Sončni zahod in vzhod na Triglavu

SOBOTA: Savica (653 m) – Komarča – Dolina Triglavskih jezer – Hribarice – Dolič – Triglav (2864 m)
Lansko leto smo s prijatelji preživeli krasen vikend po dolini sedmerih Triglavskih jezer, izhodišče je bila Planina Blato. Želela sem spoznati še pot čez Komarčo ter prvo jezero – Črno jezero.  Komarča je strmo pobočje, ki se kmalu začne dvigati iz parkirišča v Savici. Zaradi krušljive poti spada med malo bolj nevarno, na težjih mestih so za varovalo predvsem jeklenice. Parking je sprva bil nabito poln in sva morala par sto metrov nižje zasilno parkirati, so rekli, da se bo čez kakšno uro začelo prazniti – najbrž čas za kosilo. Odpreva pivo in v najnižji prestavi opravljava zadane “naloge”- kuhanje kosila, pakiranje, pranje posode. Zjutraj pri kavi na Bledu imava “krizni sestanek” – namen je prespati kje v hribih, ob kakem jezeru in pričakat sončni vzhod, ne veva še pa točno kje in kam. Tonija bi težko prepričala, da bi vstal sredi noči in šel z mano na sončni vzhod, zato predlagam, da spiva kar na Triglavu. Par minut tišine, saj ne pričakuje takšnega predloga, a mu ideja hitro postane všeč. Lansko leto, ko smo šli na sončni vzhod na Triglav iz Krme, v prepričanju da bomo prvi in edini na vrhu, nas preseneti skupina parih ljudi, ki so prespali gor… mi pa celo noč hodili! Takrat smo si rekli, da bomo tudi mi kdaj ušpičili kaj takšnega. Že v petek prespiva na Bledu, da bi čimprej zjutraj šla na pot, a sva tako ležerno razpoložena, da štartava šele ob treh popoldan. Nahrbtniki so težki, moj ima 12 kg, Tonijev 24 kg – komaj ga dvignem. 🙂 Na Komarči se vsak po svoje utaplja v pesimizmu – mene skrbi, da me bo kar kap od vročine, žeje in strme poti, Tonija pa skrbi obupno pretežek nahrbtnik. A vseeno precej hitro prideva do Črnega jezera. Na poti srečava Loni, Marjana in Jano. Kmalu zatem prideva do slikovitega osrčja Triglavskega narodnega parka z Dvojnim jezerom ter eno najstarejših koč pri nas – Koča pri Triglavskih jezerih. Voda v jezerih ni pitna, v koči pa stane 1,5 litra vode 4,40 eur. Pomislim na vse prekrasne, čiste, pitne reke na kolesarjenju po Alpskih prelazih – vode vsepovsod na pretek. Od tukaj naprej pot kar zleti, še tisti kanček pesimizma popolnoma izgine. Teža nahrbtnika postane navada, koraki so hitri, končno imava čas zase po napornem tednu, za pogovor in uživanje v naravi. Pot se cel čas rahlo vzpenja, macesni se razredčijo, kmalu prideva do največjega jezera – Ledvica ali Veliko jezero, ki je največje in najglobje izmed vseh Triglavskih jezer. Pokrajina se začne spreminjati, vse manj je zelenja in cvetja, pri Zelenem jezeru spijem shake, ni posebnega apetita za bolj konkretno hrano ter naprej proti skalnati planoti Hribarice. Spust do Doliča je fantastičen, tečeva po melišču, cilj je že viden, čeprav se vseeno zdi še precej oddaljen.  Kot bi mignil sva pri Koči na Doliču in čaka naju še samo zadnji vzpon do vrha. Barve neba sončnega zahoda naju spremljajo po melišču navzgor do stene, nekako zadnjo uro pred vrhom. Čaka naju še samo prečen vzpon s pomočjo številnih varoval. Hodiva izredno počasi, pozna se teža nahrbtnika in posledično utrujenost. Na vrh prideva v temi, malo po deveti uri, po dobrih šestih urah hoje. Na Hribi.net je predviden čas za to pot 8 ur, 45 minut. Skupina šestih ljudi se že počasi pripravlja na spanje, midva pa še pozno v noč delava galamo. Najprej pogrejeva joto, blazno paše nekaj toplega pojest, nato se ukvarjava z ležiščem – skušam se namestit, a je prevelika luknja, blazina mi kar drsi dol, jaz pa z njo. Tako ne bo mirnega spanca. Toni stopi v akcijo, nanosi večjih kamnov in jih skladno zloži ter skuša čimbolj zravnati ležišče. Zamotam se v spalko, čisto nič me ne zebe pri 5ih stopinjah, kolikor jih je, saj je skoraj brezvetrje. Res perfektni pogoji! Celo noč počasi se zbujam in opazujem zvezdnato nebo, močno svetlobo lune ter uživam v neskončni tišini in lepoti, pa spet zaspim… tik pod Aljaževim stolpom, na najvišjem vrhu Slovenije.
“Kaj vse bova vzela s seboj?”
dolge priprave, pakiranje…
umivanje posode…

čez Komarčo
Črno jezero

Dvojno jezero

Ledvica
Prehodavci

Triglav

Koča na Doliču (2151 m)

Lahko noč!

NEDELJA: Triglav (2864 m) – Dom Planika (2401 m) – Vodnikov dom na Velem polju (1817 m) – dolina Voje – Bohinjsko jezero (527 m).
Kmalu po peti uri zjutraj odprem oči, sosedje že tiho pospravljajo svoja ležišča in kuhajo kavo. Tudi midva se počasi skobacava iz toplega objema spalke v mrzlo, vetrovno jutro. Skrbi me, da bo veliko ljudi začelo prihajat na sončni vzhod, midva sva pa z vso najino opremo zasedla toliko mesta tik pod Aljaževim stolpom, kjer se vsi želijo slikati. Pospraviva stvari, a skrb je odveč – zelo malo nas je zjutraj na vrhu, na novo se nam pridružita samo še dva Prleka. Skuham kavo in preden zavre voda, sonček že vzide. Noč prehitro mine. Precej časa se zadrživa na vrhu, v upanju, da pride mimo Marjan Zupančič s Francijem Teražom, ki ga spremlja ta dan na Slovenski planinski tranverzali. Marjan cilja na rekord poti, ki ga je lansko leto podrl Klemen Triler – 8 dni, 14 ur, 45 min. Spustiva se do Doma Planika, čas za zajtrk in ležanje na sončku. Oglasi se Marjan, ki je pred pol urami zapustil Triglav… škoda, zgrešili smo se za kakšno urco in pol, bi ga bila zelo vesela. Je pa Toni pustil pozdrave zanj pri gospodu, ki na vrhu Triglava prodaja pijačo. Držim pesti, da kmalu zagleda tablo Ankaran (to bo kot kaže, že jutri!!) Bravo Marjan!! Pot nadaljujeva do Vodnikovega doma in pri razpotju poti končno zagledam prelepe planike. Še nikoli jih nisem videla v živo. 🙂 Pri Vodnikovi koči spet daljša pavza, odpreva pivo, da bo nahrbtnik lažji ter na hitro zmagam par rund v remiju. Tukaj pa Toni res nima sreče. 😉 Prekrasen dan in čudoviti razgledi, nikamor se ne mudi. Naslednji cilj je Koča na Vojah. Zelo lepa tekaška pot, a vleče se in vleče. Enkrat narediva postanek, da pogrejeva ričet in skuhava kavo. Koči na Vojah sledi prekrasna pot ob koritih Mostnice. Pri Bohinjskem jezeru z največjim veseljem vržem nahrtnik na travo, namočim razbolele noge v mrzlo jezero ter se zleknem na armafleks, Tonija še čaka par kilometrov teka od jezera do Savice po avto. Tukaj v Bohinju vlada totalen kaos, nabito polno ljudi, parkirišča zasedena. Zaradi vse te gneče nimam želje prespati v Bohinju, pa bi lahko, saj imam v ponedeljek šele popoldan službo. Odpeljeva se domov. Bolj ne bi mogla napolnit baterij za nov delovni teden in se notranje obogatit s prečudovito naravo. Cimra Katka speče slastno pico, Žiga prinese še slajšo orehovo/sadno torto by mama ter debatiramo na balkončku. Lepo je biti doma. Navdušena nad prekrasnim vikendom, v najtoplejšem objemu prijetno utrujena zaspim…
Dobro jutro!

jutranja kavica…

tehtanje prtljage…24 kg 🙂
Jack Daniel’s, pa ni treba zob umit 🙂

Dom Planika pod Triglavom (2401 m)

planike
na polju prelepih planik <3
proti Vodnikovemu domu
<3
Vodnikov dom na Velem polju (1817 m.)

čas za kosilo in popoldansko kavo…
Korita Mostnice
Bohinjsko jezero
This entry was posted in , . Bookmark: permalink.

One Response to: Sončni zahod in vzhod na Triglavu

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Categories