Potovalno kolesarjenje po Kvarnerskih otokih

Kar težko je opisati najinih zadnjih 10 dni, toliko vsega se je zgodilo. Za nama je letošnji večji dopust, ki ga bom čez poletje le stežka še dobila, zato sva izkoristila praznične dni in se odločila za kolesarjenje. Na low budget, torej po Hrvaški. 
Še v petek, dan pred odhodom, sva bila prepričana, da greva s kolesom od doma (od Simona, iz Vrhnike) proti Rijeki oz. najbližjemu kampu. Pakiranje in planiranje je vzelo kar nekaj časa, zato je načrt kmalu propadel in naju zjutraj Vili odpeljal do meje – do Babnega polja, da se izogneva prometu čez Ilirsko. In klancem naproti, juhuu:) Prvič sem šla potovalno kolesarit, malo večje nestabilnosti kolesa zaradi prtljage sem se navadila zelo hitro. Na meji so naju gledali, kot da sva padla iz Marsa:) 
1.dan: Babno Polje-Prezid-Crni Lug-Gornje Jelenje-KRK-Omišalj (96km)
Najlepši je bil spust iz Gornjega Jelenja, iz 880 n.m. proti Krškemu mostu po kar hudičevih neskončnih klancih (letos sva oba bila na kolesu samo enkrat). V Omišalju (vsi kampi še niso delujoči, vsepovsod pa sva bila edina z šotorom) naju je pričakal tuš na prostem z mrzlo vodo, kot se za kamp z eno zvezdico spodobi, a lep razgled na morje in Rijeko v daljavi. Skuhala sva juhico in testenine in napol ubita zaspala.

start iz Babnega polja

2.dan: Omišalj-Malinska-Valbiska (trajekt)-Lopar-RAB (51km)
Najino gorivo na poti: EuroOžujsko za 11 kun:). V Malinski sva se na hitro odločila, da ne greva v Baško, ampak kar na Rab in sva za las ujela trajekt do Loparja, ki vozi le dvakrat dnevno. Lep kamp v mestu Rab – Padova III, kjer sva prišla do vročega tuša in mladega domačega lüka na Velikonočni ponedeljek. Uskrsni doručak tako to leto preskočila.
Krk

kamp Padova III
3.dan: mesto Rab (12 km)
Dan počitka in branja knjige. Od ležanja na plaži sva bila proti večeru čisto munjena in brez energije, zato sva šla malo tečt ob lepi poti do mesta in po čudovitem parku, cca 6km.
Rab

4.dan: Rab-Mišnjak (trajekt)-Jablanac- Prizna (trajekt)-Žigljen-Novalja (54 km)
Slabo vreme, burja, klanci po Jadranski magistrali, dež. V kampu Straško postavila šotor par metrov od morja. Čudovit razgled. Mirno. V Novalji srečala znance, ki so tekli mimo in se samo za glavo držali, da sva s kolesom iz Slovenije in da greva še naprej. To nobenemu na kraj pameti ne bi prišlo, da bi bli kje drugje kot v nadstandardnem apartmaju. Nama je pa v šotorčku bilo prav toplo. Ptički so naju zbujali že ob svitu in že sva kuhala kavico in se prepuščala poti in dogodivščinam novega dne.

Žigljen

kamp Straško
5.dan: Novalja-PAG- Zadar (trajekt)-Preko-UGLJAN (96km)
Iz čudovitega lagodja, čudovitega kampa spet proti burji, rahlim dežnim kapljam in klancem. V mestu Pag se okrepčila s čevapčiči in stalnim gorivom, kar nama je dalo zagon, da ne ostaneva na celini, ampak do šestih ujameva trajekt iz Zadra na Ugljan. Cesta se je precej zravnala, vsaj za en čas. Ker so bile Rozine skoz z mano, nama je seveda vedno vse zastavljeno tudi uspelo:) Na Jadroliniji v Zadru slučajno prideva do informacije, da v petek vozi trajekt iz Zadra do Malega Lošinja, kar naju odreši vožje nazaj po sicer lepi, a težki Jadranski magistrali. V sončnem zahodu sva prispela v majhen kamp v mestu Ugljan. Zelo lepo, zelo mirno, nabito z pozitivno energijo, po tolkih kilometrih zvečer utrujena, a polna energije.

mesto Pag
Pag

ob sončnem zahodu prispela v Ugljan
6.dan: Ugljan- Preko- PAŠMAN- Preko-Ugljan (78km)
Ugljan je čudovit otok, premalo sva ga raziskala in se nespametno podala proti Pašmanu, ki je sicer še bolj miren, manj poseljen. Ta dva otoka povezuje čudovit most. Ugljan ponuja čudovite razglede iz vrha s trdnjavo Sv.Mihovila na Dugi otok in Iž. Pristaniško mestece Preko in sosednje mestece Kali pa na otoček Ošljak in Zadar v ozadju. Prvič sem čutila poklapanost, da greva naprej, tukaj bi kakšen dan še z veseljem ostala, brala knjigo in se spočila. Ampak zaradi trajekta (enega in edinega cel teden na tej relaciji) sva morala naprej.

Ugljan
iz Pašmanskega mostu
Pašmanski most

7.dan: Ugljan-Preko-Zadar (trajekt-ustavil na otokih: Ist, Olib, Premuda, Silba)-MALI LOŠINJ (24km)
Medtem ko sta se poročala princ William in Kate, sva midva 8 ur presedela na trajektu, brala knjigo in se stiskala. Berem Tri skodelice čaja po resnični zgodbi Grega Mortensona, prijetno branje in fantastična zgodba, kako je na poti na drugo najvišjo goro na Zemlji – K2 zabredel v skrajno revno vasico, med dobre ljudi, ki so ga tako ganili, da se je odločil jim zgraditi šolo in vse posvetil tej misiji. Miši se spet potrudi, da bom lahko zjutraj pila kavo s pogledom na morje, zato šotor postaviva na razgledni točki v kampu Poljana na Malem Lošinju. Polna energije načrtujeva jutrišnji polmaraton, ki se nama slučajno poklapa z mestom in časom in vsem. Tudi spočita sva.

Mali Lošinj

8.dan: Mali Lošinj- Veli Lošinj (Lošinjski polmaraton-21 km) (21 km s kolesom)
Dan kolesarskega počitka sva izkoristila za tek. Kolo sva potrebovala le kot transportno sredstvo do prizorišča maratona v Velem Lošinju in za kruzanje ob obali. Čudovit tek ob morju. Zjutraj nama je skoraj burja odpihnila šotor, saj nisva mogla zabiti klinov zaradi kamenja in deževalo je. Kmalu po startu pa nas je osrečil še sonček. Teklo nas je samo nekaj čez 80 in kljub začetnemu občutku, da bo vse potekalo bolj po balkansko (od št. 80 naprej nas ni imelo čipov, ker niso pričakovali take udeležbe), je na koncu izpadel kot fenomenalno organiziran maraton. Dali so vse od sebe in se maksimalno potrudili. Organizator je bil zelo zadovoljen, saj so tekli reprezentanti Srbije, Bosne, Madžarske, naš Primož Kobe (ki žal ni prišel do cilja), dva Etiopijca…skratka močna udeležba, kljub majhnemu številu ljudi. Opazila sem tudi slovenskega ultramaratonskega tekača Lojzeta Primožiča. Dobili smo majčke in medalje že ob prijavi. Na prvi tretjini poti, ko smo tekli čez center Malega Lošinja so imeli postavljen oder in muziko in celo fešto. Brali so naša imena in štartne številke, ko smo tekli mimo in navijali za nas in nas vpodbujali. Omg, noro je blo. In potem naprej v klančke ob obali Čikata. Najlepši tek v mojem življenju, brez muzike, ker mp3 je ostal doma in bilo je super. Kljub klancem in progi, težji od Sežane, sem v cilj prišla 1:49, kar je moj najboljši rezultat. Simon pa samo minutko za mano. Zelo sem bila zadovoljna. Zastojn so točili pivo, vino, brezalkoholne pijače, delili domač štrudelj, limone in pekli slastne ribe na žaru ter testenine in jagnjetino. Vse zastojn. Noro dobro vzdušje. Ogromno Slovencev. In ker je teklo zelo malo žensk, sem bila počaščena še z zlato medaljo v ženski kategoriji do 30 let. S tako slabim časom se mi je to lahko zgodilo samo tukaj:) Ampak je bil nor feeling in pogum za naprej. Mogoče sem se zato včeraj prijavila na Maraton treh src in sicer na 42 km, kot je bil prvoten plan. 🙂

kamp Poljana
Veli Lošinj, start in cilj polmaratona
9.dan: Mali Lošinj- Osor- CRES- mesto Cres (54km)
Najhujši kolesarski dan, kar sem jih kadarkoli doživela. Po teku bi kakšen dan bilo treba počivati in sprostiti mišice, midva pa sva se  iz čudovitega Lošinja mogla podati v klance, tako težke, pa ne vem a so bili res, ali se mi je samo zdelo zaradi utrujenih mišic, jaz sem jih v glavnem komaj prevozila in bila na robu, da stopim s kolesa in ga zabrišem v prepad. S solznimi očmi sem preklela cel svet. V mišicah me je peklo in bila brez moči. A nekako sva prigonila do spet čudovitega spusta do mesta Cres, kjer sva prenočila v kampu Kovačine, zelo urejenem, tik ob morju, a z nedelujočim wc-jem, zato sva se tuširat in na wc vozila kar s kolesom (a brez prtljage:)), ker je bil oddaljen 600m.

Cres

Narezine, Mali Lošinj

10.dan: Cres-Porozina (trajekt)- Brestova-Lovran (54km)

Podoben dan od prejšnjega. Lovila sva trajekt ob enajstih, ker so naju v Lovranu že čakali starši. Zaradi številnih klancev sva ga komaj ujela. Cres nama je ponudil zelo lepe razglede, ampak tudi veliko neprijaznosti, saj je vsak ovinek prinesel nov klanec. Iz Brestove ni bilo veliko lažje, pa še v desnem kolenu me je začelo špikat, ampak razgled je odtehtal svoje. V agoniji, pri tablah 9 %, 11 % in spet 9 % klanec, eden za drugim, sva si pela in prirejala pesmi po svoje. In kjer je klanec, je tudi zaslužen spust. Ob morju še toliko bolj čudovit. Pot do Lovrana pa je sploh bila krasna.

Na cilju se mi je obrnil tritisoči kilometer, ki sem jih prevozila z mojim Stevensom v dobrem letu in pol. Oktobra sva kolesarila po Toskani (kakšnih 400 km), ampak sva bila z avtom, v hotelu ali apartmaju in se vsak dan vračala do avta, kar je lahko zelo omejujoče. Ta način, da greš naprej in se nikamor ne vračaš in prideš do kam prideš, mi je definitivno mnogo bolj všečen…in najljubši način potovanja. Na kolesu se v enem dnevu zgodi toliko stvari, prevoziš toliko idiličnih panoram, da se ti prejšnji dan zdi, kot da se je zgodil prejšnji mesec, sploh ne veš točno kje vse si že bil in kaj se je dogajalo. Še dobro da imava skupni Travel diary, kamor ob priložnosti sproti zapiševa par stavkov o dogodkih tekočega dne. 
Komaj čakam naslednje ture. Kupljen imava zemljevid Španije (Camino s kolesom), kolesarski vodnik Irske in velike želje po Siciliji… toliko zaenkrat 🙂
This entry was posted in , , , , , . Bookmark: permalink.

2 Responses to Potovalno kolesarjenje po Kvarnerskih otokih

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Categories