Articles from: 2013

Bijele stijene in morje

Po moji celodnevni službi in dolgi nočni pustolovski vožnji čez Kočevje, Brod na Kupi, Mrkopalj (srne, lisica, zajec, divje svinje na cesti, noč čarovnic in neskončni gozdovi polni medvedov) naposled v četrtek, oz. že v petek malo pred tretjo uro zjutraj ustaviva avto in prespiva pri izhodišču za Bijele stijene – Begove staze, na dolgi makedamski poti iz Mrkopalja. Pot naju je pripeljala sem, saj sva štartala precej brezciljno, oziroma bolje rečeno: z številnimi cilji – bistveno pa je, da se gre na morje. Moja ideja, da bi še ponoči obiskala bližnji Klek (1181 m) – legende pravijo, da tukaj plešejo čarovnice, pa še noč čarovnic je, je hitro propadla, saj sva kar malo prestrašena od razburljive poti – mene niso prestrašile čarovnice, ampak misel na območje medvedov. Na smrt utrujena zaspim, a se že ob svitu zbudim in po zgolj parih urah spanja samo še hedonistično poležavam – vau, trije čisto prosti dnevi, popolna svoboda. Novo jutro, nov dan, sonček, okolica pa zgleda bistveno bolj prijazna podnevi, kot je bila ponoči. Obilen zajtrk in kavica… ter počasi novim dogodivščinam naproti… 
Bijele in Samarske stijene se nahajajo na območju planinske verige Velika Kapela, na vzhodnem delu Gorskega Kotarja. Najvišji vrh je Kula (Bijelolasica) – 1534 m, najvišji vrh Bijelih sten pa se nahaja na 1335 metrih nad morjem. Bijele stjene so edinstven geomorfološki fenomen Krasa, ki ga odlikuje čudovita pokrajina. Bele kamnite grmade se dvigajo tudi čez višino petdesetih metrov. Pot je zelo lepa, gozdovi v jesenskih barvah me zmeraj fascinirajo, markacij pa kolikor želiš, res dobro označeno. Pot je kratka, kakšno urco normalne hoje. Midva potrebujeva veliko več časa, saj se full ustavljava, slikava.. po operaciji še zmeraj morem paziti in biti čimmanj aktivna. 🙁 Malo pred vrhom, kakšnih 15 minut, stoji Planinski dom in bivak, ki je odprt in zelo prijeten, založen z drvami in ozimnico, blizu je celo WC in voda. Skratka: na voljo vse za preživetje! 🙂 Pot do vrha je zanimiva, prava mala via ferrata, je treba uporabiti še roke in malo poplezati, je pa zaščitena z sicer ohlapnimi zajlami. Z vrha je lep razgled na celoten preplet belih sten, vrh Klek, znan po čarovniških legendah, smučarsko središče Bijelolasico ter na okoliške manjše hribčke, ki so mi popolnoma nepoznani in zastirajo pogled do morja. Ni občutka, da sva pravzaprav na poti do morja, občutek je čisto planinski, klima pravtako. Spiva pri 3-eh stopinjah, podnevi je sicer toplo, a na vrhu močno piha. 
Za Bijele stijene pred tem še nisem slišala. Iz Ljubljane so oddaljene 134 km. V bližini so še Samarske stijene, zagotovo tudi zanimive. Krasna narava, vredna občudovanja, krasne poti in prelep izlet! Vsekakor priporočam!

bivak
wc
voda

najvišji vrh v ozadju Klek, kraj čarovnic 🙂

smučarsko središče Bijelolasica

Bijele stijene

postelja, tuš in potujoča kuhinja 🙂
Popoldan in naslednja dva dni preživiva ob morju in odkrivava zalive ob Jadranski magistrali. 

Jablanac

Starigrad (Senj)

v ozadju Goli otok

kosilo – nočni ulov

Vikend v jeseni…

To fly up to the sky and watch the earth is beautiful; to fly down to the earth and watch the sky is even more beautiful!


prekrasna pot, prekrasen Mangart (2679 m)

mali in veliki špageti 🙂
Dober tek!


“A pessimist sees only the dark side of the clouds; a philosopher sees both sides, and shrugs; an optimist doesn’t see the clouds at all – he’s walking on them.”

sončni zahod iz Mangrta, beživa pred temo
Slovenska pot je huda 🙂
planike, v izdihljajih
prebudim se v sončno jutro

neskončno veselje, današnji dan je za eno uro daljši! 
jutranja kavica in pečeni kostanji za zajtrk
prekrasne barve macesnov
“Kam naprej?”

“Povabim te na kratek sprehod iz Gozd Martuljka!”
“Povabilo sprejeto, a samo do 1.slapa!” 🙂
“Help! Help!” 

The beauty of autumn… the beauty of life …

Bohinjski treking 2013

Se mi zdi, da je že precej časa minilo od Bohinjskega trekinga (28.9.), a enostavno nisem našla časa in prave volje, da bi opisala, kako smo ga preživeli. Začelo se je novo šolsko leto in zadnje v mojem življenju, na posteljo pa me je priklenila včerajšnja operacija ušesa, zato se ne morem več izgovarjati s pomanjkanjem časa. Bolečine popuščajo, traja pa še proces sprijaznjenja na partedenski počitek. Bolnišnično okolje lahko hitro razrahlja sicer pozitivne misli. Hvala Mihatu, Urši in Nini, Urošu ter Mateju, da so mi danes skrajšali dan in ostalim, ki ste z menoj preko klicev ali sms-ov. To mi veliko pomeni. Pa seveda Nini za pošiljko slastnih muffinov in Mateju za prve letošnje mandarine. 🙂 Pa se vrnimo k trekingu: S Tonijem sva podzavestno verjetno oba računala na precej boljšo uvrstitev, kot se je na koncu izkazalo, a nikakor nisem razočarana zaradi tega. Treking je bil orientacijsko precej zahteven, izgubljali so se tudi najboljši. Ko sva doma analizirala pot in gledala čase, sva dobila točen podatek, da sva po sedmi kontrolni točki zgrešila odcep in šla naravnost po poti, se zaplezala v zajle in se znašla skoraj na brezpotju, ki naju je pripeljalo v gosto poraščene borovce, prečkala le-te ter zaradi tega zgrešenega odcepa izgubila 1 uro in 37 minut. Pri bluzenju po krošnjah borovcev sem pomislila, da se bom mogla soočit še z enim DNF – teden pred Bohinjskim trekingom sem namreč zašla na Cres trail-u, na sicer označeni poti. Po spletu okoliščin smo odstopile – z mano še dve punci s Hrvaške, saj nam je do takrat šlo precej dobro, kar sem šele v cilju in po dolgem razmisleku ter premlevanju okoliščin ugotovila, da je bila napaka. Tudi če bi šli po poti nazaj, vse bi bile sposobne dodatnih 300 višinskim metrov, bi izgubile mogoče eno uro, mogoče celo manj in še zmeraj v nekem doslednem času prišle v cilj. Ta DNF me je precej šokiral in potrl in evo, teden kasneje sem v mislih spet pri njemu. 🙂 Štartala sva zelo počasi, a do četrte KT že bila peta absolutno. To nama je vsakemu posebej najbrž malo nabilo ego, a naju tudi zelo kmalu postavilo na trdna tla. Takoj iz Koče pri Savici se je zgodil prvi kiks, cesta je bila 100 m nižje vrisana, in sva se zaplezala v skale, za katere sem se spomnila, da je bilo zjutraj rečeno, naj ne izberemo te možnosti rešitve. Res se je zdelo malo nevarno in sva iskala pot naprej. Hud kolenogriz po razmočenem gozdu, meni so drsele superge – po zgolj dveh mesecih uporabe so Salomon XT Wings zgleda, da še samo za po ravnem hodit. :/  Pot je bila in ni bila, še zdaj ne razumem kako nama je uspelo vsakič mimo poti usekat. 🙂 Na sedmi KT smo se srečali z Vedrano in Andražem, naj bi bila tam živa kontrola, ampak je ni bilo, kasneje smo izvedeli, da se je tudi ta izgubil, zato smo zaman iskali možica za “poštemplat”. Malo bi počakala z njima in bi verjetno še en čas nadaljevali skupaj, Andraž bi naju “peljal” po pravi poti, a midva sva jo mahnila hitro naprej. Zabredla sva v zajle, a nama nič ni bilo sumljivo, dokler se spet pot ni tako zožala, da je še komaj bila vidna. Kmalu sva jo popolnoma izgubila. Parkrat greva gor, dol, ja nič..in naprej. Bo kar bo! Zabredeva v borovce, nekaj časa naju vodi pot med borovci, nato še ta izgine. “Katka, a si vredu? Kaj je narobe?” po dolgih minutah tišine vpraša Toni. Šele ta vprašanja me streznijo in mi dajo mislit, zakaj sem pa res slabe volje? Pa kaj, četudi sva zadnja, važno je, da sva skupaj. Nazadnje sva skupaj tekla 21.4. na IškaAdventure. In situacija se je obrnila, v poti sem začela uživat, zganjala norčije in razigrano “surfala” po krošnjah borovcev. Skoz sva se hecala na račun situacije. Po uri in 37-ih minutah tavanja sva le prišla na pravo, markirano pot in od tukaj do zgornje postaje žičnice Vogel je končno spet steklo. Vreme nam je malo zagodlo, zaradi megle smo bili oropani razgledov, a sama pot zato ni bila nič manj lepa in zanimiva. No, sončka nam tudi ni manjkalo! Imeli smo vsega po malem. 🙂  Pri Gostišču Viharnik na zgornji postaji žičnice Vogel je bila deseta KT in cilj, a pred tem smo morali še dobro uro tečt in zbrat dodatnih pet kontrolnih točk po Voglu, najprej na Orlove glave – 1582 m, kjer me je skoraj odpihnilo, nato hiter spust po smučišču in še malo po gozdnih poteh do cilja. Dvakrat sva na poti srečala Perota in Darinko, sta isto imela velike težave z orientacijo, smo se hitro zmenili, da se kmalu dobimu na zasluženem piru. 🙂 V cilj sva prišla ravno ob koncu podelitev. Čestitala sem Marjanu Zupančiču za ponovno zmago, tokrat se je menda mogel pošteno namatrat, da jo je dosegel. Čestitke Marjan še enkrat! V cilj je prišel s časom 5 ur 20 min. V ženski kategoriji je zmagala Vedrana, s časom 6 ur 15 min. Midva sva potrebovala 7 ur in 34 minut. Kilometrov je bilo precej manj od obljubljenih, zgolj 31 km, višincev pa nekaj čez 2600 m. V cilju sem bila zelo zadovoljna, raje uro in pol kasnej od pričakovanega, kot pa DNF. 🙂 Splačalo se je, nabrala sva novih izkušenj in prav luštno se imela. V cilju smo poklepetali z Boltezom in Majo – Maja je zmagala v pohodniški kategoriji. Srečala sva tudi Blažko in Igorja, s katerima smo se spoznali pred tednom na Cres treku – bila sta najin prevoz iz trajektne luke do mesta Cres pa nazaj. V Hostlu ob Bohinjskem jezeru smo poklepetali in se zadržali v pozen večer z Darinko in Perojem, za spremembo ob kavi. 🙂 Misel na spanje v kombiju in “tuš” na hladnem je premamila misel na toplo posteljo in vroč tuš. Odpeljala sva se domov, obetala se je ležerna nedelja, pižama party in movie night…takih dni je na sporedu precej malo, ampak ko so, so toliko lepši. <3
Zaradi okrevanja po operaciji se ne bom mogla udeležiti zadnjega letošnjega trekinga – Kozjaški treking, niti trail-a na Mljetu in zaključka hrvaške treking lige na Rabu. Se pa veselim novih tekaških dogodivšin v prihodnjem letu!

prva kontrolna točka

4. KT: slap Savica

Večina slikc je snetih na FotoBohinj: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.583032818421990.1073741922.147996025259007&type=

Učka trail 2013

Foto by Salomon, AD natura Multisport series, FB

Za nami je super dan in dogodek – prva izvedba trail-a na Učko, 14.9.2013. Pred tem je desetkrat potekal Učka treking, kar je pomenilo vključevanje kompasa, orientacije in kontrolnih točk. Letos so AD Natura pripravili prvi trail, pot je bila popolnoma označena. Štart je bil v Moščeniški Dragi pri hotelu Mediteran, tik ob morju. Startalo nas je 178 tekačev, 100 na krajši razdalji – Blue, ki je merila 25 km in 1250 m + ter 78 tekačev na daljši razdalji – Green, dolgi 41 km z 2350 m +. Spoj zelenega in modrega, Green and Blue: hribov in morja. Ko smo se zjutraj peljali mimo Ilirske Bistrice je števec kazal zgolj 3 stopinje, a na morju je bila situacija drugačna, pričakal nas je sonček in zelo ugodne stopinje za tek. V začetnih kilometrih, sploh po neštetih strmih stopnicah se mi je zdelo, da bo še prevroč dan. Pot nas je vodila po čudovitih markiranih gozdnih planinskih poteh. Dodatno so jo označili z rdečimi trakovi, tako da možnosti, da se izgubiš praktično ni bilo. Iz Mošćeniške Drage smo tekli preko Mošćenic, Bodaja do Male Učke, kjer sta se kategoriji razcepili. Tekači na Green razdalji smo nadaljevali vzpon na Vojak (1400 m), najvišji vrh Učke, kateremu je sledil noro lep spust do Poklona. Ta del poti je bil odet v meglo, zato smo bili prikrajšani za razglede na Rijeko in Kvarner, na trenutke je malo zazeblo, padla je tudi kakšna kapljica dežja. Do Vojaka smo že “nabrali” vsaj 1600 višinskih metrov. Na uro sem gledala čimmanj, saj mi je pulz nenormalno bezljal, daleč nad mojo optimalno mejo, morala bi upočasniti, a nisem. Kasneje sem plačala malo davka najbrž ravno na račun prehitrega prvega dela poti. Hrana mi pa tudi ni ravno iz ušes gledala. 🙂 Nadaljevali smo po precej tekaški poti do Lovranske Drage, Trebišća, do Mošćenic in nazaj do morja – centra Mošćeniške Drage. Malo naprej od Poklona sem prehitela Katjo R., nato pa do Lovranske Drage nisem videla žive duše, ne pred menoj, ne za menoj. Sem pričakovala da me bo dohitel vsaj kakšen od štirih Slovencev, Aleš, Peter in še dva, s katerimi smo se srečevali vse do Poklona, a kar ni bilo nobenega. Ta del sem izredno uživala, tekli smo po čudoviti gozdni poti. Pasala mi je samota. Le rdeči trakci na drevesih so izdajali, da pa le nisem na samotnem treningu. Kmalu sem pa začutila, da telesu primanjkuje energije, tempo je začel upadat, že manjši klanci so me napeljevali k hoji. Spusti so mi šli kar dobro, klance pa sem že težje tekla. Po dolgem času sem prižgala Mp3, da sem odgnala slabe misli vsiljivke. Škoda le, da imam že dve leti isto, preveč mirno playlisto. 🙂 Kmalu sem tudi to ugasnila. Sama pot je bila res da precej težka zaradi kamnov, blata, gozdne podlage, stopnic, …ampak nenormalno lepa!  Na Poklonu mi je moj brat, ki je gor šel s kolesom, rekel, da so vsaj štiri, pet punc pred menoj (še zdaj mi ni jasno, kje jih je videl :)), zato se nisem ukvarjala s časom in končnim mestom, zmaga je že to, da brez večjih težav pretečem celo pot, kajti poznajo se trije meseci tekaške abstinence čez poletje. Skrbelo me je, da se ponovi poškodba, ki me je zadnje mesece tako obremenjevala. V Lovranski Dragi sem zagledala štiri tekače in tudi njih počasi, do zadnje okrepčevalnice (Obrš) pustila za seboj. Spet sem tekla sama, z zavestjo, da sem četrta ali peta. Lahko bi vprašala koga na poti za točnejše podatke, a me pravzaprav sploh ni zanimalo. Na zadnji postojanski zagledam sendviče s suho salamo, sem kar presenečena, zelo dobro so založene vse okrepčevalnice. Voda, izotonični napitki, coca – cola, sadje, čokolade, sladkor, piškoti… ni da ni. Sama imam vse s seboj, zato zmeraj dotočim samo vodo, spijem kozarec coca – cole in šibam naprej. Zadnji kilometri so mi že malo odveč, komaj čakam, da pridem v cilj. Na koncu sem pričakovala več konstantnega spusta, se je pa pot še parkrat nepričakovano dvignila. 🙂 Par sto metrov pred ciljno črto me pričaka moja ljubezen. Šele od njega izvem, da sem druga v Ž kategoriji. Zelo sem presenečena in zadovoljna, ampak mene predvsem zanima, kako je šlo njemu!?

Tekmovalo nas je 15 Slovencev. Čestitke vsakemu posebej! Toni je zmagal s časom 4:14,27, Goran Modrušan iz Pule je bil zgolj 28 sekund za njim, Ivan Blečić je kot tretji prišel v cilj s časom 4:28,54. V ženski kategoriji smo Slovenke kar blestele. Špela Strasser je izvrstno tekla, prvič udeležena kakšnega trail-a in s časom 5:02, 07 prva pritekla čez ciljno črto, v absolutnem seštevku deveta. Jaz sem potrebovala celih 37 minut za njo, do ciljne odrešitve! 🙂 Katja Rutar je v cilj pritekla kot tretja, s časom 5:48,26. V krajši, Blue kategoriji je zmagal Jan Božič (Slo) s časom 2:24, 52.

Ne morem opisati, kako neizmerno srečna sem bila v cilju! Po zelo dolgem času sem spet bila del tekaške prireditve, po dolgem času sem spet z užitkom in brez bolečin tekla. Tonijeva zmaga, moja dobra uvrstitev (čeprav bi čas lahko bil boljši), moji najdražji prijatelji, ki so zaupali vame, da bom zmogla…morska klima…vse to je pripomoglo k temu prelepemu dnevu! Vse pohvale tudi organizatorjem, odlično so izpeljali prvi trail na Učko! V cilju so pričakali slehernega tekača, vsakega posebej so vprašali, kakšna se mu je zdela tekma, šele nato so bile podelitve zmagovalcem obeh kategorij. Podelitve so bile predvidene, da bodo šele ob pol osmih zvečer, a so prestavili na šesto uro, saj so prej kot v devetih urah vsi prišli v cilj. Limit je sicer bil 10 ur. Dan sva preživela z Urošem in Jernejem. Hvala za super družbo in perfect day! <3

priprave 🙂

pred startom

Foto by Učka trail
štart, Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Paulo Dukić
Vojak, najvišji vrh Učke, 1400 m, Foto Paulo Dukić
Foto by Paulo Dukić

zmagovalci Blue

zmagovaalci Green 
<3

Sončni zahod in vzhod na Triglavu

SOBOTA: Savica (653 m) – Komarča – Dolina Triglavskih jezer – Hribarice – Dolič – Triglav (2864 m)
Lansko leto smo s prijatelji preživeli krasen vikend po dolini sedmerih Triglavskih jezer, izhodišče je bila Planina Blato. Želela sem spoznati še pot čez Komarčo ter prvo jezero – Črno jezero.  Komarča je strmo pobočje, ki se kmalu začne dvigati iz parkirišča v Savici. Zaradi krušljive poti spada med malo bolj nevarno, na težjih mestih so za varovalo predvsem jeklenice. Parking je sprva bil nabito poln in sva morala par sto metrov nižje zasilno parkirati, so rekli, da se bo čez kakšno uro začelo prazniti – najbrž čas za kosilo. Odpreva pivo in v najnižji prestavi opravljava zadane “naloge”- kuhanje kosila, pakiranje, pranje posode. Zjutraj pri kavi na Bledu imava “krizni sestanek” – namen je prespati kje v hribih, ob kakem jezeru in pričakat sončni vzhod, ne veva še pa točno kje in kam. Tonija bi težko prepričala, da bi vstal sredi noči in šel z mano na sončni vzhod, zato predlagam, da spiva kar na Triglavu. Par minut tišine, saj ne pričakuje takšnega predloga, a mu ideja hitro postane všeč. Lansko leto, ko smo šli na sončni vzhod na Triglav iz Krme, v prepričanju da bomo prvi in edini na vrhu, nas preseneti skupina parih ljudi, ki so prespali gor… mi pa celo noč hodili! Takrat smo si rekli, da bomo tudi mi kdaj ušpičili kaj takšnega. Že v petek prespiva na Bledu, da bi čimprej zjutraj šla na pot, a sva tako ležerno razpoložena, da štartava šele ob treh popoldan. Nahrbtniki so težki, moj ima 12 kg, Tonijev 24 kg – komaj ga dvignem. 🙂 Na Komarči se vsak po svoje utaplja v pesimizmu – mene skrbi, da me bo kar kap od vročine, žeje in strme poti, Tonija pa skrbi obupno pretežek nahrbtnik. A vseeno precej hitro prideva do Črnega jezera. Na poti srečava Loni, Marjana in Jano. Kmalu zatem prideva do slikovitega osrčja Triglavskega narodnega parka z Dvojnim jezerom ter eno najstarejših koč pri nas – Koča pri Triglavskih jezerih. Voda v jezerih ni pitna, v koči pa stane 1,5 litra vode 4,40 eur. Pomislim na vse prekrasne, čiste, pitne reke na kolesarjenju po Alpskih prelazih – vode vsepovsod na pretek. Od tukaj naprej pot kar zleti, še tisti kanček pesimizma popolnoma izgine. Teža nahrbtnika postane navada, koraki so hitri, končno imava čas zase po napornem tednu, za pogovor in uživanje v naravi. Pot se cel čas rahlo vzpenja, macesni se razredčijo, kmalu prideva do največjega jezera – Ledvica ali Veliko jezero, ki je največje in najglobje izmed vseh Triglavskih jezer. Pokrajina se začne spreminjati, vse manj je zelenja in cvetja, pri Zelenem jezeru spijem shake, ni posebnega apetita za bolj konkretno hrano ter naprej proti skalnati planoti Hribarice. Spust do Doliča je fantastičen, tečeva po melišču, cilj je že viden, čeprav se vseeno zdi še precej oddaljen.  Kot bi mignil sva pri Koči na Doliču in čaka naju še samo zadnji vzpon do vrha. Barve neba sončnega zahoda naju spremljajo po melišču navzgor do stene, nekako zadnjo uro pred vrhom. Čaka naju še samo prečen vzpon s pomočjo številnih varoval. Hodiva izredno počasi, pozna se teža nahrbtnika in posledično utrujenost. Na vrh prideva v temi, malo po deveti uri, po dobrih šestih urah hoje. Na Hribi.net je predviden čas za to pot 8 ur, 45 minut. Skupina šestih ljudi se že počasi pripravlja na spanje, midva pa še pozno v noč delava galamo. Najprej pogrejeva joto, blazno paše nekaj toplega pojest, nato se ukvarjava z ležiščem – skušam se namestit, a je prevelika luknja, blazina mi kar drsi dol, jaz pa z njo. Tako ne bo mirnega spanca. Toni stopi v akcijo, nanosi večjih kamnov in jih skladno zloži ter skuša čimbolj zravnati ležišče. Zamotam se v spalko, čisto nič me ne zebe pri 5ih stopinjah, kolikor jih je, saj je skoraj brezvetrje. Res perfektni pogoji! Celo noč počasi se zbujam in opazujem zvezdnato nebo, močno svetlobo lune ter uživam v neskončni tišini in lepoti, pa spet zaspim… tik pod Aljaževim stolpom, na najvišjem vrhu Slovenije.
“Kaj vse bova vzela s seboj?”
dolge priprave, pakiranje…
umivanje posode…

čez Komarčo
Črno jezero

Dvojno jezero

Ledvica
Prehodavci

Triglav

Koča na Doliču (2151 m)

Lahko noč!

NEDELJA: Triglav (2864 m) – Dom Planika (2401 m) – Vodnikov dom na Velem polju (1817 m) – dolina Voje – Bohinjsko jezero (527 m).
Kmalu po peti uri zjutraj odprem oči, sosedje že tiho pospravljajo svoja ležišča in kuhajo kavo. Tudi midva se počasi skobacava iz toplega objema spalke v mrzlo, vetrovno jutro. Skrbi me, da bo veliko ljudi začelo prihajat na sončni vzhod, midva sva pa z vso najino opremo zasedla toliko mesta tik pod Aljaževim stolpom, kjer se vsi želijo slikati. Pospraviva stvari, a skrb je odveč – zelo malo nas je zjutraj na vrhu, na novo se nam pridružita samo še dva Prleka. Skuham kavo in preden zavre voda, sonček že vzide. Noč prehitro mine. Precej časa se zadrživa na vrhu, v upanju, da pride mimo Marjan Zupančič s Francijem Teražom, ki ga spremlja ta dan na Slovenski planinski tranverzali. Marjan cilja na rekord poti, ki ga je lansko leto podrl Klemen Triler – 8 dni, 14 ur, 45 min. Spustiva se do Doma Planika, čas za zajtrk in ležanje na sončku. Oglasi se Marjan, ki je pred pol urami zapustil Triglav… škoda, zgrešili smo se za kakšno urco in pol, bi ga bila zelo vesela. Je pa Toni pustil pozdrave zanj pri gospodu, ki na vrhu Triglava prodaja pijačo. Držim pesti, da kmalu zagleda tablo Ankaran (to bo kot kaže, že jutri!!) Bravo Marjan!! Pot nadaljujeva do Vodnikovega doma in pri razpotju poti končno zagledam prelepe planike. Še nikoli jih nisem videla v živo. 🙂 Pri Vodnikovi koči spet daljša pavza, odpreva pivo, da bo nahrbtnik lažji ter na hitro zmagam par rund v remiju. Tukaj pa Toni res nima sreče. 😉 Prekrasen dan in čudoviti razgledi, nikamor se ne mudi. Naslednji cilj je Koča na Vojah. Zelo lepa tekaška pot, a vleče se in vleče. Enkrat narediva postanek, da pogrejeva ričet in skuhava kavo. Koči na Vojah sledi prekrasna pot ob koritih Mostnice. Pri Bohinjskem jezeru z največjim veseljem vržem nahrtnik na travo, namočim razbolele noge v mrzlo jezero ter se zleknem na armafleks, Tonija še čaka par kilometrov teka od jezera do Savice po avto. Tukaj v Bohinju vlada totalen kaos, nabito polno ljudi, parkirišča zasedena. Zaradi vse te gneče nimam želje prespati v Bohinju, pa bi lahko, saj imam v ponedeljek šele popoldan službo. Odpeljeva se domov. Bolj ne bi mogla napolnit baterij za nov delovni teden in se notranje obogatit s prečudovito naravo. Cimra Katka speče slastno pico, Žiga prinese še slajšo orehovo/sadno torto by mama ter debatiramo na balkončku. Lepo je biti doma. Navdušena nad prekrasnim vikendom, v najtoplejšem objemu prijetno utrujena zaspim…
Dobro jutro!

jutranja kavica…

tehtanje prtljage…24 kg 🙂
Jack Daniel’s, pa ni treba zob umit 🙂

Dom Planika pod Triglavom (2401 m)

planike
na polju prelepih planik <3
proti Vodnikovemu domu
<3
Vodnikov dom na Velem polju (1817 m.)

čas za kosilo in popoldansko kavo…
Korita Mostnice
Bohinjsko jezero

S kolesom okrog Triglavskega narodnega parka (drugič)

medalja za 210 km in 3800 višincev okrog TNP 
Odprava zelenega zmaja 🙂
PETEK:
Lansko leto sem se v času izpitnega obdobja raje odločila za kolesarsko turo in nekaj hribovskih poti, za 9 dni okrog Triglavskega narodnega parka. Ista dva izpita, ki bi ju lahko opravila že takrat, sta še zmeraj pred menoj, ta mesec bom morala reskirat za učenje, če želim napredovati v drug letnik. To je bil prekrasen dopust, zato odločitev, da se ponovno udeležim kolesarjenja okrog TNP ni bila težka, sicer malo drugače – v dveh dneh, več višinskih metrov ter z večjo družbo, ki je prej večinoma nisem poznala, razen Matjaža, Helene, Romana in Ane. V petek se mi je ponudil prost dan, zato sem že v četrtek po službi, pri 39-ih stopinjah napakirala torbe za na kolo in z vso potrebno prtljago za cel vikend odkolesarila proti Bohinjski Bistrici. Prtljage nisem tehtala, je pa ni bilo dosti manj kot zadnjič po alpskih prelazih, dve na polno naloženi stranski torbi, na vrhu pa šotor, samonapihljiva blazina in spalka. Vročina me niti ni ovirala, je bilo pa treba popit ogromne količine vode, nenehno sem bila žejna. V Kranju se ustavim na Petrolu, da dokupim pijačo. Prodajalka me vpraša, če mi lahko kako pomaga, saj nekaj minut nepremično stojim pred hladilnikom in ne vem kaj bi… tako sem bila dehidrirana, da bi kar vse popila, vse se mi je luštalo. 🙂 Zvečer, po štirih urah vožnje in 85-ih km sem prispela v precej poln kamp Danica v Bohinjski Bistrici. Za drug dan načrtujem, da bi že ponoči štartala na Črno prst, a ko mi sredi noči zvoni budilka, se samo obrnem na bok in zaspim do jutra. Čutim strašno utrujenost od celega tedna. Sploh se je težko zbrcat, če si sam, rabiš še toliko večjo motivacijo. Zjutraj se prebudim v prekrasen sončen dan in takoj me vest zbada, ker se nisem prej zbudila. 🙂 Za hribe se vseeno ne odločim, saj napovedujejo nevihte po celi Sloveniji. S kolesom se zapeljem v Bohinj po kolesarski poti, tek/hoja na Peč s prekrasnim razgledom na Bohinjsko jezero, zgolj pol urce v eno smer, ker noge me ne ubogajo, težke so kot kamen. Odločim se preživeti na easy dan, vikend bo itak dovolj naporen. Hodim po kavicah, na kosilo, dobim se z Mojco, ki mi obudi navdušenje nad Islandijo, popoldan računam na dež, a nevihte ne dočakam, do mraka berem knjigo ob Savi Bohinjki. Obžalujem, da nisem šla na Črno prst, četudi kasneje dopoldan in ne ravno na sončni vzhod, saj cel dan je bilo prekrasno vreme, a po drugi strani se zavedam, da sem potrebovala počitek. Vsekakor sem preživela čudovit dan in se še bolj navdušila nad tem prekrasnim kotičkom Slovenije!

Bohinjsko jezero iz Peči
ta Coca Cola je za optimiste 😉
+ knjigica = hedonizem 🙂 
kamp Danica 
še dobro, da sem sama, ker ni placa še za kakšno osebo 😉
moj Stevens, ki me pelje daleč, daleč… 🙂

SOBOTA: Bohinjska Bistrica – Koprivnik v Bohinju – Goreljek – Pokljuka – Krnica – dolina Radovna – Mojstrana – Kranjska gora (809 m.) – Vršič (1611 m.) – Trenta: 95 km, 2111 pozitivnih višinskih metrov

Zjutraj lahko dlje poležim, saj sem zgolj 500 metrov oddaljena od zbirnega mesta. V 45-ih minutah vse zrihtam, se najem, pospravim šotor in vse stvari, napakiram kolo in zapustim kamp. Ponoči je malo deževalo in grmelo, a ob 7-ih izgleda, da je pred nami lep dan. Odložim prtljago v kombi – šlepmobil, ki ga vozi Eva, naša spremljevalka in oskrbovalka na poti. Eva svojo funkcijo izpelje izvrstno! Spoznam se s celotno ekipo, 17 nas je kolesarjev ter Eva + dve prekrasni in pridni hčerkici Romana in Polone + Mojčin kuža – Sweety. Večina jih gre po triatlonski poti na Pokljuko. Jaz, Mojca in Nataša pa gremo po cesti čez Goreljek, saj imamo treking kolesa in se želimo izognit makedamski poti. Uživamo v vožnji, do Pokljuke naberemo kakšnih 800 višincev in 20 km. Družba je super, vzdušje sproščeno, pozitivno, že vidim, da se obeta krasen vikend. Z ostalimi se dobimo pri Športnem centru na Pokljuki, kjer spijemo kavo in se okrepčamo ter skupaj nadaljujemo spust do Krnice, čez dolino Radovno do Mojstrane in naprej po kolesarski poti do Kranjske gore. Matjaž in Helena nam organizirata topel obrok v  DSO, na mizah nas čaka cviček, ki požene kri po žilah in dvigne adrenalin za vzpon na Vršič. Na števcu imamo že skoraj 80 km. Hrana mi povrne moči, zato na Vršič brez postanka poganjam pedala in po 1h, 15 min. pridem na vrh prelaza, kjer nas čaka naša spremljevalna ekipa. Dokler vsi prikolesarijo za nami in se zberemo za skupinsko slikico, nas že pošteno zazebe, oblečem vse kar imam z dolgimi rokavi. Spust je čisti užitek. V Trenti nas že pričakujejo – spimo na seniku. Postrežejo nas s čompami, Bovška specialiteta – kuhan krompir in domača skuta. Čas je za tuš in večerjo – 20 ljudi, ena kopalnica. Ampak brez kakršnih koli težav se vsi precej hitro zrihtamo, ekipa res ena A! Na Activity kmalu pozabimo, smo precej utrujeni, opazujemo zvezdnato nebo, se pogovarjamo in dosti pred polnočjo vsi popadamo v topel objem spalke. 

zjutraj odhod okrog TNP s kolesom (brez prtljage) 🙂

Pokljuka

Radovna

omiljen kraj: Mojstrana
power nap

malica pri Matjažu in Heleni, preden napademo Vršič
Roman na Vršič pripelje hčerkico 🙂
brrrr….je mrzlo 🙂

ena gasilska 🙂

spust v Trento
Eko kmetija Pri Plajerju, Trenta
Bovška specialiteta – čompe s skuto

NEDELJA: Trenta – Bovec – Kobarid – Tolmin – Most na Soči – Podbrdo – Petrovo Brdo – Soriška planina – Bohinjsko sedlo (1277 m.) – Bohinjska Bistrica (512 m.): 115 km, cca. 1700 višinskih metrov

Ob 8-ih je predviden odhod, a se seveda malo zavleče – imamo dolg zajtrk v Eko kmetiji Pri Plajerju. Jutro je precej hladno. V Bovcu imamo prvi postanek, nekateri že odpirajo pivo. Okoliš Bovca me zmeraj znova očara, zaželimo si plaže ob Soči in namakanja v vodi. Pot, ki bi naj bila kolesarska, uresniči naše želje, kar nekje se konča in nas privede do “plaže”. V vodi najdemo dve steklenici zaprtega piva in si kar postrežemo ter bratsko razdelimo ta zaklad v vse bolj vročem dnevu. 🙂 Kolesarska pot nas vodi po vse hujšem makedamu, dokler ne pridemo do dela, ki ga je odnesel plaz in je težje prehoden – sploh za kolesa, peš ni problema. A naši moški naredijo strateški plan, ki bo varno pripeljal nežnejši spol na drugi konec. Matjaž teče v izvidnico – “Na drugi strani se pot nadaljuje”, pravi. Imamo celo reševalno akcijo, ampak nam gre super. Jaz z mojimi ozkimi gumami vozim po makedamu kar nekaj kilometrov, a gume na srečo ostanejo cele, pravzaprav noben nima gumi defekta na celi poti. Večinoma so vsi z gorskimi kolesi. Vožnja po makedamu, ustavljanje ob Soči ter   adrenalinska kolesarska pot, ki se vsake toliko nekje konča, nas precej zamudijo in šele ob dveh popoldan pridemo v Tolmin. Postojanka za kosilo, pivo, obkroža nas žganje… naše poti se tukaj začnejo razhajati. Nekateri ob pol štireh drvijo proti Mostu na Soči in na avtovlak, nekateri pa gremo naprej do Podbrda s kolesom. Cesto že poznam, skoz se malo dviga, razmišljam kaj naj naredim z Sorico, je že precej pozna ura in boli me hrbet. V Podbrdu nas zapustita še Marijana in Helena, ob sedmih gresta na avtovlak do Bohinjske Bistrice. Ura je pol sedem, nas pa čaka še vzpon na Soriško planino, najmanj 700 višinskih metrov. Vsi ostali se ta čas namakajo v Bohinjskem jezeru, kar me sploh ne mika, zato se zadnji hip odločim, da prekolesarim celo pot. Hvala Marijana, Helena, Nataša in fantje, da ste me prepričali v to odločitev, saj smo se imeli vrhunsko! Klanec ni prehud, lepo se vzpenja vse do vrha prelaza Bohinjsko sedlo. Matjaž me vpraša, kaj nam je tega treba, da skoz rinemo nekam in se matramo, medtem ko obstajajo lažje variante? 🙂 Težko je odgovorit na to vprašanje, vem pa, da sem bila neprimerljivo srečnejša, ko smo se v mraku spustili v Bohinjsko Bistrico, zadnji sončni žarki so obsvetljevali Julijce, kot če bi šla ležat in se namakat v Bohinjsko jezero. Iz Bohinjskega sedla se spustimo precej pozno, ob pol devetih zvečer, smo pa brez svetilk in večina nas je brez oblek z dolgimi rokavi. Roman me že drugič reši prez ozeblinami 🙂 (prvič na Istra 100 km), pod majice se ovijemo s časopisnim papirjem, ki ga gre iskat v bližnjo kočo. Spust je mega, pa še pretirano nas ne zebe, zaradi Romanove rešitve s papirjem. Celoten krog, ki znaša 210 km in cca. 3800 pozitivnih višinskih metrov zaključimo jaz, Nataša, Matjaž, Roman, Janez, Sašo. Pri avtomobilih se objemamo, polupčkamo in se počasi poslovimo tudi z ostalimi, ki so nas najbrž že težko pričakovali. 🙂 Hvala vam ekipa za fantastično družbo in nepozaben vikend in čestitke vsem za prevoženo pot! 

proti Bovcu

ob Soči

pavza v Kobaridu
Tolmin

proti Soriški planini
osvojen drugi prelaz in samo še nočni spust v Bohinjsko Bistrico…

Kolesarsko popotovanje čez alpske prelaze

Težko sem začela pisat ta blog post, saj se je toliko vsega zgodilo, toliko čudovitih razgledov, trenutkov, spominov. Bi pa rada predstavila, da se da potovat s kolesom tudi drugam, kot samo na morje in po ravnih cestah. Preživela sva prečudovit dopust v hribih s kolesom, čeprav se marsikdo čudi zakaj sva šla ravno tja, poletje je, vroče je, čas za morje. Ampak v hribih ni bilo prevroče, ravno prav, ponoči je kdaj pa kdaj tudi zazeblo. Gledala sem slikce iz Dolomitov, ki so me čisto prevzeli in navdušili, našla sem par kolesarskih tur, nobene sicer z na polno naloženim kolesom in šotorom. Toni je želel nekaj dolgih tekaški treningov, zaradi priprav za 168 km dolg Ultra-trail du Mont Blanc konec meseca avgusta, tako da odločitev ni bila težka, čeprav še dva dni pred začetkom dopusta nisva točno vedela kam in kako greva. Ampak seveda, jasno – greva v hribe! Ne moreva pa drugače kot s kolesom, zaradi moje poškodbe, žal še zmeraj ne morem tečt, kot bi želela. En vikend pred dopustom smo s kolesom šli iz Ivančne Gorice na Krk, kar mi je bil test, kako bo poškodba vplivala na kolesarjenje, a ni bilo nobenih težav. V sredo dopoldan, po mojem dežurstvu, sva napakirala torbe in šla na pot. Kako dobro! Že za prvi dan nisva vedela točno kam naju bo pot zanesla, kaj šele za prihodnjih 18 dni, ki jih imava na razpolago. Ni me motil občutek nejasnega cilja, kvečjemu sem občutila totalno svobodo. Prvi postanek je bil v Radovljici pri Iztoku, z Majo sta nama prijazno ponudila prenočišče v čisto novem, še nedotaknjenem apartmaju, ki ga oddajata – opremljen z izdelki iz taljenega stekla Maje Zaplotnik (prekrasno!). A pot naju je nesla naprej, v moj omiljen kraj, v Mojstrano. Naslednji dan sva se ustavila v Kranjski Gori pri Matjažu in Heleni v DSO, nato pa se je začela samo najina odisejada po alpskih prelazih. Prvi cilj je nekako bil Passo dello Stelvio, naprej bova še videla, skrita želja pa ostaja, da prideva do Francije, do Chamonix-a. Tretji dan potovanja sva šla čez prvi prelaz: Passo d’Mauria (1298m.). Skrb, kako bom kondicijsko in predvsem v klance sledila Toniju je bila odveč, saj sem zamenjala cross gume za čisto ozke in sem z lahkoto dvignila povprečje, povrhu sem pa imela full lažjo prtljago. Še zmeraj je to pomenilo 19 kg, po nabavi v trgovini pa kakšno kilo več. Nisem mogla verjeti kakšna razlika je to v vožnji! Tonijevo kolo je bilo težko čez 50 kg. Ta podatek bi sicer najraje zamolčala. 🙂 V klance sem zmeraj precej zaostala, a vedno sem brez problema prišla do vrha. Četrti dan potovanja sva prvič zavila v kamp, v Cortini d’Ampezzo sva imela dan na off, a v bistvu ni bil čisto na off, jaz sem ga izkoristila za dolg sprehod do Rifugio Dibona (2083m). Hvala bogu za waschmachine, oprala sem celo žehto in posušila na sončku. Po tem sva spet pripravljena za preživetje “v divjini”. 😉 Iz Cortine se nisva odločila za Passo Giau in Passo Fedaia, temveč za Passo Falzarego in Passo PORDOI – vesela sem za to odločitev, saj mi je Pordoi bil eden izmed najlepših prelazov ter čudovito izhodišče za hribe, že dopoldan sva premagala prelaz in šla peš na Piz Boe (3152m), ki sem ga opazovala že iz Arabbe. Lahko dostopen, krasen vrh, kjer tudi poteka tekaška tekma Dolomites Sky Race. Na vrhu je precej turistov, večina jih pride iz Pordoi-a z gondolo na Sas Pordoi (2950m). Neskončno uživam v razgledih na številne pobeljene hribe in najvišji vrh Marmolado ter malicam pršut in kruh. Tukaj se pa čas čisto zares ustavi, nikamor se mi ne mudi. Iz Rifugio Forc Pordoi (2849m) nazaj do prelaza, kjer počivajo najina kolesa, je treba po melišču, ki ga še pokriva mehki vdirajoč sneg in zahteva kar malo spretnosti pri hoji. Opazujem ljudi, imajo kar težave na takem terenu. Tukaj z užitkom tečem dol in ubiram svojo lastno pot po neshojeni podlagi. Tonija udarec s kolenom v skalo za par dni oropa treningov. Izkoristiva jih pa za večjo kilometrino na kolesu, prej ko se zamisliva, že napadava Stelvio- asfaltno kačo, ki se v 48- ih serpentinah vije do višine 2757 nad morjem. Ta dan me precej boli hrbet, sem pa zadovoljna, da nimam nobenega muskelfibra ali težkih nog. Zjutraj me tudi malo trema daje, saj se utrujenost iz dneva v dan počasi kopiči, noč je bila prekratka, premalo počitka, ta dan bo pa treba premagati več kot 2000 višinskih metrov, grrrr… Čutim spoštovanje do tega dneva, a bom zmogla? Ampak seveda, da je šlo. Počasi in vztrajno. Passo d’Stelvio je drugi najvišji prelaz v Alpah, najvišji je v Franciji – za zgolj 13 metrov višji Col de I’Iseran (2770m). Iz Ponte di Stelvio, kjer je izhodišče za prelaz, se cesta ovinkasto vije nadaljnih 24,3 km do vrha, premagati je potrebno 1808 višinskih metrov. Povprečni naklon ceste je 7,4 %. Čudovito doživetje! Prelepa narava. Odspodaj sem opazovala zasnežene gore nekje visoko nad nama, čez par ur pa sva jim bila čisto blizu. Noro! Sploh potem spust v Švico je bil prekrasen..jaz sem bila čisto raznežena in happy… svizci, kravice, neskončni pašniki, reke, gozdovi, neokrnjena narava. Takšna tišina in mir! Prvo mesto v Švici je bilo Santa Maria – komaj kakšnega človeka sva srečala, kot da sva prišla na drug planet. Vse trgovine ob 18:35 že zaprte. En gospod je samo za naju še odprl trgovino, oz.naju spustil iz skladišča noter, sem prepričana, da je mislil da potrebujeva kruh, hrano. Midva pa najprej po muslije za zajtrk, da ne bi čudno izpadla, pol pa že iskala hladilnik z mrzlo pijačo.:) Italijanske trgovine skoraj ne poznajo takih hladilnikov, zato sva na vse žive načine morala hladiti pire. Eden izmed načinov je bil sneg, ki ga je Toni na visokih prelazih nagrabil in stlačil v hladilno torbo. In takole sva bila na poti do St. Moritza, ki me je čisto fasciniral. Mesto, polno atletov na višinskih pripravah, športnikov, kolesarjev, turistov… Švica je majčken izropala denarnico, a itak sva zapravljala minimalno. Za dva dni sva ostala v kampu. Prost dan sem izkoristila za hojo/tek na Piz Nair (3057m.). Na vrh vozi tudi gondola. Nisem podlegla udobju lažje poti. 😉 Pot na Piz Nair je bila božansko lepa, srečala sem zelo malo pohodnikov, vsepovsod voda, pritoki reke. Meni se je kar trgalo od lepot te narave! Obdajajo me sami hribi, aleluja, i’m in heaven! 🙂 Naslednje jutro sva imela dolg “krizni sestanek”, kam naprej? Francija, da ali ne? Malo bi bila na tesno s časom za nazaj in ujet kakšen vlak, nisva bila prepričana a vsi vlaki vozijo kolo, nisva pa imela dobre internetne povezave. Do Gardskega jezera in Benetk me nekako ni vleklo, preveč turistov, pa še občutek, da so ceste preveč prometne, zato sva se odločila, da napadeva še kak prelaz in po najkrajši in najlažji poti čimprej do morja. Od St. Moritza do meje z Italijo so bili štirje manjši prelazi, a pokrajina sapo jemajoča, zato niti enkrat nisem pomislila, da je odločitev bila napačna. Sploh, ker se nama je tako ponudila še priložnost premagat 136 metrov manjšega in mlajšega “Stelvijevega bratca” – Passo Gavia (2621m). Šla sva iz smeri Bormio, 25,6 km do vrha, 1404 višinskih metrov z povprečnim naklonom ceste 5,5 %. Cesta ni tako slikovita kot Stelvio, ampak sam vrh je pa prekrasen. Sploh nekaj zadnjih kilometrov, ki so celo ravninski, nisem mogla verjeti. Tik pred prelazom je čudovito jezero Lago Bianco, pri spustu po izredno ozki cesti v Ponte di Legno pa Lago Negro, ki pa so nama ga žal zakrili temni oblaki, megla, prvič naju je konkretno napralo, spust je bil adrenalinski, saj sva pred seboj videla zgolj par metrov ceste. Premraženost do kosti je izbila iz glave kampiranje na prostem in sva iskala najbližji kamp, ki je sicer šel par kilometrov izven najine smeri. A vroč tuš je vse kar je bilo v tem trenutku pomembno.

Potovanje je trajalo 16 dni.  Prekolesarila sva 1218 km: Ljubljana- Mojstrana- Tolmezzo (ITA)- Cortina d’Ampezzo- Arabba- Canezei- Bolzano- Merano- Laas- Ponte di Stelvio- Santa Maria (CH)- St.Moritz- Livigno- Bormio- Ponte di Legno- Bolzano- Brixen- Bruneck- Lienz (AUT)- Spittal an der Drau- Villach- Kranjska Gora- Jesenice. Ura je seštela 16.324 pozitivnih višinskih metrov in par tisoč metrov peš/tek. Prevozila sva 14 prelazov: Passo d’Mauria- 1298m, Passo Falzarego-2105m, Passo Pordoi- 2239m, Passo Costalunga- 1745m, Passo d’Stelvio- 2758m, Pass dal Fuorn- 2149m, Passo del Bernina- 2330m, Passo della Forcola- 2315m, Passo Eira- 2208m, Passo Foscagno- 2291m, Passo Gavia- 2652m, Passo del Tonale- 1884m, Passo Mendola- 1363m, Wurzenpass/Korensko sedlo- 1073m. Na koncu sva kar malo hitela po večinoma ravninski cesti do Slovenije, želela sva čimprej na morje, počivat, lovit ribice, kartat remi. V četrtek, zadnji dan kolesarjenjenja sva tako prevozila 170 km iz Lienza do Jesenic, pa še čez Korensko sedlo, ki me je čisto presenetilo – noben prelaz ni bil hujši od tega, 18% naklon ceste. Prvič sem peš rinla kolo v hrib, pa še to je bilo mučno. 🙂 V celem dnevu se je spet nabralo več kot 1200 pozitivnih višinskih metrov. V Jesenicah sva šla na vlak in ob osmi uri zvečer že bila v LJ. Blazno dolg dan je bil to. Sledilo je še razpakiranje, pakiranje, priprava kombija, zjutraj pa že via Istra. Toni je v največji vročini tekel na Učko, jaz pa sem končno prišla do svoje knjigice in “ležanja na plaži, z možgani na off”. 🙂 Dva dni izležavanja in igranja raznih iger v umaknjenem zalivu blizu Koromačna. V ponedeljek sem v službo prišla čisto spočita. Zame je to bilo izjemno lepo potovanje, saj obožujem hribe, seveda pa ni bilo najenostavnejše, ceste v večini ne poznajo ravnine. V šestnajsih dneh nisva niti en dan počivala. Vsak dan akcija! 🙂 V St.Moritzu se je Toni odločil, da se vseeno udeleži svetovnega prvenstva v gorskem maratonu, 3.8.2013. Utrujenost zaradi številnih kilometrov in vzponov je bila iz dneva v dan večja, zato so tekaški treningi bili manj intenzivni, največkrat je tudi zmanjkalo energije za tek. Na včerajšni tekmi na Poljskem je kljub vsem razmeram dosegel 28. mesto. Čestitke! Čestitke tudi svetovnemu prvaku Mitji Kosovelju za 1.mesto in celih 6 minut prednosti pred drugouvrščenim! Bravo!

Še najino potovanje skozi slike:

prva noč na dvorišču Francija Teraža v dolini Vrata <3 Hvala!
kolesarska pot Jureta Robiča po nekdanji železniški progi
postojanka v Kranjski Gori pri Matjažu v DSO
čudovita pot, ki vodi v Italijo 
ovire na cesti:)
                       
“i see the light”..
s ceste zavila v tale raj…druga noč na “divjem” 🙂
kolesa in prtljago je treba dol čez reko prenest
                     
prvo je treba poskrbet za hlajenje pijače…
…nato zakurit ogenj in pogret vodo za topel tuš.
prvi prelaz: Passo d’ Mauria (1298 m.)
po 123 km in 1913 + višincev, sva se utaborila ob gozdni poti
naslednje jutro po 8-ih km prispela v kamp v Cortino d’Ampezzo
opoldanski sprehod, moja smer: 451
Cortina d’ Ampezzo iz Belvedere (Pocol)
pivo za 4 eur, prvi večji strošek na potovanju 🙂
                       
Rifugio Dibona (2083 m.)
                       
na poti na Pocol, spodaj Cortina
drugi prelaz: Passo Falzarego (2105 m.)
Arabba (1602m.)
iščeva prenočišče…levo v gozd najdeva idealnega
samo da je vodica…bistra, čista, krasna <3
                   
danes na meniju: popečene hrenovke, pire krompir, fižolova solata s čebulo
naslednje jutro zagrizeva na tretji prelaz, prekrasen
              
Passo Pordoi, 2239m.
mapa, gremo na Piz Boe
Toni izkoristi popoldan za tek
Passo Pordoi iz poti na Piz Boe, levo Marmolada (3343 m.)
levo moj cilj, vrh Piz Boe
               
dobim zanesljive podatke, da pot ni težka, par zajl, nič posebnega
               
sneg poleti…priceless <3
Marmolada in Arabba v dolini
freedom
četrti prelaz: Passo Costalunga (1745 m.)
kolesarska pot iz Bolzana v Merano
kamp v Laas-u, po današnjih 113 km
iz kampa do izhodišča: Ponte di Stelvio
piše, da je Passo dello Stelvio OPEN, ohjoj, ni nama pomoči 😉
              
ta je prvi, še 47 zavojev, pa sva na cilju 😉
postojanja za kavo, juho, pojedino…vrh je že viden
                     
                     
z dušo in telesom tekač 🙂
asfaltna kača, delo arhitekta Carla Donegani
najin peti prelaz
Passo dello Stelvio (2758 m.), drugi najvišji prelaz v Alpah
                 
Picolo Tibet, hotel na Stelviu
                           
                           
spust iz Stelvia v Švico
Santa Maria, Švica
camping ob zagrajenem čebelnjaku…hm..območje medvedov??
sneg iz Stelvia za hladilno torbo…sprobala vse možne načine hlajenja:)
                  
šesti prelaz: Passo dal Fuorn, Ofenpass (2149m.)
                   
nasproten veter naju upočasni, a kmalu prispeva do St.Moritza
kamp Suvretta (1800m.), day off kolesa, čas za tekaški trening..
jaz pa peš na Piz Nair
prekrasna pot…
tisti špiček je moj cilj, upam, da ga dosežem pred nevihto
Lej Suvretta, Toni še skočil na Piz Julier (3380m.)
St.Moritz v dolini
                  
prekrasno… prekrasno <3
                    
                    
                    
together again <3
od prijaznih sosedov dobiva stolčke, da imava dostojen zajtrk 😉
Lej da san Murezzan, St. Moritz
via Passo Bernina, back to Italy
Piz Bernina v ozadju (4049m.)
                   
sedmi prelaz: Passo del Bernina (2330 m.)
osmi prelaz: Passo della Forcola (2315m.)
kamp za 5eur/osebo pred mestom Livigno
športno območje, downhillerji vsepovsod 🙂
deveti prelaz: Passo d’Eira (2208m.)
                   
deseti prelaz: Passo Foscagno (2291m.)
                   
                   
                    
Passo Gavia, Lago Bianco
                  
enajsti prelaz: Passo Gavia (2652 m.)
                    
                    
dež, megla, mraz iz spusta po zelo ozkih cestah Gavie do Ponte di Legno (1258m.)
                     
dvanajsti prelaz: Passo del Tonale (1884 m.)
                      
trinajsti prelaz: Passo Mendola (1363m.)
Bolzano iz spusta z Mendelpassa
iz pobeljenih vrhov prispela med neskončne nasade jabolk
Bolzano, Fiume Adige, po nevihti
                     
prespiva par km pred Lienz-om
tukaj je še bil smešen napis 18 % 🙂
če še nisi, prešaltaj v prvo prestavo! 🙂
štirinajsti, zadnji, najnižji, najtežji prelaz: Korensko sedlo (1073m.)
back home
po današnjih 170-ih km iz Lienz-a do Jesenic, utrujena na vlaku za LJ
zaslužila sva si vikend izležavanje v Koromačnu <3

S kolesom na Krk – TekTonik zaključek 2013

V soboto – 6.7. ob petih zjutraj smo se dobili pred klubom TekTonik v Ivančni Gorici. Zaradi ponočevanja v Flirt-u večer prej, smo štartali malo kasneje. Po manj kot štirih urah spanca, sem se komaj sestavila. A sveže jutro, veter v laseh ter pričakovanje dneva, so me hitro spravili v pogon. Štart je bil precej hiter, nisem rada  prva, zato sem Niko prosila, da gre naprej in nam diktira tempo. 🙂 Punca je nalogo vzela zelo resno, do Žužemberga smo imeli povprečje 27km/h, kar je zame precej, običajno kolesarim bolj turistično. Do Kočevja, kjer nas je prvič pričakal Toni s kombijem, smo imeli za seboj 55 km s povprečjem 24 km/h. Škoda, da ni mogel Toni z nami s kolesi, a nekdo se je mogel žrtvovati za vožnjo kombija, na katerega smo naslednji dan naložili kolesa in se odpeljali domov. V Kočevju se namažem s sončno kremo, saj je bilo že prijetno toplo, ampak se je po tem precej pooblačilo. Iz Kočevja je sledilo nekaj klanca, nato lep spust do Broda na Kupi. Malo pred mejo smo srečali Simona & family, so šli na rafting na Kolpo, za Aničin rojstni dan. Kakšno naključje, kje se srečamo! 🙂 Sem jih bila zelo vesela. Naslednja postaja, kjer smo bili zmenjeni za postojanko, so bile Delnice. Svoje tevice (papuče, kot pravi Dejan :)), sem mogla zamenjati za zaprte superge. Medtem je Toni parkiral na Delnicah, se preoblekel v tekaško opravo in nam šel nasproti,  potem je tekel nazaj v klanec do Delnic. Seveda je bil hitrejši od nas. 🙂 Tukaj je imel Tonijev oče malo težav s krči, a se je parkrat s koprivo udaril po nogi, saj nismo imeli kakšnih masažnih ali hladilnih gelov, pa je bilo potem vredu 🙂 Na Delnicah smo imeli krajšo postojanko, nato pa osvajat vzpon na Gornje Jelenje (880 m.n.m). Sama pot je bila lepa, vzpon ravno pravšnji, ne pretežak, tempo smo pa  tudi kar držali. Trije so bili s specijalkami, ostali pa s treking kolesi. Celo pot smo ostali skupaj, razen na Krku sem jaz upočasnila. Spust iz Gornjega Jelenja je bil vrhunski, na parkirišču takoj od Krčkega mostu naprej smo imeli četrto postojanko, tokrat malo daljšo, saj smo praktično bili na cilju. Toni nam je tukaj že ponujal zelene bidone. Aja, nekateri so imeli tudi rdeče. (Laško – Union) 😉 Ob dveh popoldan smo že bili na Krku. Pivo in hrana sta mi stopila v noge, zato sem upočasnila po blazno prometnih parih kilometrih do odcepa za  Čižiče in Klimno. Pot naprej pa je bila fantastična, uživala sem v počasni, hedonistični vožnji, sama s seboj. Razmišljam, da bi šla na pivo v Solinah, mogoče na sladoled in v lokalu ob cesti zagledam Mateja. Juhej! On je imel iste misli in tako sva skupaj spila par rund, razpoloženje fantastično, komaj sva ujela otvoritev piknika ob 16ih. 🙂 Medtem so naši zasedli mizo v kampu in pekli na žaru. Preživeli smo krasen popoldan in večer, Sašo in Nika sta ves čas igrala na kitaro in pela – Live Jukebox. 🙂 Kamp Slamni nas je presenetil, super mini kamp, nič nam ni manjkalo. Vreme se je tudi totalno izboljšalo, sonček, vroče, krasna družba…vse perfect. Ob polnoči je za nekatere sledil skok v morje, za nekatere žur v Omišalju, nekateri smo pa hitro šli spančkat, poznali so se mi neprespani dnevi. Nedelje pa boljše, da ne opisujem preveč, saj je bil čisti odklop. 🙂 Mislili smo zgodaj proti domu, zgodba se pa je odvila tako, da smo do poznega popoldneva hengali v barčku na plaži, na poti domov imeli še vmesne postanke ter pojedino domačih dobrot pri Mateju. K Toniju sva prišla čez polnoč. Tonijev zaključek klubske sezone je s tem dogodkom uspešno zaključen. Naslednji skupni cilj imamo že postavljen – s kolesi na Rt Kamenjak (Pula). Danes pa s Tonijem štartava s potovalno kolesarsko odisejado po Alpskih prelazih za dobra dva tedna. Obeta se precej težavna pot s številnimi vzponi. Bova še videla, kam vse naju bo pot zanesla. S kolesom na Krk smo potrebovali 160 km, dobrih 7 ur same vožnje in prevozili 2000 višincev. Hvala vam družba za nepozaben vikend in upam, da se čimprej spet srečamo! 😉

start

sem se namazala s kremo, pa se je vreme sfižilo 🙂

Matjaž na naši najvišji točki, potem pa spuuuuust..
do Delnic je z nami tekel Toni

postojanka na Delnicah

Soline, čez pa že naš zadnji cilj – Klimno
z Matjažem komaj ujela začetek piknika ob 16ih 🙂

Sašo Balant in Nikica poskrbela za žur 😉

vsi v majčkah KRK 2013

treba bo domov… 🙁
…s kombijem

Potikanje po Istrskih poteh

V soboto zjutraj Toni pride pome s polno naloženim kombijem, pripravljen na vse. Naložim še svoje stvari, predvsem športne cunje, torbe, kolo in šotor. Na dvorišču pred hišo se vprašava kam sploh greva. Želela sva na Koroški treking, a je žal zaradi moje poškodbe za naju odpadel. Odpreva karto Slovenije in Hrvaške. Prvi plan je s kolesom okrog Julijskih Alp, ampak napoved ni ravno blesteča,  zato zavijeva proti morju. Toni želi nardit dober tekaški trening, jaz zaradi poškodbe ne morem tečt, mogoče bom pa lahko kolesarila, zato se odločiva, da greva danes na Učko (1396 m). Toni peš, jaz s kolesom, pa bo kar bo. V četrtek sem šla tečt z mojim bratom in me je že po dveh km nekaj zaskelelo v medenici in ni več popustilo. Zvečer je bilo samo še huje, komaj sem vstala s postelje. Zjutraj nič bolje, v službi nič bolje… spet slabo razpoloženje zaradi teh nepredvidenih poškodb. Najbrž je kriv prehiter spust iz Črne prsti prejšnjo nedeljo. Letelo je na vse, dolina mi pa vseeno ni tako domača, morala bi bolj previdno tečt. Nad Učko se zbirajo temni oblaki, a midva sva neustrašna. Najdeva mirno parkirišče, zamenjava mojo zračnico in gasa. Po štirih km se srečam s Tonijem v ovinku ceste, on seka bližnice po markirani pešpoti, jaz pa delam ovinke s kolesom po cesti. Uživam v vožnji, bolečin ne čutim, zato se odločim iti na vrh. Del ceste imam čisto zase, saj je zaprta zaradi kolesarske dirke. Proti Poklonu me dohitijo kolesarji, full začne deževat. Upam, da je samo ploha, a kar ne neha padat, skoraj do vrha. Večkrat razmišljam, da bi se obrnila, saj sem čisto premočena, v brezrokavni majici, nazebe me do kosti. Ampak še kar vztrajam in vztrajam, mrzel spust po dežju me prav nič ne mika. Dobim Tonijevo sporočilo, da je na vrhu, ko sem jaz na šele okrog 900 m. 🙂 Na Poklonu zagledam naše poti, ki smo jih prešli na Istra 100 milj in občutim slabo voljo, da sem s kolesom. Najraje bi ga prislonila kam in naprej tekla. Poškodba me skrbi. Naposled tudi jaz zagledam belo kupolo, ki oznanja moj cilj. In dobim največje darilo: sonceee!! 🙂 Sezujem mokre nogavice, jih ožamem in sušim na soncu, preoblečem totalno premočeno majico. Grejem se na soncu in občudujem panoramo, zelo lepe spomine imam na ta kraj, ki smo ga na Istrski stotki skupaj doživeli jaz, Boris, Matjaž in Roman. Šele sms: “Darling, i’m home!” me vrže nazaj v sedanjost, tudi jaz morem počasi “domov”, čaka me pa 24 km dolg mrzel spust do Ike, kjer imava avto in kjer me čaka še en sonček. <3 Brrrr… Ampak sem en, dva, tri nazaj ob morju. Čeprav je toplo, za kratke rokave, se jaz kar ne morem pogret in navlečem nase vse kar imam z dolgimi rokavi. Zanimivo, mrzel pir pa še kar paše. 🙂 Skuhava si pozno kosilo/večerjo in ne ljubi se nama več nikamor premaknit, niti lovit rib, čeprav sva tik ob morju. Na tem parkirišču ostaneva zasidrana in zaspiva. Okviren plan, da naslednji dan napakirava torbe na kolo in zvečer spiva na Rtu Kamenjaku, se zjutraj izjalovi, saj se jaz komaj privlečem iz kombija. Bolečine so spet enako hude kot v začetku. Zapeljeva se v Rabac in na easy raziskujeva mesto in okolico – peš pot proti Labinu, kjer smo ponoči bluzili na Istrski stotki. Podnevi je vse drugače in tako smiselno. 🙂 Takrat pa sva z Borisom ravno tukaj zalutala. V kampu prideva do tuša, zvečer Toni lovi ribe, jaz pa kinkam na stolu, dokler naju ne prežene nevihta. Dobro se spočijem, saj lahko potem do jutranjih ur igrava Carcassonne. 🙂 Zjutraj spečeva ulovljene ribice in se počasi seliva naprej proti Koromačnu. Izbereva najbolj oddaljene poti, zato pot traja celo večnost, a sva odlično razpoložena. Občutek, kot da sva obtičala v trenutku, čas pa neusmiljeno brzi naprej. Ura se prehitro premika. Zdi se, da se voziva samo malo, čas pa kaže, da se voziva že eno uro. Sam Koromačno je nezanimiv, v okolici pa najdeva top osamljen zalivček in super mesto za ribolov. Spiva v gozdu, mesto je čisto osamljeno. Ujameva šest fratarjev (jaz samo enega). Pa imava jutri spet odlično kosilo. 🙂 Zadnji dan se vrneva v Medvejo, kjer je dobro izhodišče za na Učko. Toni teče na vrh, jaz se pa kar ne morem prepričat, da bi šla izležavat na bližnjo plažo in počivat, raje grem peš do Lovranske Drage, 1 ura hoje. Hoja mi ne dela težav, a skoz po malem čutim tisto zoprno bolečino v levi nogi, ki mi danes dokončno da vedeti, da letos zame Gorski maraton štirih občin odpade. Upam samo, da se v dobrem tednu pozdravim in da na ARS-u ne bo težav. Na Lovranski Dragi naberem domačih češenj za sladico in grem nazaj do morja. Misel, da bi šla na hitro zaplavat v morje, odvržem, saj mi Toni piše, da se že spušča z vrha, 45 min. in je pri avtu. Ta čas moram hitro spakirat/pospravit svoje stvari in spečt ribice. Toni se vrne čisto navdušen, itak, pot je res krasna. Moreš pa odmislit kuščarje, kače in ostale majhne žuželke, pa baje tudi medvede. 🙂 Pojeva slastno kosilo in že se nama mudi domov, obveznosti čakajo, lepi spomini pa ostajajo…
nostalgija na Poklonu, tokrat cilj kolesarske dirke in deeežžž
za dežjem vedno posije sonce <3

najvišji vrh Učke – Vojak (1396 m)
nočni ulovi za kosilo
razkošje potovanja s kombijem
po cesti na Skitačo
v ozadju Koromačno, cilj Istra 100 km/milj
tudi prazna piksna pira lahko pride prav 🙂
krasne poti, ki vodijo na Učko
pot na Lovrensko Drago iz Medveje

Tek trojk 2013

Letos mi trojke niso mogle uiti, sploh, ko sta me Kristi in Miha vprašala, če bi tekli skupaj, mešane trojke. Zadnji dve leti sem na ta vikend morala biti v službi. Takoj sem zagrabila, čeprav sem vedela, da sta oba mnogo hitrejša od mene. Že dolgo sicer nismo skupaj tekli za trening, a zmeraj ko smo šli, sem sopihala za njima. Preteči bo treba 29 km. Dogovorimo se, da štartamo počasi in v drugi polovici iztisnemo več iz sebe. Zgodba se pa je odvila drugače, Kristi nama tik pred startom izda njegov strateški plan, ki ga je sam skoval in ni želel slišati nobenih pripomb – tečemo 4:20 pa brez trte mrte! Z Mihatom se samo spogledava, v bistvu naju Kristi sploh ne preseneča. 🙂 Jaz nisem hitra tekačica, v življenju nisem naredila niti enega spodobnega intervalnega treninga in že tempo 5:00 na km je zame super čas. Kar naenkrat zaslišim pok pištole in poženemo se na pot. Štart je zame preveč divji, precej hitro tečemo, gledam svoj pulz, ki kar znori, skoz je nad mojo normalno mejo. Malo se zaskrbim kako bo šlo v tem tempu naprej, a bom zdržala? “Kaj pa če na tričetrt poti čisto omagam in sploh ne bom mogla več tečt?” me najbolj skrbi. Kristi teče naprej, srečuje razne prijatelje in se zabava, midva z Mihatom pa tečeva v tišini, vsak s svojimi mislimi, moje so kar pesimistične. 🙂 Jaz v Mihata ne dvomim, čeprav pravi, da je zadnje časa premalo tekel in da nima hitrosti. Zavedam se, da sem najšibkejši člen in da bo treba več dati od sebe. Obremenjujem se z mislijo, da preveč pričakujeta od mene. Noge so kar težke, diham pospešeno, pulz nabija, ampak tečemo naprej. Danes me zezajo vezalke, na celi poti jih 5 krat zavežem, na cilj pa pridem spet z odvezanimi. Kaj takega pa še ne..:) Ciljamo, da bomo dobro tekli čez Golovec, saj smo vsi kar domači s takim terenom, a jaz tukaj še najbolj odpovem. Prvi klanec po asfaltirani cesti pretečem v celoti, piham pa kot zmaj. Naslednjega že par korakov prehodim. Kar nimam in nimam moči, čutim kako telesu zmanjkuje energije, kako so koraki težki in počasnejši, noge trde kot kamen. Tokrat Miha dobi pospešek in nama pobegne naprej, Kristi prevzame vlogo mojega pacemakerja. Ravna pot in spust mi pašeta, lahko tečem hitreje in sprostim trde stegenske mišice. Na Golovcu zaradi moje počasnosti prehitimo zelo malo ljudi, ampak važno je, da nas ne prehitevajo. Škoda, da ne morem dati več od sebe, štart je zame bil prehiter, nisem vajena te hitrosti, zato me je počasi pobiralo na koncu. Sem vzdržljiva, a ne na visokih obratih. Naposled le pride zadnji klanček. Blata niti ne bi omenjala, ker smo ga vajeni in sploh ni bilo moteče, vreme je pa tudi bilo praktično perfect! Žal je lahko tistemu, ki ni šel na tek zaradi slabega vremena! Ljudje božji, saj nismo iz cukra! Še zadnja dva kilometra do cilja…tega sem pa res vesela, dovolj je bilo za danes! 🙂 Tek je bil super, a zame malo stresen, je pa hitro minil. Pravzaprav zelo hitro. V cilj smo prišli s časom 2:22:43, kar je itak čas nad mojimi pričakovanji, se pa zavedam, da bi lahko bili še boljši. Dosegli smo 7. mesto v mešanih trojkah. Vsi smo precej zadovoljni. Hitro smo se šli preoblečt, nato pa na pico in pir v Foculus, kako pa drugače. 😉 Iz tega enega pira jih je nastalo mnogo več, do šestih zvečer smo pohajkovali po mestu. Doma sem se za urico, dve ulegla, nato pa akcija naprej…z Alenko in Tino smo bile zmenjene za Zebra Dots na Metelkovi. Vauuuu…kakšen amazing koncert je bil to!! Zgodaj zjutraj pa 12 urni šiht…a tudi to smo preživeli. 😉

ekipa: Never Give Up 2

Zebra Dots, Gala Hala, Metelkova
Page 1 of 3123»

Categories