Katka.run
Category: hribolazenje
S kolesom okrog Triglavskega narodnega parka
1.dan: Ljubljana – Naklo – Jesenice – Dovje (75 km)
Prišel je težko pričakovani teden na off.. in bil je prekrasen. S kolesom sva štartala od domačih vrat in lahko bi rekla, da sva obkrožila Triglavski narodni park, kar sva ugotovila kasneje. Prvi cilj je bila Mojstrana oz. kamp Dovje. Naprej pa naju bo peljala pot sama.. le vožnjo čez Vršič in na Mangrt sva imela splanirano tekom tedna. V Naklem se ustaviva na kosilu z Martino in Goranom. Prinesejo nam ogromne pice, pri tem pa Gorenjci res ne šparajo. Kakšen nor feeling, spet sva na kolesu! Ustaviva se še v Vrbi, pri Prešernovi domačiji, nato nadaljujeva do Jesenic. Od Jesenic naprej se začne prava poezija narave! Nastaniva se v kampu Kamne, ki ga vodi izredno prijazna in prisrčna gospa. Pred recepcijo so postavljene mize, kjer se zasidrava na piru. Simona vprašam, če se mu zdi, da je izhodišče za Kepo predaleč ali bi mogoče lahko šla jutri na Kepo? Odpreva zemljevid, se posvetujeva z lastnico in odločitev pade: jutri greva na Dovško Babo. Lahko bi tudi združila s Kepo, bova videla kako se nama bo jutri dalo.. Šele ko začutiva par dežnih kapelj, se podvizava postavit šotor. Spiva odlično.
 |
| Prešernova Vrba in Stol |
2.dan – Dovška Baba (1891 m)
Zjutraj zagrizeva v klanec po gozdni poti, zelo je vroče, vidljivost slabša. Nekje na pol poti, na eni jasi, se nama odpre pogled na Triglav, okoliške hribe in Mojstrano v dolini, ko prideva do planšarije na Planini Dovška Rožca pa nama oblaki spet zakrijejo lepoto naših gora. Planšarija je že odprta, tako da v idiličnem razgledu, ki bi ob jasnem nebu bil res božanski, spijeva pivo. Simon futra kavko, ki se naju čisto nič ne boji, skoraj poboža jo lahko. Vzpneva se še na vrh Dovške Babe, kjer sva sama. Odpre se nama razgled na bližnjo Kepo ter Vrbsko jezero v dolini. Gori sva uro ali celo dve, zaspiva na travi in ves ta čas ni žive duše, razen kavk. Kakšen blažen mir, tišina in lepota! Tako nama paše ležeren dan, da Kepo že zdavnaj odmisliva. Popoldan začnem brat nov roman Orhana Pamuka: Muzej nedolžnosti. Najdebelejšo knjigo, ki jo trenutno premoreva, si jaz vzamem na kolesarjenje. Torbe imam do konca prepolne, ko kaj nabaviva v trgovini, nastane problem. 🙂 Želela sva malo bluzit po dolini Kot in ob Savi Dolinki, a na vse pozabiva. Bereva in uživava v krasnem kampu, ki naju stane 5,1 eur na dan/osebo. Awesome!
 |
| Mojstrana |
 |
| Planina Dovška Rožca (1650 m) in pastirska koča |
 |
| v ozadju Kepa |
 |
| kamp Kamne, Dovje |
3.dan: Dovje – Kranjska Gora – Vršič – Trenta (43 km)
Napovedano je bolj slabo vreme, nevihte, ki bi se naj pričele okrog 11-ih. Iz kampa skreneva res zgodaj, hrane nimava, računava na zajtrk in kavo v Kranjski Gori. Tja prispeva že pred osmo in direkt najdeva odprto pekarno in nasproti kavarno. Super! Pot do Kranjske je bila čudovita, saj so uredili res krasno kolesarsko pot in jo posvetili Juretu Robiču. Malo sva zaskrbljena kako bova z vso to kilažo na kolesu prigonila na Vršič :/ Nama pa stavek, zapisan na spominski tabli Robiču prežene dvome: “Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti.” Midva zmagujeva kvečjem samo nad seboj. Ne vem kaj mi je dalo take moči, ali to posvetilo ali odlična kava v Kranjski in čokoladni rogljiček, v glavnem jaz sem Vršič prekolesarila brez trohice trpljenja. Vožnja je bila čisti užitek, cesta je tako lepo serpentinasto speljana, da sem brez problemov vozila ovinek za ovinkom. Ta dan je potekal tudi 18. Andrejčkov tek na Vršič, Simon ima resen preblisk, da bi šla še tečt. Dvakrat na Vršič, pa ja da 🙂 Izpred Hotela Lek sva štartala nekaj po pol deveti uri in prispela na vrh kakšnih 10 minut pred prvim tekačem – tekel pa je dobrih 50 minut in mislim da tudi podrl rekord proge. Midva sva prikolesarila na vrh v dobrih dveh urah – nisva točno gledala na uro. Jaz sem želela še na Malo Mojstrovko, a so grdi oblaki zavili vrhove in sem se mogla sprijaznit s spustom v Trento. Seveda po odlični joti in borovničkah. Vauuu..kakšen spust! Vreme se je ta čas zrihtalo, “obiskala” sva spomenik gospoda Kugya in šla še v dolino do izvira Soče. Ob treh popoldan pa sva bila že v kampu Trenta. Dobro sva postavila šotor, že je začelo lit kot iz škafa.. počivava v šotoru, do večera, ko preneha deževat. Greva v lokalček, odpreva zemljevid in se sprašujeva, kaj bi počela jutri?
 |
| “Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti.”
Jure Robič
|
 |
| počivališče za kolesarje Pr’ Polonjeku, Kranjska Gora |
 |
| štart 18. Andrejčkovega teka na Vršič |
 |
| Ruska kapelica |
 |
| še zadnji metri do vrha prelaza Vršič 🙂 |
 |
| prvi tekač v cilju po dobrih 50-ih minutah, bravo!! |
 |
| Julius Kugy |
 |
| …gleda na Jalovec, ki je najinim očem danes skrit. |
 |
| izvir reke Soče |
 |
| po nevihti zmeraj posije sonce… |
4.dan: Kriški podi, Zgornje Kriško jezero (2158 m)
Zbudiva se zgodaj, v krasno sončno jutro. Hribeki naju čakajo! Juhu:) Greva pa na Kriške pode, saj imava do doline Zadnjica, ki je na 50. serpentini ceste čez Vršič (690 m), zgolj kilometer in nato še dober kilometer do samega izhodišča. Zapeljeva se s kolesi in na parkirišču jih zakleneva ob drevo. Jaz kar vriskam od sreče in zadovoljstva, pot se mi zdi naravnost fantastična. Piše, da imava do vrha 3 ure 30 minut. Jaz komaj bremzam svojo naspidiranost, Simon je primoran ubrat moj tempo. Noro dobro se imava, uživava v razgledih. Zagledam Kočo na Prehodavcih, kjer smo bili prejšni vikend. Občudujem Mangart, na katerega se bova povzpela v naslednjih dneh. Prehitiva dva para, drugih ljudi ni. Pri koči pogledava na uro – za pot sva rabila 2 uri 50 minut. Sledi zaslužen pir s panoramskim razgledom, nato greva dalje do Zgornjega Kriškega jezera – najvišje ležečega jezera pri nas. V navalu evforije spregledava napise na tabli in zavijeva levo za Razor. Kmalu ugotoviva, da to ne bo šlo, saj pot postaja plezalna, nimava nobenih varoval pa še Simon ima težave z višino. Kača, ki jo srečava na poti je pa tudi pika na i, da nama skvari vzdušje. Vrneva se nazaj. Nato pri isti tabli zavijeva desno in greva proti Križu do jezera, še dobre pol ure. Se pa je splačalo, kajti to jezero je najlepše od vseh treh in še vrh Triglava se mi je prikazal za hip, preden so ga spet zakrili oblaki. Vau, res je krasno! Nazaj grede se ustaviva v koči na ričetu, nato pa naju čaka še kar nekaj hoje nazaj do izhodišča.. Računava, da bova ujela trgovino in bankomat v Trenti. Ha, ha, optimista. Trgovina ima odpiralni čas od 9-12, ob tor. in čet. je zaprta. Bankomat pa je v muzeju, ki pa je ob sedmi uri zvečer tudi zaprt. Za naslednji dan sva planirala Triglav, a tako so se nama načrti izcimili – nimava ne hrane in ne denarja v gotovini za celodnevo turo :/
 |
| ob Soči.. |
 |
| kamp Trenta |
 |
| na Kriške pode |
 |
| Spodnje Kriško jezero (1880 m) |
 |
| napačna pot – proti Razorju 🙂 |
 |
| Srednje Kriško jezero |
 |
| Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m) |
 |
| encijan |
 |
| Zgornje Kriško jezero (2158 m), v ozadju Triglav |
 |
| Kredarica, Triglav |
5.dan: Trenta – Bovec (45 km)
Ker ne greva na Triglav, se odločiva za premik. Zgodaj zjutraj napakirava torbe, pospraviva šotor in se s težkim srcem premakneva iz te idile, ki jo ponuja Trenta in prijazen kamp z izredno prijaznim lastnikom. Sigurno se še vrneva! Ob 9:15 sva že v Bovcu, sestradana, saj sva brez zajtrka. Mercator zagledam že od daleč, kot da se mi je prikazala Marija. Lačna sem izredno tečna 🙂 Zavijeva v center Bovca, srečava dva iz vrha Kriških podov, malo se pogovarjamo in usmerita naju za kamp. Dopoldan imava že postavljen šotor v kampu Polovnik in cel dan pred seboj. Opereva cunje v pralnem stroju, kakšen luksuz! Vsi kampi v katerih sva bila do sedaj so imeli eno pomanjkljivost: tuš na žetone oziroma 50 centov, tople vode ti pa zmanjka v treh ali štirih minutah :/ Odločiva se za na easy dan okrog Bovca. Peljeva se do Čezsoče in odkrijeva krasno stransko cesto ob Soči. Opaziva slap Boka, gor pa ne greva, saj sva v japonkah. Raziskujeva makedamske poti in najdeva idiličen osamljen rokav Soče, kjer se ustaliva in bereva knjigo. Nazaj grede spet zavijeva v Bovec in želiva najti popravilo koles, saj mi skoz škrtajo prestave. Vprašava v trgovini z kajak in rafting ponudbo, terna, tip popravlja tudi kolesa! Zrihta mi za 5 eur, češ: “15 minut dela, kaj pa misliš, da rabiš kaj več da zrihtaš ta drekec pekec?” Faca 🙂 To bi v Ljubljani krepko več zaračunali.
 |
| Velika korita Soče |
 |
| Svinjak |
 |
| Kamp Polovnik |
 |
| Čezsoča |
 |
| slap Boka |
6.dan: Bovec – Log pod Mangartom – Mangartsko sedlo (55 km)
Najprej 15 km pretežno klanca skoraj na prelaz Predel iz Bovca do odcepa za Mangrtsko sedlo. Nato dodatnih 12 km klanca do konca naše najvišje ležeče ceste – na več kot 2000 metrih. S sabo sva furala pohodniške čevlje, saj sva nameravala še na vrh naše tretje najvišje gore (2679 m), vendar je bila tako slaba vidljivost in temni oblaki čez vrh, da ni imelo smisla. Raje sva se okrepčala v koči na Mangrtskem sedlu, malo zaspala v travici, dokler naju ni zbudil mrzel veter. Sledil je več kot polurni spust do Loga pri Mangartu ter naprej do Bovca. Roke so me bolele od bremzanja 🙂 Gor sva pa rabla štiri ure. Ker sva spet precej zgodaj štartala, tudi zato, da sva se izognila največji vročini, sva kmalu popoldan bila nazaj v kampu. Zelo dolgo bereva, kuhava, uživava.. Simon v mraku dela jogo in meditira, jaz pa hlastam Pamukov prvi ljubezenski roman. Prvič se zavedam, da se najin dopust počasi končuje, da bo kmalu treba spet domov in se vpeljat v ustaljen delovni ritem..in tole mi ni nič po godu :/
 |
| grad Kluže |
 |
| ša malo… |
 |
| svoboda… |
 |
| Mangartska jezera in midva srečneža 🙂 |
 |
| Mangartska koča na Mangartskem sedlu (1906 m) |
7.dan: Bovec – Kobarid – Nadiža – Kobarid (45 km)
Simon ves čas opeva kamp Lazar v Kobaridu, zato zjutraj greva tja na kavo. Lačna sva, zato še naročiva slane palačinke, po katerih slovijo – z zelenjavo, tuno, špinačo ali mesom… res so odlične. Tako nama je všeč kamp in osebje in klima, da se odločiva kar ostat, tako da po 20-ih kilometrih na števcu pred 11-o uro dopoldan kampirava na novi lokaciji 🙂 Želela sva na Krn, ampak je tako zabasana vidljivost, da se odločiva dan preživet brez cilja. Pot naju zanese do slapa Kozjak, ki je od kampa oddaljen 30 minut hoje po urejenih gozdnih potkah. Ker je pasje vroče, se uleževa na klopce v gozdu in bereva knjigo ter hladiva pir v reki. Nazaj grede pobereva kolesa in jo v največji vročini mahneva do reke Nadiže, ki je ena najtoplejših alpskih rek. Zame še vedno mrzla, mrrrr 🙂 Najdeva osamljen zalivček, reka je plitva. Tolmuni, ki so globji so precej polni ljudi in otrok, ki se mečejo v vodo, midva pa iščeva mir in tišino. Popoldan se spustiva po potki, ki vodi tik ob najinem šotoru do Soče, kjer spet bereva knjigo in uživava ob glasni, deroči, smaragdni Soči. Kako je čudovita! Mimo se vozijo s kajaki in vpijejo od užitkov. Cel popoldan samo leživa, zato popokava stvari in se oblečeva za tek. Nisva valda zastojn vzela s sabo superg 🙂 Po dveh mesecih nenehnih bolečin v pokostnici in kolenu, kar mi je totalno zbilo voljo do teka, prvič spet uživam v teku in popolnoma brez bolečin. Kako sem srečna, Bogu se zahvalim, da lahko spet tečem! Ta teden sva imela splanirano tekaško popotovanje od Ljubljane do Pirana z Urbanimi tekači, pa jaz nisem upala, zaradi noge. Počutila sem se totalno brez tekaške moči. Ta dan sva tekla samo 5,5 km, ampak je bilo tako krasnih – do Tonovcovega gradu, mimo Italijanske kostnice nad Kobaridom ter nazaj. Krasne poti za tek, vesela sva, da sva jih odkrila! Kamp pa je čista terna! Hrana odlična, zelo čisto in urejeno, tuš končno brez žetonov, v sanitarijah se vrti glasba. Edini minus so precej nabite cene.
 |
| Kaninsko pogorje in kamp Polovnik |
 |
| Napoleonov most, Kobarid |
 |
| Kamp Lazar, Kobarid |
 |
| brv čez Sočo |
 |
| slap Kozjak |
 |
| Nadiža |
 |
| naravni hladilnik Soča 🙂 |
 |
| pure pleasure, branje ob Soči |
8.dan: Kobarid – Tolmin – Podbrdo – Bohinjska Bistrica – Bled (74 km)
Kobarid nama je izredno všeč, dobro izhodišče za v hribe in druge izlete. Nisva uspela do Gregorčičevega rojstnega kraja v 5 km oddaljeni vasici Vrsno. Pot do Tolmina je kar malo žalostna, saj je precej prometna, v Tolminu se v naju zaletava na desetine mušic, zavedava se, da se vračava domov. Od Tolmina naprej proti Mostu na Soči ter še posebej do Podbrda ob reki Bači je spet zelo mirna in krasna. Vendar kmalu spet zagrizeva v klance, malo nama piha veter v prsa in komaj voziva hitreje kot 10 km/uro. Pomisliva, da mogoče sploh ne bova ujela avtovlaka iz Podbrda do Bohinjske Bistrice. A nama vseeno rata. V trenutko, ko rečem, da imava še 7 km do Podbrda in vprašanje če ni še kakšen ornk klanec vmes, se nama prikaže tabla, na kateri piše Podbrdo. Juhej! Včasih se je dobro zakalkulirat 🙂 Sedeva na avtovlak, pregreta od pasjega nažiganja sonca in po 10 minutni vožnji čez tunel sva že v Bohinjski Bistrici. Komaj prideva do Bleda, saj sva totalno skurjena, dehidrirana in mokra za ožet. Zavijeva v kamping Bled s petimi zvezdicami, ki je skoraj poln, plaža pa tako nabita, da sva kar malo v šoku po vsem tednu miru in tišine. Kamp naju preseneti – je izjemno čist in urejen, spada pa med najcenejše na celi poti, kljub temu da ima pet zvezdic. Dobimo se z Goranom in Martino, ki komaj najdeta parking. Kako fajn je biti s kolesom! Nikjer nimaš težav in nobenih stroškov, vsepovsod prideš. 🙂 Tako sta navdušena nad najinim popotovanjem, da se odločita za podoben podvig za prihodnji dopust – od doma s kolesom po Sloveniji. To me zelo osrečuje, da lahko vplivava na koga… zato tudi zapisujem najina popotovanja… želim povedati, da potrebuješ zelo malo za krasen dopust in ne rabiš daleč – Slovenija nam ponuja ogromno, živimo v prekrasni deželi, ki nas je večina sploh ne pozna. Midva sva v teh 9-ih dneh dopusta zapravila manj kot 200 eur / osebo, lahko bi še manj, če ne bi bila taka pivopivca in hedonista :). In nedvomno ga štejem med najboljše dopuste ever!
 |
| jezero, Most na Soči |
 |
| Baška grapa, pot ob reki Bači |
 |
| na avtovlaku Podbrdo – Bohinjska Bistrica |
 |
| Camping Bled |
 |
| Blejsko jezero |
9. dan: Bled – Naklo – Ljubljana (61 km)
 |
| na Bledu sva strnila najin krog okrog TNP |
 |
| Naklo že standarden postanek 🙂 |
 |
 |
| …in sva nazaj doma… |
Po poti sedmerih Triglavskih jezer
Pot smo pričeli na Planini Blato (1147 m) in tako izpustili prvo (ali zadnje) Triglavsko jezero – Črno jezero, ki bi ga videli, če bi se odločili za pot iz Savice čez Komarčo. Ta vikend sva prvotno imela splaniran GM40, ampak zaradi mojih bolečin v pokostnici nisem upala izvest tega podviga. Simon je imel rojstni dan in smo mu z Goranom in Martino pripravili vikend na sedmerih jezerih. V soboto smo imeli načrtovano kratko pot najprej do Planine pri Jezeru, čez Dedno polje do Dvojnega jezera, kjer smo prespali v Koči pri Triglavskih jezerih – eni najstarejših planinskih postojank. Okrepčali smo se z zelo dobro joto, po kosilu zaspali na sončku ob jezeru ter hladili pire v ledeno mrzlem jezeru. Najpogumnejši so namočili noge 🙂 Popoldan smo v okrnjeni zasedbi, brez Gorana, ki je meditiral ob jezeru, šli še na bližnji vrh – Malo Tičarico (2071 m). Krasna tura, kakšno urico do vrha, razgledi pa izjemni. Na vrhu smo bili sami, na celi poti do Tičarice smo srečali samo eno gospo, tako da smo malicali in uživali v miru in tišini precej časa. Krasen razgled s ptičje perspektive na Dvojno jezero in našo kočo. Veseli in zadovoljni smo se vrnili z vrha in zahengali pred kočo, dokler nismo ugotovili, da že skoraj cela koča spi… treba je upoštevat pravila, ki so v nekaterih planinskih kočah kar stroga in it zgodaj spat 🙂 Zelo uživamo skupaj, Simon pa si je tudi že precej opomogel od hudega mačka, ki ga je trpel cel dan zahvaljujoč Rock festu 🙂
 |
| Dvojno jezero, Koča pri Triglavskih jezerih |
 |
| pot na Malo Tičarico (2071 m) |
 |
| Mala Tičarica, spodaj Koča pri Triglavskih jezerih |
 |
V nedeljo se zbudim zgodaj, ko nekateri pohodniki že zapuščajo sobo, a hitro zaspim nazaj. Psihično sem utrujena od celega tedna, zato ne forsiram nikamor, končno se naspim. Spimo do osmih, ko je le še peščica ljudi v koči. Zajtrkujemo in počasi odrinemo, ko sonček posije končno tudi na našo kočo. Kakšen krasen dan je bil pred nami, kakšna krasna narava! In zelo vroče.. Včeraj smo imeli en preblisk, da bi vseeno šli na Triglav, ampak smo bili preslabo pripravljeni – skoraj brez hrane in vode, imeli smo pa 2 six packa s sabo, to je važno 🙂 Pot po Dolini sedmerih jezer do Triglava bi bila zelo dolga, kar se nam je dokončno razjasnilo na Prehodavcih, ko smo ga zagledali tako oddaljenega od nas, čeprav hkrati tudi zelo blizu. Še 5 dodatnih ur hoje. Na celi poti smo ta dan srečali 5 ljudi. Nikakor mi ni jasno kako je to možno, ampak nas je vse razveseljevalo, da ni ljudi. Najbrž so se vsi gnetli na plažah. Srečevali smo pa svizce, baje da se poleti, ko je veliko ljudi, skrijejo in jih ne moreš videt. Cel dan smo hodili v miru, spokojnosti in prekrasni okolici neokrnjene narave, kot da smo sami na svetu. Slovenija in naše gore so nepopisno lepe. Iz dooolgega postanka na prekrasnem razgledišču pri Zasavski koči na Prehodavcih smo šli čez Hribarice do razcepišča za Veliko Zelnarico, mi smo pa zavili za Planino Dedno polje. Od Dednega polja smo imeli isto pot kot prejšnji dan – Planina pri Jezeru ter zadnjo uro hoje do Planine Blato. Prijetno smo bili utrujeni in zelo navdušeni nad tako krasnim vikendom, ki smo ga preživeli skupaj.
 |
| Veliko jezero / Ledvička |
 |
 |
| svizec |
 |
| Veliko jezero |
 |
| Encijan |
 |
| Zeleno jezero |
 |
 |
| sneg |
 |
| Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m) |
 |
| malica z bajnim razgledom |
 |
| naravni hladilnik 🙂 |
 |
| Rjavo jezero, Zasavska koča na Prehodavcih |
 |
| Planina Dedno polje |
Sončni zahod na Grmadi
Ker današnje službe trajajo nekoliko dlje, sploh pri Simonu, sva iz Katarine štartala šele ob petih popoldan, v upanju, da ujameva sončni zahod, ki bi naj bil ob 17:45. Hodila sva kar hitro in res prišla na vrh zadnje sekunde, preden je sonce zašlo. Kakšna romantika! Prekrasni Julijci v čarobni oranžkasti barvi zahajajočega sonca. Na drugi strani pa Ljubljana in nešteto lučk. Kako je bilo čudovito, kakšen mir, človeka nobenega! Zgoraj sva popila pivo, posedela, se nagledala čudovite panorame, nadihala svežega zraka in užila čisto tišino. Z lučko na glavi, sva (predvsem jaz) kile in kile lažja, v nenehnem lahkotnem pogovoru odšla proti domu. Nedolgo nazaj me je bilo strah hoditi v temi po gozdu, tokrat sem pa res uživala. Če poznaš pot, če imaš svetilko, je isto kot podnevi, lahko še boljše, ker ni nikjer nobenega in je tako mirno. Krasen večer!
 |
Sončen dan na Debeli peči
Danes sva preživela en prečudovit dan na Debeli peči (2014 m). Zadnji prost dan, jutri je spet služba :(. Štartala sva iz “parkirišča” ob cesti v bližini Planine Javornik. Vreme je bilo prekrasno, komot bi hodila v kratki majici, sonce je nažigalo na polno. Na vrhu ugotovim, da ves čas hodim z odprtim ruksakom in da sem brez kape, rokavic in šala – nekje na poti mi je zgleda vse zletelo ven. Simon me napizdi, da ima še eno kapo s sabo, ampak mi je ne da, ker mu vse zgubim :). Mi je bilo kar bad, ker kapa je res bila njegova, tekaške Nike rokavice pa sem pred nedavnim dobila od prijateljice za rojstni dan. Na vrhu je bilo prekrasno, vidljivost bajna – vrhovi Julijcev, Karavanke, Kamniške, dolina Krme in Pokljuški gozdovi na drugi strani. Spodaj pa spet sama megla. Noro! Sonček, snega polno in panoramski razgledi. Debela peč je kar precej obiskana, ampak danes niti ni bilo prehudo, se pozna da je sredi tedna. Na poti navzdol sva našla moje rokavice, kapo in šal vse lepo zloženo na skali. Hvala Vam, dobri ljudje! 🙂
Tekaške smučke, snegec in sonček
Snega nimamo ne v Ljubljani, ne v Radencih, pa sva ga našla drugje, tekaške proge pa tudi 😀
KOPE:
 |
 |
Tradicionalni pohod z baklami (bolj čelkami:)) na Gruberjev Vrh iz Šentjanža pri Dravogradu:
 |
| postojanka z moštom, čajem in šnopsom |
JEZERSKO:
Potepanje po okoliških gozdovih
Ni treba daleč, da se nadihaš svežega zraka in si spočiješ um v naravi, četudi živiš v Ljubljani. V soboto sva šla tečt in standardno pot zamenjala z gozdno, iz Podutiške ceste sva zavila levo v gozd, namesto desno na Toško Čelo. Izhodišče je samo 2 km oddaljeno od najinega doma. Uro in pol teka po čudovitih gozdnih poteh, ki vodijo do Brda, Dobrove ali nazaj do Podutika. Sonček je kukal izpod dreves in bilo je fantastično. Zvečer sva obdarila Martino z višnjevo torto, pogledali smo dokumentarni film Ruth 246,8 (ogledate si ga lahko tukaj) in hengali. Ruth je izjemna oseba. Prvič smo si film ogledali v Radovljici s Kristijem in Blažom. Vse se nas je dotaknil s solznimi očmi na koncu, ko je stekla mimo Rajeta do Filipidesa, do cilja.
V nedeljo sva se po ležernem dopoldnevu in učenju za izpit odpravila na opoldanski sprehod na Tošč. Čez Toško Čelo imava slabih 10 km do izhodišča. Šla sva hodit, čeprav nama je bilo hitro žal, da nisva v tekaški opravi. Sonca je bilo bolj malo, sva pa bila poplačana s super vidljivostjo na spodaj ležečo meglo in okoliške hribe. Najprej sva zavila na Grmado in uživala v prekrasnem razgledu, nato pa nadaljevala do Tošča. Tošč ne ponuja tako lepega razgleda, ker ga zakrivajo visoka drevesa, ponuja pa lepo sprehajalno gozdno pot, po kateri bi lahko tudi tekla (samo je treba malo več trenirat:)). Na vrhu Tošča stoji okrašena smrečica. Tudi midva sva prispevala okrasek – prazno flaško domače viljamovke. 🙂 Malo sva imela slabo vest, da se nisva udeležila teka Istra v vašem srcu, ki je potekal na ta dan iz Savudrije do Novigrada. Na manjšo razdaljo nisva hotela, celotno (54 km) pa trenutno ne bi pretekla. Najbrž so imeli čudovit dan, za spremembo od prejšnjih poledenelih sezon. Mogoče naslednje leto!
Zvečer sva si ogledala še dokumentarec Dean-a Karnazes-a – UltraMaraton Man: 50 Marathons – 50 States -50 Days. Motivacije polno, samo izvedba je še potrebna, da ne zapadem v zimsko spanje. 🙂
Zvečer sva si ogledala še dokumentarec Dean-a Karnazes-a – UltraMaraton Man: 50 Marathons – 50 States -50 Days. Motivacije polno, samo izvedba je še potrebna, da ne zapadem v zimsko spanje. 🙂
 |
| Opazuj življenjski boj gorske narave, dobil boš do nje popolno spoštovanje. |
 |
| Krim v ozadju in Ljubljana pod meglo |
 |
| Sv. Jakob na desni, Kamniško – Savinjske alpe v ozadju |
 |
| iz Grmade na Tošč |
 |
| Juhu.. vrh in prijetna utrujenost – spoznavam, da je utrujenost od brezdelja najhujša. |
 |
| Triglav |
 |
 |
| okrašena smrečica na Tošču |
 |
| najin prispevek |
 |
| Grmada |
 |
| Svet gora je zrcalo, ki vsakomur kaže lastno revščino, lastno bogastvo. |
Popolni Ti
Tako sem čudne volje, da moram malo sfilozofirat o “resnicah” naših življenj. Danes sem prebrala odlično kolumno Varje Kališnik v Poletu – Popolni Ti, napisala je točno te stvari, ki jih sama premlevam že dober teden, odkar sem zvedela, da je umrl dedek in da je zbolela mama. Sploh slednje me je čisto sesulo. Rozine so ta vikend potovale skupaj z mano domov, potrebovala sem pogum za normalno funkcioniranje.
Prva stvar, ki je tako značilna za nas je ta, da živimo samo, da preživimo in ne da živimo! Imeti svoje stanovanje ali hišo, službo za nedoločen čas, avto in nekaj prišparanega denarja je skoraj vse kar potrebujemo. S tem smo uresničili vse, kar smo hoteli. V resnici pa smo zaradi tega razmišljanja tako nesrečni. Životarimo. Ne zavedamo se kaj zamujamo, kaj vse nam življenje ponuja, samo spregledati moramo in se začeti poslušati. S Simonom se imava precej dobro. A dobivam iz vseh koncev po glavi, kako je meni lepo, da tako uživam in kar je še hujše, sam sebe začneš obtoževati , da pa ne delaš prav, da ker drugi trpijo, bi moral tudi ti trpeti. Skoraj greh se zdi, da se ima nekdo res dobro. Velikokrat iščemo užitke v napačnih, materialnih stvareh, v alkoholu in zabavi, namesto da bi ga iskali v sebi. “Naučili so nas, da se povezujemo s svojo zunanjostjo, da je ta pomembna, zato ubijamo in dušimo notranjost. Ne zavedamo se je in tam notri so zaradi tega zmaji. Ujeta, boleča čustva, ki jih v različnih situacijah nismo mogli predelati. To so danes naši notranji hudiči, ki nas silijo živeti nesrečno, v notranji bedi ujete v tisočere strahove, prežete z jezo in objete z občutkom nemoči, frustracije in pesimizma. Tako smo zgubili stik s svojo močjo, s svojim jedrom, bistvom in naučili smo se trpeti. Zato danes vsak impulz, ki ga naš um, naša podzavest razume kot nevarnega, povzroči v nas občutek strahu oz.željo, da bi pobegnili ali pa sveto jezo, ko se hočemo branit z napadom. Skratka avtomatičen impulz bega ali boja. In prav vsako zgodbo, ki jo začnemo, vsako izkušnjo, v katero se potopimo, vse doživljamo skozi avtomatičen impulz preživetja, ki je beg ali boj. Vse to je tako nasilje v telesu, da imamo občutek, da smo v nenehni nevarnosti. Stisnemo se vase, skrijemo, umaknemo, dihamo plitvo in naš um neprenehoma dobiva sporočila o krizi. Vse to se dogaja v mikrodelčkih sekunde vsak trenutek v življenju in marsikdo tega procesa sploh ne opazi. “
Vsak je zase. Vsak zase osamljen. In zato, ker več ni pravih, globokih razmerij tudi med prijatelji, smo nasploh zelo osamljeni. Nočemo se navezati, ker smo tolikokrat bili prizadeti. Strah nas je sebe in strah nas je drugih. Ne poznamo se in niti se ne potrudimo, da bi se. V službi dam ta članek v branje sodelavki in ga takoj odloži z odgovorom: “To je preveč nekaj duhovno, to jaz ne maram brat”. Ma kaki duhovno, to se resnice, to je osnova razumevanja o tem, kakšni smo ljudje in kaj moramo spremeniti, da bomo srečnejši, zadovoljnejši in manj osamljeni.
Pa kaj bi to razglabljala, tudi zato ne, ker se itak malokomu sploh ljubi brat, raje nanizam par fotkic prečudovite narave, kjer vlada mir, tišina in brezčasje. Pri slikcah ne rabiš razmišljat pa še hitreje preideš skozi (tudi ta odgovor sem pred kratkim slišala) :). Torej: nazadnje sva bila na Grintovcu (2558 n.m.)- zapis Jotaeaterja:
 |
| Storžič, Triglav v ozadju |
 |
| Kočna |
 |
| Skuta, Ojstrica, Planjava, Brana |
 |
| vrh Grintovca, 2558 n.m. |
 |
| Jezersko |
 |
| Velika Planina |
If you don’t like the november fog … climb above it!
Cel teden se zjutraj v megli vozim s kolesom v službo in zvečer v megli, da 500 metrov pred sabo ne vidim, se vozim nazaj proti domu. To je to..megla, megla, megla. In čeprav imam slabo vest, da spet nič oz. zelo malo tečem, sva se vseeno ta vikend raje podala v hribe, kot na kak daljši tek. V soboto smo se dobili z Vesno in se zapeljali do izhodišča za na Blegoš. Pot je bila razmeroma kratka, vendar čudovita. Prva slika po par korakih v gozdu je bil Triglav. Tako blizu in tako slikovit, nad meglo je vidljivost skoraj perfektna. In to je to, gozdni zrak, hoja in panoramski razgledi..nič drugega ne rabim!:) Pot je bila sicer precej “prometna”- prava višina za družine z otroci. A smo se kljub temu imeli full dobro, se updejtali, na vrhu popili čajček, pojedli jotico in čokolado, posedeli na sončku in počasi odšli nazaj. V Škofji Loki smo se ustavili na kavici in sladici, tak da sem utrujena, bolj od hrane kot od hoje, kar počivala preostali večer in nič ne naredila za fax :/.
 |
| na Blegošu (1562 m.n.m.) |
 |
| Triglav, Ratitovec |
 |
| Tošč, Ljubljanska kotlina |
Hribi so naju od počitnic v Špiku čisto prevzeli, tako da sva po Blegošu tuhtala kam naslednji dan – je treba izkoristit tako lepe vikende, sploh ker naslednji mesec začnem s kroženjem na intenzivnem oddelku (CIIM) za pol leta, kar pomeni turnusno delo in dva delovna vikenda 🙁 Ni bilo treba dolgo razmišljat, že sva imela v planu Stol, najvišji vrh Karavank (2236 m.n.m.). Sploh brezveze, da kaj opisujem, ker je res čist huda pot, panoramska (Bleda nisva vidla, ker ga je zakrivala gosta megla) spet pa sva občudovala vrhove Julijcev, obsijane s soncem. Na vrhu je sicer malo pihalo, a bilo je prijetno toplo. Na poti do Valvazorjevega doma sva srečala dva kolesarja in potem sva ju spet srečala tik pred vrhom Stola, kako na rami nosita svoja kolesa. Na vrhu sta se preoblekla, se najedla in se s kolesi spustila dol. Ojej, meni je drselo že peš 🙂 Gor sva šla po Žirovniški (2 uri 50 min.), dol pa po Zabreški poti (2uri 30 min.). Koliko sva midva porabila za pot nimam pojma, ker niti enkrat nisem pogledala na uro. Na koncu sva se ustavila v Valvazorjevem domu na borovničkah, macesnovcu in božanski joti s kislo repo (Jotaeater pa je jedel žgance :)). En gospod je razlagal, da sta z ženo šla kontra – gor po Zabreški in dol po Žirovniški poti in sta se zeznila. Razgled je neprimerljivo lepši po Žirovniški, dopoldan je bilo pa bolj jasno in razgledno kot popoldan. Pot je po Žirovniški nekoliko bolj položna. Če bo naslednji vikend še tako lepo, brez snega, sigurno v hribe! Če bo pa sneg, pa na tekaške smuči. Komaj čakam! Tudi jesen in zima imata svoj čar. Zelo je lepo, jaz sem srečna.
 |
| polena so pripravljena, da jih odneseš do koče |
 |
| futrava Kavke 🙂 |
 |
| Stol |
 |
| Prešernova koča na Stolu |
Gozd Martuljek in okoliški hribi
1 DAN: Slemenova Špica (1911 m)
Po običajnem spanju po šotorih ali vsaj najcenejših možnih sobah, sva si tokrat privoščila hotelsko nastanitev, če sva že naletela na akcijo 3 noči je enako 4:) – v Gozdu Martuljku, v prenovljenem hotelu Špik. V petek zvečer sva se malo zapeljala do Kranjske Gore in sva kar obžalovala, da s sabo nisva vzela koles, tako lepe razgledne ceste so tukaj pa še urejena kolesarska pot. A sva se odločila obiskati okoliške hribe. Štartala sva z Vršiča, šele na tej vožnji z avtomobilom sem se pomirila: “Hvala bogu, da nisva s kolesom!”:) Na višini kakih 1200 se je pogled zjasnil, obšla sva meglo, ki je bila do te meje. Zelo lepa pot, ki se odcepi levo za Malo Mojstrovko po severni strani in desno za Sleme. Midva izbereva slednje. Po severni strani je pot precej zasnežena, tako da uživava v hoji po snegu in razgledu na meglo pod nama in na hribe vse naokrog. Na vrhu se nama je odprl čudovit razgled na Jalovec, ki je res eden izmed naših najlepših vrhov. Hotel je zelo lep, v istem nadstropju imava fitnes z dvema tekaškima stezama, orbitrekom in kolesom, s pogledom na Martuljkovo skupino. Zvečer sva tekla na stezi.
 |
| sobica |
 |
| Hotel Špik |
 |
| Prisojnik / Prisank, 2547 m |
 |
| Ajdovska deklica |
 |
| na Slemenovi špici, 1911 m |
 |
| Jalovec, 2645 m |
 |
| Martuljkova skupina |
 |
| prelaz Vršič |
 |
| jezero Jasna |
2.DAN: Visoki Kurji vrh (1828 m)
Preživeli smo krasen dan z Saro, Andrejem in Žigom. Slednji je poznavalec okoliških hribov in neoznačenih poti, tako da smo jo mahnili iz Srednjega vrha po gozdni poti. Žiga je rekel, da ne bo težka tura, da gre večinoma po ravnem. Ker sem ga šele spoznala, nisem vedela, da malo pretirava. 🙂 Je pa logično, da se iz 800 na 1800 glih ne moreš povzpet po ravnem. Še dobro da sva s sabo vzela pohodne palice. Sara ga je malo preklinjala občasno, ko smo kar drseli po strmi drseči zasneženi in kamniti poti (oz.brezpotju), ampak nič hujšega. Hodili smo dobrih 7 ur, na Visoki Kurji Vrh. Butasto ime, ampak lepšega razgleda še v življenju nisem videla. Pot je razgibana – ozke gozdne poti, ki je na neki točki tudi zmanjka, tako da smo šli kar naravnost in pošteno zagrizli v klanec. Cel dan nismo srečali nikogar, razen gamsov, ptic in mravljic. Na vrhu smo imeli daljši postanek, malico in počitek ob panoramskem razgledu na cele Julijce, Karavanke, videl se je najvišji vrh Avstrije – Grossglocner, Kamniške alpe, Kranjska Gora, Mojstrana in v meglo zakrite Jesenice. Od spodaj je bilo turobno in zabasano vreme, višje od 1400 pa veličasni razgledi in sonček! Res perfektni dnevi za v hribe.
 |
 |
 |
| Veliki Kurji Vrh (1811 m), v ozadju Kepa (2143 m) |
 |
| Špikova skupina |
 |
| Julijci in Kranjska gora v dolini |
3.DAN: 1. in 2. Martuljkov slap, Mangartska jezera in Planica
Že dva dni razmišljava o Mali Mojstrovki, ampak je lahko kar nevarna, če zapade sneg in če nimaš prave opreme in izkušenj v hribih. Je vrh visok 2332 m. Južna stran je lažja (to sva prebrala v knjigi:)) in ni bilo videti, da bi bila zasnežena, a sva se vseeno odločila, da raje mahneva raziskovat bližnje gozdove. Odpravila sva se peš iz hotela do Martuljkovih slapov. Lepa, lahka a strma pot po gozdu, ob potoku Martuljek. Do prvega Martuljkovega slapa prideš v kakšnih pol ure in je res čudovit! Iz skalnatih sten kar pronica voda in odteka na vse strani. Krasen sprehod! Povzpela sva se še do drugega Martuljkovega slapa, ki je še dobre pol ure ali uro naprej. Nazaj grede sva se ustavila v Brunarici Pri Ingotu, ki ponuja omamen razgled in malo manj dobro mineštro. Ker je bila ura šele tri popoldan, sva se še zapeljala čez mejo na sprehod okrog Mangartskih jezer (želela sva v Tamar, pa bi naju najbrž ujela tema), na poti nazaj pa sva se ustavila še pod skakalnico v Planici. Tamar pa si bova slej ko prej ogledala, samo da zapade snegec in da uredijo tekaške poti.
 |
| 1.Martuljkov slap |
 |
| 2. Martuljkov slap |
 |
| pri brunarici “Pri Ingotu” |
 |
| Mangart |
 |
| Mangartsko jezero |
 |
| Planica |
4.DAN: Jerebikovec (1593 m), Slap Peričnik, Vrata – Aljažev dom
Mala Mojstrovka bo že počakala na naju, danes jo mahneva na Jerebikovec! 🙂 Malo nad Mojstrano sva pustila avto, v smeri Radovna, malo naprej od table za Triglavski narodni park. Prečkaš cesto in takoj se začne kolenogriz, ki traja celo pot – dobri dve uri. Na vrhu pa imaš poplačano vsako kaplico potu, saj je razgled res prekrasen. Gozdna pot pa tako lepo speljana, da je bil pravi užitek hodit. Na vrhu sva se okrepčila in se razgledala na Julijce nad dolinami Vrata, Krma in Kot, na Kepo, Karavanke (z vrha sva videla v kako meglo in turobo greva, ko se bova vračala domov). Pot navzdol sva tekla in tako bila na parkirišču v slabi uri. Imela sva še veliko časa (no, v bistvu bi morala domov, ker imam en kup dela za fax, ampak kar nisem mogla vstran od teh lepot) in sva se odpeljala še po dolini Vrat, mimo slapa Peričnika (šla sva na vrh slapa in ga tako občudovala iz vseh smeri:)) in naprej po strmi cesti (25% klanec, pa ročna nama ne prime :)) do konca doline z namenom, da bova v Aljaževem domu jedla joto in pila pir. Hja, kar sanjaj. Aljažev dom je bil zaprt, okolica pa sapo jemajoča, tako da sem res s težkim srcem šla nazaj v turobno Ljubljano.
 |
| Kepa in Dovje v dolini |
 |
 |
| pogled na Julijce, Triglav |
 |
| na vrhu Jerebikovca |
 |
| slap Peričnik (zgornji) |
 |
| slap Peričnik (spodnji) |
 |
| Aljažev dom pod Triglavom |
Nedeljsko pohajkovanje
V soboto sem se zbudila šele ob enajstih (ne pomnim kdaj sem nazadnje spala tako dolgo), v nedeljo pa sem se premetavala že pred osmo, kot običajno in akcija, sonček sije: kam greva danes? Izbrala sva Slivnico, kamor bi naj šla že zadnjič, pa naju je zaradi presenečenja z novimi tekaškimi smučmi pot zanesla na Bloke. Prejšnji dan sva tekla na Rožnik, tam pojedla joto in spila pir ter s polnim želodcem, ki ni prav nič oviral, tekla po daljši poti nazaj domov. Zvečer sva slučajno naletela na film Finding Neverland, ki ga Simon še ni gledal. Jaz sem ga gledala tretjič in jokala še bolj kot prvič in drugič skupaj. Starejša sem, bolj sem sentimentalna. 🙂 Še pred Slivnico je treba omeniti petkov večer, ki sem se ga veselila že dneve prej, saj sva obiskala Valvazorjev dom pod Stolom, kjer je najboljši slovenski ultramaratonec Dušan Mravlje predstavil lastne izkušnje iz svojih tekaških podvigov, ki so nam, navadnim smrtnikom nedojemljivi. Poslušala sem ga kot začarana. Najprej je govoril o Badwaterju, 217 km dolgem teku po Dolini smrti pri 50 °C , kjer je l. 2000 osvojil drugo mesto, zgolj 12 min. pred prvouvrščenim, kar je pri taki razdalji in v takih razmerah ničelno. S to tekmo sem se seznanila v Ultramaratoncu Dean-a Karnazes-a, ki sem jo dobila v dar. Seznanila se in obsedlo me je, bi lahko rekla. Ne v smislu, da bi sama lahko kdaj pretekla kaj takšnega, ampak v smislu, kako hudo občudujem te tekače, ki se spopadejo s takimi preizkušnjami. To ni v moči telesa, ampak duha. Kot je rekel Mravlje, 20 % je telesne pripravljenosti, 80 % pa psihične. Badwater strokovnjaki ocenjujejo kot najtežjo tekaško preizkušnjo na svetu. Kot nam je bilo predstavljeno iz prve roke, pa tudi eno izmed najslabše organiziranih. Preko diapozitivov nam je Mravlje predstavil tudi etapni transkontinenalni tek- TransAustralia Footrace, 4355 km. Na tem mestu je vredno omeniti, da je Dušan Mravlje eden izmed dveh zemljanov, ki sta pretekla vse tri največje transkontinentalne teke (Severno Ameriko, Avstralijo in Evropo). Zanimiv je pa tudi podatek, da so v Avstraliji tekli po najdaljši ravni cesti, ki je dolga cca.150km, obdajajo pa jo samo pesek, skale, puščava, crknjene živali… in lastne misli na neskončno dolgi cesti. Kot najpomembnejšo (v smislu: nisi ultramaratonec, če ne pretečeš Spartathlona, nekako jasno, saj se je tukaj maraton tudi “rodil”) in najbolj cenjeno tekaško ultramaratonsko razdaljo je opisal Spartathlon, katerega vtis smo dobili s predstavljenim filmčkom iz leta 1983, ko je zmagal Grk Yannis Kouros (nastopil štirikrat, štirikrat tudi zmagal z rekordnimi časi, ki jih še dandanes noben ni presegel), Dušan Mravlje je v cilj prišel tri ure (24:39:22) za Kourosom in bil drugi. Na taki tekmi, kjer so vmesni limiti in izločanja ter končni časovni limit 36 ur, je uvrstitev seveda zadnja stvar, ki je pomembna, če prideš v cilj, si zmagovalec. Zelo si želim v svoji zbirki knjig Neskončne ceste, ki je nikjer ne dobim, ampak sva po neumnosti pozabila dati v denarnico več denarja, zato nisem niti vprašala, kje bi jo lahko dobila, ker bi se najbrž samo osmešila. Na koncu so nas počastili z domačim narezkom in tako sva zaključila prijeten večer s prijetnim pogovorom o teku, tekmah in tekaških supergah s Špelo in Petrom. (Tomaž, hvala za pir! :))
V moji navadi je, da zaidem od teme, sploh pa če je govora o teku, zato se vračam k rdeči niti. Šele letos sem začela hoditi v hribe. Zaenkrat bolj manjše hribčke, ko zaključim nakup pohodnih čevljev (beri: se odločim katere) in se primerno opremim, pa bo tudi nastopil čas, da gremo malo više. Šla sva na Slivnico (1114 m) iz Cerknice. Imela sva krasen dan, čudovit razgled na Julijce, Kamniške Alpe, na Snežnik… V planinskem domu na vrhu sva se okrepila z enolončnico in božansko slivniško palačinko, ki z lahkoto konkurira Schwarzwaldski iz Romea. Simon je popil dvojno dozo šnopsa, saj je čutil neko neprijetno ščemenje v grlu. Zelo se paziva ta teden, saj imava polmaraton v Sežani in je bolezen res zadnja stvar, ki je sedaj potrebna. Že nasploh se ne počutim najbolje, odkar ne delam joge, imam spet bolečine v križu. Tudi psihično nisem posvetila nič časa malemu maratonu, vse misli imam usmerjene v maj, ko bova najverjetneje odtekla svoj prvi maraton, ki pa nama ga vsi odsvetujejo zaradi možnosti višje temperature in psihično bolj napornih dveh enakih krogov. Ne poslušam več nobenga, grem pa pika! 🙂 Dobila sem pa tudi službo, več o tem drugič.
V moji navadi je, da zaidem od teme, sploh pa če je govora o teku, zato se vračam k rdeči niti. Šele letos sem začela hoditi v hribe. Zaenkrat bolj manjše hribčke, ko zaključim nakup pohodnih čevljev (beri: se odločim katere) in se primerno opremim, pa bo tudi nastopil čas, da gremo malo više. Šla sva na Slivnico (1114 m) iz Cerknice. Imela sva krasen dan, čudovit razgled na Julijce, Kamniške Alpe, na Snežnik… V planinskem domu na vrhu sva se okrepila z enolončnico in božansko slivniško palačinko, ki z lahkoto konkurira Schwarzwaldski iz Romea. Simon je popil dvojno dozo šnopsa, saj je čutil neko neprijetno ščemenje v grlu. Zelo se paziva ta teden, saj imava polmaraton v Sežani in je bolezen res zadnja stvar, ki je sedaj potrebna. Že nasploh se ne počutim najbolje, odkar ne delam joge, imam spet bolečine v križu. Tudi psihično nisem posvetila nič časa malemu maratonu, vse misli imam usmerjene v maj, ko bova najverjetneje odtekla svoj prvi maraton, ki pa nama ga vsi odsvetujejo zaradi možnosti višje temperature in psihično bolj napornih dveh enakih krogov. Ne poslušam več nobenga, grem pa pika! 🙂 Dobila sem pa tudi službo, več o tem drugič.
 |
| Cerkniško jezero in Snežnik iz Slivnice |
 |
| Julijske Alpe |
 |
| Slivnica iz Cerkniškega jezera |
 |
| Slivniška palačinka – dietna! 🙂 |
