Katka.run
Category: športanje
Tek na Krim
Za to nedeljo smo bili zmenjeni za tek po Knapovski poti. A se je v soboto popoldan vse izjalovilo. Miha je zbolel, Kristi je delal, z ostalimi se pa nisem povezala in se dogovorila, tako da smo se vsi hitro sprijaznili, da družba gre brez nas in da nas ta pot še čaka v prihodnosti. Malo sem imela slabo vest, da nisem šla domov v Radence – čisto preredko vidim svojo družino in prijateljice doma. A teden se blazno hitro obrne, čez vikend si pa zelo želim nadoknaditi tedenske ure stresa za odklop kje v naravi. Že v petek, preden smo šli v Naklo na predavanje Klemna Trilerja o njegovem neverjetnem dosežku na Slovenski planinski poti, smo se ustavili pri Poloni, da mi je dala v posojo njen Salomonov tekaški nahrbtnik. Krvavo potrebujem nahrbtnik, nagledala sem si pregrešno dragega in sem želela sprobati kakšnega, da bo odločitev za nakup lažja. Nekam bo definitivno treba, da sprobam Polonin nahrbtnik. 🙂 Hitro se mi je utrnila ideja, da grem sama tečt od doma (Vič) na Krim in nazaj. Zvečer sem si okvirno v spomin zarisala krožno pot – po Ižanski cesti do Krima in čez Preserje ter Črno vas nazaj (ali pa Vnanje gorice pa po Tržaški). Detajlno se bom odločala sproti. Zjutraj sem se komaj pobrala s postelje, pozajtrkovala in točno ob devetih štartala od doma. Prve pol ure sem imela tako okorele gležnje, da sem že resno razmišljala, če se sploh zavedam kam grem in kako bom prišla nazaj? Nakar ugotovim, da sem pozabila ključno stvar: denar. Počutila sem res zbito, zato nisem delala dodatnih par kilometrov, da bi se vrnila domov po denar, sem se raje sprijaznila, da bo že kako in se odpovedala piru in joti na vrhu Krima 🙂 Kmalu pridem na Ižanko, Miha me je dan prej skušal speljat na kako drugo pot, ker ta, da je preveč prometna in nevarna, a sem imela srečo – nedelja dopoldan, avtomobile bi skoraj lahko na prste preštela. Čisto luštno je bilo teči, gležnji se se tudi kmalu vdali v usodo in ni bilo več težav. Sem pa zavila desno za Iško Loko in se tako popolnoma izognila prometu. Tekla sem po Barju do Iga, proti Iškemu Vintgarju in kmalu zagledala znano cesto na Krim, letos smo že enkrat tekli na Krim in to dan po mojem prvem vzponu na Triglav. Odločila sem se, da grem spet po cesti. Do izhodišča sem pretekla dobrih 16 km, pojedla en gel, vklopila mp3 in gasa navkreber. Prav dosti časa ni bilo gasa, me je klanec hitro upočasnil in povzročil težke stegenske mišice. Premalo imam kilometrine v klance, zato me hitro ustavijo in precej se matram. Na poti naredim par slikic, začne pihati direkt v prsa, zebe me in razmišljam kako bom lahko tekla do vrha, ki je še tako daleč? (cca. 17 km nenehnega počasnega vzpenjanja). Pa je vseeno šlo, naspidirani komadi so naspidirali še mene. Zaželela sem si gozdnih poti in ko sem zagledala tablo: Krim 55 min, sem brez obotavljanja zavila s ceste. Malo sem tekla, v orng klanc pa hitro hodila in k Domu na Krimu (1107 mnm) prišla v 25ih minutah. Zgoraj megla, mraz…v veži, na “toplem” pojem sendvič s pršutom, banano, se oblečem in kmalu nadaljujem navzdol. Zelo bi pasal topel čaj, a posode se mi ravno ni ljubilo pomivat 😉 Hja, denar je ključen! 🙂 Full sem se veselila spusta po gozdni poti v smeri Preserja, ki jo že poznam, a se je hitro izkazalo, da ne bo tako enostavno kot sem mislila. Pot je bila namočena, blatna, kamenje spolzko. Tekla sem izredno pazljivo in počasi, a neskončno uživala! Veter mi je spihal stres in negativne misli, številni koraki so umirili moj nemirni duh. Spet sem malo spremenila pot in namesto na Preserje zavila za Jezero, te poti prej nisem poznala – s to potezo sem tudi precej skrajšala svojo pot (google maps mi je čez Preserje zračunal 58 km). Iz Jezera sem imela še nekaj dolgočasnih, dolgih in še kar prometnih kilometrov čez Lipe do Črne vasi in nato po Ižanski do PST-ja. Po točno 50-ih kilometrih sem bila doma. Tekla sem dobrih 5 ur in pol, pokurila 4826 kcal, pa slabih 1000 višincev se je nabralo.
Čudovit jesenski dan je za mano, na polno izkoriščen, kljub temu, da so me sončni žarki le redko pobožali. Baterije za nov delovni teden so definitivno napolnjene. Naslednji vikend se nam pa obeta ena različica Kristi traila – zgleda da v snežnih razmerah. 🙂
 |
6. Sladkih šest
Lanskoletni post se je končal z “Drugo leto spet!”, in res, leto je šlo naokrog, mi smo se pa spet udeležili sladkih 6 ur teka v Sladkem vrhu. Že vožnja je bila sladka, malo sem dremala, saj smo s Kristijem in Nives prejšnji večer ponočevali (Brit Floyd v Tivoliju), družba pa fantastična: Dejan (naš šofer), Miha, Kristi, Drago, Martin in jaz smo se podali novi izkušnji naproti. Ustavili smo se v Tepanjah na kavi (o tem, da sem pozabila podstavit lonček in dobila samo mleko, ne bi:)) in še na hitro poklepetali z Leonom, Primožem in Maco. Celo pot je sijal sonček, naše prizorišče pa je bilo odeto v meglo in tudi pretirano toplo ni bilo. Postavili smo postojanko s hrano in pijačo, stola noben ni vzel s seboj, namerno, saj nismo imeli plana sedet in še dobro, da ga nismo imeli, ker je najbrž vsak od nas kdaj pomislil, da bi se pa le malo usedel, a se preprosto ni mogel. 🙂 V četrtek sem šla doma na kratek tek, ki me je samo zaskrbel, saj me je precej bolela pokostnica. Pretirane volje do šest urnega teka nisem imela, a kot zmeraj – pozitivna energija, krasni ljudje in družba te takoj povleče v nabiranje krogov in tek. Prve štiri ure sem tekla brez težav, bolečin, malo sem čutila pokostnico in levo koleno, a ni bolelo. Predvsem sta mi težave delala dva ovinka ob glavni cesti – vsakič se mi je zazdelo, da mi kar obrne koleno. Med četrto in peto uro sem imela malo krizice – kar ni se mi več dalo tečt. Ugotovila sem zakaj: ker sem full lačna. Naredila sem si sendvič s pršutom, pojedla par kosov peciva, banano, čokolado in dobila nazaj potrebno energijo. Pridružila sem se Mihatu in kakšen krog ali dva sva tekla skupaj. Časa je bilo še za slabo uro, začele so se kalkulacije s krogi in ugotovila sem, da če tako nadaljujem do konca, da jih še lahko naberem 60. To se mi je zdela super številka, zadnji krog bi še lahko enega stisnila, a ni bilo potrebe. Uspelo mi je torej pretečt 60 krogov oz. 62 km. Jaz sem več kot zadovoljna z rezultatom in sploh presrečna, da sem lahko tekla brez bolečin. Šest ur teka je veliko, pa tudi malo – ob tako krasni družbi hitro minejo. Spoznala sem tudi veliko novih ljudi, ki nas povezuje skupna pozitivna energija. Čestitke vsakomur posebej za vsak korak! Teklo nas je 112 tekačev, 43 žensk in 78 moških. Padel je rekord proge – Madžar Steib Peter je pretekel rekordnih 84 krogov oz. 86, 94 km. V ženski kategoriji je zmagala Neža Mravlje z 75 krogi oz. 77, 625 km. Ob 16:00, v cilju, smo množično zavzeli garderobe in vroč tuš, nato pa nas je čakala hrana… njami, makaroni po šolsko z mesom in pir seveda, tega smo si pa res prislužili. 🙂 Sledila je podelitev priznanj, vsakemu posebej, izžrebali smo vsak svojo vrečko presenečenja in poželi bučen aplavz. Odlično vzdušje, vsa čast družini Koražija za še en uspešno izpeljan sladki tekaški dogodek. Kako drugače naj zaključim stavek, kot: Se vidimo spet prihodnje leto! 🙂
 |
| sladke dobrote za sladki tek… |
 |
| desno naša postojanka, smo brez stola…namerno! 🙂 |
 |
| prizorišče |
 |
| legende… |
 |
| ..še dve legendi..ki sta kmalu začeli delat lušte s pirom.. :)) |
 |
| nekateri še lovijo zadnje sekunde.. |
Pa še par slikic, ukradenih organizatorju, gospodu Koražiji: 🙂
 |
| za vsakega se vrečkica presenečenja najde… 🙂 |
 |
 |
| z nasmeškom v cilj 🙂 |
 |
| podelitev priznanj |
 |
| zmagovalke |
 |
| zmagovalci |
Kristi trail
Prejšnjo nedeljo se nas je zbralo 11 tekačev, ki smo pritrdilno odgovorili na Kristijev FB event – ideja, da bi se dobili in skupaj tekli malo daljši tek, pa da še malo višincev osvojimo. Večina se nas je namreč prijavila na ultramaraton Celje – Logarska dolina, 75 km, s katerimi se bomo soočili 1.septembra, zato je treba malo trenirat. 🙂 Pridružila se nam je še Darija, kot 12-i član, ki je šla peš iz Jelendola do Doma na Kofcah in nas pričakala z dobro voljo in domačimi dobrotami. Darija je res tak sonček, ki zmeraj poskrbi za vse! Mi pa smo tekli krožno turo iz Jelendola do Planine Dolge Njive, do Doma na Kofcah ter nazaj do Jelendola. Ker nismo štartali iz Tržiča, kot je bilo v prvotnem planu, smo naredili tudi manj kilometrov – na koncu se je nabralo 25 km in okrog 1300 višincev. Odlična druščina, obilo dobre volje na poti in friki, ki so me vlekli, da sem pretekla vso pot (razen kakšen ultra strm odsek). Pa nove Salomonke seveda, ki sem jih kupila prejšnji dan in so se izkazale za odlično naložbo. Zvečer smo bili povabljeni na after k Mihatu. Imeli smo se odlično in se s težavo poslovili, ko je bila ura že skoraj enajst zvečer. Hvala Kristiju za njegove nore ideje in celotni druščini za idealno preživet dan!
Photos by Leon Grenko, niso pa v kronološkem vrstnem redu:
Potovalno kolesarjenje po Istri
1.dan: Vrhnika – Kozina – Črni Kal – Koper – Izola (108 km)
Simon se je dva dni pred najinim kolesarjenjem odločil, da bo kupil novo kolo. Dobil je dober popust v Maxisportu Čerin, vzel je čisto novega Stevensa (jaz ga imam že dobri dve leti in sem zelo zadovoljna) z 30-imi prestavami, tako da so mu ga sestavili in opremili, vse zadnji dan, v sredo sva že šla na kratko pot okoli Istre. 5 dni mojega koriščenja nadur in Simonovega dopusta sva izkoristila maksimalno. Še v zimskem obdobju kolesarit ob morju, ko je le še peščica turistov in zelo malo prometa, je res noro. Čudovita vožnja prvi dan, super razpoloženje. V Logatcu naju ogovori kolesar, ki trenira za DOS in je imel v planu priti do Pule čez Buzet v sedmih urah. To je čisto drug vidik kolesarjenja od najinega, ki poteka z povprečjem 15 km/uro. 🙂 Zgolj hedonistično opazujeva naravo in ljudi, nič ne divjava.
V Kozini sva se ustavila na njokih in solati in se psihično pripravila na vzpon na Črni Kal. Sva že pozabila, da sva se že dovolj vzpela, da je Črni Kal izza ovinka in da naju čaka le še spust in ravnina do Kopra. Pred Koprom sva zavila na Parenzano / Porečanko (Poreč = Parenzo), bivša železniška pot, ki vodi iz Trsta v Poreč. Zavila sva ob obalo, prevozila Koper in ob morju šla do Izole, kjer sva takoj našla hotel. Pred sabo sva imela še cel večer, ki sva ga izkoristila za sprehod po Izoli in za večerjo.
 |
| Nanos |
 |
| POSTOJ POPOTNIK |
 |
| PARENZANA, pot zdravja in prijateljstva |
 |
| Stevens |
 |
| Hotel Keltika, Izola |
2.dan: Izola – Piran – Sečovlje – Buje – Grožnjan – Vižinada – Poreč – Vrsar (85 km)
Zajtrk je bil šele ob osmih, midva sva vstala že malo po šesti uri. Tako da sva imela še dovolj časa za nabavo v trgovini, sadje, čokolada in kakšni piškoti pa sendvič so obvezna oprema, vprašanje kdaj spet prideva do naslednje trgovine. Po zajtrku sva zavila proti Piranu, na kavico z Slavi. Ta dan sva prevozila še pa še klancev. Že do Pirana sva skrenila s poti (ne namenoma) in namesto ob obali do Strunjana, šla v klanec do table Portorož, kot tudi iz Pirana, ko sva namesto čez kamp v Luciji spet šla v klanec in se spustila nazaj šele na koncu Sečoveljskih solin. Na meji sva za trenutek postala, nisva vedela katero pot naj izbereva: pot do Savudrije, Umaga in ob obali do Vrsarja, ali naj zavijeva v notranjost Istre in sekava Parenzano nekje na poti do Motovuna. Odločila sva se za slednje. Seveda, zakaj bi šla po lažji poti, če ni treba? 🙂 Od meje naprej res krasna pot, zelo malo prometna, veliko vzponov in spustov, vinske poti, oljčni nasadi, mesteca na hribčkih, vožnja vzporedno s Parenzano (to je makedamska pot, sicer krasna, a ne ravno primerna za najina kolesa). Kot zanimivost – 1.aprila se lahko udeležite teka po tej poti: ultramaraton po poteh Parenzane. Ob štirih popoldan sva imela šele 50 km na števcu. Zato nisva mogla do Motovuna, ampak sva šla na Vižinado (uf, spet klanec!) in iz Vižinade se je končno cesta zravnala in se le še spuščala do Poreča. Cel dan sva sanjala Ožujsko, pa ga nisva dočakala vse do Vrsarja, saj so konobe še povečini vse zaprte, razen kje ob morju. Hitro najdeva apartma, si skuhava večerjo. Gospod, ki nama odda apartma pohvali booking.com, da odkar obstaja, pridejo ljudje iz celega sveta, pa tudi stranke so zelo zavarovane.
 |
| Izola |
 |
| Buje |
 |
| Istrske kolesarske poti |
 |
| del Parenzane |
 |
| po Parenzani iz Grožnjana |
 |
| Motovun |
 |
| Istra cveti |
 |
| sončni zahod v Vrsarju |
3.dan: Vrsar – Limski kanal – Vodnjan – Fažana – Pula – Premantura – Rt Kamenjak – Medulin (89 km)
Zbudila sva se s težkimi nogami. Gospod v apartmaju nama je rekel, da je cesta ravna, a od Limskega kanala do Brajkoviči sva spet crkovala v klanec. Se pa potem cesta spet zravna. Pulo sva samo na hitro prevozila, je bilo preveč drena, pogledala pa sva si amfiteater. Šla sva proti Premanturi, lačna in žal nama je bilo, da nisva jedla v Puli, ker od Pule naprej je bilo spet vse zaprto. V Premanturi naju ena gospa usmeri v eno odprto restavracijo. Jedla sem domače lignje, odlične pa motovilec. Nabrala sva novih moči za avanturo po Rtu Kamenjaku, ki je baje poleti za plačat, grobi makedam naju je premetal še pa še. 🙂 4 km do konca Rta, čudoviti razgledi na Cres (uf, kaki hrib, sva ga lansko leto prefurala), Medulin (tja greva spat). Nazaj grede najdeva bližnjico – en most čez morje, ki se nama zdi, da bi mogel vodit do najine poti. Ena gospa nama je to potrdila in tako sva prišparala kakšnih 5 km poti. Že se je temnilo. Apartma v Medulinu pa nisva našla in ga nikoli ne bi, če naju ne bi gospa prišla čakat na cesto, še dobro da obstajajo telefoni! Stara, skromna ženička, full dobrosrčna in prijazna. Soba je bila mrzla, brez ogrevanja (ker nisva doplačala klime), tako da sva se pokrila z štirimi kovtri in spala kot ubita. Naslednji dan naju je čakalo skoraj 100 km, a ta trenutek v postelji sem mislila, da se več ne bom mogla pobrati s postelje, tako sva bila utrujena in prekurjena od sonca, pa zmržnjena od mraza – vse obenem. Sva pa prišla še do enega spoznanja: vseeno je ali imaš kje sobo rezervirano ali ne, v vsakem primeru jo iščeš (ali kamp, ki ga je še najlažje najt, samo odprti morejo biti) 🙂
 |
| Vrsar |
 |
| Limski kanal |
 |
| Brioni |
 |
| amfiteater, Pula |
 |
| Rt Kamenjak |
 |
 |
| bližnjica čez most iz Premanture do Medulina |
4.dan: Medulin – Valtura – Barban – Raša – Labin – Voziliči – Plomin – Lovran (98 km)
Spala sva kot ubita, zbudila se pa čisto spočita. Soba je bila tako hladna, da sva komaj čakala, da greva od tam. Tipično po najino spet zabluziva in komaj najdeva pravo cesto iz Medulina (narediva dodatnih 5 km, ki se izenačijo z včerajšnjimi pridobljenimi, tak da na koncu nisva nič pridobila :)). V tišini voziva do Valture, Simon me vsake toliko vpraša kaj razmišljam, čudno mu je zakaj nič ne govorim. Potem se ustaviva na kavici v Valturi in jaz šele po kavi oživim. Pot krasna, čez manjše vasice, do dvanajste ure sva že na polovici današnje vožnje (50 km). V Barbanu 5 kilometrski spust, nato spet isto dolg vzpon iz Raše v Labin. Spet spust in ponovno vzpon na Voziliči, od koder se pa začne čudovita panoramska pot (spet ob morju) mimo Brestove, Moščeniščke Drage do Lovrana. Vidljivost je slabša, a vseeno vidiva Učko, Cres, Rijeko, Krk. Takoj najdeva najin Pension Stanger, tik ob cesti, iz balkončka pa razgled na morje in Rijeko. Tukaj se konča najino popotovanje. Res čudovit zaključek! Sprehodiva se do Lovrana, najdeva the best pizzerijo Delfino z ogromnimi porcijami in zelo okusno hrano (“Kdor jezik špara, kruha strada.”). Še dobro, da Simon vsakega vpraša za pot. Kupiva Ožujsko, pijeva pivo in opazujeva mirno morje iz balkončka v sobi. Včeraj sva mislila, da današnjih kilometrov ne bova preživela, pa sva vse klance in vso pot prevozila brez najmanjšega problema.
 |
| 5 km spust do Mosta Raša |
 |
| Plomin |
 |
| Moščeniška Draga |
 |
| pogled z balkona na Rijeko |
5.dan: Lovran, Opatija
Ker sva se zbudila v deževno jutro, poti nisva nadaljevala do Opatije, kjer je bil najin cilj (če bi bilo po moje, bi šla s kolesom nazaj na Vrhniko:)). V Lovran sta naju prišla iskat Iztok in Vesna. V štirih dneh sva naredila 380 km, zato sva zadnji dan želela še malo počitka ob morju, brez hitenja. Prehodili smo Opatijo, šli na božansko vročo čokolado in tortico v Kraševo slaščičarno ter se odpeljali domov. Bilo je čudovito! Čez dober mesec, za prvomajske praznike bova prevozila še Dalmacijo, do takrat pa en kup seminarskih in učenja za izpite.
 |
| deževno jutro v Lovranu |
 |
| Opatija |
Tekaške smučke, snegec in sonček
Snega nimamo ne v Ljubljani, ne v Radencih, pa sva ga našla drugje, tekaške proge pa tudi 😀
KOPE:
 |
 |
Tradicionalni pohod z baklami (bolj čelkami:)) na Gruberjev Vrh iz Šentjanža pri Dravogradu:
 |
| postojanka z moštom, čajem in šnopsom |
JEZERSKO:
Popolni Ti
Tako sem čudne volje, da moram malo sfilozofirat o “resnicah” naših življenj. Danes sem prebrala odlično kolumno Varje Kališnik v Poletu – Popolni Ti, napisala je točno te stvari, ki jih sama premlevam že dober teden, odkar sem zvedela, da je umrl dedek in da je zbolela mama. Sploh slednje me je čisto sesulo. Rozine so ta vikend potovale skupaj z mano domov, potrebovala sem pogum za normalno funkcioniranje.
Prva stvar, ki je tako značilna za nas je ta, da živimo samo, da preživimo in ne da živimo! Imeti svoje stanovanje ali hišo, službo za nedoločen čas, avto in nekaj prišparanega denarja je skoraj vse kar potrebujemo. S tem smo uresničili vse, kar smo hoteli. V resnici pa smo zaradi tega razmišljanja tako nesrečni. Životarimo. Ne zavedamo se kaj zamujamo, kaj vse nam življenje ponuja, samo spregledati moramo in se začeti poslušati. S Simonom se imava precej dobro. A dobivam iz vseh koncev po glavi, kako je meni lepo, da tako uživam in kar je še hujše, sam sebe začneš obtoževati , da pa ne delaš prav, da ker drugi trpijo, bi moral tudi ti trpeti. Skoraj greh se zdi, da se ima nekdo res dobro. Velikokrat iščemo užitke v napačnih, materialnih stvareh, v alkoholu in zabavi, namesto da bi ga iskali v sebi. “Naučili so nas, da se povezujemo s svojo zunanjostjo, da je ta pomembna, zato ubijamo in dušimo notranjost. Ne zavedamo se je in tam notri so zaradi tega zmaji. Ujeta, boleča čustva, ki jih v različnih situacijah nismo mogli predelati. To so danes naši notranji hudiči, ki nas silijo živeti nesrečno, v notranji bedi ujete v tisočere strahove, prežete z jezo in objete z občutkom nemoči, frustracije in pesimizma. Tako smo zgubili stik s svojo močjo, s svojim jedrom, bistvom in naučili smo se trpeti. Zato danes vsak impulz, ki ga naš um, naša podzavest razume kot nevarnega, povzroči v nas občutek strahu oz.željo, da bi pobegnili ali pa sveto jezo, ko se hočemo branit z napadom. Skratka avtomatičen impulz bega ali boja. In prav vsako zgodbo, ki jo začnemo, vsako izkušnjo, v katero se potopimo, vse doživljamo skozi avtomatičen impulz preživetja, ki je beg ali boj. Vse to je tako nasilje v telesu, da imamo občutek, da smo v nenehni nevarnosti. Stisnemo se vase, skrijemo, umaknemo, dihamo plitvo in naš um neprenehoma dobiva sporočila o krizi. Vse to se dogaja v mikrodelčkih sekunde vsak trenutek v življenju in marsikdo tega procesa sploh ne opazi. “
Vsak je zase. Vsak zase osamljen. In zato, ker več ni pravih, globokih razmerij tudi med prijatelji, smo nasploh zelo osamljeni. Nočemo se navezati, ker smo tolikokrat bili prizadeti. Strah nas je sebe in strah nas je drugih. Ne poznamo se in niti se ne potrudimo, da bi se. V službi dam ta članek v branje sodelavki in ga takoj odloži z odgovorom: “To je preveč nekaj duhovno, to jaz ne maram brat”. Ma kaki duhovno, to se resnice, to je osnova razumevanja o tem, kakšni smo ljudje in kaj moramo spremeniti, da bomo srečnejši, zadovoljnejši in manj osamljeni.
Pa kaj bi to razglabljala, tudi zato ne, ker se itak malokomu sploh ljubi brat, raje nanizam par fotkic prečudovite narave, kjer vlada mir, tišina in brezčasje. Pri slikcah ne rabiš razmišljat pa še hitreje preideš skozi (tudi ta odgovor sem pred kratkim slišala) :). Torej: nazadnje sva bila na Grintovcu (2558 n.m.)- zapis Jotaeaterja:
 |
| Storžič, Triglav v ozadju |
 |
| Kočna |
 |
| Skuta, Ojstrica, Planjava, Brana |
 |
| vrh Grintovca, 2558 n.m. |
 |
| Jezersko |
 |
| Velika Planina |
If you don’t like the november fog … climb above it!
Cel teden se zjutraj v megli vozim s kolesom v službo in zvečer v megli, da 500 metrov pred sabo ne vidim, se vozim nazaj proti domu. To je to..megla, megla, megla. In čeprav imam slabo vest, da spet nič oz. zelo malo tečem, sva se vseeno ta vikend raje podala v hribe, kot na kak daljši tek. V soboto smo se dobili z Vesno in se zapeljali do izhodišča za na Blegoš. Pot je bila razmeroma kratka, vendar čudovita. Prva slika po par korakih v gozdu je bil Triglav. Tako blizu in tako slikovit, nad meglo je vidljivost skoraj perfektna. In to je to, gozdni zrak, hoja in panoramski razgledi..nič drugega ne rabim!:) Pot je bila sicer precej “prometna”- prava višina za družine z otroci. A smo se kljub temu imeli full dobro, se updejtali, na vrhu popili čajček, pojedli jotico in čokolado, posedeli na sončku in počasi odšli nazaj. V Škofji Loki smo se ustavili na kavici in sladici, tak da sem utrujena, bolj od hrane kot od hoje, kar počivala preostali večer in nič ne naredila za fax :/.
 |
| na Blegošu (1562 m.n.m.) |
 |
| Triglav, Ratitovec |
 |
| Tošč, Ljubljanska kotlina |
Hribi so naju od počitnic v Špiku čisto prevzeli, tako da sva po Blegošu tuhtala kam naslednji dan – je treba izkoristit tako lepe vikende, sploh ker naslednji mesec začnem s kroženjem na intenzivnem oddelku (CIIM) za pol leta, kar pomeni turnusno delo in dva delovna vikenda 🙁 Ni bilo treba dolgo razmišljat, že sva imela v planu Stol, najvišji vrh Karavank (2236 m.n.m.). Sploh brezveze, da kaj opisujem, ker je res čist huda pot, panoramska (Bleda nisva vidla, ker ga je zakrivala gosta megla) spet pa sva občudovala vrhove Julijcev, obsijane s soncem. Na vrhu je sicer malo pihalo, a bilo je prijetno toplo. Na poti do Valvazorjevega doma sva srečala dva kolesarja in potem sva ju spet srečala tik pred vrhom Stola, kako na rami nosita svoja kolesa. Na vrhu sta se preoblekla, se najedla in se s kolesi spustila dol. Ojej, meni je drselo že peš 🙂 Gor sva šla po Žirovniški (2 uri 50 min.), dol pa po Zabreški poti (2uri 30 min.). Koliko sva midva porabila za pot nimam pojma, ker niti enkrat nisem pogledala na uro. Na koncu sva se ustavila v Valvazorjevem domu na borovničkah, macesnovcu in božanski joti s kislo repo (Jotaeater pa je jedel žgance :)). En gospod je razlagal, da sta z ženo šla kontra – gor po Zabreški in dol po Žirovniški poti in sta se zeznila. Razgled je neprimerljivo lepši po Žirovniški, dopoldan je bilo pa bolj jasno in razgledno kot popoldan. Pot je po Žirovniški nekoliko bolj položna. Če bo naslednji vikend še tako lepo, brez snega, sigurno v hribe! Če bo pa sneg, pa na tekaške smuči. Komaj čakam! Tudi jesen in zima imata svoj čar. Zelo je lepo, jaz sem srečna.
 |
| polena so pripravljena, da jih odneseš do koče |
 |
| futrava Kavke 🙂 |
 |
| Stol |
 |
| Prešernova koča na Stolu |
Sladkih6
Včeraj sva se prvič udeležila fenomenalnega tekaškega dogodka, ki je sicer potekal že peto leto zapored – Sladkih6, v Sladkem Vrhu. Gre za šest urni tek z nabiranjem krogov, en krog je dolg 1035 m. Sama sem imela malo smole in sem zaradi bolečine v kolku nehala tečt po štirih urah. Danes zjutraj sem še šepala in ponoči sem zelo slabo spala, saj me je hudičevo bolelo v levem kolku. Ampak zdaj je dosti bolje in že sem začela z pesimističnim razmišljanjem – zakaj nisem vztrajala v bolečini, sigurno bi izginila in danes bi bil isti izid, kot je, nič hujšega ne bi bilo naslednji dan. Bolečina se je pojavila nekje po 20-em km in sem vztrajala do 38-ega, ampak potem mi je pa vsa volja čisto upadla. Nisem več jasno videla cilja. Peter mi je rekel: “Imaš dve možnosti: da te nafilamo z naklofeni in greš naprej, kar pa premisli, ker vprašanje v kakem stanju boš jutri ali pa da nehaš.” Vsedla sem se na stolček, odprla pir in se nisem več vstala. Ampak je bilo zelo težko sedet in gledat kako drugi tečejo. Prej ko sem jaz tekla se mi je zdelo, da pol ljudi hodi, ko pa sem vsedla, pa so kar vsi tekli. Lahko bi še dve uri počasi hodila pa si nabrala še par krogov, a to se mi je zdelo čisto neumno. Zakaj bi to počela? Da bo pol številka večja? Brezveze, ali razdaljo pretečem ali pa nič. Potolažili so me Robert, Peter in Robert, ki so bili na istem. Ampak pustimo to! Tek in organizacija in lokacija in vse je bilo tako popolno, da šele sedaj razumem zakaj vsi tako opevajo ta tek. Takoj ko sva se pripeljala v Sladki Vrh sem začutila pozitivno energijo tega kraja in vseh zbranih ljudi. Počutje je bilo odlično. Takoj sva nesla dve vrsti peciva na mizo, namenjeno samim sladkim dobrotam, ki mi ju je spekla mama – ace kocke in eno skutno pecivo, mnjami. Zatem sva šla dvignit štartne številke, na katerih je pisalo katka005 in jotaeater. 🙂
Tudi Simon je bil po 38-ih km že precej zdelan in brez moči, pa je rekel: “Kje, jaz grem naprej, kje je še 50!” 🙂 Mislim, da ga noben ni ravno resno vzel, vsi smo mislili, da bo naslednji krog nehal. Pa ni! Vztrajal je do konca in zadnji krog pred iztekom limita šestih ur ujel za pičli dve sekundi. Za dve sekundi bi bil počasnejši, pa se mu zadnji krog ne bi štel. Tako je končal z 49-imi krogi in s tem 50,7 km. Bravo!
Kmalu po zaključku smo se dobili v jedilnici šole, pojedli topel obrok, pili pir (in brezalkohol :)) in se imeli super. Sledila je javna podelitev nagrad. Vsakega posebej so poklicali naprej, povedali njegovo število kilometrov, mu čestitali. Vsak je izžrebal eno številko in dobil vrečko z nagrado. Dolgo je potekala ta procedura, saj nas je bilo 114 tekačev, a bilo je fantastično! Čestitke družini Koražija za odlično izpeljan tekaški dogodek! Čestitke zmagovalcem, vsem tekačem in tekačicam ter tudi navijačem! Drugo leto spet!
 |
 |
| sladki kotiček 🙂 |
 |
| naša postojanka |
 |
| zadnji tekač v cilju 🙂 |
 |
| podelitev priznanj |
 |
| zmagovalci |
Gozd Martuljek in okoliški hribi
1 DAN: Slemenova Špica (1911 m)
Po običajnem spanju po šotorih ali vsaj najcenejših možnih sobah, sva si tokrat privoščila hotelsko nastanitev, če sva že naletela na akcijo 3 noči je enako 4:) – v Gozdu Martuljku, v prenovljenem hotelu Špik. V petek zvečer sva se malo zapeljala do Kranjske Gore in sva kar obžalovala, da s sabo nisva vzela koles, tako lepe razgledne ceste so tukaj pa še urejena kolesarska pot. A sva se odločila obiskati okoliške hribe. Štartala sva z Vršiča, šele na tej vožnji z avtomobilom sem se pomirila: “Hvala bogu, da nisva s kolesom!”:) Na višini kakih 1200 se je pogled zjasnil, obšla sva meglo, ki je bila do te meje. Zelo lepa pot, ki se odcepi levo za Malo Mojstrovko po severni strani in desno za Sleme. Midva izbereva slednje. Po severni strani je pot precej zasnežena, tako da uživava v hoji po snegu in razgledu na meglo pod nama in na hribe vse naokrog. Na vrhu se nama je odprl čudovit razgled na Jalovec, ki je res eden izmed naših najlepših vrhov. Hotel je zelo lep, v istem nadstropju imava fitnes z dvema tekaškima stezama, orbitrekom in kolesom, s pogledom na Martuljkovo skupino. Zvečer sva tekla na stezi.
 |
| sobica |
 |
| Hotel Špik |
 |
| Prisojnik / Prisank, 2547 m |
 |
| Ajdovska deklica |
 |
| na Slemenovi špici, 1911 m |
 |
| Jalovec, 2645 m |
 |
| Martuljkova skupina |
 |
| prelaz Vršič |
 |
| jezero Jasna |
2.DAN: Visoki Kurji vrh (1828 m)
Preživeli smo krasen dan z Saro, Andrejem in Žigom. Slednji je poznavalec okoliških hribov in neoznačenih poti, tako da smo jo mahnili iz Srednjega vrha po gozdni poti. Žiga je rekel, da ne bo težka tura, da gre večinoma po ravnem. Ker sem ga šele spoznala, nisem vedela, da malo pretirava. 🙂 Je pa logično, da se iz 800 na 1800 glih ne moreš povzpet po ravnem. Še dobro da sva s sabo vzela pohodne palice. Sara ga je malo preklinjala občasno, ko smo kar drseli po strmi drseči zasneženi in kamniti poti (oz.brezpotju), ampak nič hujšega. Hodili smo dobrih 7 ur, na Visoki Kurji Vrh. Butasto ime, ampak lepšega razgleda še v življenju nisem videla. Pot je razgibana – ozke gozdne poti, ki je na neki točki tudi zmanjka, tako da smo šli kar naravnost in pošteno zagrizli v klanec. Cel dan nismo srečali nikogar, razen gamsov, ptic in mravljic. Na vrhu smo imeli daljši postanek, malico in počitek ob panoramskem razgledu na cele Julijce, Karavanke, videl se je najvišji vrh Avstrije – Grossglocner, Kamniške alpe, Kranjska Gora, Mojstrana in v meglo zakrite Jesenice. Od spodaj je bilo turobno in zabasano vreme, višje od 1400 pa veličasni razgledi in sonček! Res perfektni dnevi za v hribe.
 |
 |
 |
| Veliki Kurji Vrh (1811 m), v ozadju Kepa (2143 m) |
 |
| Špikova skupina |
 |
| Julijci in Kranjska gora v dolini |
3.DAN: 1. in 2. Martuljkov slap, Mangartska jezera in Planica
Že dva dni razmišljava o Mali Mojstrovki, ampak je lahko kar nevarna, če zapade sneg in če nimaš prave opreme in izkušenj v hribih. Je vrh visok 2332 m. Južna stran je lažja (to sva prebrala v knjigi:)) in ni bilo videti, da bi bila zasnežena, a sva se vseeno odločila, da raje mahneva raziskovat bližnje gozdove. Odpravila sva se peš iz hotela do Martuljkovih slapov. Lepa, lahka a strma pot po gozdu, ob potoku Martuljek. Do prvega Martuljkovega slapa prideš v kakšnih pol ure in je res čudovit! Iz skalnatih sten kar pronica voda in odteka na vse strani. Krasen sprehod! Povzpela sva se še do drugega Martuljkovega slapa, ki je še dobre pol ure ali uro naprej. Nazaj grede sva se ustavila v Brunarici Pri Ingotu, ki ponuja omamen razgled in malo manj dobro mineštro. Ker je bila ura šele tri popoldan, sva se še zapeljala čez mejo na sprehod okrog Mangartskih jezer (želela sva v Tamar, pa bi naju najbrž ujela tema), na poti nazaj pa sva se ustavila še pod skakalnico v Planici. Tamar pa si bova slej ko prej ogledala, samo da zapade snegec in da uredijo tekaške poti.
 |
| 1.Martuljkov slap |
 |
| 2. Martuljkov slap |
 |
| pri brunarici “Pri Ingotu” |
 |
| Mangart |
 |
| Mangartsko jezero |
 |
| Planica |
4.DAN: Jerebikovec (1593 m), Slap Peričnik, Vrata – Aljažev dom
Mala Mojstrovka bo že počakala na naju, danes jo mahneva na Jerebikovec! 🙂 Malo nad Mojstrano sva pustila avto, v smeri Radovna, malo naprej od table za Triglavski narodni park. Prečkaš cesto in takoj se začne kolenogriz, ki traja celo pot – dobri dve uri. Na vrhu pa imaš poplačano vsako kaplico potu, saj je razgled res prekrasen. Gozdna pot pa tako lepo speljana, da je bil pravi užitek hodit. Na vrhu sva se okrepčila in se razgledala na Julijce nad dolinami Vrata, Krma in Kot, na Kepo, Karavanke (z vrha sva videla v kako meglo in turobo greva, ko se bova vračala domov). Pot navzdol sva tekla in tako bila na parkirišču v slabi uri. Imela sva še veliko časa (no, v bistvu bi morala domov, ker imam en kup dela za fax, ampak kar nisem mogla vstran od teh lepot) in sva se odpeljala še po dolini Vrat, mimo slapa Peričnika (šla sva na vrh slapa in ga tako občudovala iz vseh smeri:)) in naprej po strmi cesti (25% klanec, pa ročna nama ne prime :)) do konca doline z namenom, da bova v Aljaževem domu jedla joto in pila pir. Hja, kar sanjaj. Aljažev dom je bil zaprt, okolica pa sapo jemajoča, tako da sem res s težkim srcem šla nazaj v turobno Ljubljano.
 |
| Kepa in Dovje v dolini |
 |
 |
| pogled na Julijce, Triglav |
 |
| na vrhu Jerebikovca |
 |
| slap Peričnik (zgornji) |
 |
| slap Peričnik (spodnji) |
 |
| Aljažev dom pod Triglavom |
16. Ljubljanski maraton – druga maratonska razdalja
Septembra sem pretekla 60 km, v prvih treh tednih oktobra pa zgolj 49 km. Temu primerno me je bilo precej strah Ljubljanskega maratona. Čez teden niti nisem imela dosti časa razmišljati o maratonu, ker je bil moj delavnik tak: 5:45 budilka, 7:00 služba, 15:30 predavanja, domov sem pribiciklirala okrog 20:00, pol ure gor ali dol. Vsak dan! Ko sva kolesarila okrog Sicilije sem zvedela, da sem sprejeta na podiplomski študij in že žanjem te sadove – tak da edini prosti čas, ki ga imam, porabim za pisanje seminarskih nalog. :/ Ampak nedelja je prišla in počutila sem se fizično ok. Rekla sem si, da če mi že prvi krog ne bo šlo, bom zavila v cilj po enem krogu. Ta misel mi je sicer bila grozljiva. Tega si res nisem želela, se predat po enem krogu? Ne, to moram speljat do konca! Lansko leto sem na Ljubljanskem maratonu šla na polovičko, ki sem jo pretekla s časom 1:55 in to komaj! Cel Bežigrad me je zbediral do konca, sploh pa neskončna Dunajska, ko sem kar hodla in nisem imela nobene motivacije. Zato sem s strahospoštovanjem čakala to neskončno dolgo Dunajsko cesto, ki jo bo treba pretečt dvakrat, pa mi je letos na celem maratonu bilo bistveno lažje obakrat, kot lani enkrat. Hja, pomembno je kakšen dan imaš, predvsem pa kakšne misli imaš v glavi! Zgodilo sem mi je isto kot v Radencih – prvi krog sem pretekla brez težav, z velikim užitkom in lahkotno, vendar s preudarnim tempom, nič se nisem forsirala. Počasi pa ziher! 🙂 Mislim, da sem ga pretekla s časom 1:55. In že so me usmerjali levo v drug krog, nešteto polmaratoncev pa desno v cilj. Včasih kdo reče, da se mu ne zdi predstavljivo it še enkrat tečt isti krog, kot si ga že pretekel, drugi pa med tem grejo že v cilj. Meni se hvalabogu še zaenkrat to ni zgodilo. Do sedaj mi je bilo the best iti v naslednji krog – kar osvobodiš se iz množice, malo še navijajo in ti ploskajo (sploh ženskam), potem pa se vse skupaj sprosti in ostane nas veliko manj. Kar naenkrat tečeš v tišini, noge te pa kmalu začnejo opozarjat na neko napetost in, da bi jim bolj pasalo hodit. Ampak ti se ne daš! Včeraj me skoraj nič ni bolel križ, me je pa že na 26.km nekam čudno bolela stegenska mišica – ne bolela, kar trda je postala, kot da bi že med tekom imela muskelfiber 🙂 Pa še kar ne morem verjeti, da sem v takem stanju brez težav prišla do cilja. Ta teža v stegnih me je skoz spremljala, ampak sem jo vztrajno odganjala. Bala sem se, da me zagrabi kak krč. Mislila sem na druge stvari, ampak pojma nimam na kaj. Kakšno besedico smo rekli s kakšnim sotekačem, pa spet sem se osamila. In tako sem dočakala cilj v času 3:55. Za 13 min. boljši čas kot v Radencih, pa brez kakšnih večjih priprav. Sem čisto zadovoljna! Simon je iz 4:33 izboljšal čas na 4:08. Super! Na cilju sta me pričakala Uroš in Aleksandra ter Martina z mrzlim pirom. Malo je bilo sicer mrzlo, a brez pira ni maratona. 🙂 Hvala Martina! Čestitke sotekačem pa tudi vsem navijačem, ki so toliko časa stali na mrzlem in čestitke organizatorjem, za tako dobro izpeljan maraton, tujci so čisto navdušeni! Na okrepčevalnicah ni bilo gužve, Strojmachine pa še vedno povzročajo kurjo polt. Čez slaba dva tedna me čaka Sladkih 6, čez 11 mesecev Celje-Logarska, pa še kaj vmes 🙂
