29.novoletni tek DOLSKO

Že za letošnjo sezono sem imela plan teči krajše teke, se udeleževati krajših tekem in ne toliko daljših. Vzdržljivost mi očitno ni problem, bi pa enkrat rada naredila nek preskok v hitrosti. Vse skupaj se mi je v letošnjem letu nekako izjalovilo, saj sem se prijavljala na same dolge tekme (to kar imam sicer najrajši in v njih najbolj uživam). Oktobra 2017 Dalmacija ultra trail 100 km, januarja 2018 Knap trail 64km, februarja Transgrancanaria 125 km, aprila Istra 100 milj, maja Maraton treh src 42 km, junija Eiger ultra trail 100km in avgusta Slovenska planinska pot 600 km.

O novoletnem teku v Dolskem sem že veliko slišala. Družina Vencelj se ga je več let tradicionalno udeleževala (Toni, njegova mama in oče). V bližini živita tudi dva sodelavca, Urša in Vojko in vedno se je lepo malo podružit tudi v civilu, ne samo v uniformi v bolnišnici. Letos mi je tako le uspelo priti na štart. Sprva smo mislili iti vsi, direktno iz Radencev, tudi Hani in Toni, a je Hanika zbolela za noricami, tako, da sem na tek morala sama. Izbrala sem razdaljo 10,5 km z 150 metri višinske razlike, čeprav sem sprva želela na 14,5 km (apriori vedno izberem najdaljšo razdaljo :)). Na spletu obstaja razpredelnica tekačev, ki so tekli pod 50 minut na 14, 5 km ter pri ženskah na 10, 5 km pod 45 minut. Toni mi je napovedal, da misli, da bi lahko tekla pod 45 minut, sama v to sicer nisem verjela. Zadnje dni je bilo čisto preveč enih dobrot na mizi, od bifteka, piškotov .. in čisto ničesar se nisem branila.  Na dan pred tekmo, ko sem želela kak ogljikohidratni obrok, sem ugotovila, da nimamo nič kaj primernega temu in si zvečer skuhala testenine.

Zjutraj mi je neznansko pasalo se peljat do Dolskega. Hani je bila tečna in tudi sicer so za nami slabše prespane noči in več sitnarjenja, normalno, zaradi bolezni. Potrebovala sem malo oddiha zase. Že na prijavah srečam nekaj znanih obrazov, potem sledi ogrevanje in odštevanje do štarta. Skoraj si oblečem dolgo zimsko majico, a kmalu ugotovim, da mi bo hudo prevroče. Idealen dan za tek je, čeprav je stopinj komaj kakšna nad ničlo, greje nas pa sonček! Mislim, da si lepšega dneva ne bi mogli želet. Ko sem se peljala nazaj proti domu, mu je pogled slučajno zasukalo v desno in ko sem zagledala Kamniške Alpe, tako prečudovite, kot bi bile narisane, sem skoraj izgubila nadzor nad volanom. Presunilo me je, kakšen čudovit pogled!

Toni mi je rekel: “Štartaj na polno, primi se prve, na koncu boš že zgrizla, to je kratka tekma!” S kratkimi teki namreč nimam izkušenj. In tudi ne s teki, ko greš čez sebe in daš vse od sebe. Do te meje enostavno ne znam in ne zmorem priti. Ampak sem se nekako držala Tonijevih besed in štartala kar se da hitro. Se je pa zgodilo, da se nisem rabila kakšne prijeti, saj sem po par sto metrih ostala vodilna. Konkurence nisem poznala, itak sem pa šla čisto svoj tek za trening. Doma vseeno ne dam toliko od sebe kot na tekmi. Zanimivo mi je bilo, da sem v klanec lepo prehitevala, na spustu in ravnini so me pa že ujeli nazaj. 🙂 Grizla sem do konca, a niti približno ne morem reči, da sem dala vse od sebe. Ko je Vojko prišel v cilj, je bil kar omotičen in slaboten in rekel: “Šel sem čez sebe!” Meni se je pa zdelo, da sem tako spočita in sveža, da bi šla še en krog. Se pravi, da nisem dala vse od sebe, in srčno upam, da bom kdaj prišla do te meje, da bom tega zmožna. V cilj sem prišla s časom 43:32, kot prva v ženski konkurenci in sem zelo zadovoljna, saj nisem pričakovala časa pod 45 minut. V cilju sem srečala svojega strica iz Gornje Radgone, ki je prišel odtečt 4,5 km in nato z ženo odpotoval naprej na morje. Nisem mogla verjeti, kje se srečamo!! Svet je majhnen… svet je čudovit … in tek nas definitivno povezuje!

Preživela sem prekrasen dan in hvala vsem, ki ste bili del njega! Z veseljem se bom vračala na ta tek v Dolskem.

This entry was posted in . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories