Lansko leto sva med kolesarskim popotovanjem po Kvarnerskih otokih prišla do Zadra, zato sva letos želela tukaj pot nadaljevati. Avto sva pustila kar pri enih blokih v Zadru, na ogromnem parkirišču. Napakirala sva kolesa in najino kratko kolesarsko odisejado začela ob 11-ih. Bilo je zelo vroče, prvi postanek je bil v Biogradu na moru na Quattro formaggi + veliko Ožujsko. Kako je bilo lepo sedet na sončku po celem tednu dežja, kar ni se nama ljubilo od tam, zelo prijeten lokal ob morju. Pri Šibeniku sva že imela manjšo krizo, ko se je pokazal klanec, malo sva bila utrujena. Sva pa kmalu zagledala kamp v Primoštenu, krasen kamp v senci borovcev, v mirnem zalivu. Opazovala sva sončni zahod. Sonce je “padlo” v morje. Nato sva postavila šotor, se stuširala, si skuhala juhico in poslušala pljuskanje morja ob skale ter šumenje vetra. Čista romantika! 🙂

2.dan: Primošten – Trogir – Split – Omiš – Makarska – Podgora (131 km)

Kamp nama je silno všeč, temu primerno se nama nikamor ne mudi in imava dolg zajtrk in šetanje ob samotni obali. Mislila sva štartati ob 8-ih, pa štartava uro in pol kasneje. Nekje pred Trogirjem zagledam tablo s kilometrino in šele takrat se zavedam, da bo danes še dolg dan. Do Podgore, kjer smo zmenjeni z dragima prijateljema Nacetom in Martino, je še daleč. Vozila sem z dolgimi rokavi, prejšnji dan me je opeklo sonce. Med Trogirjem in Splitom obupno prometna cesta, nič kaj prijetna za kolesarja, je pa šlo hitro, saj je bila večinoma ravninska. V Splitu padeva še v večji kaos. Voziva po tripasovnici, ujeta med avtomobili, ki vozijo več kot 100 km/h. Precej adrenalinsko. V Omišu zavijeva ob reki Cetinji, samo pokukava in se kmalu obrneva, ne upava reskirat vzpona, ki bi lahko sledil po vožnji v notranjosti, drživa se jadranske magistrale. Zgledala je pa krasna pot, enkrat v prihodnisti sigurno vredna povratka! Na malici na eni obali k nama zavijeta kolesarja iz Švice, ki sta na poti za one year or two, z budgetom 11 eur/dan. Noro! Prvi cilj jima je Nepal. Čisto sta me prevzela, carja! 🙂 Po dolgi vožnji “navzgor in navzdol”, a čudoviti Makarski rivieri naposled zagledava Podgoro, slabih 10 km naprej od Makarske. Čaka naju presenečenje – večerja – domači lignji na žaru, prstaci (sicer prepovedane školjke) na buzari, domače vino. Mnjami, mnjami, za prste polizat, kako je bilo okusno! Pogovarjali smo se dolgo v noč in tik pred odhodom v posteljo skovali plan – jutri gremo na Sv. Jureta! Stvari doživeti in podoživeti pa je popotnica in nauk od Iztoka, ki nas je tako gostoljubno sprejel.

3.dan: Podgora – Drvenik – Sućuraj (Hvar) (27 km)

Kakšen krasen dan s krasno druščino! Vstaneva zgodaj, kljub pozni uri odhoda v posteljo in greva v trgovino po kruh. Pripravimo obilen zajtrk – dalmatinski pršut, ovčji sir, melono, lino lado in nešteto drugih namazov. Skuhamo veliko dozo kave. In že sedimo v avtu in se furamo na Sv. Jureta – 1762 m.n.m., najvišji vrh nacionalnega parka Biokovo in najvišji vrh v Dalmaciji. Nace zjutraj nekajkrat vpraša zakaj gremo ravno tja, pa kaj je sploh tam, da moremo it tja. Ampak hitro to neha spraševat, ker pot je res čudovita. 25 km vzpona, 40 Kn na osebo za vstop v park. Srečali smo veliko kolesarjev. Cesta je ozka, strma, ovinkasta, okolica pa omamna. Nace nas spretno pripelje na vrh po številnih misijah reševanja situacije srečevanja dveh nasproti si vozečih avtomobilov. Na vrhu se kepamo, v senčnih predelih se je še obdržal sneg. Res smešno, ker drugače sonce žge na polno. Na vrhu srečamo modela, ki hodi po hribih, koče so še zaprte, zato spi kar tako. Dva dni si je topil sneg, ker mu je zmanjkalo vode. Damu mu pir in je tako vesel. Predlaga nam, da gremo do sosednjega hriba z hiško na vrhu (Vošac), kjer je krasen razgled na Makarsko. Hodimo 20 min. in smo na vrhu, razgled pa res čudovit, čisto smo navdušeni. Imamo razgled na Brač, Hvar, Pelješac, Makarsko.. Popoldan si skuhamo obilno kosilo, spijemo buteljko, midva sva pa v nizkem štartu za premik. Odločiva se, da greva na Hvar. Ob petih popoldan se s težkim srcem poslovimo, imava 20 km do trajekta, ki pelje ob 19-ih. Prideva še prezgodaj, imava čas za pivo. Prihod na Hvar je nekaj posebnega – po trumi avtomobilov iz trajekta, na cesti ni več žive duše. Diši, odlična klima in zrak, pokrajina čudovita, mirno je. Ravno v trenutku, ko govorim, da bi lahko spala kje zunaj kampa, na divje, imava bližnje srečanje z divjo svinjo. Na srečo se naju ustraši in zbeži. Kar lepo zavijeva v kamp, ki je zadetek v polno! Ob mirnem zalivu, vstran od ceste kakšna 2 km, tako da je neskončno mirno in spokojno. 

4.dan: Sućuraj – Jelsa – Sućuraj (102 km)

Zbujava se zgodaj, ob sončnem vzhodu. Uživava ob zajtrkih, ko se dan še prebuja. Do devete ure je še vredu kolesarit, potem postane prevroče. Pogovarjava se kakšni so plani za danes. Ne veva kako bi šla naprej. Problem je, ker ni povezav med otoki in če greva do mesta Hvar, lahko greva s trajektom samo do Splita, kar je nesmiselno, spet bi bila na začetku poti. Lahko bi počakala Mihata, ki jadrajo malo više, ponudili so se, da naju zapeljejo z jadrnico do Korčule ali na kak drug otok. Po premisleku tudi ta opcija ni bila vredu, ker do Dubrovnika bi že prišla, ni nama pa jasno, kako iz Dubrovnika nazaj do Zadra? Pade odločitev, da pustiva šotor in greva bluzit po Hvaru brez prtljage, vrneva se pa itak lahko kadarkoli, četudi zelo pozno – dom naju čaka 🙂 Krasna vožnja, prometa skoraj nič, uživava neskončno. Do prvega večjega mesta je 50 km – do Jelse. Tam zavijeva v konobo na kosilo, zelo okusno ribjo juho in rižoto z morskimi sadeži. Plan je bil iti do mesta Hvar, a si premisliva – ne ljubi se nama turirat, vzameva si par uric na easy v Jelsi. Na Hvar se itak sigurno še vrneva. Popoldan greva nazaj, po isti cesti, saj je ena in edina. Srečava dva kolesarja s torbami, iz Gorenjske, prvič sta na taki poti, kampirata pa samo na divje. Full sta face, skupaj dočakamo sončni zahod, nazdravimo za srečno pot, onadva nadaljujeta z iskanjem mesta za kampirat. Jaz pišem dnevnik na obali, Simon gre na pir z zaposlenima v kampu in dobi vrsto napotkov glede poti, ki je pred nama. Lep, miren večer. 

Ujameva trajekt še pred sončnim vzhodom, saj je kamp oddaljen samo 6 km od trajekta. Voziva po čudoviti cesti ob morju, dokler pri Pločah ne zavijeva v notranjost. Sledili so neskončni nasadi mandarin v dolini reke Neretve. Krasna pokrajina! V Opuzenu narediva postanek za malico in pir, iščeva senco, vročina je neznosna. Komaj najdeva malo senčke ob Mali Neretvi. Takoj pride ena gospa z vljudnim povabilom, naj se jima z možem pridruživa v senčki pri njihovi hiši, ker ji je hudo, da sediva na tako umazanem mestu. Nama se sicer zdi lepo, a vseeno sprejmeva povabilo. Kako je bilo fajn! Ponudila sta nama prenočišče, ni da ni, jedli smo njihove domače pomaranče, ki so jih trgali lansko leto, pa še kar niso zagnile. Kar precej smo se razgovorili, najina pot pa je bila še dolga, cilj je bil Dubrovnik. Rečeta, da je od Opuzena še 80 km, ura pa je že zdavnaj odbila 13. Kar za glavo se držita, da v tej vročini greva naprej in tako daleč. Dala sta nama natančne napotke za pot in nama ponudila ta kraj za povratek, kadarkoli bova želela. Gospa je res neverjetna! Lepa izkušnja. Nadaljevala sva v klanec, si z vrha še enkrat ogledala dolino Neretve in nato spust in ravnina do BiH. Po Neumu je bil spet klanec, ki sva ga že težko obvladala, sonce je bilo premočno. Na srečo prikolesari skupina Slovencev, ki se potepa po Dalmaciji, spijo pa na barki. Pogovarjamo se, pot tako hitro mine. Oni se odcepijo na Pelješac, midva naprej proti Dubrovniku. Spet srečava kolesarja, Nemca, ki sta kolesarila okrog Črnega morja, pa jima je bilo dolgočasno zaradi neskončnih enoličnih kilometrov po gozdu. Tako prijazna, prijetna! Prtljage sta imela minimalno, brez šotora. Njuna pozitivnost nama vlije moči, da lahko nadaljujeva pot. Ustaviva se v kampu Trstenu, 17 km pred Dubrovnikom. Kamp v Dubrovniku naju nič ne privlači – je precej drag, kolesarjenja pa imava za ta dan tudi že dovolj. Opereva cunje na roke, nakar ugotoviva, da je v kampu pralni stroj. Zelo prijeten lastnik, kamp nad arboretumom, zelo urejen, ta čas še skoraj prazen. V šotor kar padeva, zelo utrujena, pade odločitev: jutri bova cel dan v Dubrovniku, ne greva na Mljet.

Zjutraj huda megla, ki kar potuje proti nam, najprej mislim, da je požar. Gospod v kampu pove, da je taka megla na vsakih 10 let. Bila sva brez kruha za zajtrk, razmišljava če je kakšna trgovina blizu in v tem momentu se pripelje kombi – dostava kruha. Juhu 🙂 Pot do Dubrovnika je kratka, najbližja trgovina je pa v Zatonu. Kmalu zagledava most Dr. Franje Tuđmana in mesto Dubrovnik in opazujeva kako velika križarka Pacific Princess “parkira” v marini. Prikolesari en Poljak, ki dela po 150 km/dan, štartal je od doma. Pohvalil je vožnjo na Sv. Jureta, je šel s kolesom, a brez torb. Kakšni modeli, res! Ti ljudje, kolesarski popotniki me kar filajo z energijo. Z lahkoto si predstavljam naju, da greva na eno ali dvoletno kolesarjenje, ta ideja mi ne da miru. Dubrovnik je zelo lep a tako turističen, čeprav nama povejo, da je to šele 30 % ljudi za razliko od glavne sezone. Sprehodiva se po obzidju Old City-a, kar naju stane 70 Kn/osebo, malo pivo na obzidju pa 20 Kn. Nimaš se kaj pritoževat, vsak ti reče, da si mogoče samo enkrat v Dubrovniku. No, pa naj bo 🙂 Imava se krasno, ampak šele ko se navadiva ljudi. Težko je iz mirnega Hvara preskočit v tak dren. Grava na pizzo, kar na ulicah te privabljajo in te posiljujejo z meniji. Izbereva super dobro pizzerijo v senčki. Ko naju kelnar Hrvoje za pozdrav vpraša ali nama kar dva pira prnese, se že razumemo 🙂 Full se zadebatiramo, razlaga nama življenje v Dalmaciji, ki tudi ni tako rožnato, kot se nam zdi. Čez zimo gre s trebuhom za kruhom, dobesedno, dela vsepovsod po svetu, obvlada jezike. Kakšen model! Nazaj grede se spet slikava pri mostu Dr. Franje Tuđmana, nakar mi padejo z glave nove Ray Ban-ke, dol pod most. Sekunda dvajset za razmislek in že skočim v reševanje Ray Bank pod most. Uspe mi, prinesem jih nazaj in to cele, z eno majhno prasko 🙂 Zvečer se sprehodiva do obale, ob arboretumu in se pogovarjava, počakava sončni zahod. Kakšen lep dan in miren večer! Simon poda idejo, da jutri vseeno še lahko greva na Mljet, da nama bo ostalo dovolj časa za povratek do Zadra. Hmmm…seveda, jutri greva na Mljet! 🙂

7.dan: Trsteno – Ston – Praprotno – Sobra (trajektna linija) – MLJET – Kozarica (63 km)

Najlepša dela dneva sta sončni vzhod in zahod, zbudiva se spet čisto spontano pred šesto uro zjutraj, dan se prebuja. Kamp Trsteno nama ostane v lepem spominu. Vožnja poteka brez težav, hitro sva na polotoku Pelješac, ogromno enih malih otočkov, krasno je! V Stonu se ustaviva, nabaviva hrano in pijačo in Kiki bombone. Nostalgija. Sonce nama kuri možgane, pir pa tudi .. na trajektu sanjariva o kolesarjenju okrog sveta, kar delava plane in tuhtava možnosti 🙂 Mljet naju takoj omami pa tudi prestraši, saj se vzponi kar ne nehajo. Ravne ceste ni! Skoz je gor in dol. Ni nama čisto jasno, kako bova izpeljala današnji plan – šotor pustiti v kampu in brez opreme obiskati nac.park Mljet. Srečeva kolesarja z barke, pove nama, da ima Mljet slabe ceste in številne klance in da pot naprej do parka ni nič kaj drugačna. V najin kamp se pot z visoke višine spusti čisto do morja. To pomeni, da bi se spet mogla dvignit nazaj na to višino. Ne veva kaj bi. Dolgo se pogovarjamo in skupaj vozimo, nato midva vseeno zavijeva v kamp. Ki se izkaže, da je zaprt. Naju pa takoj ogovori lastnik apartmajev v bližini, zelo prijazen, nevsiljivo nama ponudi sobo za zelo ugodno ceno. Sprejmeva. Počutim se malo ujeto, ne vem, kako bova drug dan prišla nazaj gor. Utrujena sva. Po tušu, kosilu in kratkem popldanskem spancu sva prerojena. V parke ne greva, itak je vstopnina 90 Kn. Popoldan preživiva ob morju, sprehajava se in plezava po skalah, namakava noge, voda je tako topla! Lastnik nama popestri večer z degustacijo vseh mogočih domačih vin, prošek, domačih likerjev in žganja, oliv. Odigramo tri partije biljarda, full se zabavamo in tudi precej napijemo. Kozarica naju je očarala, ta gospod pa je neverjeten, zelo obvlada delo z gosti. Vsekakor toplo priporočam!

8.dan: Kozarica (Mljet) – PELJEŠAC – Orebić – Korčula – Vela Luka (127 km)

Kljub temu, da sva pozno šla spat, se že pred peto zbudiva in ne moreva spati. Zgodaj zagrizeva v klanec, a zgleda da sva se psihično dovolj pripravila, prevoziva ga brez težav. Ujameva trajekt ob 10-ih, vozi 40 min.in že sva na Pelješac-u. Cesta se spet vije navzgor in navzdol, ampak polotok je tako krasen, vsepovsod nasadi trte, vinorodno območje mini trt. Kako so krasne! Enkrat se spustiva spet do morja in nato spet na skoraj 600, ko se cesta odcepi za Trstenice. Klancev ta dan je bilo res nepopisno veliko, to je bila cena Mljeta, morala sva jih prefurat, lovila sva trajekt iz Vele Luke ob šestih zjutraj – edina možnost, da se pravočasno vrneva domov. Tam nasproti, samo morje nas loči, je dolina Neretve in najini prijazni ljudje. Spominjava se, kakšni lepi trenutki in doživetja so za nama. Po res krasni, a težki poti sva prispela do Orebića. Imava 5 min.časa do odhoda trajekta, ki jih izkoristiva za mrzel pir na eks ter hot dog, tako sva sestradana, da ne moreva počakat na hrano na Korčuli. Srečava dva turista, s katerima smo se videli že na trajektu iz Mljeta. Vprašata, če sva vso pot kolesarila in se kar ne moreta načudit, da sva vse te klance prefurala. Ura je bila šele 15:30, na najinem števcu pa 82 km. V Korčuli greva na kosilo, od utrujenosti sploh nimam apetita, boli me križ, najraje bi tukaj obstala, a ne moreva, ker imava zgodaj zjutraj trajekt do Splita. Premlevava možnosti, ki jih imava. Nazadnje izbereva to, da prevoziva celo Korčulo, do Vele Luke in nekje tam prespiva na obali, zgodaj pa na trajekt. Korčula ima novo cesto, krasna vožnja, a spet osvajava klanec za klancem, prvih 20 km ali še malo več. Nato se cesta zravna, aleluja!  Od mesta Blato do Vele Luke so nasadi oljk, ki ponujajo ogromno prenočišč. Izbereva eno lepo, košato oljko, postaviva šotor, že je čista tema. Prespiva noč in se spočijeva.

9.dan: Vela Luka – Split (trajektna linija) – Trogir – Primošten – Šibenik (96 km)

Budilka naju zbudi ob 4:15. Pospraviva šotor in greva na pot. Čez 1 km zagledava tablo Vela Luka. Kak kul, nisva vedela da sva tako blizu 🙂 Malo se voziva po mestecu, nič posebnega, Korčula nama je mnogo lepša. Na trajektu spijeva dvojno kavo in pojeva zajtrk. Do Splita se voziva 3 ure, ob deveti uri smo že na cilju, sonce že pripeka. Split je živahen, ljudi ogromno. Ugotovim, da mi je spustila guma, napumpava. Ogledava si Dioklecijanovo palačo, a se nama ne ljubi preveč, že pogrešava neskončen mir in tišino dalmatinskih otokov. Želiva na magistralo, a zalutava in sva spet na poti proti Dubrovniku. Komaj prideva iz mesta. Do Trogirja greva ob obmorski poti, ne po magistrali, ker je ta res prometna. Čudno sva razpoložena, zato padajo tudi napačne odločitve – posledica tega je, da imam dva gumi defekta – tako sprednjo, kot zadnjo zračnico zamenjava, vsakih 10 km se ukvarjava z mojimi praznimi gumami. Na poti milijon trgovinic in pekarn. Želela sva si ogledati Trogir, a ko dospeva, se nama sploh ne ljubi. Pojeva kosilo, dočakava mrzel pir. Kolesariva naprej. Full naju mika, da bi se ustavila v Primoštenu, kjer sva prvič spala, a bi imela naslednji dan predolgo pot domov. Poskušava priti bližje Zadru. Kampirava v Solarisu, v Šibeniku. Včeraj nisva plačala nič za spanje, danes dvojno ceno 🙂 Kamp je res urejen, ogledala z okvirji v zlati barvi v kopalnici, ampak za moje pojme so kampi, kjer lahko šotor postaviš tik ob obali mnogo prijetnejši kot ta, ki ima urejene sanitarije. Za visoko ceno kampa, sva dobila še komarje, ki so naju napadli takoj, ko sva prišla. Ah, nadležno! Skuhava si večerjo in zgodaj greva spat. Žalostna sem, ker se dopust končuje.   

10.dan: Šibenik (Solaris) – Biograd na moru – Sukošan – Bibinje – Zadar (86 km)

Zelo sem evforična, saj sva naredila awesome plan za poletno tritedensko kolesarsko popotovanje. Čeprav sva zadnje čase najbolj sanjarila o Islandiji, sva se vseeno odločila za prvotni plan – od Barcelone do Lizbone. Iz Islandije v drugi polovici septembra več ni ustreznih letov za vrnitev domov. Ob španski obali imava že v obdobju prehoda iz poletja v jesen vseeno bolj ugodne pogoje. Ah, kako hitro nas udobnost, lagodnost prevzameta :).

plan: iz Barcelone do Lizbone tako (2050 km)

Opcij je več, cilj enak (1830 km).