ob šestih na štartu v Mb

prvi žig v knjižici, Mariborska koča, Pohorje

Denisova slikca, Srce Sloveniji

Toni bi lahko bil poklicni gobar 😉

Kope

Boris me je spremljal iz Slovenj Gradca na Uršljo goro, do Slemena.

2.dan s Perojem čez Koroško do Robanovega kota

Raduha

…in s Tonijem naprej čez Kamniške Alpe do Jezerskega

Kocbekov dom na Korošici

Ojstrica

Ojstrica za nama

sončni zahod pod Ojstrico

zbiranje žigov ponoči 🙂

3.dan, jutro v bivaku pod Skuto

Cojzova koča, in naprej na Grintovec

Grintovec

Češka koča

4. DAN: Zbudila sem se večkrat ponoči, poslušala kako dežne kaplje udarjajo ob streho kombija in se vsakič veselo privila k Toniju. Ob šestih zjutraj, morda malo kasneje sem se dokončno prebudila. Počivala sem sedem ur, verjetno si bo kdo mislil, da je to malo, ampak jaz se večinoma vedno tako zgodaj zbujam in  težko spim naprej. V kombiju je takšen raztur, komaj najdem stvari za oblečt, ne najdem kruha, ne vem kaj naj jem za zajtrk, pa grem kar brez zajtrka, ker me tako razjezi ta nered. Vzela sem ene tiramisu piškote in jih počasi žvečila celo pot na Dobrčo. Tekla sem naprej proti Begunjščici ter Zelenici. Tudi to pot sem že poznala iz enega neuspelega poizkusa Tržiških 24, tako da sem tekla čisto neobremenjeno. Nekje na poti me pokliče Toni in me razveseli z novico, da me na Zelenici pričakata Maja in Iztok in me bosta pospremila čez Stol do Golice. Čas mi spet izredno hitro mine. In tako spet minejo ure, brez da bi kaj konkretnega zaužila. Na vrhu Begunjščice me spet pričakajo gosti oblaki megle in nič razgleda. 🙁 V koči na Zelenici moj ruksak vzame Iztok in po krajši pavzi tečemo skupaj naprej. Zelo uživam, ko sem sama, ampak tudi družba je zmeraj dobrodošla in sem vesela, da sta si vzela čas zame in šla z menoj. Ravno ta del poti je bil najtežji, saj nas je pri sestopu iz Stola ujela megla, začelo je deževati, veter pa se je tako okrepil, da nas je kar z mesta prestavljalo občasno. 🙂 Jaz sem bila v skrbeh zaradi Maje in Iztoka, zakaj sta ravno v tej situaciji z menoj, a ni bilo potrebe, čeprav nas je nazeblo, smo se imeli luštno vse do konca. Te štiri ure, koliko smo bili skupaj, so minile neverjetno hitro. Kmalu smo zagledali kombi, Toni je bil pripravljen, da me pospremi čez Golico do Dovja, pred tem pa mi je dal za jest soljen kuhan krompir in zaseko. 🙂 Iztok se je kar smejal, ko sem se najedla in vrnila zaseko, zgledalo je, kot da se je nisem niti pritaknila. Kako mi je sedaj žal, da se nisem bolj “posiljevala” s hrano. Slabe pol ure prej, preden smo prišli do Tonija, sem naenkrat začutila stegensko mišico in čudno sem začela tečt. Vse bolj me je bolelo. Pri kombiju sem se umaknila, si namazala nogo in se masirala, skrbet me je začelo, kako bo to šlo naprej. Poslovili smo se, njiju je že pošteno zeblo. Kombi sta odpeljala v Dovje, midva pa naprej proti Golici. Na oznaki je pisalo še 30 min. do Koče pod Golico. Z mojim tekom pa je tukaj bilo konec. Prvič sem prosila Tonija, da mi gre on v kočo po žig, jaz pa sem počasi hodila naprej. Na Golico sem že stokala in zelo trpela. Da ne govorim kakšna kalvarija se je šele začela od vrha Golice naprej! Greben se je noro vlekel, naredila se je noč. Mislila sem, da bova v dveh urah v dolini, to pa se je raztegnilo na skoraj pet ali šest ur, sploh ne vem natančno. Pot je naenkrat postala slabo označena, neshojena, lovila sva se kam in kako. Imela sva track od Marjana Z., a ura bo vsak čas ugasnila, saj je bila baterija čisto prazna. Lutala sva po tistem grebenu in od Rožce naprej sva zgrešila smer, nekako direktno v dolino bi morala, midva sva pa šla še naravnost in potem ofroad po trekersko iskala smer, da bi prišla na Marjanov track, ki je bil dobrih sto metrov nižje. Spet sva imela blazno srečo. Tik preden je ura dokončno “umrla”, sva našla pravo pot, široko, bila sva na tracku, spet sva se znašla po karti. No, jaz ne, jaz nisem imela pojma kje sva in kam greva, noga mi je pobirala vso energijo, komaj sem se premikala. Večinoma sva hodila samo še v dolino, kar me je bolelo za znoret. Pa še zaspanost me je popadla in sem hodila kot zombi kamor je Toni rekel. Enkrat sem rekla, da ne morem več in za par minut zaspala na mehki zemlji v gozdu, pokriti z listjem. Toni se ni sekiral za to, ta čas je nabral jurčkov za večerjo in še za zajtrk, z naglavno svetilko ob enajstih zvečer. Šla sva počasi naprej, a jaz sem bila v vse večji agoniji, zadnje pol ure, uro sva počasi tekla po makedamski cesti in sem samo jokala, hlipala, kot še nikoli v življenju. Enkrat sva naposled zagledala kombi. Odmaknila sem vse škatle in ves nered, ki je še zmeraj vladal na postelji, da sem imela tisti slab meter prostora, da sem se vlegla. Toni naju je iz Dovja odpeljal na dvorišče Francija Teraža v Vrata, kjer sva prespala. Ura je bila okrog pol dveh ponoči, Franci naju je čakal in prišel pozdravit. Še on mi je dal lekcije o tem kako morem jest in še enkrat jest, pa da mi naj Toni skuha juho. Zmenimo se, da se bom dobro spočila in najedla, jutri pa naju bo pričakal v Luknji in pospremil naprej. Malo zadremam in že mi Toni pomoli vročo juho. Ponoviva zgodbo prejšnjega večera, vsak grižljaj hrane spet zaspim. Najdem še pa nekaj moči, da se zunaj stuširam. Tudi Toni je bil zelo utrujen ta večer in zelo se mu zahvaljujem, za vse, kar je naredil zame na celi poti, sploh pa ta dan. Namazal mi je še noge, mi naštimal elektrostimulator na mišice, jaz sem medtem že spala. Ta dan sem hodila 18 ur.

kaos v kombiju

4.dan: prvi hrib, Dobrča zjutraj

iz Zelenice do Golice z Iztokom in Majo

ponoči težave z nogo, pa sva si vzela čas za gobarjenje;)

5. DAN: Spala sem brez budilke, a se ob svitu že zbudila. Če bi lahko zvrtela čas nazaj, bi si vzela cel dan na off. Problem so bile stegenske mišice – “bremze” in popolnoma nič drugega. Dokončno sem se prebudila malo po šesti uri, šla v gozd na wc in veliko lažje hodila kot prejšnji večer. Odločila sem se, da grem kar naprej. Toni me je zapeljal nazaj v Dovje, kjer sem prejšno etapo končala. Počasi sem tekla po dolini Vrat, prvič v vseh dnevih šla na fb in objavila, da kljub včerajšnjim težavam, pozitivno nadaljujem proti Triglavu. Po makedamu in cesti je šlo super, malo sem čutila mišice, a nič hujšega, normalno sem tekla. Spet pa se je začela kalvarija, ko sem zagrizla v skale. Vsak korak je bil boleč, iz minute v minuto se je spet stanje samo slabšalo. Toni je prišel par ur za menoj, saj je imel toliko opravkov s pakiranjem in pospravljanjem kombija. Pred tem, na parkirišču pred Aljaževim domov so me čakale pečene ribice in krompir za malico. Strašno dolgo sem hodila na Triglav in iz Triglava. Franci nama je prišel nasproti, dobili smo se na Kredarici, spili pivo. Jaz sem pojedla topel obrok in nekaj pudingov, ki jih je Toni nosil zame, saj to je zraven banan bila edina hrana, ki mi je teknila. Skupaj s Francijem smo šli čez Plemenice do Luknje. Imel je namen z nama na Kriške pode, a ker se nam je tako ustavil korak zaradi mene, smo v Luknji spili še eno pivo, ter se poslovili. Na meni pa je ostala odločitev, ali naprej na Kriške pode ali nazaj v Vrata in domov? Mene je srce vleklo naprej, a izrazi in izjave tako Francija kot Tonija, sta mi dala vedet, da v takem stanju ne morem naprej, da sem preveč upočasnila, pred menoj pa je dolg in praktično najtežji del pot. Rabila bi vsaj dva dneva počitka (verjetno bi še to bilo premalo, ker potem sem še dva dni komaj hodila tudi doma) in sem kalkulirala, da bom, če sploh bom, v Ankaranu šele konec naslednjega tedna in potem takoj naprej v službo…čez deset dni pa že v Francijo na UTMB. Vse skupaj je bilo preveč. Misli so bile polne kaosa. Šla sem nazaj v Vrata do avta, čeprav sem komaj prišla dol, nisem mogla dvigovat nog več kot za par centimetrov. Toni me je zvlekel na melišče, kao da bom na tačin šparala mišice in šla lažje, jaz sem pa mislila, da bom umrla od bolečin v stegnu. Po ravnem sem še lahko šla, skale pa mi niso dale koraka. Pred menoj so bili še celi Julijci in zelo dolga pot proti Primorski. Ne morem opisati žalosti, ki sem jo čutila. Prav tega dela sem se najbolj veselila. Vremenska prognoza za prihodnje dni je bila odlična, skoz sonček. Še toliko bolj sem bila razočarana, ker se mi je vse ostalo tako lepo poklopilo.

Imam tako dobre prijatelje, izjemno nesebične in krasne ljudi okrog sebe, nekateri so me tokrat res presenetili. Veliko jih je bilo odstotnih, na dopustu, drugače vem, da bi bili z menoj! Bo pa priložnost naslednje leto, kajti spet se bom podala na to izjemno pot… moja duša ne bo mirna, dokler ne prehodim v kosu celotne poti od Maribora do Ankarana in ne pridobim vseh žigov v Dnevniku s slovenske planinske poti.
Hvala Viti Trebnje za superge Saucony Xodus, ki so se v skalah odlično obnesle. Hvala vsem, ki so me spremljali na poti in hvala za vse vzpodbudne besede preko sporočil! Imela sem najboljše spremstvo – Tonija. Počutila sem se izredno varno, tudi če sem tekla sama, je “bdel nad menoj”.  Za vse je poskrbel, kar je bilo treba, in še več. Hvala <3 moj za vse, kar si naredil zame!!
Čeprav sem žalostna, ker se mi ni izšlo, sem pa po tej izkušnji bogatejša, naučila sem se ogromno in doživela še več!

Luknja, mesto odločitve

Franci Teraž nama je delal družbo na Triglavu

dnevnik samo do polovice zapolnjen z žigi, Triglav, zadnji vrh.

Spet sva morala izbrati plan B. Na morje, ampak kam? Šla sva v Paklenico na obisk k Borisu in Minki ter Perotu in Darinki. Nameravali so v Ankaran ob mojem zaključku, a ker se to ni zgodilo, sva midva šla do njih. 😉 Oba sta me prve dni spremljala na SPP. Prve štiri dni sem bila velik kup nesreče in za mojo melanholijo se opravičujem mojim prijateljem. Moje srce je enostavno bilo drugje. Peti dan, ko se mi je že “mešalo” od počitka in brezdelja, sva s Perojem šla plezat v Paklenici, šesti dan pa sem že tekla in vse je bilo vredu. V sledečih dnevih sva šla s Tonijem na Vaganski vrh na sončni zahod in prespala v bivaku Struge. Ob ognju pred kočo, kockanju ter slastnih krompirjih, pečenih v žerjavici, sem se končno izvlekla iz potrtosti in se sprostila. Zadnje dneve sva preživela na idiličnem mestu v kampu Rača pri Sv. Juraju, sparkirana čisto na obali. Čistila in sušila sva vreče jurčkov in lisičk, ki sva jih nabrala na Velebitu, Toni je lovil ribe, jaz pa brala prekrasno knjigo Tineta Miheliča – Klic gora. Zgodaj zjutraj sva tekla. Bila je prelepa izkušnja in na koncu mi je le uspelo najti notranji mir. Naposled sem uživala tudi v brezdelju in v ponedeljek zjutraj šla v službo polna elana in spočita.

Se vidimo prihodnje leto na slovenski planinski transverzali. Upam, da bom takrat dopust preživela na slovenski obali! 😉

plezanje s Perojem v Paklenici

proti Vaganskem vrhu iz Rujna, pogled na Paklenico

po šestih dneh počitka je spet zaživel srček na pohajkovanju na Vaganski vrh

Vaganski vrh, najvišji vrh Velebita, 1757 m

prespala sva v bivaku Struge. Zvečer ob ognju metala kocke in pekla krompir…čudovit večer <3

zadnje 3 dni preživela v kampu Rača pri Sv.Juraju. Romantika. Zasidrana praktično na obali 😉

Gore me tudi na morju kličejo…čudovita knjiga: Tine Mihelič; Klic gora.

na morju sva imela en kup dela z gobami 😉

v slabi uri nabrala dve polni vreči gob v bukovem gozdu na Velebitu

tukaj se je pa čas ustavil <3

sušenje gob na strehi kombija 🙂