Katka.run
Category: športanje
Gospod Lado, VI ste moja inspiracija!
Zadnja dva tedna sta bila kljub lepemu vremenu zame precej turobna, kar se je poznalo tudi na Malem kraškem maratonu v Sežani. Ves teden pred maratonom sploh nisem tekla, kar je bila velika napaka. Tako rezultata nisem izboljšala na 1:45, kot sem si želela, kar me je precej razočaralo. Ampak roko na srce, ni moglo biti boljše glede na trening, ki ga praktično ni bilo. Ta tek me je vrgel na realna tla, da cel maraton nisem sposobna preteči, vsaj zaenkrat še ne. Tekli smo po lepi kraški pokrajini, mimo Lipice, eno tretjino po Italijanski strani, kar pa ni imelo vpliva na moj tek, saj sem skoz čutila težke noge, okrog 15. km pa me je čisto sesulo. Začela sem se ustavljati, hoditi, pregnale so me negativne misli, postalo mi je vseeno za vse, še najbolj za čas, ki sem si ga zamislila. Cilj je itak bil nerealen. Že na startu sem čutila žejo, kljub temu, da sem zaužila kar precej tekočine, kar je najbrž tudi imelo vpliv na počutje. Proti koncu poti sem se dosti ustavljala in takrat me je prehitel en starejši gospod, ki je prekinil mojo monotonost in agonijo s smešnimi komentarji in mi dal motivacije, da sem začela teči počasen tek konstantno brez ustavljanja. Čez čas se ozrem nazaj, bil je vztrajno za mano, tekel s težavo in sopihal. “Še samo 1,5 km do konca, to bo pa že šlo” rečem. “Ti si moja inspiracija” mi odgovori, in tako sva začela pogovor in si olajšala zadnje korake. Hospitaliziran je v bolnišnici in čaka na operativni poseg zaradi raka prostate, so mu pa dovolili vikend izhod, da se je lahko udeležil teka. Tečt je začel šele pri 55. letu, nazadnje je polmaraton pretekel s časom 1:42. Zaradi zdravstvenega stanja, nekaj več kilogramov in slabše pripravljenosti je zato preživljal manjšo krizo, a s časom 1:53 sva le prišla v cilj. Skupaj. V cilju me je čakal Simon, ki je tekel par minutk hitreje. Na koncu se je vse odvilo tako hitro, da sem se gospodu pozabila zahvaliti za prijetno družbo in lepši dan.
Sklep: Vsako “tekmo” se naučiš kaj novega, tokrat je bila lekcija: postaviti si realen cilj in ne imeti prevelika pričakovanja. Maratona v Radencih letos torej zame ne bo, bo pa še kak polmaraton, še prej pa Formaraton (mi smo skupina Koncertfriki, če kdo želi, se nam lahko pridruži 🙂 ) in najbrž tudi Tek trojk v Ljubljani na 28km.
Sklep: Vsako “tekmo” se naučiš kaj novega, tokrat je bila lekcija: postaviti si realen cilj in ne imeti prevelika pričakovanja. Maratona v Radencih letos torej zame ne bo, bo pa še kak polmaraton, še prej pa Formaraton (mi smo skupina Koncertfriki, če kdo želi, se nam lahko pridruži 🙂 ) in najbrž tudi Tek trojk v Ljubljani na 28km.
Začela sem z novo službo, redno službo v Kliničnem centru v Ljubljani. Brez turnusov, kar je velika zmaga! Čeprav se že lep čas dogovarjajo, da bi dežurstva prekinili in uvedli turnusno delo tudi za zdravnike in medicinske sestre. Začetek je zelo težak, prevzemat začenjam večjo odgovornost, na novo se učim praktično vsega, povrh tega pa še na lastni koži čutim frustracijo žensk v zrelih letih.
Mnogi ljudje so brez služb, z družino, za katero morajo poskrbeti in jo preživeti, drugi so neozdravljivo bolni in preživljajo strahotne bolečine, spet drugi so izgubili svoje najbližje in jim osamljenost para dušo. Kako lep je ta moment, ki ga živimo, se pa mnogi, ki imamo praktično vse, preslabo in preredko kdaj zavemo.
Nedeljsko pohajkovanje
V soboto sem se zbudila šele ob enajstih (ne pomnim kdaj sem nazadnje spala tako dolgo), v nedeljo pa sem se premetavala že pred osmo, kot običajno in akcija, sonček sije: kam greva danes? Izbrala sva Slivnico, kamor bi naj šla že zadnjič, pa naju je zaradi presenečenja z novimi tekaškimi smučmi pot zanesla na Bloke. Prejšnji dan sva tekla na Rožnik, tam pojedla joto in spila pir ter s polnim želodcem, ki ni prav nič oviral, tekla po daljši poti nazaj domov. Zvečer sva slučajno naletela na film Finding Neverland, ki ga Simon še ni gledal. Jaz sem ga gledala tretjič in jokala še bolj kot prvič in drugič skupaj. Starejša sem, bolj sem sentimentalna. 🙂 Še pred Slivnico je treba omeniti petkov večer, ki sem se ga veselila že dneve prej, saj sva obiskala Valvazorjev dom pod Stolom, kjer je najboljši slovenski ultramaratonec Dušan Mravlje predstavil lastne izkušnje iz svojih tekaških podvigov, ki so nam, navadnim smrtnikom nedojemljivi. Poslušala sem ga kot začarana. Najprej je govoril o Badwaterju, 217 km dolgem teku po Dolini smrti pri 50 °C , kjer je l. 2000 osvojil drugo mesto, zgolj 12 min. pred prvouvrščenim, kar je pri taki razdalji in v takih razmerah ničelno. S to tekmo sem se seznanila v Ultramaratoncu Dean-a Karnazes-a, ki sem jo dobila v dar. Seznanila se in obsedlo me je, bi lahko rekla. Ne v smislu, da bi sama lahko kdaj pretekla kaj takšnega, ampak v smislu, kako hudo občudujem te tekače, ki se spopadejo s takimi preizkušnjami. To ni v moči telesa, ampak duha. Kot je rekel Mravlje, 20 % je telesne pripravljenosti, 80 % pa psihične. Badwater strokovnjaki ocenjujejo kot najtežjo tekaško preizkušnjo na svetu. Kot nam je bilo predstavljeno iz prve roke, pa tudi eno izmed najslabše organiziranih. Preko diapozitivov nam je Mravlje predstavil tudi etapni transkontinenalni tek- TransAustralia Footrace, 4355 km. Na tem mestu je vredno omeniti, da je Dušan Mravlje eden izmed dveh zemljanov, ki sta pretekla vse tri največje transkontinentalne teke (Severno Ameriko, Avstralijo in Evropo). Zanimiv je pa tudi podatek, da so v Avstraliji tekli po najdaljši ravni cesti, ki je dolga cca.150km, obdajajo pa jo samo pesek, skale, puščava, crknjene živali… in lastne misli na neskončno dolgi cesti. Kot najpomembnejšo (v smislu: nisi ultramaratonec, če ne pretečeš Spartathlona, nekako jasno, saj se je tukaj maraton tudi “rodil”) in najbolj cenjeno tekaško ultramaratonsko razdaljo je opisal Spartathlon, katerega vtis smo dobili s predstavljenim filmčkom iz leta 1983, ko je zmagal Grk Yannis Kouros (nastopil štirikrat, štirikrat tudi zmagal z rekordnimi časi, ki jih še dandanes noben ni presegel), Dušan Mravlje je v cilj prišel tri ure (24:39:22) za Kourosom in bil drugi. Na taki tekmi, kjer so vmesni limiti in izločanja ter končni časovni limit 36 ur, je uvrstitev seveda zadnja stvar, ki je pomembna, če prideš v cilj, si zmagovalec. Zelo si želim v svoji zbirki knjig Neskončne ceste, ki je nikjer ne dobim, ampak sva po neumnosti pozabila dati v denarnico več denarja, zato nisem niti vprašala, kje bi jo lahko dobila, ker bi se najbrž samo osmešila. Na koncu so nas počastili z domačim narezkom in tako sva zaključila prijeten večer s prijetnim pogovorom o teku, tekmah in tekaških supergah s Špelo in Petrom. (Tomaž, hvala za pir! :))
V moji navadi je, da zaidem od teme, sploh pa če je govora o teku, zato se vračam k rdeči niti. Šele letos sem začela hoditi v hribe. Zaenkrat bolj manjše hribčke, ko zaključim nakup pohodnih čevljev (beri: se odločim katere) in se primerno opremim, pa bo tudi nastopil čas, da gremo malo više. Šla sva na Slivnico (1114 m) iz Cerknice. Imela sva krasen dan, čudovit razgled na Julijce, Kamniške Alpe, na Snežnik… V planinskem domu na vrhu sva se okrepila z enolončnico in božansko slivniško palačinko, ki z lahkoto konkurira Schwarzwaldski iz Romea. Simon je popil dvojno dozo šnopsa, saj je čutil neko neprijetno ščemenje v grlu. Zelo se paziva ta teden, saj imava polmaraton v Sežani in je bolezen res zadnja stvar, ki je sedaj potrebna. Že nasploh se ne počutim najbolje, odkar ne delam joge, imam spet bolečine v križu. Tudi psihično nisem posvetila nič časa malemu maratonu, vse misli imam usmerjene v maj, ko bova najverjetneje odtekla svoj prvi maraton, ki pa nama ga vsi odsvetujejo zaradi možnosti višje temperature in psihično bolj napornih dveh enakih krogov. Ne poslušam več nobenga, grem pa pika! 🙂 Dobila sem pa tudi službo, več o tem drugič.
V moji navadi je, da zaidem od teme, sploh pa če je govora o teku, zato se vračam k rdeči niti. Šele letos sem začela hoditi v hribe. Zaenkrat bolj manjše hribčke, ko zaključim nakup pohodnih čevljev (beri: se odločim katere) in se primerno opremim, pa bo tudi nastopil čas, da gremo malo više. Šla sva na Slivnico (1114 m) iz Cerknice. Imela sva krasen dan, čudovit razgled na Julijce, Kamniške Alpe, na Snežnik… V planinskem domu na vrhu sva se okrepila z enolončnico in božansko slivniško palačinko, ki z lahkoto konkurira Schwarzwaldski iz Romea. Simon je popil dvojno dozo šnopsa, saj je čutil neko neprijetno ščemenje v grlu. Zelo se paziva ta teden, saj imava polmaraton v Sežani in je bolezen res zadnja stvar, ki je sedaj potrebna. Že nasploh se ne počutim najbolje, odkar ne delam joge, imam spet bolečine v križu. Tudi psihično nisem posvetila nič časa malemu maratonu, vse misli imam usmerjene v maj, ko bova najverjetneje odtekla svoj prvi maraton, ki pa nama ga vsi odsvetujejo zaradi možnosti višje temperature in psihično bolj napornih dveh enakih krogov. Ne poslušam več nobenga, grem pa pika! 🙂 Dobila sem pa tudi službo, več o tem drugič.
 |
| Cerkniško jezero in Snežnik iz Slivnice |
 |
| Julijske Alpe |
 |
| Slivnica iz Cerkniškega jezera |
 |
| Slivniška palačinka – dietna! 🙂 |
Priprava na Maraton treh src
Spet je bil pester vikend. V petek sem šla v Radence, saj smo zvečer pustovali (“fašenkovali”) v Gornji Radgoni. Nastopajoči so poleg Boben bas pa ananas in Adija Smolarja bili tudi Slon in Sadež, ki izvajata parodijo na boy bende v komadu Fantastičnih 5, od koder nam zamisel za letošnjo pustno masko. Bile smo najstnice, fenice Fantastičnih pet s svojim F5 Fan club-om. 🙂 Preživeli smo prijeten večer, za najboljšo oz. najbolj izvirno masko smo pristale na tretjem mestu. Nagrada je bil cel plato srebrnih radgonskih penin, ki smo ga takoj načele in seveda spraznile.
sobota: Kljub pozni uri prihoda domov, sem se že okrog osme ure zjutraj premetavala po postelji in nisem mogla več spati. Najprej sem pozdravila glavobol, potem se pripravila na odhod nazaj v Ljubljano. Simon me je pobral na postaji s tekaškimi smučkami v avtu. Ustavila sva se v Hotedršici (občina Logatec), kjer je še dovolj snega za tek na smučeh. Bistveno več kot nazadnje na Blokah. Zjutraj so naredili super progo, sneg je bil mehek in ker mi ni preveč drselo, kot mi običajno na bolj zaledeneli progi, sem lahko vadila skating tehniko teka, ki mi je vse do takrat predstavljala veliko težavo. Čudovito sva se naužila sončka in tacanja po snegu.
nedelja: Včeraj sva se zbudila v precej turobno jutro, ampak plan za ta dan je bil načrtovan že nekaj časa prej, zato nisva mogla iskati izgovorov. Maraton v Radencih se z veliko hitrostjo približuje, časa za treniranje ni več dosti. Tako sva se podala na POT. V majhen tekaški nahrbtnik sva nabasala 2 litra tekočine, 4 frutabele, 4 banane in nekaj koščkov čokolade. Vse je prišlo še kako prav. Štartala sva iz bližine Koseškega bajerja. Na poti sva nekajkrat “zalutala”. Mislim, da ni bil problem v slabi markaciji, ampak najini precej slabi volji. Kakšen sončni žarek ne bi bil odveč. Simon je preklinjal že na 11-em kilometru in tožil za bolečinami v kolkih. Ni bil najin dan za tek, a do cilja sva vseeno prišla. Jaz nisem imela večjih težav, razen v zadnjih kilometrih, ko je bolečina zaradi halux valgusa ali karkoli že je to, postala nevzdržna. To stanje me spravlja v obup, ker bi tek bil mnogo lepši brez te zoprne bolečine v palcu desne noge. Zadnji mesec me boli konstantno in po vsakem daljšem teku drug dan šepam in komaj obujem kateri koli čevelj. Čeprav sem enkrat sredi poti trdno sklenila, da tečem še samo sama (včasih se je težko prilagajati, ker ima vsak svoj tempo) in Simon je sklenil, da sploh ne bo več tekel večjih razdalj, sploh pa ne po poti spominov, sva na koncu na vse te besede pozabila. Simon je v deliriju sanjal samo še govejo juhico, ki naju je čakala doma in ko sem ga vprašala če lahko zadnje metre prehodiva, saj mi je bolečina že silila solze v oči, se je komaj ustavil. 🙂 Tukaj je pa pozitivna stran tega, če tečeš v paru- ko ti pade volja, koncentracija, sploh pa motivacija, ti jo lahko da drug in obratno. Po novem večino časa pretečem brez glasbe. V celem 33 km krogu sem slišala 3 komade. Na tak način prečistim vse misli in si vzamem čas le zase. Včasih hrepenim po čisti tišini. V mestu je ni.
Po standardnem opravilu po daljšem teku (bazen če sva v Radencih, drugače sproščanje mišic v vroči banji in masaža mišic) sta na obisk prišla Nace in Martina z six packom pira. Pili smo na najin maraton in na Martinino zmago nad njenimi strahovi. Rozine so pomagale! 🙂 Super druženje, super večer. Bila sva utrujena, telo je bilo boleče, ampak občutki so bili fenomenalni, slaba volja pregnana.
Komaj čakam, da se na tako in še daljšo pot podam znova.
 |
| Pot spominov in tovarištva, 33km |
Zakaj Rozina?
Prvo Rozino sem dobila za rojstni dan od moje ljube prijateljice Tine R., da mi bo vlila pogum za dokončanje diplomskega dela, ki me je obremenjevalo dve leti. Naslednjo Rozino sem dobila od Tine H., z istim namenom. Zagovor diplome sem 15.2. opravila z odliko. Rozini sta bili ves čas pred menoj na mizi. Bil je čudovit dan, sicer deževen in oblačen, a zame, za mojo družino in za moje prijateljice zelo sončen in radosten. Zahvalila bi se vsem, ki so me tako lepo presenetili, v naši mali kuhnici nas je bilo 14 punc in Simon, ki je imel vse pod kontrolo, skrbel je, da so bili vsi kozarci polni, sproti pomival in bil dobre volje kljub našemu babjemu vreščanju. 🙂 Simon je tako čudovit. Po zagovoru nas je (mene, mojo mamo in brata) peljal v Piazzo (kjer imajo najboljše pice, s polnozrnatim testom!) na kosilo in seveda pivo, ki sem ga komaj čakala po vsem tem stresu. 🙂 Probleme s pogumom imajo tudi na videz zelo samozavestni ljudje, zato svoje nebeške sestre predajam naprej, svojim najbližjim. Sedaj so pri Martini, ki ji želim, da uspešno opravi s svojimi strahovi. Ljudje smo sposobni premostiti velike prepreke, a nam včasih zmanjka poguma in zaupanja vase. Če se sami ne moremo, pa naj nas Rozine premaknejo iz kavčev, izpred TV-ja v naravo, na zrak, in nam pomagajo pri reševanju, soočanju ali spopadanju se z raznimi težavami, ki se nas pestijo. Seveda je vse odvisno od nas samih, ampak zavest, da nekdo bdi nad teboj, je lahko samo dobrodošla.
Naslednja naloga nebeških sester: mi pomagati preteči maraton. 🙂 S Simonom sva se pripravljati začela šele po novem letu, kot vmesni test greva na 11. Mali Kraški maraton, ki je 27.3.2011 v Sežani. Če uresničim svoj trenutni cilj, polmaraton preteči v 1:45, se prijavim na Maraton treh src, ki je v Radencih 21.5.2011 in ima najdaljšo tekaško tradicijo pri nas, letos bo potekal že 31.-ič! Radenci so moj rojstni kraj in je noro dober feeling teči po cestah, ki jih poznaš zgolj iz vožnje z avtomobilom, avtobusom ali s kolesom. Lansko leto sem tukaj pretekla svoj prvi polmaraton, letos pa upam na uspešno pretečena dva takšna kroga. Maj se vsebolj približuje. Pred slabim tednom sva pretekla najdaljšo razdaljo do sedaj- 30 km, po Poti spomina in tovarištva. Bilo je čudovito, naslednji dan brez muskelfibra, sem pa čutila vsako celico v telesu kako je polna življenja. Tek je postal bistven dejavnik pozitivnega razmišljanja tudi v temnih dneh.
 |
| Praznovanje diplome. Simon blažen med ženami 🙂 |
