Foto by Salomon, AD natura Multisport series, FB

Za nami je super dan in dogodek – prva izvedba trail-a na Učko, 14.9.2013. Pred tem je desetkrat potekal Učka treking, kar je pomenilo vključevanje kompasa, orientacije in kontrolnih točk. Letos so AD Natura pripravili prvi trail, pot je bila popolnoma označena. Štart je bil v Moščeniški Dragi pri hotelu Mediteran, tik ob morju. Startalo nas je 178 tekačev, 100 na krajši razdalji – Blue, ki je merila 25 km in 1250 m + ter 78 tekačev na daljši razdalji – Green, dolgi 41 km z 2350 m +. Spoj zelenega in modrega, Green and Blue: hribov in morja. Ko smo se zjutraj peljali mimo Ilirske Bistrice je števec kazal zgolj 3 stopinje, a na morju je bila situacija drugačna, pričakal nas je sonček in zelo ugodne stopinje za tek. V začetnih kilometrih, sploh po neštetih strmih stopnicah se mi je zdelo, da bo še prevroč dan. Pot nas je vodila po čudovitih markiranih gozdnih planinskih poteh. Dodatno so jo označili z rdečimi trakovi, tako da možnosti, da se izgubiš praktično ni bilo. Iz Mošćeniške Drage smo tekli preko Mošćenic, Bodaja do Male Učke, kjer sta se kategoriji razcepili. Tekači na Green razdalji smo nadaljevali vzpon na Vojak (1400 m), najvišji vrh Učke, kateremu je sledil noro lep spust do Poklona. Ta del poti je bil odet v meglo, zato smo bili prikrajšani za razglede na Rijeko in Kvarner, na trenutke je malo zazeblo, padla je tudi kakšna kapljica dežja. Do Vojaka smo že “nabrali” vsaj 1600 višinskih metrov. Na uro sem gledala čimmanj, saj mi je pulz nenormalno bezljal, daleč nad mojo optimalno mejo, morala bi upočasniti, a nisem. Kasneje sem plačala malo davka najbrž ravno na račun prehitrega prvega dela poti. Hrana mi pa tudi ni ravno iz ušes gledala. 🙂 Nadaljevali smo po precej tekaški poti do Lovranske Drage, Trebišća, do Mošćenic in nazaj do morja – centra Mošćeniške Drage. Malo naprej od Poklona sem prehitela Katjo R., nato pa do Lovranske Drage nisem videla žive duše, ne pred menoj, ne za menoj. Sem pričakovala da me bo dohitel vsaj kakšen od štirih Slovencev, Aleš, Peter in še dva, s katerimi smo se srečevali vse do Poklona, a kar ni bilo nobenega. Ta del sem izredno uživala, tekli smo po čudoviti gozdni poti. Pasala mi je samota. Le rdeči trakci na drevesih so izdajali, da pa le nisem na samotnem treningu. Kmalu sem pa začutila, da telesu primanjkuje energije, tempo je začel upadat, že manjši klanci so me napeljevali k hoji. Spusti so mi šli kar dobro, klance pa sem že težje tekla. Po dolgem času sem prižgala Mp3, da sem odgnala slabe misli vsiljivke. Škoda le, da imam že dve leti isto, preveč mirno playlisto. 🙂 Kmalu sem tudi to ugasnila. Sama pot je bila res da precej težka zaradi kamnov, blata, gozdne podlage, stopnic, …ampak nenormalno lepa!  Na Poklonu mi je moj brat, ki je gor šel s kolesom, rekel, da so vsaj štiri, pet punc pred menoj (še zdaj mi ni jasno, kje jih je videl :)), zato se nisem ukvarjala s časom in končnim mestom, zmaga je že to, da brez večjih težav pretečem celo pot, kajti poznajo se trije meseci tekaške abstinence čez poletje. Skrbelo me je, da se ponovi poškodba, ki me je zadnje mesece tako obremenjevala. V Lovranski Dragi sem zagledala štiri tekače in tudi njih počasi, do zadnje okrepčevalnice (Obrš) pustila za seboj. Spet sem tekla sama, z zavestjo, da sem četrta ali peta. Lahko bi vprašala koga na poti za točnejše podatke, a me pravzaprav sploh ni zanimalo. Na zadnji postojanski zagledam sendviče s suho salamo, sem kar presenečena, zelo dobro so založene vse okrepčevalnice. Voda, izotonični napitki, coca – cola, sadje, čokolade, sladkor, piškoti… ni da ni. Sama imam vse s seboj, zato zmeraj dotočim samo vodo, spijem kozarec coca – cole in šibam naprej. Zadnji kilometri so mi že malo odveč, komaj čakam, da pridem v cilj. Na koncu sem pričakovala več konstantnega spusta, se je pa pot še parkrat nepričakovano dvignila. 🙂 Par sto metrov pred ciljno črto me pričaka moja ljubezen. Šele od njega izvem, da sem druga v Ž kategoriji. Zelo sem presenečena in zadovoljna, ampak mene predvsem zanima, kako je šlo njemu!?

Tekmovalo nas je 15 Slovencev. Čestitke vsakemu posebej! Toni je zmagal s časom 4:14,27, Goran Modrušan iz Pule je bil zgolj 28 sekund za njim, Ivan Blečić je kot tretji prišel v cilj s časom 4:28,54. V ženski kategoriji smo Slovenke kar blestele. Špela Strasser je izvrstno tekla, prvič udeležena kakšnega trail-a in s časom 5:02, 07 prva pritekla čez ciljno črto, v absolutnem seštevku deveta. Jaz sem potrebovala celih 37 minut za njo, do ciljne odrešitve! 🙂 Katja Rutar je v cilj pritekla kot tretja, s časom 5:48,26. V krajši, Blue kategoriji je zmagal Jan Božič (Slo) s časom 2:24, 52.

Ne morem opisati, kako neizmerno srečna sem bila v cilju! Po zelo dolgem času sem spet bila del tekaške prireditve, po dolgem času sem spet z užitkom in brez bolečin tekla. Tonijeva zmaga, moja dobra uvrstitev (čeprav bi čas lahko bil boljši), moji najdražji prijatelji, ki so zaupali vame, da bom zmogla…morska klima…vse to je pripomoglo k temu prelepemu dnevu! Vse pohvale tudi organizatorjem, odlično so izpeljali prvi trail na Učko! V cilju so pričakali slehernega tekača, vsakega posebej so vprašali, kakšna se mu je zdela tekma, šele nato so bile podelitve zmagovalcem obeh kategorij. Podelitve so bile predvidene, da bodo šele ob pol osmih zvečer, a so prestavili na šesto uro, saj so prej kot v devetih urah vsi prišli v cilj. Limit je sicer bil 10 ur. Dan sva preživela z Urošem in Jernejem. Hvala za super družbo in perfect day! <3