Bijele in Samarske stene

Blog Archives

Srečno 2019!

Date: January 3, 2019 Author: katka_admin Category: Uncategorized

Vsako leto napišem, da je bilo to leto najlepše, tokrat se bom ponovno ponavljala. Leto 2018 si bom vsekakor zapomnila in mi bo za vedno ostalo v prelepem spominu. Pridobila sem si nekaj izjemno bogatih izkušenj. Udeležila sem se kar nekaj lepih večjih tekmovanj (TransGran Canaria, Istra 100milj, Eiger ultra trail, Dalmacija ultra trail) in številnih drugih. Tudi skupaj s Hani smo doživeli nekaj lepih krajših potovanj, verjetno bo pa z njo to leto že veliko lažje potovati s kombijem, česar se zelo veselim. Najbolj pa se mi je seveda vtisnil v spomin moj pohodniško tekaški podvig iz Maribora do Debelega Rtiča po Slovenski planinski poti. Pa ne zaradi ženskega rekordnega časa, temveč celotne zgodbe, ki je ob tem nastala in zaradi izkušenj, ki sem jih pridobila. Pot nas je povezala, še najbolj z mojo podporno ekipo (Toni, Tadeja in Ivo) in počutim se kot najsrečnejša oseba na svetu, da mi je bilo vse to omogočeno…

… najsrečnejša in neskončno hvaležna sem tudi zato, da še vedno lahko preživim dneve na način, ki ga najbolj obožujem. V naravi in z ljudmi, ki jih imam rada. In največja zahvala gre moji mamici, ki mi to omogoča. Čeprav ima sama zdravstvene težave, je tri dni bila z mojo malo princesko pri nas doma, mi smo pa vandrali po Hrvaškem Gorskem Kotarju in Kapeli. Zadnji dan leta 2018 smo se sprehodili na čarovniško goro Klek (1181 m), zahodno od Ogulina. Skoz je bilo videti meglo, ki je zakrivala vrh Kleka, a nam se je pokazal sonček in nekaj razgleda na vrhu. Ob polnoči smo imeli svoj manjši, a prelep ognjemet nekje pod to zanimivo čarovniško goro. Prespali smo v avtodomu.

Naslednje jutro smo se zbudili v pravo zimsko idilo. Prebudila sem se prva in šla na sprehod po nedotaknjeni belini ter prezračevala glavo ob zvoku škripanja snega pod stopali. Po zajtrku smo se odpravili na izhodišče za Bele stene – Jasenak. Žal smo pohod skrajšali, ker je bil teren precej zahteven zaradi snega. Leta 1985 so Bele in Samarske stene bile razglašene za strogi naravni rezervat. Posledično pot ni nič očiščena, pogosto je treba plezati čez hlode. Na sestopu proti avtodomu smo srečali medvedovo stopinjo. S Tonijem sva malo podaljšala trening po cesti, medtem ko sta se Ivo in Teja peljala naprej proti Samarskim stenam. Srečali nismo žive duše, niti nobenih stopinj, razen živalskih. Zanimiv občutek, da smo sami “v divjini”. Ampak z ljudmi, ob katerih se počutim varno. Me je pa za trenutek stisnilo, ko je Ivo naenkrat skočil od mize in rekel, da smo spraznili akumulator – skoz je namreč delalo gretje in glasba. Na srečo se je dovolj hitro spomnil in še lahko prižgal avto. Ta večer smo si čas krajšali z namizno igro Ticket to ride ter Naseljenci otoka Catan. Vsakič se veliko pogovarjamo o SPP-ju, zanimivo mi je poslušati njihovo plat zgodbe in prigode, za katere nisem vedela. Ivo je že veliko prepotoval in doživel, ampak, da reče, da mu je naša Slovenska planinska pot eno najlepših izkušenj ever, sem posebej navdušena in vesela. To ni samo moja zgodba, ampak zgodba vseh nas, ki so bili z menoj! <3

Naslednje jutro sem si zaželela sončnega vzhoda na Samarskih stenah, jih uspešno vse zbudila ob pol sedmi uri in odpravili smo se na krajši sprehod. Pot je bila ponovno kar naporna zaradi snega in strmine. Vendar prelep jutranji sprehod v pravi zimski idili, ob naletavanju snežink. Na vrhu nas je pričakala samo megla, ki se je delno razkadila, ko smo bili nazaj v dolini. 🙂 Obiskali smo še Ratkovo sklonište (zavetišče) – prekrasen, edinstven bivak na vhodu v široko votlino pod skupino kamnitih stolpov. Pred kratkim (2017) so ga malo obnovili, prebarvali in je res nekaj posebnega. S Tonijem sva ponovno za par kilometrov podaljšala trening in tekla po cesti do avtodoma, iz katerega je že na daleč dišalo po palačinkah. Tukaj se je naše nepozabno vandranje zaključilo.

Hvala vam za najboljšo družbo in najlepše praznovanje novega leta!

Srečno 2019!