Category: športanje

Tek za življenje in radost 2011

8.10.2011 je Evropski dan darovanja organov in tkiv. Slovenija transplant je v ta namen organiziral humanitarno prireditev: tek (8km) ali pohod (2km) v Tivoliju. Majhen dogodek, a dobro organiziran. Rezultati in slike so bile dostopne že zelo kmalu po teku. 🙂 15 min. pred startom smo s tekaškim trenerjem Urbanom Praprotnikom naredili par razteznih vaj in ogrevalni tek. Po teku je imel kratek nastop reper Zlatko, pred njim še govor Ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki nama je z močnim stiskom roke tudi osebno čestital. Transplantacijska društva so pripravila stojnice z raznimi dobrotami, majčkami, info točkami. Najbrž je bilo še mnogo več, pa žal ne vem, full je bilo poznanih ljudi in smo malo zadebatirali, tako da sem pozabla iti tudi po majčko transplantacijskega društva. Po teku, ko smo se najedli na žaru pečene zelenjave in krompirja, pa smo jo mahnili na kavo in čaj v Čolnarno. Čeprav sva prijavljena na maratonsko dolžino in bi bilo dobro še kak daljši tek odtečt (nisva ga že celo večnost, pa še samo dva tedna je do Ljubljanskega maratona), sva danes kljub temu imela dober trening, čeprav dolg samo 8 km. Nisem vedela, da tečemo na Rožnik, pa se malo spustimo in potem še enkrat vzpnemo, tak da je bilo kar precej vzpona. Kljub vzponu sva tekla 5 min/km in sva kar zadovoljna. K tekaškim prireditvam pa ne spada samo tek, cilj, rezultati ampak tudi druženje, tako kot na koncertnih dogodkih. V tem je največji čar. Danes je bil lep dan! 

S kolesom okrog Sicilije

Tudi tokrat sem dnevno beležila kilometrino, opisovala okolico in dogodke ter risala pot na zemljevidu, ki sva jo dnevno prevozila, običajno s Petzlom na glavi, medtem ko je Simon kuhal večerjo. 🙂 A bi bilo čist preveč vse to opisovat. Zato na kratko: preživela sva dva mega pestra tedna na kolesu okrog čudovitega otoka. Začetni plan je bil 1037km, ki sva ga po tipično najino podaljšala na 1160km. Dnevno sva prevozila cca. 100km (treba je računat še na 25 kg prtljage), dvakrat sva imela daljšo turo, enkrat 130 km, enkrat 140 km, kakšen dan pa tudi krajše. Dan brez kolesarjenje sva imela tretji dan, ko sva si v Agrigentu šla ogledat arheološko območje antičnih templjev (Valle Dei Templi), po tem sva se premaknila vsak dan, brez “dneva počitka”. 
Izbrala sva pot južno od Trapanija (letališče Birgi). Najprej morje, obale, ravnina in na koncu Palermo in hribi. Južni del je en sam nasad grozdja, oljk, limon, na drugi strani pa plaže in precej razburkano morje. V drugi polovici septembra je turistov le še minimalno. Razen v mestih in celoletno obiskani Taormini. V kampih sva bila večinoma edina s šotorom, vsepovsod pa tarča ne gledanja, ampak buljenja. Kolesarjev s torbami sva srečala le kakšne štiri, od teh nobenega z šotorom. Sploh pa sem žensk na kolesu preštela na prste ene roke, zato se me pa najbrž vsi tako čudno gledali.:) Vse na Siciliji me je očaralo, vključno s kaosem v prenatrpanih mestih in še bolj kaotičnim prometnim režimom. Danes sem se peljala iz službe s kolesom in je ena gospa trobila avtu pred sabo, ampak ne zato, da bi ga pozdravila, temveč zaradi živčnosti, ker je gospod pred njo zaplaval v svoje misli in je že 3 sekunde bila zelena luč, pa še ni speljal. Ja, take riti smo! Živčne, nestrpne in egoistične. Na Siciliji smo se skoz pozdravljali. Kljub tablam za prepovedano hupanje pred vsakih mestom, Italijani ne jebejo sistema. Prva dva dni me je parkrat skoraj vrglo s kolesa, ker sem se ustrašla kamiona ali avta, ki je potrobil direkt za mojim hrbtom, pol pa sem se navadila in sem samo še mahala v pozdrav. Ko sva sredi ceste razgrnila zemljevid in iskala pravo pot, sva že imela koga pred sabo, bodisi motorista ali pešča bodisi koga v avtu, ki naju je spraševal, kam greva in če rabiva pomoč. Vse so nama razložili v italijanščini seveda, midva kao razumela. In kar zanimalo jih je od kje sva, kam greva. Vsi so na ulicah, pred hišami, na cesti, drugače od nas, ki se zabubljamo pred ekrane in v osamo. V lokalih sva neštetokrat edina pila pijačo, pa poln lokal! Kar sedeli so, mogoče so imeli mizo pred sabo, pa ni nujno, glavno da ima vsak svoj stol, nekateri so brali časopis, nekateri spregovorili kako besedo, večinoma pa kar sedeli in opazovali dogajanje na cesti. 
Spala sva večinoma v kampu, na jugu ni bilo težav, obale res prazne, čudovite a čist samotne, pa so vsepovsod še bili odprti kampi. Od Catanie proti severu pa sva se spopadala z zaprtimi kampi. Situacija naju je tako dvakrat vrgla v preizkušnjo kampiranja na divje in trikrat sva iskala Bed & Breakfast. V celih dveh tednih noben ni imel gumi defekta, kljub povoženim milijonim delčkom stekla, zgleda, da sva rabila druge vrste preizkušnje, z gumidefekti sva se spopadala lansko leto na kolesarjenju po Toskani, tokrat naju je preizkušalo drugače. Ko po 140 km, totalno smrdeč in prešvican in moker od tri urnega zalivanja dežja in peska in vožnje po temi čakaš samo še na topel tuš pa prideš do ograje z napisom: Close for works, kar kričiš na ves glas in izrečeš vse možne kletvice. Ampak situacijo zaobvladaš v par minutah, postaviš pač šotor pred ograjo, ni važno, saj imava osvežilne robčke, da se malo osveživa:), osvetljeno je, imava še pol litra vode, žejna nisva. In ko se zjutraj spočit zbudiš kar nekje, si skuhaš kavo, poješ zajtrk, greš zadovoljen in čist zaljubljen v nov dan. In preživiš krasen dan, ker ceniš vodo, ker ceniš sveže postlano posteljo, ker ceniš, da si vse to lahko privoščiš in imaš! In si preprosto srečen. Nič več ne padaš v nesmiselno nerganje in stresanje slabe volje na drugega. In naslednji dan spet padeva v tako situacijo in še naslednji dan spet. In vedno lažje nama je. In vse bolj povezana in mirna sva. Ni lagodnost tista, ki te osrečuje! Včasih me je kdo vprašal zakaj grem tečt na 42 km, brezveze, to je mučenje in da ne rabim tolko, da mam dost 21 km, da je to ravno prav. Ravno tukaj je point, zakaj mora biti ravno prav, zakaj mora biti enostavno? V “trpljenju” najdeš srečo! Lagodnost me hromi, zato včasih zaidem v ekstrem. 2 meseca nič ne kolesarim, potem naenkrat 1160km. Cel mesec skoraj nič ne tečem, nato me čaka Ljubljanski maraton – 42km (to še ni nujno, da bo ratalo :)). Komaj sem spackala diplomo, že sem se čist brezglavo vpisala na podiplomski študij in sem kar sprejeta. Ampak jaz nič ne smatram z ekstremom, to tako vidijo drugi. 
Naj se vrnem k Siciliji: lepa je, raznolika, zgodovinska, pestra, ravninska in hribovita, vulkanska in prijazna. Cel jug nama je bil zelo všeč, bila sva sama na obalah, se metala v valove in zganjala norčije. Vozila sva ob oljčnih in limoninih nasadih, po samotnih širokih cestah. Catania je zelo lepa, kaotična kot vsako mesto, sicer sva šla na hitro čez mesto, le po glavnih ulicah. Etne nisva videla, ker sva imela izredno slabo vidljivost. Časa za Etno pa tudi ni bilo, kot tudi za Eolske otoke ne. Absolutno rabiš 3 tedne za turo okrog Sicilije, če želiš še malo raziskovati mesta in okolico. Ponuja ogromno! Za Corleone ni bilo časa, sva pa šla skozi malo morje obmorskih mest in krajev in prevozila skoraj vse Capo-je 🙂 Taormina je krasna, polna turistov, prav tako Letojanni s čudovito plažo, Trapani in Erice. Palermo mi je bil še najmanj všeč, uro in pol sva iskala izhod iz totalnega kaosa. Grozljivo! Castelmare di Golfo, Capo D’Orlando, Cefalu, Messina, Siracusa, Pozzallo…. sama čudovita obmorska mesta.

Lansko leto me še noben ne bi mogel prepričati, da grem s kolesom na letalo, ker me je bilo strah, da se kaj zgodi z mojim Stevensom. Ampak smo vsi lepo prestali preizkušnjo. Simon je evidentiral ravnanje s kolesom. 🙂 Komaj čakam, da greva spet na turo. Dobro bi bilo združit Provanso in Španijo. Nisem še bila v Barceloni. V času absolventa ni bilo denarja za take podvige, je bil pa čas, zdaj pa ni časa, denar se nekak še spraska. Danes me je Tina zrajcala s Caminom – ampak ne s kolesom, s hojo! Rada hodim, ampak cca. 30 km 30 dni si pa ravno ne predstavljam in to mi nedvomno predstavlja velik izziv. Še večji izziv pa je dobiti 4 tedne dopusta. 🙂

PRADA Autumn/Winter:)

San Leone / Agrigento

Agrigento

Siracusa 

Taormina
via Messina
Granita 
Milazzo

Cefalu

1000km v predmestju Palerma
Palermo
gorivo
Castellammare del Golfo

Triglavov 14. tek štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera

Včeraj smo tekli na Teku štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera, ki meri približno 12 km. Pretekla sva jih v 55.-ih minutah. Srečala sva kar nekaj znancev iz preteklega vikenda z Urbanimi tekači, Zorana iz Lošinjskega polmaratona, Viteze dobrega teka in še koga iz kakšnih drugih tekov. Trasa je bila lepa, okrog celega Bohinjskega jezera, zahtevala je pa kar precej pazljivosti, gledali smo bolj v tla in pazili da se ne spotaknemo ob kako korenino ali spolzko kamenje. Vreme nam je malo ponagajalo, padla je kakšna kaplja,  ki pa je v takem soparnem dnevu bila kar dobrodošla. Vendar pa ni odvrnilo najkorajžnejših, da se ne bi po teku vrgli v jezero. Mi smo se odločili za Aqua park v Bohinjski Bistrici, da bi nam vroča voda vrnila moči v mišice, posebej Karin, ki je komaj še hodila zaradi bolečin v kolenu. Sprejeli smo slabo odločitev. Bazen je bil poln, sumljivo nam je bilo že, ko smo komaj našli prosto omarico. Potem pa je bilo še treba poštekat elektronski način zaklepanja omaric. S sabo sem vzela Križnarjevo knjigo Z biciklom okoli sveta, pa je nisem mogla brati, saj nismo našli niti enega prostega ležalnika. Katastrofa. Voda mrzla, noter in zunaj, vsepovsod. Bili smo premraženi in utrujeni. Kar preslikala bi se v naše Terme Radenci, ki so zakon za regeneracijo po teku. Imaš vroče bazene, masaže in proste ležalnike :). Po petih minutah trpljenja v mlačni vodi smo šli na gobovo juho (vsaj ta je bila zelo dobra), vroč čaj in proti domu. V aqua park nikoli več! Zvečer smo se družili z Nacetom in Martino, ki sta obrazložila dogodivščine njunega potovanja London-Lizbona-Pariz, midva pa načrte za septembersko kolesarjenje okrog Sicilije. Lepo je imeti takšne prijatelje! Sprehodili smo se po mestu, pojedli slastne čevapčiče v Harambaši in zaključili s pirom na Trnfestu. 

Tekaško popotovanje po Pohorju

V soboto zjutraj smo se dobili z Urbanimi tekači pod Mariborskim Pohorjem. Malo sva zamujala, ekipa se je že veselo fotografirala, ko sva prispela na parkirišče. Midva sva se takšnega skupinskega dogodka udeležila prvič in nisva vedla kaj naj pričakujeva. Z vzpenjačo smo se peljali do Hotela Bellevue, razen Roberta, ki je za ogrevanje to pot pretekel in nas tudi kmalu dohitel. V počasnem tempu v kombinaciji s hojo in ogrevalnimi vajami smo se podali na dvodnevno tekaško popotovanje. Tekli smo mimo Mariborske koče, Areha, pragozda Šumik, koče na Klopnem vrhu, mimo koče na Pesku do Rogle, kjer nas je večina prespala. Nekateri so šli nazaj do koče na Pesku. Midva sva ostala v apartmaju Brinje. Spomin se mi je vrnil na par let nazaj, ko smo v osnovni šoli tukaj preživljali šolo v naravi in sem prvič stala na smučkah (in zadnjič:)). Po dolgem vročem tušu, po masaži- nekateri laični, drugi profesionalni, sva šla na kratek sprehod in iskat bar, da končno prideva do pira, ki sva ga oba sanjala velik del poti. Poklicni meteorolog v skupini je napovedal, da moramo do petih priti na cilj, ker bo potem deževalo. In tako je bilo. Ne samo dež, tudi točo sva opazovala iz toplega zatočišča in pila pivo v baru, ki je bil že zdavnaj mimo odpiralnega časa, pa naju noben ni podil. Da je lokal zaprt in da čakajo še samo naju, sva ugotovila tik preden sva šla. 
Prvi dan smo tako pretekli 36 km po čudoviti, razgibani gozdni potki z cca. 800m n.m. višine. Kmalu sem “padla” v skupino najhitrejših in smo ga kar dobro šponali, velik del poti tudi 4 min/km. Sama nimam športne ure in nikoli ne vem kako hitro tečem in kakšen je vzpon, zato so me kar fascinirale te številke. 4-5 min/km? Vauuu, me je od evforije kar neslo naprej:) Počutila sem se odlično, svobodno in mirno, posebej po tednu, ki je bil katastrofalen. Ko sem doma tako utrujena, da zaspim po eni strani prebrane knjige pa še to ne vem kaj sem prebrala, se vprašam kakšno življenje to živimo? Delamo, garamo in ni nujno, da stvari, ki nas osrečujejo. Ampak to je že druga tema. Zato pa je treba hoditi v naravo, se udeleževati tako pozitivnih in zdravih stvari, da življenju povrnemo pravi smisel! 
Drugi dan smo tekli od Rogle proti Mislinji in naredili 26 km. Ta dan se je pot večinoma samo še spuščala navzdol, ob panoramskih razgledih. Celo pot nas je spremljal kombi z našimi potovalkami, s hrano in pijačo. Postojanke so bile kar pogosto, Jelka (maserka in večji del poti tudi šoferka) je postavila mizico samih dobrot (piškoti, čokolade, banane, marelice, hruške, oreščki, dateljni..) in tekočine. Mi smo pritekli, kaj pojedli in popili, naredili par razteznih vaj in nadaljevali pot. Odlična organizacija, odlična pisana družba in ogromno pozitivne energije! Vsa čast pa gre Urbanovi ženi Jasmini, ki je pred šestimi tedni rodila čudovito malo štručko in ta vikend z nami pretekla 34 km. In v sedmem mesecu nosečnosti pretekla polmaraton – 21 km! Družinica, ki nam kaže, da ni ovir v življenju, če veš, kam gre tvoja pot. 
Življenje je zrak, je narava, je svoboda. In je druženje! 🙂

Tekaško popotovanje čez Pohorje skozi filmček Urbana Praprotnika:

Tri solčavske doline in panoramska cesta

Po tako krasni kolesarski turi prejšnji vikend, sva se naslednjega ponovno odločila preživeti v Logarski dolini. Nisva šla s kolesom od doma, saj sva potrebovala bolj miren vikend in malo več počitka po napornem tednu (služba, koncerti: The National v Križankah, Battles v Kino Šiški). Tokrat sva prespala v kampu. V soboto sva lahkotno prevozila preostali dve solčavski dolini: Matkov kot in Robanov kot ter se vsake toliko ustavljala ob boleče mrzli Savinji, močila noge in poležavala v senčki, v nedeljo pa panoramsko cesto, ki sva jo prejšnjič izpustila. Še dobro, da nama je lastnik kampa svetoval vožnjo v obratni smeri, kot sva jo sama načrtovala, kajti velik del poti je makedamski in zato bolj primeren za gorsko kot treking kolo. Vzpon je seveda isti, ampak bistvena razlika je, če greš na panoramsko pot iz Solčave, ali proti Pavličevem sedlu in nato na dobri polovici poti zaviješ desno in se ti odpre prekrasen pogled na vse tri solčavske doline, Olševo, Raduho, Kamniško Savinjske Alpe… Razgled je bil tako čudovit, da sva se že pri prvi kmetiji ustavila, naročila domač jogurt s sadjem in mrzlo pivo. Spočila in naužila sva se narave v ležalnikih  in se kar nisva mogla načuditi temu mirnemu, prelepemu kraju. 
Kamp v Lučah je majhen, urejen, pivo stane 1,70 eur. Je daleč najbližji kamp za obisk Logarske doline in dobro izhodišče za hojo v okoliške hribe ali za kolesarjenje, nudijo pa tudi kajak in rafting po Savinji ter pozimi vodene izlete v hribe. Poseben čar kampa je tudi kuhanje jutranje kavice in zajtrkovanje na “obali” Savinje, ki teče ob kampu. Sicer pa je že Jotaeater lepo opisal najino doživetje: Panoramska pot nad Logarsko dolino.

voda ti je život:)
zajtrk ob Savinji (Luče)
na turistični kmetiji Žibovt

Panoramska cesta

Raduha (2062 m n.m.)
Olševa (1929 m n.m.)

S kolesom okrog Kamniško-Savinjskih Alp

sobota 2.7.2011 : Ljubljana- Kamnik- Črnivc- Luče- Logarska dolina (93km)

Že v petek sva spakirala torbe za na kolo (tokrat brez šotora in kamp opreme :)), da sva lahko zgodaj zjutraj šla na pot. Težko je karkoli napisat, toliko sva doživela v enem samem dnevu. Štartala sva iz Ljubljane, od Kamnika do Črnivca (902m n.m.), oz. do izhodišča na Veliko Planino sva imela kar nekaj vzpona, potem pa še samo spust do krasne vasice Luče in naprej po čudoviti poti ob Savinji. V planu sva imela Panoramsko cesto od Solčave skozi Podolševo, kjer se nahaja najvišje ležeča kmetija v Sloveniji (Bukovnikova kmetija, na višini 1327m), a sva po dveh kilometrih precejšnjega vzpona obtičala na koci v travi s pogledom na Raduho. Obrnila sva in si to pot prišparala za drugič. Ob štirih popoldan sva tako že bila v Logarski dolini, s tem da sva se vsake toliko ustavljala in se čudila lepotam narave. Proti večeru sva prevozila 7 km dolgo dolino in šla še peš do slapa Rinke. Kako blagodejna je hoja po celem dnevu kolesarjenja! V gostilni na Orlovem gnezdu sva spila pivo in se spustila na začetek doline, v čudovito kočo s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Lačna kot volk, sva pojedla vse domače dobrote, kar jih je bilo na mizi, se stuširala in kot ubita zaspala. Preživela sva krasen dan. 
Savinja
Savinja
slap Rinka z Orlovim gnezdom
Logarska dolina
Logarska dolina

pogled iz balkona sobe

nedelja 3.7.2011 : Logarska dolina- Pavličevo sedlo- Jezersko- Šenčur- Trbojsko jezero- Ljubljana (80km)

Zbudila sva se zgodaj, polna energije, spočita, pojedla obilen zajtrk, spet samih domačih dobrot in kmalu po osmi uri zjutraj štartala iz Logarske doline (759m n.m.) proti domu. 8 km konstantnega klanca do Pavličevega sedla (1339m n.m.), kjer sva se ustavila, saj je danes potekal 130 km dolg kolesarski maraton Alpe. Dobila sva majčke kolesarskega maratona in čisto premražena počakala prve kolesarje. S takšno hitrostjo so prigonili v klanec! Spet se je v meni prebudila želja po dirkalnem kolesu. Ni se pa prebudila želja po udeležbi kolesarskega maratona. Midva se voziva počasi in uživava v naravi. Iz Pavličevega sedla oz. malo naprej je sledil 8 km dolg spust in nato spet 5 km vzpona po čudovito speljani ovinkasti cesti in ob krasnih razgledih na okoliške hribe ter Savinjske Alpe. Kmalu sva zagledala mejo, ki je pomenila samo še spust na Jezersko. Krasni kilometri ob Kokri, kosilo pred Kranjem, bližnjica čez Šenčur (da sva se izognila prometu čez Kranj) do Trbojskega jezera (ledena kava, ki naju je spet spravila v pravi pogon po obilnem kosilu) in še zadnji kilometri čez Smlednik, Tacen do doma.
brrrr…je mrzlo na avstrijski strani 🙂 
kolesarski maraton Alpe
postojanka za maratonce 
od tod pa le še spust do Jezerskega 
Pozor, hudo zavarovana oseba:)
Kamniško Savinjske Alpe
Jezersko
Ko sva se vozila po Celovški cesti do doma, sem razmišljala, da sva šele prejšnji dan zjutraj vozila po tej cesti, a v nasprotni smeri. In sedaj sva tukaj, doma, tako malo ur je minilo, pa toliko doživetij in lepih trenutkov je za nama. To je čar kolesa! V tako kratkem času se ti zgodi tako dosti! Pa še povsod prideš zastojn (v tem primeru vstop v Logarsko dolino, ki za avto stane 6 eur :)) in ne onesnažuješ okolja :). In sedaj sledi nov delovni teden, prodajanje sebe osem ur dnevno za svobodne trenutke prostega časa. 

Prva maratonska razdalja

Dober teden je že od maratona v Radencih, a nisem imela priložnosti opisati vtisov, saj sva v novem stanovanju še brez interneta. Kar sicer sploh ni moteče. Brez računalnika kvalitetno preživljava skupne popoldneve. In zelo lepo je živeti v “svojem” stanovanjčku. Naj se pa vrnem k bistvu. Tako dolgo sem omahovala s prijavo na maraton (42 km), da sem zamudila prvi rok prijave in zato plačala polno ceno. Napovedovali so visoke tempareture, izkušeni tekači so nama ta maraton za prvič odsvetovali, v prvih treh tednih maja sva skupno pretekla samo 54 km, kar bi naj bila tedenska razdalja, ne pa tritedenska. Preveč je bilo pritiska iz vseh strani- nova služba, selitev, maraton. Ampak kljub vsemu temu, notranji občutek ni bil pomirjen ob misli na polmaraton, ki sem ga točno leto dni nazaj prvič pretekla. Za novo leto sem si zadala cilj maratonsko razdaljo, zato sem na vsak način strmela k temu. In občutek me tudi tokrat ni prevaral. V soboto je bil peklensko vroč dan in ne ravno enostaven za tek, ampak čudovit in prave energije. Zgleda, da nama je pomagal tudi Lošinjski maraton, da sva se adaptirala na kakšno stopinjo več. Prvič sem tekla maraton, zato nisem vedela kaj naj pričakujem. In je prišel ta dan. Prvi krog sem odtekla brez težav, brez bolečine, totalno lahkotno. Že na osmem kilometru naju je čakala prijateljica z mrzlim pirom :). Prvi krog je bil ogrevanje, drugi je pa šel zares. “Težave” so se pa pričele na 35-em. Čeprav sem imela še 7 kilometrov do konca, sem pa v bistu že videla cilj, vedela sem, da ga bom zagledala, kakorkoli že bo. Zadnje kilometre sem začela hoditi in se ustavljati, kar ni bilo ravno pametno, saj je bila prava misija spet spraviti telo v tek. Pred mano so hodili, za mano so hodili, redko kdo je še tekel. Zaradi 27-ih stopinj in asfalta je bil ta maraton precej težek, marsikdo je po prvem krogu šel kar v cilj. Več ljudi mi je reklo, da če sem pretekla tega, bom druge še lažje. Malo krize je bilo zadnje kilometre, ampak je bil kakšen tek že težavnejši. Sicer sem šparala moči, v enakomernem tempu, nisem šla na polno, se na vsaki postojanki močila, polivala z vodo in pila ogromno tekočine. Pri 2:01 sem obrnila v naslednji (isti) krog. To mi ni delalo težav. Pravijo da je psihološko full bolj naporno se podat v krog, ki si ga že enkrat pretekel in veš kaj te čaka. Jaz sem bla full vesela, da sem šla v še en krog, mogoče zato, ker sem šla prvič, mogoče ker sem domačinka, ne vem, meni je bil fenomenalen občutek. Na poti sem srečevala nekatere znance, ki so se vračali v cilj polmaratona in šele ko se je pot v Petanjcih odcepila in nas je ostala še samo peščica, sem prižgala mp3. Točno dve leti nazaj na 29.maratonu treh src, ko je Simon tekel na 10 km, sem se nekako zaljubila v tek (in v Simona :)). Ko sem ga v cilju čakala, sem občutila željo po teku in ko sem ga po 10-ih km videla naspidiranega in fenomenalne volje, sem začutila, da bi tudi sama rada tekla. Takrat sem mi je ena ura neprekinjenega teka zdela nekaj nedosegljivega in mogočnega, o maratoncih sploh nisem razmišljala, ker to ni bilo v mojih mejah razumevanja in dojemanja. Še isti popoldan sva v Prvo ligo šla kupit moje praktično prve tekaške adidaske. In tako sem počasi začela. Prvi tek je bil 2,5 km dolg krog okrog Vodnikove in Celovške, neprekinjeno sem ga pretekla menda v 15ih minutah in to je bil zame neverjeten uspeh. Simon je imel idejo tečt svoj prvi polmaraton na Ljubljanskem maratonu, pa sem ga izzivala, da če gre on na 21 km, pa grem jaz na 10. Sekunda, dvajset in že sva bila zmenjena! In ko sem jeseni to desetko pretekla v 47.-ih minutah (še kot redna kadilka), me je tek prevzel in postal del mojega življenja.

Po štirih urah in osmih minutah so me v cilju pričakale moje drage prijateljice. Full sem bila srečna, zadovoljna, na cilju je vladalo nepopisno veselje. Kmalu se nam je pridružila še S., spet z mrzlim pirom (neskončno hvala!:)) in  čakali smo še Simona. Tudi on je zagledal cilj maratonske razdalje, še prej sva se močno objela, tako sem bila srečna, da nama je uspelo. Simon me je navdušil za tek, jaz pa njega za večje razdalje. Po teku sva šla spočit mišice v Terme Radenci in srečala Špelo, Petra in Roberta (hvala za nasvete oskrbe žuljev in za prijetno družbo!), zvečer pa sva še poslušala koncert Kreslina. 

na cilju, čila, zdrava in srečna 🙂

Hvala dragi moji za vzpodbudo in navijanje ter za nepozaben dan!

nekateri v cilj, drugi v še en krog
na cilju
Simon v cilju

zadnji objem pred ciljem 🙂

Včeraj se žal nisva mogla udeležiti 24 urnega Teka sreče v Grosuplju, naslednji plan je pa sigurno A jh uhka 10 v enem dnevu? (25.6., 10 krogov okrog Blejskega jezera).

Potovalno kolesarjenje po Kvarnerskih otokih

Kar težko je opisati najinih zadnjih 10 dni, toliko vsega se je zgodilo. Za nama je letošnji večji dopust, ki ga bom čez poletje le stežka še dobila, zato sva izkoristila praznične dni in se odločila za kolesarjenje. Na low budget, torej po Hrvaški. 
Še v petek, dan pred odhodom, sva bila prepričana, da greva s kolesom od doma (od Simona, iz Vrhnike) proti Rijeki oz. najbližjemu kampu. Pakiranje in planiranje je vzelo kar nekaj časa, zato je načrt kmalu propadel in naju zjutraj Vili odpeljal do meje – do Babnega polja, da se izogneva prometu čez Ilirsko. In klancem naproti, juhuu:) Prvič sem šla potovalno kolesarit, malo večje nestabilnosti kolesa zaradi prtljage sem se navadila zelo hitro. Na meji so naju gledali, kot da sva padla iz Marsa:) 
1.dan: Babno Polje-Prezid-Crni Lug-Gornje Jelenje-KRK-Omišalj (96km)
Najlepši je bil spust iz Gornjega Jelenja, iz 880 n.m. proti Krškemu mostu po kar hudičevih neskončnih klancih (letos sva oba bila na kolesu samo enkrat). V Omišalju (vsi kampi še niso delujoči, vsepovsod pa sva bila edina z šotorom) naju je pričakal tuš na prostem z mrzlo vodo, kot se za kamp z eno zvezdico spodobi, a lep razgled na morje in Rijeko v daljavi. Skuhala sva juhico in testenine in napol ubita zaspala.

start iz Babnega polja

2.dan: Omišalj-Malinska-Valbiska (trajekt)-Lopar-RAB (51km)
Najino gorivo na poti: EuroOžujsko za 11 kun:). V Malinski sva se na hitro odločila, da ne greva v Baško, ampak kar na Rab in sva za las ujela trajekt do Loparja, ki vozi le dvakrat dnevno. Lep kamp v mestu Rab – Padova III, kjer sva prišla do vročega tuša in mladega domačega lüka na Velikonočni ponedeljek. Uskrsni doručak tako to leto preskočila.
Krk

kamp Padova III
3.dan: mesto Rab (12 km)
Dan počitka in branja knjige. Od ležanja na plaži sva bila proti večeru čisto munjena in brez energije, zato sva šla malo tečt ob lepi poti do mesta in po čudovitem parku, cca 6km.
Rab

4.dan: Rab-Mišnjak (trajekt)-Jablanac- Prizna (trajekt)-Žigljen-Novalja (54 km)
Slabo vreme, burja, klanci po Jadranski magistrali, dež. V kampu Straško postavila šotor par metrov od morja. Čudovit razgled. Mirno. V Novalji srečala znance, ki so tekli mimo in se samo za glavo držali, da sva s kolesom iz Slovenije in da greva še naprej. To nobenemu na kraj pameti ne bi prišlo, da bi bli kje drugje kot v nadstandardnem apartmaju. Nama je pa v šotorčku bilo prav toplo. Ptički so naju zbujali že ob svitu in že sva kuhala kavico in se prepuščala poti in dogodivščinam novega dne.

Žigljen

kamp Straško
5.dan: Novalja-PAG- Zadar (trajekt)-Preko-UGLJAN (96km)
Iz čudovitega lagodja, čudovitega kampa spet proti burji, rahlim dežnim kapljam in klancem. V mestu Pag se okrepčila s čevapčiči in stalnim gorivom, kar nama je dalo zagon, da ne ostaneva na celini, ampak do šestih ujameva trajekt iz Zadra na Ugljan. Cesta se je precej zravnala, vsaj za en čas. Ker so bile Rozine skoz z mano, nama je seveda vedno vse zastavljeno tudi uspelo:) Na Jadroliniji v Zadru slučajno prideva do informacije, da v petek vozi trajekt iz Zadra do Malega Lošinja, kar naju odreši vožje nazaj po sicer lepi, a težki Jadranski magistrali. V sončnem zahodu sva prispela v majhen kamp v mestu Ugljan. Zelo lepo, zelo mirno, nabito z pozitivno energijo, po tolkih kilometrih zvečer utrujena, a polna energije.

mesto Pag
Pag

ob sončnem zahodu prispela v Ugljan
6.dan: Ugljan- Preko- PAŠMAN- Preko-Ugljan (78km)
Ugljan je čudovit otok, premalo sva ga raziskala in se nespametno podala proti Pašmanu, ki je sicer še bolj miren, manj poseljen. Ta dva otoka povezuje čudovit most. Ugljan ponuja čudovite razglede iz vrha s trdnjavo Sv.Mihovila na Dugi otok in Iž. Pristaniško mestece Preko in sosednje mestece Kali pa na otoček Ošljak in Zadar v ozadju. Prvič sem čutila poklapanost, da greva naprej, tukaj bi kakšen dan še z veseljem ostala, brala knjigo in se spočila. Ampak zaradi trajekta (enega in edinega cel teden na tej relaciji) sva morala naprej.

Ugljan
iz Pašmanskega mostu
Pašmanski most

7.dan: Ugljan-Preko-Zadar (trajekt-ustavil na otokih: Ist, Olib, Premuda, Silba)-MALI LOŠINJ (24km)
Medtem ko sta se poročala princ William in Kate, sva midva 8 ur presedela na trajektu, brala knjigo in se stiskala. Berem Tri skodelice čaja po resnični zgodbi Grega Mortensona, prijetno branje in fantastična zgodba, kako je na poti na drugo najvišjo goro na Zemlji – K2 zabredel v skrajno revno vasico, med dobre ljudi, ki so ga tako ganili, da se je odločil jim zgraditi šolo in vse posvetil tej misiji. Miši se spet potrudi, da bom lahko zjutraj pila kavo s pogledom na morje, zato šotor postaviva na razgledni točki v kampu Poljana na Malem Lošinju. Polna energije načrtujeva jutrišnji polmaraton, ki se nama slučajno poklapa z mestom in časom in vsem. Tudi spočita sva.

Mali Lošinj

8.dan: Mali Lošinj- Veli Lošinj (Lošinjski polmaraton-21 km) (21 km s kolesom)
Dan kolesarskega počitka sva izkoristila za tek. Kolo sva potrebovala le kot transportno sredstvo do prizorišča maratona v Velem Lošinju in za kruzanje ob obali. Čudovit tek ob morju. Zjutraj nama je skoraj burja odpihnila šotor, saj nisva mogla zabiti klinov zaradi kamenja in deževalo je. Kmalu po startu pa nas je osrečil še sonček. Teklo nas je samo nekaj čez 80 in kljub začetnemu občutku, da bo vse potekalo bolj po balkansko (od št. 80 naprej nas ni imelo čipov, ker niso pričakovali take udeležbe), je na koncu izpadel kot fenomenalno organiziran maraton. Dali so vse od sebe in se maksimalno potrudili. Organizator je bil zelo zadovoljen, saj so tekli reprezentanti Srbije, Bosne, Madžarske, naš Primož Kobe (ki žal ni prišel do cilja), dva Etiopijca…skratka močna udeležba, kljub majhnemu številu ljudi. Opazila sem tudi slovenskega ultramaratonskega tekača Lojzeta Primožiča. Dobili smo majčke in medalje že ob prijavi. Na prvi tretjini poti, ko smo tekli čez center Malega Lošinja so imeli postavljen oder in muziko in celo fešto. Brali so naša imena in štartne številke, ko smo tekli mimo in navijali za nas in nas vpodbujali. Omg, noro je blo. In potem naprej v klančke ob obali Čikata. Najlepši tek v mojem življenju, brez muzike, ker mp3 je ostal doma in bilo je super. Kljub klancem in progi, težji od Sežane, sem v cilj prišla 1:49, kar je moj najboljši rezultat. Simon pa samo minutko za mano. Zelo sem bila zadovoljna. Zastojn so točili pivo, vino, brezalkoholne pijače, delili domač štrudelj, limone in pekli slastne ribe na žaru ter testenine in jagnjetino. Vse zastojn. Noro dobro vzdušje. Ogromno Slovencev. In ker je teklo zelo malo žensk, sem bila počaščena še z zlato medaljo v ženski kategoriji do 30 let. S tako slabim časom se mi je to lahko zgodilo samo tukaj:) Ampak je bil nor feeling in pogum za naprej. Mogoče sem se zato včeraj prijavila na Maraton treh src in sicer na 42 km, kot je bil prvoten plan. 🙂

kamp Poljana
Veli Lošinj, start in cilj polmaratona
9.dan: Mali Lošinj- Osor- CRES- mesto Cres (54km)
Najhujši kolesarski dan, kar sem jih kadarkoli doživela. Po teku bi kakšen dan bilo treba počivati in sprostiti mišice, midva pa sva se  iz čudovitega Lošinja mogla podati v klance, tako težke, pa ne vem a so bili res, ali se mi je samo zdelo zaradi utrujenih mišic, jaz sem jih v glavnem komaj prevozila in bila na robu, da stopim s kolesa in ga zabrišem v prepad. S solznimi očmi sem preklela cel svet. V mišicah me je peklo in bila brez moči. A nekako sva prigonila do spet čudovitega spusta do mesta Cres, kjer sva prenočila v kampu Kovačine, zelo urejenem, tik ob morju, a z nedelujočim wc-jem, zato sva se tuširat in na wc vozila kar s kolesom (a brez prtljage:)), ker je bil oddaljen 600m.

Cres

Narezine, Mali Lošinj

10.dan: Cres-Porozina (trajekt)- Brestova-Lovran (54km)

Podoben dan od prejšnjega. Lovila sva trajekt ob enajstih, ker so naju v Lovranu že čakali starši. Zaradi številnih klancev sva ga komaj ujela. Cres nama je ponudil zelo lepe razglede, ampak tudi veliko neprijaznosti, saj je vsak ovinek prinesel nov klanec. Iz Brestove ni bilo veliko lažje, pa še v desnem kolenu me je začelo špikat, ampak razgled je odtehtal svoje. V agoniji, pri tablah 9 %, 11 % in spet 9 % klanec, eden za drugim, sva si pela in prirejala pesmi po svoje. In kjer je klanec, je tudi zaslužen spust. Ob morju še toliko bolj čudovit. Pot do Lovrana pa je sploh bila krasna.

Na cilju se mi je obrnil tritisoči kilometer, ki sem jih prevozila z mojim Stevensom v dobrem letu in pol. Oktobra sva kolesarila po Toskani (kakšnih 400 km), ampak sva bila z avtom, v hotelu ali apartmaju in se vsak dan vračala do avta, kar je lahko zelo omejujoče. Ta način, da greš naprej in se nikamor ne vračaš in prideš do kam prideš, mi je definitivno mnogo bolj všečen…in najljubši način potovanja. Na kolesu se v enem dnevu zgodi toliko stvari, prevoziš toliko idiličnih panoram, da se ti prejšnji dan zdi, kot da se je zgodil prejšnji mesec, sploh ne veš točno kje vse si že bil in kaj se je dogajalo. Še dobro da imava skupni Travel diary, kamor ob priložnosti sproti zapiševa par stavkov o dogodkih tekočega dne. 
Komaj čakam naslednje ture. Kupljen imava zemljevid Španije (Camino s kolesom), kolesarski vodnik Irske in velike želje po Siciliji… toliko zaenkrat 🙂

8-urni FORMAraton v Tivoliju

Včeraj smo se nekateri prvič udeležili Formaratona, nekateri pa že tretjo leto zapovrstjo. Gre za 8 urni dobrodelni tek, en krog je dolg 1.964 km. Lahko odtečeš samo en krog, lahko pa tečeš celih 8 ur. Tečeš lahko tudi ekipno, našo ekipo, ki smo jo poimenovali Koncertfriki smo sestavljali Nina, Simon in jaz. Sama sem želela odteči maratonsko razdaljo, ampak če ne bi mogla, bi pač prej nehala. Pri 12-em krogu, ko je bila za mano dolžina polmaratona sem naredila malo daljšo pavzo, spočila in namazala mišice, že malo otrdela kolena, se najedla in rehidrirala. Ker se je sonček skril in zapihal hladen veter, sem kar hitro nadaljevala s tekom, vendar še vedno z dvomom o maratonski dolžini, saj sem si težko predstavljala, da bi pretekla še enkrat toliko. In potem sem presenetila samo sebe. Krogi so se kar nabirali, sploh jih nisem več dohajala. Na koncu sem se še komaj ustavila, še kar bi tekla. Noge so bile super, samo križ me je kar precej bolel, zato sem se kakšno uro pred koncem ustavila in nisem več mislila nadaljevati, za mano je itak bilo 25 krogov. Bila sem več kot zadovoljna. Že sem se preoblekla in ogrnila v koco, ker je bilo precej mrzlo in šla gledat rezultate. Bila sem na 9. mestu v ženski kategoriji. Kar nisem mogla verjeti, da je to res. In v meni se je prebudil tekmovalni duh, slekla sem trenerko in šla naprej tečt. Pa še Vitezi in Simonov povratek na stezo so me vzpodbujali. Odtekla sem še tri kroge in Formaraton se je zaključil. Seveda sem bila presrečna in zelo zadovoljna z rezultatom, a obenem sem obžalovala, zakaj nismo šli na štart ob točni uri, ampak šele slabo uro in pol po uradnem štartu. Ker sem prepričana, da bi včeraj lahko tekla celih 8 ur. Počasi in z pavzami, ampak bi. Ker je bil pravi dan za tek. Ker smo v formi! 🙂 Zaključek je torej bil 28 krogov in s tem 55 km, kar je za prvič več kot zadovoljivo. S tem sem svoj osebni rekord povečala za 20 km. Še nikoli nisem tekla tako dolgo in super sem se počutila. Zgleda, da še preveč super, saj me že zelo mika, da bi se udeležila 6 urnega Vogau :). Pri teh tekih, kjer nabiraš kroge je dobro to, da nisi pod obremenitvijo, da moreš neko dolžino preteči in to v čim boljšem času, kot se dogaja na maratonih, vsaj pri meni. Ustaviš se lahko kadarkoli, ob poti imaš ljudi, ki te vzpodbujajo in navijajo zate in če več ne moreš, odnehaš, kadarkoli. Vzmes spiješ pivo ali vsaj nekaj požirkov, in nadaljuješ. Tečeš v počasnem tempu, konstantno, lahko tudi hodiš, nikamor se ti ne mudi. Res je bilo super. Koncertfriki smo skupaj pretekli 112 km. Kljub neravninski in s tem kar  težki progi, se vidimo na štartni črti Formaratona (upam) tudi naslednje leto, z še več friki v skupini! 🙂 Hvala vsem za čudovit dan in noro izkušnjo!
Koncertfriki (Nina, Simon in jaz)

Foto: Špela U., okrepčevalnica Vitezov in 3iron

Sreča je v majhnih stvareh.

Včeraj sem, mislim, da prvič šla sama z avtom v Mursko Soboto na koncert (običajno kdo drug vozi) in ga preživela s coca colo. In z mojo drago Majči. Bil je lep, sproščen večer. Kleemar pa, kot že večkrat prej, naravnost fantastičen. Še boljši. Po koncertu sem bila polna emocij, ki mi niso dale spati še pozno v noč. Zjutraj me je budilka prebudila že ob pol osmih. Kako fajn se je po koncertu zbuditi brez glavobola in slabosti! Mami sem srknila par požirkov kave, pojedla en majhen košček kruha, se oblekla v tekaško opravo in šla v sončen dan. Tako z užitkom že dolgo nisem tekla. Zadnje čase sem se med tekom skoz ustavljala, nisem imela prave energije, niti največje volje ne do teka. Danes sem tekla dobri dve uri in pol ob čudoviti poti ob Muri in dobila zagon za naprej. Za jutrišnji nov dan v službi, za to, da pričakam Simona, ki je šel za par dni na meditacijo z odprtimi rokami in srcem ter za marsikatero drugo situacijo. Imela sem čas za razmišljanje. In v sklepu ugotovila, koliko negativne energije je nad našimi oblaki, v našem domu in okolju nasploh. Vedno je bila. Pa sem kljub temu ušla rutini in stagniranju, ki bi se lahko prenesla name. Neskončno sem hvaležna Manuelu, ki me je iz tega izvlekel, me naučil ljubiti, zaupati ljudem in najti srečo v malenkostih. Seveda je bila to kratkotrajna zgodba in teoretično bi morala izgubiti zaupanje v vse to, pa vendar ga nisem. Še bolj sem ga okrepila in še bolj verjamem. 
Slišite ptičke? Vidite metuljčke, jih mogoče še kdaj čutite? Se kdaj za hip ustavite pod soncem in zgolj dihate in ste? Danes bi me lahko zabolelo obnašanje nekaterih ljudi, ampak mi je ravno tek pomagal, mi vlil toliko pozitivne energije, da ni dovolila vstopa slabim občutkom. 
…zato rabim tek…
…zato, da Živim…
Page 2 of 3«123»

Categories