Katka.run

Pa je prišel 1. september, dan, ki smo ga nekateri težko pričakovali. Lansko leto sem že sanjala o teku iz Celja v Logarsko dolino, pa si nekako nisem upala, letos me pa ni moglo ustaviti nič, tudi bolečine v pokostnici ne, ki so me prikrajšale za dva meseca treniranja ter zlom prstanca na roki, ki me je za dva tedna priklenil v gips tik pred dogodkom. Vesela sem, da si nisem poškodovala noge, roka ni bil tak problem, čepraj je bila desna in sem vsaj v začetku s težavo opravljala osnovne življenjske potrebe. 🙂 No, pa gremo nazaj k teku. Ob štirih zjutraj smo štartali iz Ljubljane, start teka je bil ob 6-ih v Celju. Na poti sem bila precej živčna, saj je vsake toliko lilo kot iz škafa. Napoved je bila deževna. Vsaj peklenske vročine izpred prejšnjih tednov ne bo. En, dva, tri smo bili v Celju, dež je ponehal. Maja naju ni mogla spremljat na kolesu, kot je bilo prvotno dogovorjeno zaradi službenih obveznosti, sta pa nama “na pomoč” priskočila moj brat Uroš in Kaja, ki sta naju spremljala v avtomobilu. Na tem mestu bi se jima zahvalila za odličen support ravno v pravih trenutkih ter za potrpežljivost pri čakanju na dežju. Prvič smo se dobili v Mozirju, kjer sem preobula superge in odvrgla camelbak. Do Mozirja, na 33. kilometru sva tekla skupaj s Simonom, nato sva vklopila vsaj svoj mp3 in jaz sem šla v svojem tempu naprej. Simonu je šlo odlično, le proti koncu ga je čisto pobralo zaradi bolečin v kolku in je tako nekaj kilometrov prehodil. V cilj je prišel pa kljub temu pod devetimi urami. Bravo! Jaz sem nekje do 60.-ega kilometra tekla praktično brez težav. Nato smo se videli z Urošem in Kajo in sem bla čisto evforična, rekla sem jima, da mi bo fucking ratalo prit v cilj. 🙂 Na vsakem teku se česa naučiš, tokrat sem se tega, da se nikoli ne veseli prehitro, sploh ne 15 km pred ciljem, ki pomeni še kakšno uro in pol teka. 🙂 Lahko se ti v zadnjih dveh kilometrih zalomi in trpiš kot zmešan, kot se je zgodilo Gašperju. Nič hujšega ni bilo, malo me je bolelo levo koleno, čisto na koncu se je oglasila leva pokostnica, ampak najhujša je bila bolečina v križu. Kilometri so se začeli neznansko vlečt. Kakšen kilometer ali dva sem hitro hodila in tako prišla v cilj pod osmimi urami. To je bila tudi moja ultimativna, najbolj optimistična želja – 8 ur. In mi je ratalo! 7 ur in 55 minut, kar je zadostovalo za 9. mesto skupno v ženski kategoriji in 2. mesto v kategoriji do 29 let. Slednja uvrstitev mi je prinesla moj prvi pokalček, kar me je zelo presenetilo in osrečilo. Predvsem pa dalo volje za naprej. Čeprav je skoz po malem rosilo in deževalo, razen v začetku, smo imeli idealne pogoje in temperaturo za tek! Temu primerno je padlo tudi veliko osebnih rekordov. Čestitke vsem tekačem in vsakemu posebej, sploh tekačem na 75 km! Predvsem HVALA vsem mojim prijateljem in domačim, ki so zaupali in navijali zame! Za mano je krasna izkušnja, danes malo boleča, a ta bolečina hitro mine, ostane pa lep spomin, nova izkušnja ter motivacija za nove podvige.