17. Ljubljanski maraton – 28.10.2012

Mi tečemo. Kilometri pa tudi…
ne glede na vreme! 🙂 Za letošnji Ljubljanski maraton je bila namreč zelo slaba vremenska napoved: sneženje do nižin, padec temperatur, veter, dež. Dan prej sem imela v planu počivanje in branje knjige, pa sem nepričakovano zabluzila po trgovinah do večera. V eni izmed trgovin so vrteli Radio Center in slišim, da je komentator pozival ljudi, da naj dobro premislijo, če bodo res šli tečt, kajti vreme bo slabo in neprimerno za tek. Ljudje rabijo vzpodbudo v tej situaciji, ne pa prepričevanje, da bo pameten tisti, ki se teka ne bo udeležil. In res je veliko število ljudi ostalo doma zaradi vremena – od prijavljenih 25.686 nas je teklo 16.264. Zvečer sem bila na smrt utrujena in kar malo jezna nase, ker sem tako zabluzila dan, pa še konkretno me je bilo “strah” maratona – v zadnjih dveh mesecih sem precej kolesarila, tekla minimalno. Zbudila sem se ob pol petih zjutraj, pogledala čez okno, že je snežilo. Trdno zaspala več nisem, misli so premlevale svoje. A naposled je prišlo jutro, še zmeraj je zunaj snežilo, strehe so bile pobeljene, ceste mokre. V startu maratona je še snežilo, a je tako pasalo.. meglica nad Cankarjevim vrhom na Rožniku in pobeljena drevesa pa snežinke…čista romantika 🙂 Prvi krog je minil, kot da ga ne bi bilo.. brez trohice bolečin, tekla sem z užitkom, lahkotno, brez pričakovanj. Odlično vzdušje na progi, sploh prehod v drugi krog je nekaj posebnega. Iz totalnega vrveža in dogajanja se naenkrat osvobodiš, padeš v tišino, slišiš svoj korak, okrog je le še peščica ljudi, tu pa tam še kdo navija. Prvi krog sem tekla dobrih 1:48. Kmalu zagledam Mihata, nato Vlasto in še Vilija in Anico. Čisto sem evforična, pospešim, zaznam, da sem zadihana, a noge me nesejo, brez težav, zato se odločim v takem tempu nadaljevati, zdi se mi, da še imam rezerve, počutim se odlično. Prehitevam in prehitevam, počasi, na 32 km zagledam Vojkota in tempo tekača na 3:45. Kmalu tudi njih prehitim, počutim se super, čeprav me zajeda kanček dvoma, da mi bo tako enostavno šlo do konca – pred mano je še kakšna ura teka in upam, da ne treščim v zid, bolečino, karkoli.. Srečam še par znanih obrazov, rečemo besedo ali dve. Vsak teče v svojem ritmu in se bori sam s seboj. Zadnji trije kilometri so bili kar naporni, tekla sem hitro koliko sem lahko. Sem pa začela čutiti meča, zdelo se mi je, da me bo zdaj zdaj zagrabil krč. A me na srečo ni! Zadnji kilometer se mi pridruži en gospod, ki me vzpodbuja, da ohranim tempo in skupaj pritečeva v cilj, čeprav bi on lahko tekel bistveno hitreje. Hvala! V cilj sem tako pritekla s časom 3:33:47, kar je zadostovalo za 31. mesto. Rezultat je zame odličen, zelo sem vesela in ponosna. Tekaška abstinenca zaradi skoraj enomesečnega kolesarjenja mi je zgleda koristila. Še nikoli nisem maratona tekla z večjo lahkoto in užitkom, kar je pa itak največja zmaga. 
Zahvaljujem se vsem, ki vedno znova verjamejo vame in me vzpodbujajo! Hvala Majdi za odlično masažo pred tekom – osvobodila me je bolečin v hrbtu. Največja zahvala pa Urošu in Kaji za support – za topla oblačila v cilju, odlično vročo čokolado v Cacao ter za vožnjo do doma (je že deževalo in še vedno me je zeblo). Zmenjeni smo bili, da bom v cilju okrog štirih ur, zato sta me itak zamudila, ker mi je uspelo priti malo prej in sem se kakih 15 minut tresla in ju čakala – zazeblo me je do kosti. 🙂 
Čestitke vsem tekačem, ki so se kljub slabi vremenski napovedi udeležili Ljubljanskega maratona in so ga uspešno odtekli in čestitala bi vsem navijačem, ki so poskrbeli za krasno vzdušje in nas motivirali k hitrejšim korakom. Super ste! Tudi organizatorji, vsaka čast, glede na razmere, so odlično izpeljali cel dogodek! Za mano je lep in nepozaben dan, moj tretji uradni maraton, a prvi brez muskelfibra v naslednjih dneh 🙂

Foto: Sabina
Foto: RTV Slo

Foto: RTV Slo

Foto: STA

Poletni vikend v jeseni

SOBOTA 20.10.2012: 
Čudovit dan za hribe, samo iz Ljubljane se je bilo treba peljat, pa naju je obsijalo sonce 🙂 Dan prej sva se odločila, da greva na Bovški Gamsovec (2392 m), čeprav je prva ideja bila Prisojnik. Odlična izbira poti! Štartala sva izpred Aljaževega doma v Vratih (1015 m). Najprej hodiva po široki, čudovito jesensko obarvani gozdni poti do znamenitega klina, posvečenega padlim partizanskim gornikom. Kmalu se pot začne strmo vzpenjati, tempo je vse prej kot počasen, a se tudi veliko ustavljava, predvsem za fotodokumentacijo in občudovanje čudovitih vrhov, ki naju obdajajo. Na poti srečava presenetljivo malo ljudi, glede na to, da je parkirišče bilo skoraj polno zasedeno. Izbereva smer čez Sovatno gor ter čez Luknjo nazaj v dolino Vrata. Na vrhu seveda zaslužena malica z razgledom na Triglav, pirček pa je itak nepogrešljiv 🙂 Zadnje obdobje je bilo obdobje korenitih sprememb in kmalu se zavem, kako zelo sem pogrešala skoraj popolno tišino, ki jo nudi neokrnjena narava. 
v ozadju Triglav in severna stena

Razor, Pogačnikov dom na Kriških podih, Zgornje Kriško jezero
Kredarica, Triglav
čez Luknjo v Vrata
NEDELJA 21.10.2012:
Naslednji dan se prebudim zelo zgodaj in ne morem več zaspat. Budnost izkoristim za ogled nove epizode Dexterja, ki sem jo gledala cel teden, a vsakič po parih minutah (skoraj sekundah) zaspala. 🙂 Odločim se izvlečt kolo iz moje kamre, napakirat najnujnejše (predvsem topla oblačila za spust, malo sadja, dovolj tekočine ter potrebne stvari v primeru gumidefekta) in jo mahnit na Krvavec. Nazadnje sva s Simonom šla gor z avtom in definitivno jo je bilo boljše prevoziti s kolesom – po ovinkih mi je v avtu velikokrat slabo, tudi okolje se v avtu  prehitro spreminja in ga ne moreš dovolj vtisniti v spomin. Kolesarila sem sama in noro uživala. Mislim, da je okrog 14 kilometrov vzpenjajoče se ceste iz Cerkelj na Gorenjskem, na parih odsekih je konkretno strmo, zasledila sem oznako 25%. Ampak sem brez težav sfurala celo pot, se mi zgleda še malo pozna kolesarska kondicija, nabrana po španskih cestah 🙂 Na vrhu si v planšariji Pr’ Florjanu privoščim joto ter pir, grejejo me sončni žarki. Števec se je zvečer ustavil na 95- em km. Za mano je odlična kolesarska tura in izkušnja, pred mano pa dva tekaška dogodka: Ljubljanski maraton ter Sladkih 6. Za kolesarjenje letos najbrž več ne bo časa, dnevi so vse hladnejši, že spust iz Krvavca je bil precej hladen, kljub lepemu vremenu in sončku. Suma sumarum: čudovit vikend, baterije nafilane!
malica na poti

Kolesarsko popotovanje iz Barcelone do Seville

Tokrat ne bom mogla najinega popotovanja s kolesi opisovati po dnevih, ker jih je bilo preveč – 24, v svojem travel notes zvezku se je v tem času nabralo 40 popisanih strani. 8.9. zgodaj zjutraj naju je Tjaša  peljala do Trevisa na letališče, letela sva za Barcelono. Kmalu sva se soočila z obupnimi španskimi cestami, ki so včasih tako slabo označene in velikokrat se kar prelevijo v avtocesto, pa še zemljevid sva imela 1: 700 000, absolutno premajhen in za kolo ne dovolj razločen. Za Andaluzijo sva kupila novega. Že prvi dan sva gazila po obali, po pesku, da sva prišla do kampa blizu letališča. Ampak večerni zahodi, sončni vzhodi, premagovanje kilometrov po ravnini in hribih, skoki v morje, sieste, tapasi in cerveza grande so poplačali včasih kar pestre pogoje na prometnih cestah, vsaj pot iz Barcelone do Valencie je bila katastrofalna. Naprej se je promet zreduciral in popotovanje je postalo zelo pestro in lepo. Skupno sva nabrala 2041 km, najbolj pa sem ponosna na kolesarjenje iz Granade (738 m.n.m.) na Pico Valeto (3398 m.n.m.), ki se ponaša z najvišje asfaltirano cesto v Evropi ter je drugi najvišji vrh Sierre Nevade. Naslednji highlight je pot iz Granade proti Malagi mimo dveh ogromnih jezer in pot iz Fuengirole do Ardalesa (El Chorro) ter od tukaj naprej do Seville, mimo Ronde. Obmorske poti so bile precej prometne, velikokrat dvopasovnice, samo da sva zavila inland je bilo pa krasno, pokrajina zelo pestra in čudovita. Imela sva še zelo vroče dneve, razen zadnji teden, ko je šla mimo fronta in je 4 dni deževalo, od tega sva dva dni vozila, dva dni pa se nisva premaknila nikamor, saj je padalo praktično cel dan. 
Barcelona – Barceloneta
Sagrada Familia
Park Güell
Las Ramblas

Tarragona, castellers
campeones del mundo 🙂
Benicàssim

Sagunto
VALENCIA: naju je zelo presenetila – bila sva v kampu, oddaljenem 6 km od La Ciudad de las Artes y Ciencias, po krasni kolesarski obmorski poti sva uletela direkt pred vhod. Prelevila sva se v prava turista, kupila karto za ves ta futurističen in arhitekturno dovršen svet, dobrih 30 eur za eno :/ Sprehodila sva se po Oceanograficu, gledala show delfinov, muzej le na hitro preletela in šla v Hemisferic na ogled filma Mystery of the Nile v posebni tehniki large format cinema, 3D. Zvečer še giro po centru, a sva padla v totalen džumbus, turistov se je trlo, nisva našla več izhoda iz centra, nisva vedla kje sva. Med siesto je mnogo prijetneje voziti po mestih, ker zvečer Španci oživijo in je to noro, vsi lokali so polni, ulice nabito polne.

prihod v Valencio

oprana žehta. hvala bogu za waschmachine 🙂
show delfinov
horchata granizada
Oceanografic
Parque Oceanografico

Museo de las Ciencias
Hemisferic, film Mystery of the Nile
La Ciudad de las Artes y Ciencias ponoči
riževa polja na poti iz Valencie…

horchata liquid (tiger nuts)
prostitutke na cesti..včasih samo prazen stolček 🙂
Calpe
Benidorm – same stolpnice, sva šla kar mimo 🙂
El Torro 🙂 
večerni skok v morje…
Alicante, Castillo de Santa Barbara 

pelikani na poti ob solinah na poti v Cartageno

včasih sva kuhala in večerjala kar na plaži 🙂
raj za naju, kar nisva mogla ven 🙂
Cartagena 
Castillo de la Concepcion

El Puerto de Mazzaron.. po prvem orng klancu na poti
pa rajski kamp z bazenom in odlična večerja..
pred sončnim vzhodom na pot.. popoldan je za umret vroče

gorivo.. sva že na male šaltala, ker po velkih je bilo včasih kar nevarno 🙂
prispela v Andaluzijo..juhu… hribeki 🙂

dostikrat kar nisva zavila na kolesarsko. zakaj le? 🙂

El Cabo de Gata

včasih ni bilo druge…vsaj midva je nisva našla 🙂 
..ko tvoja in edina cesta postane naenkrat avtocesta, pa še čez predor gre :/
številne plantaže okrog Almerije
Almeria – Alcazaba Castillo

tapas 

kamping, načrtovanje poti..
zdaj sem že skoraj mojstrica – 8 gumidefektov
na poti..hvala Mihatu za flikice 🙂 
tostadas con mantequilla y marmelada
GRANADA: Prvi plan je bil kolesarjenje do Lizbone, ob obali, a sva izbrala par inland mest, ki so se nama zdela, da naju bodo bolj očarala, jaz pa sem si zelo želela na Pico Valeto, zato sva spremenila prvotni plan 🙂 V Granadi sva si vzela en dan za ogled mesta, drug dan sva pa šla na najvišje ležečo asfaltirano cesto v Evropi. Štartala sva še v temi, zelo zgodaj, a naletela na problem – sledila sva tabli za Sierro Nevado, ki pa naju je furala okrog mesta, na obvoznico in to sva zelo pozno ugotovila. Jaz sem seveda čist ven padla in  nikakor nisva vedela po drugi poti na pravo cesto, pa že zelo oddaljena sva bila. Ampak sva nekako prišla s tega kaosa, zgubila sva pa full časa. Samo da sva prišla do Cenes de la Vega in tostadasov ter kave, je najprej vse bilo perfect! Pot dih jemajoča, razgledi bajni.. čeprav je bilo malo oblačno in ne tako razgledno, kot sva si želela – do Marocca nama ni segal pogled. 🙂 V povprečju je pot speljana z 6 % naklonom, tako da hudih klancev ni bilo in ni bilo težko priti na vrh. 43 km je bilo nenehnega vzpenjanja, ravno toliko zelo mrzlega spusta pozno popoldan, števec se je zvečer v Granadi ustavil na 124 km skupno. Kolesarjev nisva srečala, razen proti vrhu samo enih par, cesta pa res čudovita. Zvečer, ko sva v kapi, flisu, jakni, dolgih hlačah, dvojnih nogavicah uletela v Granado so naju gledali kot da sva z lune padla, a jaz sem se počutila zelo srečno – dan preživet v mestu, v tej soparni vročini in množici ljudi ne zavidam nobenemu. Bolj se je treba pomatrat, da prideš na vrh, slajše je na cilju 🙂
Granada, La Alhambra
razgled iz Sacromonte

gaspacho
Nicolas Pirillo, ki naju je zelo fasciniral..
uhuuu.. Sierra Nevada!
happy me, četudi je oblačno jutro 
in happy Jota, kar meče ga v luft 🙂
tja gor greva, tam je Pico! 🙂 

Pico Valeta (3398 m.n.m.)

in ovinek prinese nov ovinek 🙂
vrh..nič kaj famozen, a občutek je nor! 

Mulhacen, najvišji vrh Sirre Nevade (3478 m.n.m.)
brrrr…43 kilometerski spust je pa mrzel..
jaz sem očarana…
Pradollano village at Sierra Nevada, smučišče
naslednji dan nazaj proti morju, via Malaga

Embalse de los Bermejales

spust iz Ventas de Zafarrajas….

Embalse de Vinuela
Torre del Mar
cerveza y tapas
Malaga
Fuengirola in fronta, ki je bla nad nami dva cela dneva 🙂
res neverjetni so španci, kar se tiče cest 🙂
kolesarski rondo… full potreben 🙂
INLAND: V Fuengiroli, butasto ultra turistično mesto polno Angležov, malo naprej od Malage, sva obtičala, saj je dva dni neprestano deževalo in nimava najboljše opreme za tako vreme. Za skok na sever bo treba kupiti nove nepremočljive Vaude torbe ter obleko, pol te pa tudi dež ne more ustaviti. Ta dva dneva sta bila kar mučna, kamp je bil kar nekaj – tik ob avtocesti, so bili pa vsi nenormalno prijazni, ponujali so nama odeje, stolčke,.. mislili so, da nama kaj manjka, saj so vsi bili v avtodomih na toplem in suhem, midva edina v šotoru. Včasih folk kar ne dojame, da ti ni nič hudega in da lahko v šotoru in na kolesu uživaš na polno. Tudi tretji dan je zjutraj deževalo, a midva sva po hitrem postopku pospravila šotor in se premaknila naprej. Tako sem pogrešala premik, dovolj sem imela poležavanja in nažiranja 🙂 Sem pa prebrala tričetrt Magovega dnevnika (Paulo Coelho) – on je iskal sebe na severu (Camino), jaz pa sebe na jugu Španije. Ker je do Gibraltarja, kamor sva bil namenjena samo dvopasovnica z omejitvijo 100 km/h, za kolo ni druge možnosti in vozijo po tej, sva se odločila za spremembo poti in šla nazaj inland – želela sva videti El Chorro. Pomembna je pot, ne cilj! 🙂 Hvala bogu da sva spremenila pot, saj sva našla raj na zemlji. Pokrajina fenomenalna! Okrog kanjoni, gozd, jezera,…prometa minimalno. Žal pa se nama je počasi mudilo do letališča in nisva mogla ostati tukaj več kot eno noč. Ustavila sva se še v Rondi, ki nama je bila zelo všeč, a full turistična.. in če doživiš in občutiš lepoto narave, ti nobeno mesto ne more več zlesti pod kožo, naj je še tako lepo.. zvečer sva kampirala ob jezeru Embalse de Zahara saj daleč okrog ni bilo nobenega kampa – sončni zahod, polna luna, zjutraj sončni vzhod in nikjer žive duše.. priceless!
jebeš Gibraltar in promet, midva greva nazaj med hribčke 🙂 
Embalse del Guadalteba – Guadalhorce
in našla sva še en raj na zemlji…

El Chorro – Desfiladero de los Gaitanes

Ronda
Plaza de Toros

wild camping – končno, noro lepo je! Embalse de Zahara.

Zahara de la Sierra
via Sevilla – pokrajina je drugačna, nič več hribov 🙂
via de servicio je najina prava pot do Seville…ceste – obupno označene!
SEVILLA: najino zadnje mesto, končna postaja. Vsak prihod v mesto je precej drastičen, preden najdeš pravo pot in ne avtoceste ter se adaptiraš na kaos.. velikokrat sva najprej šla na pir, da sva se skulirala in potem naprej.. že prvi teden sva si namreč določila dve osnovni pravili:
pravilo št.1: če je en tečen, če začne stresat slabo energijo na drugega, se ustavi in na pir pa bo boljše!
pravilo št. 2: če ne najdeš prave poti, prave ceste, če ne veš v kero smer bi šel, se ustavi in na pir pa se bo sama odprla prava pot!
In to se je dejansko obneslo, da sva šla mirneje naprej. 🙂 Sevilla naju je očarala, z lahkoto konkurira Barceloni, ki nama je do takrat bilo najlepše in najbolj prijazno mesto. Široke avenije in urejene kolesarske poti so nama olajšale prebijanje skozi mesto. Spala sva v hostlu v mestu in večer ter cel naslednji dan prebila kot turista. Zvečer sva napakirala kolesa in zadnjih par km s težkim srcem pripeljala do letališča. Zavedava se, da se tukaj najina zgodba končuje.

Los dos Rozinas na cilju.. Sevilla – Plaza de Espana

katedrala v Sevilli, ena največjih na svetu

Ultramaraton Celje – Logarska dolina (75 km)

Pa je prišel 1. september, dan, ki smo ga nekateri težko pričakovali. Lansko leto sem že sanjala o teku iz Celja v Logarsko dolino, pa si nekako nisem upala, letos me pa ni moglo ustaviti nič, tudi bolečine v pokostnici ne, ki so me prikrajšale za dva meseca treniranja ter zlom prstanca na roki, ki me je za dva tedna priklenil v gips tik pred dogodkom. Vesela sem, da si nisem poškodovala noge, roka ni bil tak problem, čepraj je bila desna in sem vsaj v začetku s težavo opravljala osnovne življenjske potrebe. 🙂 No, pa gremo nazaj k teku. Ob štirih zjutraj smo štartali iz Ljubljane, start teka je bil ob 6-ih v Celju. Na poti sem bila precej živčna, saj je vsake toliko lilo kot iz škafa. Napoved je bila deževna. Vsaj peklenske vročine izpred prejšnjih tednov ne bo. En, dva, tri smo bili v Celju, dež je ponehal. Maja naju ni mogla spremljat na kolesu, kot je bilo prvotno dogovorjeno zaradi službenih obveznosti, sta pa nama “na pomoč” priskočila moj brat Uroš in Kaja, ki sta naju spremljala v avtomobilu. Na tem mestu bi se jima zahvalila za odličen support ravno v pravih trenutkih ter za potrpežljivost pri čakanju na dežju. Prvič smo se dobili v Mozirju, kjer sem preobula superge in odvrgla camelbak. Do Mozirja, na 33. kilometru sva tekla skupaj s Simonom, nato sva vklopila vsaj svoj mp3 in jaz sem šla v svojem tempu naprej. Simonu je šlo odlično, le proti koncu ga je čisto pobralo zaradi bolečin v kolku in je tako nekaj kilometrov prehodil. V cilj je prišel pa kljub temu pod devetimi urami. Bravo! Jaz sem nekje do 60.-ega kilometra tekla praktično brez težav. Nato smo se videli z Urošem in Kajo in sem bla čisto evforična, rekla sem jima, da mi bo fucking ratalo prit v cilj. 🙂 Na vsakem teku se česa naučiš, tokrat sem se tega, da se nikoli ne veseli prehitro, sploh ne 15 km pred ciljem, ki pomeni še kakšno uro in pol teka. 🙂 Lahko se ti v zadnjih dveh kilometrih zalomi in trpiš kot zmešan, kot se je zgodilo Gašperju. Nič hujšega ni bilo, malo me je bolelo levo koleno, čisto na koncu se je oglasila leva pokostnica, ampak najhujša je bila bolečina v križu. Kilometri so se začeli neznansko vlečt. Kakšen kilometer ali dva sem hitro hodila in tako prišla v cilj pod osmimi urami. To je bila tudi moja ultimativna, najbolj optimistična želja – 8 ur. In mi je ratalo! 7 ur in 55 minut, kar je zadostovalo za 9. mesto skupno v ženski kategoriji in 2. mesto v kategoriji do 29 let. Slednja uvrstitev mi je prinesla moj prvi pokalček, kar me je zelo presenetilo in osrečilo. Predvsem pa dalo volje za naprej. Čeprav je skoz po malem rosilo in deževalo, razen v začetku, smo imeli idealne pogoje in temperaturo za tek! Temu primerno je padlo tudi veliko osebnih rekordov. Čestitke vsem tekačem in vsakemu posebej, sploh tekačem na 75 km! Predvsem HVALA vsem mojim prijateljem in domačim, ki so zaupali in navijali zame! Za mano je krasna izkušnja, danes malo boleča, a ta bolečina hitro mine, ostane pa lep spomin, nova izkušnja ter motivacija za nove podvige.

štart

cilj
po kategorijah, foto: Matjaž Vrhunc
zmagovalke skupno, foto: Matjaž Vrhunc
zmagovalci skupno, foto: Matjaž Vrhunc

Sončni vzhod na Triglavu

V sredo po službi dobim sms od Kristija, če gremo skupaj tečt, ker se sam ne more spravit. Ajde, pa gremo, saj jaz imam isti problem! In poda idejo, če bi v petek ponoči šli na Triglav. Triglav je že dolgo moja želja, ampak do sedaj ni bilo ali prave družbe, ki bi si upala kar it ali ni bilo drugih pogojev. Pri Kristiju pa ni teh omejitev, tako da sva v isti sekundi bila zmenjena, da se v petek ponoči štarta na naš najvišji vrh. Simon ni ravno navdušen nad idejo, sploh ker so napovedane možne nevihte.  Javila sta se še Miha, Rok in Martina. Vsi čisto navdušeni, smo komaj čakali večer. Ob desetih smo se dobili, odprli prvega zelenčka in nadaljevali proti Kranju, kjer smo pobrali še Roka ter proti Lescam, kjer smo naložili še zadnjega člana odprave – Martino. 🙂 Iz doline Krme smo štartali točno ob polnoči. Čelke na glavo in gremo! Kakšen užitek je hoja ponoči. Vsake toliko smo ugasnili lučke in gledali v zvezdnato nebo. Kakšna lepota, kakšen mir in tišina! Pozabila sem na čas in pustila vse tegobe v dolini. Poslušala sem samo naše korake in svoj dih, ki je bil kar malo pospešen, saj sem sledila Mihatu, ki ni od muh, nas je kar teral 🙂 Na Kredarico smo prispeli v slabih štirih urah, tam naredili krajši postanek. Do vrha nas je ločila še samo ena ura hoje. Mihata je najbrž zaskrbelo, če bo ujel sončni vzhod, zato je pospešil, jaz pa mu zaradi pira, ki sva ga s Kristijem spila na Kredarici in mi je stopil v noge, nisem mogla več slediti. Proti vrhu sem izklopila lučko, saj se je že danilo. Na vrh smo prispeli okrog petih zjutraj, torej smo za vso pot iz doline Krme do vrha Triglava potrebovali 5 ur. Nas je pa presenetilo, da na vrhu nismo bili sami, kakšnih šest ali sedem ljudi je spalo v spalkah in so prav tako čakali na sončni vzhod. Bilo je res bajno. Časi so pač taki, da smo vsi sončni vzhod želeli ujeti v svoj objektiv. Je pa res, da je take trenutke najlepše deliti z ljubljeno osebo. In šele na vrhu sem se zavedala notranje praznine. Spet smo odprli vsak svojega zelenčka, se nagledali lepot naših božanskih hribov in uživali ob prebujanju dneva. Pa seveda sem jih dobila po riti od fantov, saj sem bila prvič na Triglavu. Kmalu smo zagledali horde ljudi, ki so se vzpenjali na vrh, ohjoj, kakšen idealen timing smo si izbrali! V taki gneči pa res ni užitka hodit po hribih. 
Sem mislila, da bo pot bolj zahtevna, ampak sem bila presenečena, s kakšno lahkoto in kako hitro smo prišli na vrh. Do Kredarice pot ni nič zahtevna, od Kredarice pa je treba malo pazljivosti.  Pot je sicer res strma in na nekaterih delih izpostavljena, a dobro zavarovana. Ko sem popoldan poklicala mamo in ji rekla, da smo bili na Triglavu in da smo že nazaj, je kar obnemela. “Ja, kako? A se ne hodi na Triglav dva dni?” Mi smo štartali ob polnoči in opoldne, čez točno 12 ur že sedeli v avtu in se furali nazaj iz Krme proti domu. Pa nič nismo hiteli, vzeli smo si čas za postanke in uživali. Tako da, vse se da, če se hoče! 🙂 
Hvala vam družba za to krasno izkušnjo!

na vrhu Triglava, Aljažev stolp (2864 m)

dve gazeli.. 🙂
brez zelenčkov nikjer in nikamor 🙂 
Foto by Kristi
Foto by Kristi
Foto by Kristi
nazaj proti Malemu Triglavu (2725 m)

trije mušketirji 🙂

Triglavski dom na Kredarici (2515 m)

Kristi trail

Prejšnjo nedeljo se nas je zbralo 11 tekačev, ki smo pritrdilno odgovorili na Kristijev FB event – ideja, da bi se dobili in skupaj tekli malo daljši tek, pa da še malo višincev osvojimo. Večina se nas je namreč prijavila na ultramaraton Celje – Logarska dolina, 75 km, s katerimi se bomo soočili 1.septembra, zato je treba malo trenirat. 🙂 Pridružila se nam je še Darija, kot 12-i član, ki je šla peš iz Jelendola do Doma na Kofcah in nas pričakala z dobro voljo in domačimi dobrotami. Darija je res tak sonček, ki zmeraj poskrbi za vse! Mi pa smo tekli krožno turo iz Jelendola do Planine Dolge Njive, do Doma na Kofcah ter nazaj do Jelendola. Ker nismo štartali iz Tržiča, kot je bilo v prvotnem planu, smo naredili tudi manj kilometrov – na koncu se je nabralo 25 km in okrog 1300 višincev. Odlična druščina, obilo dobre volje na poti in friki, ki so me vlekli, da sem pretekla vso pot (razen kakšen ultra strm odsek). Pa nove Salomonke seveda, ki sem jih kupila prejšnji dan in so se izkazale za odlično naložbo. Zvečer smo bili povabljeni na after k Mihatu. Imeli smo se odlično in se s težavo poslovili, ko je bila ura že skoraj enajst zvečer. Hvala Kristiju za njegove nore ideje in celotni druščini za idealno preživet dan! 
Photos by Leon Grenko, niso pa v kronološkem vrstnem redu:

Pozitivna energija na Bledu pregnala dež – Nočna 10ka 2012

Lansko leto sva zamudila prijave, zato sva se letos takoj po odprtju prijavila in plačala štartnino za 7. Nočno 10ko, ki jo organizirajo Vitezi dobrega teka. Vremenska napoved ni kazala na ravno idealne pogoje za tek, obetali so hude nevihte ravno v večernem času, ko je bil štart teka – ob 22:00. Ko smo stali pod streho v času najhujšega naliva, ki se je začel pred 21-o uro, je eden izmed prostovoljcev, domačin rekel, da ko se na Bledu ulije, zlepa ne preneha deževati in tudi zdaj ne bo. Ampak bogovi so bili na viteški strani. 🙂 Ravno, ko smo se začeli spravljat na 2 km oddaljen štart, je prenehalo deževati in tako je ostalo ves čas teka in še dlje. Boljšega razpleta teka si ne morem predstavljati glede na napovedi. Vzdušje je bilo enkratno, organizacija v nulo popolna! Res vsa čast organizatorjem, številnim prostovoljcem in vsem tekačem, ki se kljub dežju niso nameravali predat! Zdaj razumem hvalospeve večih ljudi na ta dogodek. Dobili smo tudi lepo vrečko presenečenja – kopalno brisačo z napisom nočne desetke in svetilko. Pa seveda slastna kremšnita, ki smo jo zmazali z vilico, ki  je predstavljala medaljo. Kristi me je vprašal na kak čas tečemo, pa res pojma nisem imela kaj naj pričakujem. Res, da so želje tam okrog 45 min., realnost je pa druga: zadnje čase zelo nizka mesečna kilometrina. Z njim, ki pride v 40-ih minutah na cilj ali še prej, se res ne morem kosati. Sem pa vsekakor presenetila sebe in ciljno črto prečkala z neto časom 45:47, torej tam okrog svoje magične meje 🙂 … in tako v ženski kategoriji dosegla 27. mesto. V začetku smo naredili “napako” in se postavili nekje na sredino, potem pa je bilo kar težko tečt, saj smo morali prehitevat in skoz gledat pod noge, da koga ne pohodimo ali kdo ne pohodi nas. Ampak po prvem ali mogoče drugem kilometru sem nekako začela tečt lepo v svojem ritmu, gneča se je sprostila. Tudi to je prednost Nočne 10ke – trudijo se za kvaliteto in ne za kvantiteto, zato je število prijav omejeno na dobrih 2000. Čas je hitro mineval, korak za korakom se je začel približevati cilj.. “Ta najhujši”so že delali gužvo v cilju, ostali člani naše družbe so pa pritekli zelo kmalu za mano. Drugo leto nedvomno spet na Nočno desetko!

medalje 🙂
Foto: Simon Mur https://picasaweb.google.com/111879739884180165437/Nocna10ka2012SimonMur 

S kolesom okrog Triglavskega narodnega parka

1.dan: Ljubljana – Naklo – Jesenice – Dovje (75 km)
Prišel je težko pričakovani teden na off.. in bil je prekrasen. S kolesom sva štartala od domačih vrat in lahko bi rekla, da sva obkrožila Triglavski narodni park, kar sva ugotovila kasneje. Prvi cilj je bila Mojstrana oz. kamp Dovje. Naprej pa naju bo peljala pot sama.. le vožnjo čez Vršič in na Mangrt sva imela splanirano tekom tedna. V Naklem se ustaviva na kosilu z Martino in Goranom. Prinesejo nam ogromne pice, pri tem pa Gorenjci res ne šparajo. Kakšen nor feeling, spet sva na kolesu! Ustaviva se še v Vrbi, pri Prešernovi domačiji, nato nadaljujeva do Jesenic. Od Jesenic naprej se začne prava poezija narave! Nastaniva se v kampu Kamne, ki ga vodi izredno prijazna in prisrčna gospa. Pred recepcijo so postavljene mize, kjer se zasidrava na piru. Simona vprašam, če se mu zdi, da je izhodišče za Kepo predaleč ali bi mogoče lahko šla jutri na Kepo? Odpreva zemljevid, se posvetujeva z lastnico in odločitev pade: jutri greva na Dovško Babo. Lahko bi tudi združila s Kepo, bova videla kako se nama bo jutri dalo.. Šele ko začutiva par dežnih kapelj, se podvizava postavit šotor. Spiva odlično. 

Prešernova Vrba in Stol

2.dan – Dovška Baba (1891 m)

Zjutraj zagrizeva v klanec po gozdni poti, zelo je vroče, vidljivost slabša. Nekje na pol poti, na eni jasi, se nama odpre pogled na Triglav, okoliške hribe in Mojstrano v dolini, ko prideva do planšarije na Planini Dovška Rožca pa nama oblaki spet zakrijejo lepoto naših gora. Planšarija je že odprta, tako da v idiličnem razgledu, ki bi ob jasnem nebu bil res božanski, spijeva pivo. Simon futra kavko, ki se naju čisto nič ne boji, skoraj poboža jo lahko. Vzpneva se še na vrh Dovške Babe, kjer sva sama. Odpre se nama razgled na bližnjo Kepo ter Vrbsko jezero v dolini. Gori sva uro ali celo dve, zaspiva na travi in ves ta čas ni žive duše, razen kavk. Kakšen blažen mir, tišina in lepota! Tako nama paše ležeren dan, da Kepo že zdavnaj odmisliva. Popoldan začnem brat nov roman Orhana Pamuka: Muzej nedolžnosti. Najdebelejšo knjigo, ki jo trenutno premoreva, si jaz vzamem na kolesarjenje. Torbe imam do konca prepolne, ko kaj nabaviva v trgovini, nastane problem. 🙂 Želela sva malo bluzit po dolini Kot in ob Savi Dolinki, a na vse pozabiva. Bereva in uživava v krasnem kampu, ki naju stane 5,1 eur na dan/osebo. Awesome!

Mojstrana

Planina Dovška Rožca (1650 m) in pastirska koča

v ozadju Kepa
kamp Kamne, Dovje
3.dan: Dovje – Kranjska Gora – Vršič – Trenta (43 km)
Napovedano je bolj slabo vreme, nevihte, ki bi se naj pričele okrog 11-ih. Iz kampa skreneva res zgodaj, hrane nimava, računava na zajtrk in kavo v Kranjski Gori. Tja prispeva že pred osmo in direkt najdeva odprto pekarno in nasproti kavarno. Super! Pot do Kranjske je bila čudovita, saj so uredili res krasno kolesarsko pot in jo posvetili Juretu Robiču. Malo sva zaskrbljena kako bova z vso to kilažo na kolesu prigonila na Vršič :/ Nama pa stavek, zapisan na spominski tabli Robiču prežene dvome: “Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti.” Midva zmagujeva kvečjem samo nad seboj. Ne vem kaj mi je dalo take moči, ali to posvetilo ali odlična kava v Kranjski in čokoladni rogljiček, v glavnem jaz sem Vršič prekolesarila brez trohice trpljenja. Vožnja je bila čisti užitek, cesta je tako lepo serpentinasto speljana, da sem brez problemov vozila ovinek za ovinkom. Ta dan je potekal tudi 18. Andrejčkov tek na Vršič, Simon ima resen preblisk, da bi šla še tečt. Dvakrat na Vršič, pa ja da 🙂 Izpred Hotela Lek sva štartala nekaj po pol deveti uri in prispela na vrh kakšnih 10 minut pred prvim tekačem – tekel pa je dobrih 50 minut in mislim da tudi podrl rekord proge. Midva sva prikolesarila na vrh v dobrih dveh urah – nisva točno gledala na uro. Jaz sem želela še na Malo Mojstrovko, a so grdi oblaki zavili vrhove in sem se mogla sprijaznit s spustom v Trento. Seveda po odlični joti in borovničkah. Vauuu..kakšen spust! Vreme se je ta čas zrihtalo, “obiskala” sva spomenik gospoda Kugya in šla še v dolino do izvira Soče. Ob treh popoldan pa sva bila že v kampu Trenta. Dobro sva postavila šotor, že je začelo lit kot iz škafa.. počivava v šotoru, do večera, ko preneha deževat. Greva v lokalček, odpreva zemljevid in se sprašujeva, kaj bi počela jutri?
“Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti.”

Jure Robič

počivališče za kolesarje Pr’ Polonjeku, Kranjska Gora
štart 18. Andrejčkovega teka na Vršič

Ruska kapelica
še zadnji metri do vrha prelaza Vršič 🙂
prvi tekač v cilju po dobrih 50-ih minutah, bravo!!

Julius Kugy
…gleda na Jalovec, ki je najinim očem danes skrit.
 

izvir reke Soče

po nevihti zmeraj posije sonce…
4.dan: Kriški podi, Zgornje Kriško jezero (2158 m)
Zbudiva se zgodaj, v krasno sončno jutro. Hribeki naju čakajo! Juhu:) Greva pa na Kriške pode, saj imava do doline Zadnjica, ki je na 50. serpentini ceste čez Vršič (690 m), zgolj kilometer in nato še dober kilometer do samega izhodišča. Zapeljeva se s kolesi in na parkirišču jih zakleneva ob drevo. Jaz kar vriskam od sreče in zadovoljstva, pot se mi zdi naravnost fantastična. Piše, da imava do vrha 3 ure 30 minut. Jaz komaj bremzam svojo naspidiranost, Simon je primoran ubrat moj tempo. Noro dobro se imava, uživava v razgledih. Zagledam Kočo na Prehodavcih, kjer smo bili prejšni vikend. Občudujem Mangart, na katerega se bova povzpela v naslednjih dneh. Prehitiva dva para, drugih ljudi ni. Pri koči pogledava na uro – za pot sva rabila 2 uri 50 minut. Sledi zaslužen pir s panoramskim razgledom, nato greva dalje do Zgornjega Kriškega jezera – najvišje ležečega jezera pri nas. V navalu evforije spregledava napise na tabli in zavijeva levo za Razor. Kmalu ugotoviva, da to ne bo šlo, saj pot postaja plezalna, nimava nobenih varoval pa še Simon ima težave z višino. Kača, ki jo srečava na poti je pa tudi pika na i, da nama skvari vzdušje. Vrneva se nazaj. Nato pri isti tabli zavijeva desno in greva proti Križu do jezera, še dobre pol ure. Se pa je splačalo, kajti to jezero je najlepše od vseh treh in še vrh Triglava se mi je prikazal za hip, preden so ga spet zakrili oblaki. Vau, res je krasno! Nazaj grede se ustaviva v koči na ričetu, nato pa naju čaka še kar nekaj hoje nazaj do izhodišča.. Računava, da bova ujela trgovino in bankomat v Trenti. Ha, ha, optimista. Trgovina ima odpiralni čas od 9-12, ob tor. in čet. je zaprta. Bankomat pa je v muzeju, ki pa je ob sedmi uri zvečer tudi zaprt. Za naslednji dan sva planirala Triglav, a tako so se nama načrti izcimili – nimava ne hrane in ne denarja v gotovini za celodnevo turo :/
ob Soči..
kamp Trenta
na Kriške pode
Spodnje Kriško jezero (1880 m)

napačna pot – proti Razorju 🙂

Srednje Kriško jezero 
Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m)
encijan
Zgornje Kriško jezero (2158 m), v ozadju Triglav

Kredarica, Triglav

5.dan: Trenta – Bovec (45 km)

Ker ne greva na Triglav, se odločiva za premik. Zgodaj zjutraj napakirava torbe, pospraviva šotor in se s težkim srcem premakneva iz te idile, ki jo ponuja Trenta in prijazen kamp z izredno prijaznim lastnikom. Sigurno se še vrneva! Ob 9:15 sva že v Bovcu, sestradana, saj sva brez zajtrka. Mercator zagledam že od daleč, kot da se mi je prikazala Marija. Lačna sem izredno tečna 🙂 Zavijeva v center Bovca, srečava dva iz vrha Kriških podov, malo se pogovarjamo in usmerita naju za kamp. Dopoldan imava že postavljen šotor v kampu Polovnik in cel dan pred seboj. Opereva cunje v pralnem stroju, kakšen luksuz! Vsi kampi v katerih sva bila do sedaj so imeli eno pomanjkljivost: tuš na žetone oziroma 50 centov, tople vode ti pa zmanjka v treh ali štirih minutah :/ Odločiva se za na easy dan okrog Bovca. Peljeva se do Čezsoče in odkrijeva krasno stransko cesto ob Soči. Opaziva slap Boka, gor pa ne greva, saj sva v japonkah. Raziskujeva makedamske poti in najdeva idiličen osamljen rokav Soče, kjer se ustaliva in bereva knjigo. Nazaj grede spet zavijeva v Bovec in želiva najti popravilo koles, saj mi skoz škrtajo prestave. Vprašava v trgovini z kajak in rafting ponudbo, terna, tip popravlja tudi kolesa! Zrihta mi za 5 eur, češ: “15 minut dela, kaj pa misliš, da rabiš kaj več da zrihtaš ta drekec pekec?” Faca 🙂 To bi v Ljubljani krepko več zaračunali. 

Velika korita Soče
Svinjak
Kamp Polovnik 
Čezsoča

slap Boka

6.dan: Bovec – Log pod Mangartom – Mangartsko sedlo (55 km)

Najprej 15 km pretežno klanca skoraj na prelaz Predel iz Bovca do odcepa za Mangrtsko sedlo. Nato dodatnih 12 km klanca do konca naše najvišje ležeče ceste – na več kot 2000 metrih. S sabo sva furala pohodniške čevlje, saj sva nameravala še na vrh naše tretje najvišje gore (2679 m), vendar je bila tako slaba vidljivost in temni oblaki čez vrh, da ni imelo smisla. Raje sva se okrepčala v koči na Mangrtskem sedlu, malo zaspala v travici, dokler naju ni zbudil mrzel veter. Sledil je več kot polurni spust do Loga pri Mangartu ter naprej do Bovca. Roke so me bolele od bremzanja 🙂 Gor sva pa rabla štiri ure. Ker sva spet precej zgodaj štartala, tudi zato, da sva se izognila največji vročini, sva kmalu popoldan bila nazaj v kampu. Zelo dolgo bereva, kuhava, uživava.. Simon v mraku dela jogo in meditira, jaz pa hlastam Pamukov prvi ljubezenski roman. Prvič se zavedam, da se najin dopust počasi končuje, da bo kmalu treba spet domov in se vpeljat v ustaljen delovni ritem..in tole mi ni nič po godu :/  

grad Kluže

ša malo…

svoboda…
Mangartska jezera in midva srečneža 🙂

Mangartska koča na Mangartskem sedlu (1906 m)
7.dan: Bovec – Kobarid – Nadiža – Kobarid (45 km)
Simon ves čas opeva kamp Lazar v Kobaridu, zato zjutraj greva tja na kavo. Lačna sva, zato še naročiva slane palačinke, po katerih slovijo – z zelenjavo, tuno, špinačo ali mesom… res so odlične. Tako nama je všeč kamp in osebje in klima, da se odločiva kar ostat, tako da po 20-ih kilometrih na števcu pred 11-o uro dopoldan kampirava na novi lokaciji 🙂 Želela sva na Krn, ampak je tako zabasana vidljivost, da se odločiva dan preživet brez cilja. Pot naju zanese do slapa Kozjak, ki je od kampa oddaljen 30 minut hoje po urejenih gozdnih potkah. Ker je pasje vroče, se uleževa na klopce v gozdu in bereva knjigo ter hladiva pir v reki. Nazaj grede pobereva kolesa in jo v največji vročini mahneva do reke Nadiže, ki je ena najtoplejših alpskih rek. Zame še vedno mrzla, mrrrr 🙂 Najdeva osamljen zalivček, reka je plitva. Tolmuni, ki so globji so precej polni ljudi in otrok, ki se mečejo v vodo, midva pa iščeva mir in tišino. Popoldan se spustiva po potki, ki vodi tik ob najinem šotoru do Soče, kjer spet bereva knjigo in uživava ob glasni, deroči, smaragdni Soči. Kako je čudovita! Mimo se vozijo s kajaki in vpijejo od užitkov. Cel popoldan samo leživa, zato popokava stvari in se oblečeva za tek. Nisva valda zastojn vzela s sabo superg 🙂 Po dveh mesecih nenehnih bolečin v pokostnici in kolenu, kar mi je totalno zbilo voljo do teka, prvič spet uživam v teku in popolnoma brez bolečin. Kako sem srečna, Bogu se zahvalim, da lahko spet tečem! Ta teden sva imela splanirano tekaško popotovanje od Ljubljane do Pirana z Urbanimi tekači, pa jaz nisem upala, zaradi noge. Počutila sem se totalno brez tekaške moči. Ta dan sva tekla samo 5,5 km, ampak je bilo tako krasnih – do Tonovcovega gradu, mimo Italijanske kostnice nad Kobaridom ter nazaj. Krasne poti za tek, vesela sva, da sva jih odkrila! Kamp pa je čista terna! Hrana odlična, zelo čisto in urejeno, tuš končno brez žetonov, v sanitarijah se vrti glasba. Edini minus so precej nabite cene.
Kaninsko pogorje in kamp Polovnik

Napoleonov most, Kobarid
Kamp Lazar, Kobarid
brv čez Sočo
slap Kozjak

Nadiža

naravni hladilnik Soča 🙂 
pure pleasure, branje ob Soči

8.dan: Kobarid – Tolmin – Podbrdo – Bohinjska Bistrica – Bled (74 km)
Kobarid nama je izredno všeč, dobro izhodišče za v hribe in druge izlete. Nisva uspela do Gregorčičevega rojstnega kraja v 5 km oddaljeni vasici Vrsno. Pot do Tolmina je kar malo žalostna, saj je precej prometna, v Tolminu se v naju zaletava na desetine mušic, zavedava se, da se vračava domov. Od Tolmina naprej proti Mostu na Soči ter še posebej do Podbrda ob reki Bači je spet zelo mirna in krasna. Vendar kmalu spet zagrizeva v klance, malo nama piha veter v prsa in komaj voziva hitreje kot 10 km/uro. Pomisliva, da mogoče sploh ne bova ujela avtovlaka iz Podbrda do Bohinjske Bistrice. A nama vseeno rata. V trenutko, ko rečem, da imava še 7 km do Podbrda in vprašanje če ni še kakšen ornk klanec vmes, se nama prikaže tabla, na kateri piše Podbrdo. Juhej! Včasih se je dobro zakalkulirat 🙂 Sedeva na avtovlak, pregreta od pasjega nažiganja sonca in po 10 minutni vožnji čez tunel sva že v Bohinjski Bistrici. Komaj prideva do Bleda, saj sva totalno skurjena, dehidrirana in mokra za ožet. Zavijeva v kamping Bled s petimi zvezdicami, ki je skoraj poln, plaža pa tako nabita, da sva kar malo v šoku po vsem tednu miru in tišine. Kamp naju preseneti – je izjemno čist in urejen, spada pa med najcenejše na celi poti, kljub temu da ima pet zvezdic. Dobimo se z Goranom in Martino, ki komaj najdeta parking. Kako fajn je biti s kolesom! Nikjer nimaš težav in nobenih stroškov, vsepovsod prideš. 🙂 Tako sta navdušena nad najinim popotovanjem, da se odločita za podoben podvig za prihodnji dopust – od doma s kolesom po Sloveniji. To me zelo osrečuje, da lahko vplivava na koga… zato tudi zapisujem najina popotovanja… želim povedati, da potrebuješ zelo malo za krasen dopust in ne rabiš daleč – Slovenija nam ponuja ogromno, živimo v prekrasni deželi, ki nas je večina sploh ne pozna. Midva sva v teh 9-ih dneh dopusta zapravila manj kot 200 eur / osebo, lahko bi še manj, če ne bi bila taka pivopivca in hedonista :). In nedvomno ga štejem med najboljše dopuste ever! 

jezero, Most na Soči

Baška grapa, pot ob reki Bači

na avtovlaku Podbrdo – Bohinjska Bistrica
Camping Bled 
Blejsko jezero

9. dan: Bled – Naklo – Ljubljana (61 km)

na Bledu sva strnila najin krog okrog TNP

Naklo že standarden postanek 🙂
…in sva nazaj doma…

Po poti sedmerih Triglavskih jezer

Pot smo pričeli na Planini Blato (1147 m) in tako izpustili prvo (ali zadnje) Triglavsko jezero – Črno jezero, ki bi ga videli, če bi se odločili za pot iz Savice čez Komarčo. Ta vikend sva prvotno imela splaniran GM40, ampak zaradi mojih bolečin v pokostnici nisem upala izvest tega podviga. Simon je imel rojstni dan in smo mu z Goranom in Martino pripravili vikend na sedmerih jezerih. V soboto smo imeli načrtovano kratko pot najprej do Planine pri Jezeru, čez Dedno polje do Dvojnega jezera, kjer smo prespali v Koči pri Triglavskih jezerih – eni najstarejših planinskih postojank. Okrepčali smo se z zelo dobro joto, po kosilu zaspali na sončku ob jezeru ter hladili pire v ledeno mrzlem jezeru. Najpogumnejši so namočili noge 🙂 Popoldan smo v okrnjeni zasedbi, brez Gorana, ki je meditiral ob jezeru, šli še na bližnji vrh – Malo Tičarico (2071 m). Krasna tura, kakšno urico do vrha, razgledi pa izjemni. Na vrhu smo bili sami, na celi poti do Tičarice smo srečali samo eno gospo, tako da smo malicali in uživali v miru in tišini precej časa. Krasen razgled s ptičje perspektive na Dvojno jezero in našo kočo. Veseli in zadovoljni smo se vrnili z vrha in zahengali pred kočo, dokler nismo ugotovili, da že skoraj cela koča spi… treba je upoštevat pravila, ki so v nekaterih planinskih kočah kar stroga in it zgodaj spat 🙂 Zelo uživamo skupaj, Simon pa si je tudi že precej opomogel od hudega mačka, ki ga je trpel cel dan zahvaljujoč Rock festu 🙂
Dvojno jezero, Koča pri Triglavskih jezerih

pot na Malo Tičarico (2071 m)

Mala Tičarica, spodaj Koča pri Triglavskih jezerih

V nedeljo se zbudim zgodaj, ko nekateri pohodniki že zapuščajo sobo, a hitro zaspim nazaj. Psihično sem utrujena od celega tedna, zato ne forsiram nikamor, končno se naspim. Spimo do osmih, ko je le še peščica ljudi v koči. Zajtrkujemo in počasi odrinemo, ko sonček posije končno tudi na našo kočo. Kakšen krasen dan je bil pred nami, kakšna krasna narava! In zelo vroče.. Včeraj smo imeli en preblisk, da bi vseeno šli na Triglav, ampak smo bili preslabo pripravljeni – skoraj brez hrane in vode, imeli smo pa 2 six packa s sabo, to je važno 🙂 Pot po Dolini sedmerih jezer do Triglava bi bila zelo dolga, kar se nam je dokončno razjasnilo na Prehodavcih, ko smo ga zagledali tako oddaljenega od nas, čeprav hkrati tudi zelo blizu. Še 5 dodatnih ur hoje. Na celi poti smo ta dan srečali 5 ljudi. Nikakor mi ni jasno kako je to možno, ampak nas je vse razveseljevalo, da ni ljudi. Najbrž so se vsi gnetli na plažah. Srečevali smo pa svizce, baje da se poleti, ko je veliko ljudi, skrijejo in jih ne moreš videt. Cel dan smo hodili v miru, spokojnosti in prekrasni okolici neokrnjene narave, kot da smo sami na svetu. Slovenija in naše gore so nepopisno lepe. Iz dooolgega postanka na prekrasnem razgledišču pri Zasavski koči na Prehodavcih smo šli čez Hribarice do razcepišča za Veliko Zelnarico, mi smo pa zavili za Planino Dedno polje. Od Dednega polja smo imeli isto pot kot prejšnji dan – Planina pri Jezeru ter zadnjo uro hoje do Planine Blato. Prijetno smo bili utrujeni in zelo navdušeni nad tako krasnim vikendom, ki smo ga preživeli skupaj. 

Veliko jezero / Ledvička 
svizec
Veliko jezero
Encijan
Zeleno jezero
sneg

Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m)

malica  z bajnim razgledom
naravni hladilnik 🙂

Rjavo jezero, Zasavska koča na Prehodavcih

Planina Dedno polje

S kolesom po Dalmaciji

1.dan: Ljubljan – Zadar (z avtom), Zadar – Vodice – Šibenik – Primošten (106 km)

Lansko leto sva med kolesarskim popotovanjem po Kvarnerskih otokih prišla do Zadra, zato sva letos želela tukaj pot nadaljevati. Avto sva pustila kar pri enih blokih v Zadru, na ogromnem parkirišču. Napakirala sva kolesa in najino kratko kolesarsko odisejado začela ob 11-ih. Bilo je zelo vroče, prvi postanek je bil v Biogradu na moru na Quattro formaggi + veliko Ožujsko. Kako je bilo lepo sedet na sončku po celem tednu dežja, kar ni se nama ljubilo od tam, zelo prijeten lokal ob morju. Pri Šibeniku sva že imela manjšo krizo, ko se je pokazal klanec, malo sva bila utrujena. Sva pa kmalu zagledala kamp v Primoštenu, krasen kamp v senci borovcev, v mirnem zalivu. Opazovala sva sončni zahod. Sonce je “padlo” v morje. Nato sva postavila šotor, se stuširala, si skuhala juhico in poslušala pljuskanje morja ob skale ter šumenje vetra. Čista romantika! 🙂

torbe na polno nabasane, rezanc za juho nisva mogla nikamor več stlačit 🙂
Šibenik
sončni zahod v Primoštenu
2.dan: Primošten – Trogir – Split – Omiš – Makarska – Podgora (131 km)
Kamp nama je silno všeč, temu primerno se nama nikamor ne mudi in imava dolg zajtrk in šetanje ob samotni obali. Mislila sva štartati ob 8-ih, pa štartava uro in pol kasneje. Nekje pred Trogirjem zagledam tablo s kilometrino in šele takrat se zavedam, da bo danes še dolg dan. Do Podgore, kjer smo zmenjeni z dragima prijateljema Nacetom in Martino, je še daleč. Vozila sem z dolgimi rokavi, prejšnji dan me je opeklo sonce. Med Trogirjem in Splitom obupno prometna cesta, nič kaj prijetna za kolesarja, je pa šlo hitro, saj je bila večinoma ravninska. V Splitu padeva še v večji kaos. Voziva po tripasovnici, ujeta med avtomobili, ki vozijo več kot 100 km/h. Precej adrenalinsko. V Omišu zavijeva ob reki Cetinji, samo pokukava in se kmalu obrneva, ne upava reskirat vzpona, ki bi lahko sledil po vožnji v notranjosti, drživa se jadranske magistrale. Zgledala je pa krasna pot, enkrat v prihodnisti sigurno vredna povratka! Na malici na eni obali k nama zavijeta kolesarja iz Švice, ki sta na poti za one year or two, z budgetom 11 eur/dan. Noro! Prvi cilj jima je Nepal. Čisto sta me prevzela, carja! 🙂 Po dolgi vožnji “navzgor in navzdol”, a čudoviti Makarski rivieri naposled zagledava Podgoro, slabih 10 km naprej od Makarske. Čaka naju presenečenje – večerja – domači lignji na žaru, prstaci (sicer prepovedane školjke) na buzari, domače vino. Mnjami, mnjami, za prste polizat, kako je bilo okusno! Pogovarjali smo se dolgo v noč in tik pred odhodom v posteljo skovali plan – jutri gremo na Sv. Jureta! Stvari doživeti in podoživeti pa je popotnica in nauk od Iztoka, ki nas je tako gostoljubno sprejel.
jutro v Primoštenu, najin nov šotor Quechua
Primošten
Trogir
Jedan grad, sedan mista, sve nas spaja ljubav ista, HAJDUK 🙂
vožnja čez Split, po tripasovnici
Omiš

Makarska riviera
sončni zahod v Podgori (Makarska)
prstaci na buzari
3.dan: Podgora – Drvenik – Sućuraj (Hvar) (27 km)
Kakšen krasen dan s krasno druščino! Vstaneva zgodaj, kljub pozni uri odhoda v posteljo in greva v trgovino po kruh. Pripravimo obilen zajtrk – dalmatinski pršut, ovčji sir, melono, lino lado in nešteto drugih namazov. Skuhamo veliko dozo kave. In že sedimo v avtu in se furamo na Sv. Jureta – 1762 m.n.m., najvišji vrh nacionalnega parka Biokovo in najvišji vrh v Dalmaciji. Nace zjutraj nekajkrat vpraša zakaj gremo ravno tja, pa kaj je sploh tam, da moremo it tja. Ampak hitro to neha spraševat, ker pot je res čudovita. 25 km vzpona, 40 Kn na osebo za vstop v park. Srečali smo veliko kolesarjev. Cesta je ozka, strma, ovinkasta, okolica pa omamna. Nace nas spretno pripelje na vrh po številnih misijah reševanja situacije srečevanja dveh nasproti si vozečih avtomobilov. Na vrhu se kepamo, v senčnih predelih se je še obdržal sneg. Res smešno, ker drugače sonce žge na polno. Na vrhu srečamo modela, ki hodi po hribih, koče so še zaprte, zato spi kar tako. Dva dni si je topil sneg, ker mu je zmanjkalo vode. Damu mu pir in je tako vesel. Predlaga nam, da gremo do sosednjega hriba z hiško na vrhu (Vošac), kjer je krasen razgled na Makarsko. Hodimo 20 min. in smo na vrhu, razgled pa res čudovit, čisto smo navdušeni. Imamo razgled na Brač, Hvar, Pelješac, Makarsko.. Popoldan si skuhamo obilno kosilo, spijemo buteljko, midva sva pa v nizkem štartu za premik. Odločiva se, da greva na Hvar. Ob petih popoldan se s težkim srcem poslovimo, imava 20 km do trajekta, ki pelje ob 19-ih. Prideva še prezgodaj, imava čas za pivo. Prihod na Hvar je nekaj posebnega – po trumi avtomobilov iz trajekta, na cesti ni več žive duše. Diši, odlična klima in zrak, pokrajina čudovita, mirno je. Ravno v trenutku, ko govorim, da bi lahko spala kje zunaj kampa, na divje, imava bližnje srečanje z divjo svinjo. Na srečo se naju ustraši in zbeži. Kar lepo zavijeva v kamp, ki je zadetek v polno! Ob mirnem zalivu, vstran od ceste kakšna 2 km, tako da je neskončno mirno in spokojno. 
Podgora
pogled na Podgoro na poti na Sv. Jureta

kepanje na vrhu Sv. Jureta

Makarska
za nama zakrit otok Brač

sončni zahod na Hvaru (Sućuraj)
4.dan: Sućuraj – Jelsa – Sućuraj (102 km)
Zbujava se zgodaj, ob sončnem vzhodu. Uživava ob zajtrkih, ko se dan še prebuja. Do devete ure je še vredu kolesarit, potem postane prevroče. Pogovarjava se kakšni so plani za danes. Ne veva kako bi šla naprej. Problem je, ker ni povezav med otoki in če greva do mesta Hvar, lahko greva s trajektom samo do Splita, kar je nesmiselno, spet bi bila na začetku poti. Lahko bi počakala Mihata, ki jadrajo malo više, ponudili so se, da naju zapeljejo z jadrnico do Korčule ali na kak drug otok. Po premisleku tudi ta opcija ni bila vredu, ker do Dubrovnika bi že prišla, ni nama pa jasno, kako iz Dubrovnika nazaj do Zadra? Pade odločitev, da pustiva šotor in greva bluzit po Hvaru brez prtljage, vrneva se pa itak lahko kadarkoli, četudi zelo pozno – dom naju čaka 🙂 Krasna vožnja, prometa skoraj nič, uživava neskončno. Do prvega večjega mesta je 50 km – do Jelse. Tam zavijeva v konobo na kosilo, zelo okusno ribjo juho in rižoto z morskimi sadeži. Plan je bil iti do mesta Hvar, a si premisliva – ne ljubi se nama turirat, vzameva si par uric na easy v Jelsi. Na Hvar se itak sigurno še vrneva. Popoldan greva nazaj, po isti cesti, saj je ena in edina. Srečava dva kolesarja s torbami, iz Gorenjske, prvič sta na taki poti, kampirata pa samo na divje. Full sta face, skupaj dočakamo sončni zahod, nazdravimo za srečno pot, onadva nadaljujeta z iskanjem mesta za kampirat. Jaz pišem dnevnik na obali, Simon gre na pir z zaposlenima v kampu in dobi vrsto napotkov glede poti, ki je pred nama. Lep, miren večer. 

spodaj najin kamp, nasproti celina – mahava Martini in Goranu
Jelsa (Hvar)

začasen onemogočen prehod naprej
mirne, samotne cestike na Hvaru
sončni zahod na Hvaru

5.dan: Sućuraj – Ploče – Opuzen (dolina reke Neretve) – Neum (BiH) – Trsteno (115 km)

Ujameva trajekt še pred sončnim vzhodom, saj je kamp oddaljen samo 6 km od trajekta. Voziva po čudoviti cesti ob morju, dokler pri Pločah ne zavijeva v notranjost. Sledili so neskončni nasadi mandarin v dolini reke Neretve. Krasna pokrajina! V Opuzenu narediva postanek za malico in pir, iščeva senco, vročina je neznosna. Komaj najdeva malo senčke ob Mali Neretvi. Takoj pride ena gospa z vljudnim povabilom, naj se jima z možem pridruživa v senčki pri njihovi hiši, ker ji je hudo, da sediva na tako umazanem mestu. Nama se sicer zdi lepo, a vseeno sprejmeva povabilo. Kako je bilo fajn! Ponudila sta nama prenočišče, ni da ni, jedli smo njihove domače pomaranče, ki so jih trgali lansko leto, pa še kar niso zagnile. Kar precej smo se razgovorili, najina pot pa je bila še dolga, cilj je bil Dubrovnik. Rečeta, da je od Opuzena še 80 km, ura pa je že zdavnaj odbila 13. Kar za glavo se držita, da v tej vročini greva naprej in tako daleč. Dala sta nama natančne napotke za pot in nama ponudila ta kraj za povratek, kadarkoli bova želela. Gospa je res neverjetna! Lepa izkušnja. Nadaljevala sva v klanec, si z vrha še enkrat ogledala dolino Neretve in nato spust in ravnina do BiH. Po Neumu je bil spet klanec, ki sva ga že težko obvladala, sonce je bilo premočno. Na srečo prikolesari skupina Slovencev, ki se potepa po Dalmaciji, spijo pa na barki. Pogovarjamo se, pot tako hitro mine. Oni se odcepijo na Pelješac, midva naprej proti Dubrovniku. Spet srečava kolesarja, Nemca, ki sta kolesarila okrog Črnega morja, pa jima je bilo dolgočasno zaradi neskončnih enoličnih kilometrov po gozdu. Tako prijazna, prijetna! Prtljage sta imela minimalno, brez šotora. Njuna pozitivnost nama vlije moči, da lahko nadaljujeva pot. Ustaviva se v kampu Trstenu, 17 km pred Dubrovnikom. Kamp v Dubrovniku naju nič ne privlači – je precej drag, kolesarjenja pa imava za ta dan tudi že dovolj. Opereva cunje na roke, nakar ugotoviva, da je v kampu pralni stroj. Zelo prijeten lastnik, kamp nad arboretumom, zelo urejen, ta čas še skoraj prazen. V šotor kar padeva, zelo utrujena, pade odločitev: jutri bova cel dan v Dubrovniku, ne greva na Mljet.

pred sončnim vzhodom, čakava trajekt
Sučuraj
postanek za malico
Baćinska jezera
reka Neretva
Komin, Neretva
dolina reke Neretve

še malo, pa sva v BiH

Neum, BiH

6.dan: Trsteno – Dubrovnik – Trsteno (47 km)

Zjutraj huda megla, ki kar potuje proti nam, najprej mislim, da je požar. Gospod v kampu pove, da je taka megla na vsakih 10 let. Bila sva brez kruha za zajtrk, razmišljava če je kakšna trgovina blizu in v tem momentu se pripelje kombi – dostava kruha. Juhu 🙂 Pot do Dubrovnika je kratka, najbližja trgovina je pa v Zatonu. Kmalu zagledava most Dr. Franje Tuđmana in mesto Dubrovnik in opazujeva kako velika križarka Pacific Princess “parkira” v marini. Prikolesari en Poljak, ki dela po 150 km/dan, štartal je od doma. Pohvalil je vožnjo na Sv. Jureta, je šel s kolesom, a brez torb. Kakšni modeli, res! Ti ljudje, kolesarski popotniki me kar filajo z energijo. Z lahkoto si predstavljam naju, da greva na eno ali dvoletno kolesarjenje, ta ideja mi ne da miru. Dubrovnik je zelo lep a tako turističen, čeprav nama povejo, da je to šele 30 % ljudi za razliko od glavne sezone. Sprehodiva se po obzidju Old City-a, kar naju stane 70 Kn/osebo, malo pivo na obzidju pa 20 Kn. Nimaš se kaj pritoževat, vsak ti reče, da si mogoče samo enkrat v Dubrovniku. No, pa naj bo 🙂 Imava se krasno, ampak šele ko se navadiva ljudi. Težko je iz mirnega Hvara preskočit v tak dren. Grava na pizzo, kar na ulicah te privabljajo in te posiljujejo z meniji. Izbereva super dobro pizzerijo v senčki. Ko naju kelnar Hrvoje za pozdrav vpraša ali nama kar dva pira prnese, se že razumemo 🙂 Full se zadebatiramo, razlaga nama življenje v Dalmaciji, ki tudi ni tako rožnato, kot se nam zdi. Čez zimo gre s trebuhom za kruhom, dobesedno, dela vsepovsod po svetu, obvlada jezike. Kakšen model! Nazaj grede se spet slikava pri mostu Dr. Franje Tuđmana, nakar mi padejo z glave nove Ray Ban-ke, dol pod most. Sekunda dvajset za razmislek in že skočim v reševanje Ray Bank pod most. Uspe mi, prinesem jih nazaj in to cele, z eno majhno prasko 🙂 Zvečer se sprehodiva do obale, ob arboretumu in se pogovarjava, počakava sončni zahod. Kakšen lep dan in miren večer! Simon poda idejo, da jutri vseeno še lahko greva na Mljet, da nama bo ostalo dovolj časa za povratek do Zadra. Hmmm…seveda, jutri greva na Mljet! 🙂

bio pomaranče z Neretve
kamp Trsteno
zjutraj megla

Dubrovnik, most Dr. Franje Tuđmana

obzidje starega dela mesta

ponesrečena slika Dubrovnika z razglednic, zaradi večerne svetlobe 🙂

reševanje Ray Bank pod mostom Dr. Franje Tuđmana 🙂
Zaton
7.dan: Trsteno – Ston – Praprotno – Sobra (trajektna linija) – MLJET – Kozarica (63 km)
Najlepša dela dneva sta sončni vzhod in zahod, zbudiva se spet čisto spontano pred šesto uro zjutraj, dan se prebuja. Kamp Trsteno nama ostane v lepem spominu. Vožnja poteka brez težav, hitro sva na polotoku Pelješac, ogromno enih malih otočkov, krasno je! V Stonu se ustaviva, nabaviva hrano in pijačo in Kiki bombone. Nostalgija. Sonce nama kuri možgane, pir pa tudi .. na trajektu sanjariva o kolesarjenju okrog sveta, kar delava plane in tuhtava možnosti 🙂 Mljet naju takoj omami pa tudi prestraši, saj se vzponi kar ne nehajo. Ravne ceste ni! Skoz je gor in dol. Ni nama čisto jasno, kako bova izpeljala današnji plan – šotor pustiti v kampu in brez opreme obiskati nac.park Mljet. Srečeva kolesarja z barke, pove nama, da ima Mljet slabe ceste in številne klance in da pot naprej do parka ni nič kaj drugačna. V najin kamp se pot z visoke višine spusti čisto do morja. To pomeni, da bi se spet mogla dvignit nazaj na to višino. Ne veva kaj bi. Dolgo se pogovarjamo in skupaj vozimo, nato midva vseeno zavijeva v kamp. Ki se izkaže, da je zaprt. Naju pa takoj ogovori lastnik apartmajev v bližini, zelo prijazen, nevsiljivo nama ponudi sobo za zelo ugodno ceno. Sprejmeva. Počutim se malo ujeto, ne vem, kako bova drug dan prišla nazaj gor. Utrujena sva. Po tušu, kosilu in kratkem popldanskem spancu sva prerojena. V parke ne greva, itak je vstopnina 90 Kn. Popoldan preživiva ob morju, sprehajava se in plezava po skalah, namakava noge, voda je tako topla! Lastnik nama popestri večer z degustacijo vseh mogočih domačih vin, prošek, domačih likerjev in žganja, oliv. Odigramo tri partije biljarda, full se zabavamo in tudi precej napijemo. Kozarica naju je očarala, ta gospod pa je neverjeten, zelo obvlada delo z gosti. Vsekakor toplo priporočam!
obzidje v Stonu, Pelješac
Praprotno – Sobra, trajektna linija na Mljet

strme ceste na Mljetu
apartma v Kozarici, Mljet
razgled iz sobe

sončni zahod na Mljetu

zelo topla voda na jugu Dalmacije
8.dan: Kozarica (Mljet) – PELJEŠAC – Orebić – Korčula – Vela Luka (127 km)
Kljub temu, da sva pozno šla spat, se že pred peto zbudiva in ne moreva spati. Zgodaj zagrizeva v klanec, a zgleda da sva se psihično dovolj pripravila, prevoziva ga brez težav. Ujameva trajekt ob 10-ih, vozi 40 min.in že sva na Pelješac-u. Cesta se spet vije navzgor in navzdol, ampak polotok je tako krasen, vsepovsod nasadi trte, vinorodno območje mini trt. Kako so krasne! Enkrat se spustiva spet do morja in nato spet na skoraj 600, ko se cesta odcepi za Trstenice. Klancev ta dan je bilo res nepopisno veliko, to je bila cena Mljeta, morala sva jih prefurat, lovila sva trajekt iz Vele Luke ob šestih zjutraj – edina možnost, da se pravočasno vrneva domov. Tam nasproti, samo morje nas loči, je dolina Neretve in najini prijazni ljudje. Spominjava se, kakšni lepi trenutki in doživetja so za nama. Po res krasni, a težki poti sva prispela do Orebića. Imava 5 min.časa do odhoda trajekta, ki jih izkoristiva za mrzel pir na eks ter hot dog, tako sva sestradana, da ne moreva počakat na hrano na Korčuli. Srečava dva turista, s katerima smo se videli že na trajektu iz Mljeta. Vprašata, če sva vso pot kolesarila in se kar ne moreta načudit, da sva vse te klance prefurala. Ura je bila šele 15:30, na najinem števcu pa 82 km. V Korčuli greva na kosilo, od utrujenosti sploh nimam apetita, boli me križ, najraje bi tukaj obstala, a ne moreva, ker imava zgodaj zjutraj trajekt do Splita. Premlevava možnosti, ki jih imava. Nazadnje izbereva to, da prevoziva celo Korčulo, do Vele Luke in nekje tam prespiva na obali, zgodaj pa na trajekt. Korčula ima novo cesto, krasna vožnja, a spet osvajava klanec za klancem, prvih 20 km ali še malo več. Nato se cesta zravna, aleluja!  Od mesta Blato do Vele Luke so nasadi oljk, ki ponujajo ogromno prenočišč. Izbereva eno lepo, košato oljko, postaviva šotor, že je čista tema. Prespiva noč in se spočijeva.

apartma v Kozarici

Pelješac, vinorodno območje
mini trta 

Pozor, divja svinja! 🙂

pogled na Korčulo
pa-pa Pelješac in Orebič, via Korčula
Korčula
pogled na Mljet in lunico iz Korčule
9.dan: Vela Luka – Split (trajektna linija) – Trogir – Primošten – Šibenik (96 km)
Budilka naju zbudi ob 4:15. Pospraviva šotor in greva na pot. Čez 1 km zagledava tablo Vela Luka. Kak kul, nisva vedela da sva tako blizu 🙂 Malo se voziva po mestecu, nič posebnega, Korčula nama je mnogo lepša. Na trajektu spijeva dvojno kavo in pojeva zajtrk. Do Splita se voziva 3 ure, ob deveti uri smo že na cilju, sonce že pripeka. Split je živahen, ljudi ogromno. Ugotovim, da mi je spustila guma, napumpava. Ogledava si Dioklecijanovo palačo, a se nama ne ljubi preveč, že pogrešava neskončen mir in tišino dalmatinskih otokov. Želiva na magistralo, a zalutava in sva spet na poti proti Dubrovniku. Komaj prideva iz mesta. Do Trogirja greva ob obmorski poti, ne po magistrali, ker je ta res prometna. Čudno sva razpoložena, zato padajo tudi napačne odločitve – posledica tega je, da imam dva gumi defekta – tako sprednjo, kot zadnjo zračnico zamenjava, vsakih 10 km se ukvarjava z mojimi praznimi gumami. Na poti milijon trgovinic in pekarn. Želela sva si ogledati Trogir, a ko dospeva, se nama sploh ne ljubi. Pojeva kosilo, dočakava mrzel pir. Kolesariva naprej. Full naju mika, da bi se ustavila v Primoštenu, kjer sva prvič spala, a bi imela naslednji dan predolgo pot domov. Poskušava priti bližje Zadru. Kampirava v Solarisu, v Šibeniku. Včeraj nisva plačala nič za spanje, danes dvojno ceno 🙂 Kamp je res urejen, ogledala z okvirji v zlati barvi v kopalnici, ampak za moje pojme so kampi, kjer lahko šotor postaviš tik ob obali mnogo prijetnejši kot ta, ki ima urejene sanitarije. Za visoko ceno kampa, sva dobila še komarje, ki so naju napadli takoj, ko sva prišla. Ah, nadležno! Skuhava si večerjo in zgodaj greva spat. Žalostna sem, ker se dopust končuje.   
jutro pod oljko

na trajektu še pred sončnim vzhodom

prihod v Split, po treh urah vožnje
Split

Trogir, spet 🙂

10.dan: Šibenik (Solaris) – Biograd na moru – Sukošan – Bibinje – Zadar (86 km)

Edini dan, ko se tako težko prebudim in vstanem. Tako mi paše spat. Nobene volje nimava iti na pot. Je pa cesta večinoma ravna, tako da voziva z povprečjem 18,5 km/uro, skupno povprečje imava zgolj 15 km/uro. Zjutraj sem brez kave, ker mi je zakisalo mleko :/ Voziva brez prestanka do Biograda na moru –  55km, kjer spijeva dvojno kavo in pomalicava. Okrog Sukošana se ustaviva ob morju in namočiva noge. Vreme se poslabša, tudi kakšna kapljica dežja pade. Pot je lepa, gledava na Pašman in Ugljan, hitro zagledava Zadar. Malo po drugi uri prispeva do avta, ki naju še kar čaka, niso ga odpeljali 🙂 Srečna in zadovoljna sva, števec se ustavi točno na 900 km. Pa sva jih splanirala največ 800, ne vem kje so se nabrali :/. Za takšno pot bi potrebovala še kakšne tri dni, da bi lahko uživala v miru in tišini na otokih. To sva malo pogrešala, ni nama pa žal za nobeno odločitev. Dalmacija naju je očarala, ljudje so prijazni, klima je čudovita, panorame krasne, hrana odlična. Nepozaben dopust!

zadnje kampiranje v Solarisu, Šibenik

bencin, EuroOžujsko 🙂

po 900-ih km na cilju, v Zadru.
Page 13 of 17« First...10«1112131415»...Last »

Categories