krku sem jaz upočasnila. Spust iz Gornjega Jelenja je bil vrhunski, na parkirišču takoj od Krčkega mostu naprej smo imeli četrto postojanko, tokrat malo daljšo, saj smo praktično bili na cilju. Toni nam je tukaj že ponujal zelene bidone. Aja, nekateri so imeli tudi rdeče. (Laško – Union) 😉 Ob dveh popoldan smo že bili na Krku. Pivo in hrana sta mi stopila v noge, zato sem upočasnila po blazno prometnih parih kilometrih do odcepa za  Čižiče in Klimno. Pot naprej pa je bila fantastična, uživala sem v počasni, hedonistični vožnji, sama s seboj. Razmišljam, da bi šla na pivo v Solinah, mogoče na sladoled in v lokalu ob cesti zagledam Mateja. Juhej! On je imel iste misli in tako sva skupaj spila par rund, razpoloženje fantastično, komaj sva ujela otvoritev piknika ob 16ih. 🙂 Medtem so naši zasedli mizo v kampu in pekli na žaru. Preživeli smo krasen popoldan in večer, Sašo in Nika sta ves čas igrala na kitaro in pela – Live Jukebox. 🙂 Kamp Slamni nas je presenetil, super mini kamp, nič nam ni manjkalo. Vreme se je tudi totalno izboljšalo, sonček, vroče, krasna družba…vse perfect. Ob polnoči je za nekatere sledil skok v morje, za nekatere žur v Omišalju, nekateri smo pa hitro šli spančkat, poznali so se mi neprespani dnevi. Nedelje pa boljše, da ne opisujem preveč, saj je bil čisti odklop. 🙂 Mislili smo zgodaj proti domu, zgodba se pa je odvila tako, da smo do poznega popoldneva hengali v barčku na plaži, na poti domov imeli še vmesne postanke ter pojedino domačih dobrot pri Mateju. K Toniju sva prišla čez polnoč. Tonijev zaključek klubske sezone je s tem dogodkom uspešno zaključen. Naslednji skupni cilj imamo že postavljen – s kolesi na Rt Kamenjak (Pula). Danes pa s Tonijem štartava s potovalno kolesarsko odisejado po Alpskih prelazih za dobra dva tedna. Obeta se precej težavna pot s številnimi vzponi. Bova še videla, kam vse naju bo pot zanesla. S kolesom na Krk smo potrebovali 160 km, dobrih 7 ur same vožnje in prevozili 2000 višincev. Hvala vam družba za nepozaben vikend in upam, da se čimprej spet srečamo! 😉

start

sem se namazala s kremo, pa se je vreme sfižilo 🙂

Matjaž na naši najvišji točki, potem pa spuuuuust..
do Delnic je z nami tekel Toni

postojanka na Delnicah

Soline, čez pa že naš zadnji cilj – Klimno
z Matjažem komaj ujela začetek piknika ob 16ih 🙂

Sašo Balant in Nikica poskrbela za žur 😉

vsi v majčkah KRK 2013

treba bo domov… 🙁
…s kombijem

Categories