Katka.run
Category: potovalno kolesarjenje
Kolesarska idila konec marca na Dugem otoku
1. DAN: Šentvid pri Stični – Karlovac – Slunj – Zadar (330 km) / trajekt / Brbinj – Saharun – Mala voda (35 km)
Od kratkega marčevskega kolesarskega popotovanja mineva skoraj en teden, a v zadnjih dneh sem vse sile namenila učenju za izpit, zato ni bilo časa za zapis. Sva pa preživela fenomenalen in tako polno doživet podaljšan vikend, da ga morem deliti z vami. V sredo zvečer sem se kuhala z 38 temp., naslednji dan cel dan pospravljala, pobelila steno in se popoldan dokončno preselila na Dolenjsko. Preostanek dneva spet pospravljanje v novem stanovanju, tako da sem zvečer čutila izčrpanost do zadnjega atoma. Že prej sva planirala vikend na morju, a do zadnjega nisva vedela, ali bova lahko šla, sploh pa s kolesom. Na srečo je vročina popustila, ostalo je samo še boleče grlo. Toni pride bolj pozno domov in reče: “Katka, ne upam si ti to pokazat!” “Kaj?” Bil je napisan seznam trajektov iz Zadra na Dugi otok. Mislila sem, da imava katamaran šele naslednji dan proti večeru in se imava čas dobro naspat, vozi pa tudi trajekt, sicer v Brbinj že ob 10:00. Me že dobro pozna in ve, da bom na vsak način želela na prvi trajekt. Skličeva krizni sestanek ob pivu, dopolniva seznam stvari, ki jih potrebujeva za na pot in počasi pričneva s pakiranjem. Ne vem na kak način so se izpraznjeni atomi obnovili, a ni bilo več ne duha ne sluha o utrujenosti. Sklep kriznega sestanka: najkasneje ob treh zjutraj je odhod proti Zadru! 🙂
Ob 3:20 se usedeva v avto in potujeva novim dogodivščinam naproti. “Ne samo novi dogodivščini Katka, novemu življenju greva naproti!” In ta vikend je bil res nepozabno prelepa otvoritev najinega skupnega življenja. <3
Zgodaj zjutraj prideva v Zadar, živa in zdrava, hvala Bogu! Zaradi zaspanosti sva se menjavala pri vožnji in je bilo na trenutke res precej utrujajoče vozit. Razen, da se nama je v prtljažniku polil kanister z vodo in zalil mojo torbo z vsemi cunjami in, da sva za las prišla na trajekt, saj je Toni v avtu pozabil set za prvo pomoč, v njem pa dokumente in ves denar in ga je šel nazaj iskat, avta pa itak ni v tako kratkem času našel, je šlo vse po planu. Set za PP je tako ostal v avtu, midva pa v upanju, da naju tam tudi pričaka, z vetrom v laseh, z zgodnjimi sončnimi žarki ter omamnim morskim vonjem via Long Island. 😉 Na trajektu igrava Scrabble, imava 1 uro in 20 min. časa. Ne morem opisati sreče in odličnega razpoloženja, ko prideva na otok, daleč od celine, daleč od vsakodnevnih obveznosti in skrbi. Sproti se odločava, kam bova šla in kaj bova počela. Imava sprintan podroben zemljevid, zavijeva za Malo vodo, čeprav to pomeni 150 višinskih metrov razlike, da prideva nazaj na glavno cesto, če nama tam ne bo všeč. A najdeva raj na zamlji. Odpreva pivo, se uleževa na obali, ura je šele poldne, petek je, ljudje so še v službah, midva pa tukaj, v raju! Na obali je naplavljenih nekaj smeti in vse naokrog ležijo spužve. Ker sva doma pozabila viledo za pranje posode, Toni obreže spužvo, ki nama nato cel vikend služi namesto vilede. Jaz se več nočem premaknit nikamor, a Tonijev nemirni duh naju vodi dobrih 10 km naprej proti Saharunu, kjer si je zamislil, da bova prespala. Saharun naju razočarala, precej ribičev je okrog, full smeti in nikjer mesta za postavit šotor na samem, sami kamni. Odločiva se, da greva nazaj v najin raj, v Malo vodo. Zvečer sem resnično izčrpana, dan je bil dolg 36 ur. Bučanje valov naju zaziba v spanec kmalu po sončnem zahodu, ki pade v morje. Romantika. 🙂
 |
| iz Brbinja, iz trajekta do prvega križišča, kam naprej? |
 |
| Saharun |
 |
| Mala voda |
 |
| sušenje mokrih cunj |
 |
| ravna in mehka podlaga za šotor |
 |
| spužva, gobica za umivanje posode |
 |
| sunset |
2. DAN: Mala voda – Luka – Sali – Park prirode Telašćica (45 km)
Večinoma vstajam zgodaj in potem v povprečju kakšno uro porabim za to, da zbudim še Tonija. Vmes popijem svojo, nato še njegovo kavo. Je pa največkrat to tudi edini čas v dnevu, ko lahko v miru berem knjigo. Oblečem se za tek, a ker tukaj ni dobrega ulova (ribe nobene vabe niti ne povohajo) se odločiva, da se premakneva, greva naprej s kolesom do Salija, se hitro nekam namestiva in grem raje popoldan tam tečt. Vožnja je lepa, avtomobile lahko preštevava na prste rok, tako da res uživava v raziskovanju in občudujeva otok. Povprečje vožnje je 15km/h, imava polno naložene torbe. Toni vozi 6 litrov vode, najmanj deset pločevink piva, 4 ribiške palice in veliko škatlo z ribiškim priborom + ostale nujne stvari. V Sali prispeva zgodaj popoldne, zelo je vroče, zato je čisto brez pomena pisati kako sva happy, da končno najdeva eno odprto trgovino z hladilnikom in mrzlo pijačo. V pristanišču se “zasidrava”, Toni nabira dagnje (je treba zamenjat vabo za ribe). Dobrih 10 km imava do Nacionalnega parka Telašćica, kjer bova prespala. Tako uživam v lenobnosti, sončku in brezdelju, da je vsak prevožen km odveč. 🙂 Telašćica naju preseneti, nikjer ni žive duše. V sezoni bi težko tukaj postavila šotor, v tem obdobju pa nisva srečevala nobenih ljudi nikjer, razen ribiči so se oddaljeni od obale vsake toliko s čolni vozili mimo. Res odmaknjeno območje, na robu z Nacionalnim parkom Kornati. Takoj, ko prispeva, še razgreta od vožnje, segrejeva vodo na gorilniku, zlijeva toplo vodo v plastenke in se med neštetimi postavljenimi možiclji iz kamenčkov stuširava. Mi več na misel ne pride, da bi šla še tečt, raje sem se zleknila na pečine, Toni je lovil ribice, jaz sem brala knjigo, dokler ni sonce tudi danes “padlo” v morje. 😉 Ponoči se super spi v spalki, pri 12-ih stopinjah me nič ne zebe.
 |
| umivanje posode |
 |
| 150 višinskih metrov do glavne ceste |
 |
| Rava in Pašman v ozadju |
 |
| Luka |
 |
| v Sali-ju nabiranje dagenj, vabe za lovljenje rib |
 |
| Sali |
 |
| Park prirode Telašćica |
 |
| še 1 km okrog slanega jezera do najinega raja |
 |
| klifi … |
 |
| … in magarci na otoku 🙂 |
 |
| Slano jezero |
 |
| tuširanje |
 |
| … nato počivanje, daleč v ozadju Kornati |
 |
| še eno sonce, ki pade v morje 😉 |
 |
| nočni ribolov uspešen |
3. DAN Park prirode Telašćica – Brbinj (35 km) / trajekt / Zadar – Plitvička jezera (145 km)
Rana ura, zlata ura. Spet vstanem zelo zgodaj, še ura se pomakne in je še skoraj tema, ko kuham kavico. Porabim eno uro, da zbudim Tonija, spet spijem vso kavo, eno morem zlit vstran, ker mi je v plastenki skisalo mleko. Za drugič vem, da ne bom mleka prelivala v manjše plastenke. Pospraviva šotor, ker mi je kar zoprno, če bi prišli kakšni ljudje, saj sva v osrčju nacionalnega parka, a skrbi so odveč, tukaj ostaneva do treh popoldne in ne pride noben človek na obisk. 🙂 Zjutraj končno grem tečt, po štirih dnevih. Prehlad me je malo zdelal, full sem zadihana, noge so pa tudi težke kot beton. Tečem bolj turistično in se razgledujem na vse smeri, grem do klifov in zelo uživam, dokler ne začnem srečevati kač, saj je teren full skalnat. Po trekersko grem po ozki stezici, da bi čimprej prišla nazaj do Slanega jezera, saj me je strah kač, a te ozke poti kmalu zmanjka in komaj se še prebijam čez zaraščen gozd, da pridem do jezera. Ves čas pa samo čakam, da zagledam kakšno žival. 🙂 Raje tečem še par krogov po 2,2 km dolgi urejeni poti okrog jezera. Dokler tudi tukaj pred mano ne švigne gož in se skrije pod skalo, potem imam pa dovolj solo tekaške dogodivščine in grem nazaj k Toniju. Sonce žge, midva pa brez sončne kreme. Prvič sama lovim in se naučim ravnat z ribiško palico. Ujamem tri bukve, ki so sicer majhne, ene najpogostejših jadranskih ribic, a sveže pečene so zelo okusne. Popoldan dve uri kolesariva do Brbinja na trajekt, 25 kn na osebo in 25 kn za kolo. Na kolesu imaš res minimalne stroške, sploh če ne plačuješ prenočišča in spiš v šotoru, v naravi. Vse in največ kar naju je stalo, je bencin do Zadra in nazaj. V Zadru se zapeljeva do morskih orgel in Pozdrava soncu, poiščeva avto in se zapeljeva do Plitvičkih jezer, kjer prespiva, v kombiju. Noč je mrzla (4 stopinje) in se celo noč tiščiva tesno drug k drugemu, da naju ne zebe.
 |
| najin šotorček, zlit z naravo 🙂 |
 |
 |
| zajtrk, mešanica musli-jev, nato preliti z vodo |
 |
| jutranji tek |
 |
| parkrat okrog Slanega jezera, en krog dolg 2, 2 km |
 |
| ujela tri bukve |
 |
| celoten ulov, za kosilo in večerjo bo dovolj |
 |
| večje ribe niso šle v “potovalno” ponev 🙂 |
4. DAN Plitvička jezera / tek 12 km / – Karlovac – Novo mesto – Šentvid pri Stični (180 km)
Zgodaj vstaneva, na srečo, kajti praznovali so obletnico incidenta Krvavi Uskrs (31.3.1991), ko je padla prva žrtev državljanske vojne – Josip Jović. Cele Plitvice so bile polne policajev, vojakov, črnih dobrih avtomobilov. Prišla sva v pravo osje gnezdo. 🙂 Že zjutraj, pred njihovim shodom sva odtekla 12 km, po Plitvicah, ob jezerih in slapovih, srečala na vsej poti zgolj 4 turiste. Spet ne morem opisati svoje evforije in počutja ob misli, kakšno srečo imam doživeti Plitvička jezera, turistično zelo oblegano mesto v sezoni, na tako intimen in edinstven način. Naredila sva samo dva prekrška ta dan: vstop v nacionalni park, ki je pod zaščito Unesca, po trekersko, brez vstopnine ter v parku nabrala čemaž za k ribicam.
Hvala Toni, za to prekrasno izkušnjo in tako perfekten podaljšan vikend! <3
 |
| jutranji tek, Plitvička jezera |
 |
 |
 |
| je res bil medvedek tukaj ponoči? |
 |
| po trekersko, ne upoštevajoč znakov: |
 |
| nabiranje čemaža |
 |
| zapora ceste, spomin na Krvavi Uskrs, prve žrtve domovinske vojne |
S kolesom okrog Triglavskega narodnega parka (drugič)
|
| medalja za 210 km in 3800 višincev okrog TNP |
 |
| Odprava zelenega zmaja 🙂 |
PETEK:
Lansko leto sem se v času izpitnega obdobja raje odločila za kolesarsko turo in nekaj hribovskih poti, za 9 dni okrog Triglavskega narodnega parka. Ista dva izpita, ki bi ju lahko opravila že takrat, sta še zmeraj pred menoj, ta mesec bom morala reskirat za učenje, če želim napredovati v drug letnik. To je bil prekrasen dopust, zato odločitev, da se ponovno udeležim kolesarjenja okrog TNP ni bila težka, sicer malo drugače – v dveh dneh, več višinskih metrov ter z večjo družbo, ki je prej večinoma nisem poznala, razen Matjaža, Helene, Romana in Ane. V petek se mi je ponudil prost dan, zato sem že v četrtek po službi, pri 39-ih stopinjah napakirala torbe za na kolo in z vso potrebno prtljago za cel vikend odkolesarila proti Bohinjski Bistrici. Prtljage nisem tehtala, je pa ni bilo dosti manj kot zadnjič po alpskih prelazih, dve na polno naloženi stranski torbi, na vrhu pa šotor, samonapihljiva blazina in spalka. Vročina me niti ni ovirala, je bilo pa treba popit ogromne količine vode, nenehno sem bila žejna. V Kranju se ustavim na Petrolu, da dokupim pijačo. Prodajalka me vpraša, če mi lahko kako pomaga, saj nekaj minut nepremično stojim pred hladilnikom in ne vem kaj bi… tako sem bila dehidrirana, da bi kar vse popila, vse se mi je luštalo. 🙂 Zvečer, po štirih urah vožnje in 85-ih km sem prispela v precej poln kamp Danica v Bohinjski Bistrici. Za drug dan načrtujem, da bi že ponoči štartala na Črno prst, a ko mi sredi noči zvoni budilka, se samo obrnem na bok in zaspim do jutra. Čutim strašno utrujenost od celega tedna. Sploh se je težko zbrcat, če si sam, rabiš še toliko večjo motivacijo. Zjutraj se prebudim v prekrasen sončen dan in takoj me vest zbada, ker se nisem prej zbudila. 🙂 Za hribe se vseeno ne odločim, saj napovedujejo nevihte po celi Sloveniji. S kolesom se zapeljem v Bohinj po kolesarski poti, tek/hoja na Peč s prekrasnim razgledom na Bohinjsko jezero, zgolj pol urce v eno smer, ker noge me ne ubogajo, težke so kot kamen. Odločim se preživeti na easy dan, vikend bo itak dovolj naporen. Hodim po kavicah, na kosilo, dobim se z Mojco, ki mi obudi navdušenje nad Islandijo, popoldan računam na dež, a nevihte ne dočakam, do mraka berem knjigo ob Savi Bohinjki. Obžalujem, da nisem šla na Črno prst, četudi kasneje dopoldan in ne ravno na sončni vzhod, saj cel dan je bilo prekrasno vreme, a po drugi strani se zavedam, da sem potrebovala počitek. Vsekakor sem preživela čudovit dan in se še bolj navdušila nad tem prekrasnim kotičkom Slovenije!
Lansko leto sem se v času izpitnega obdobja raje odločila za kolesarsko turo in nekaj hribovskih poti, za 9 dni okrog Triglavskega narodnega parka. Ista dva izpita, ki bi ju lahko opravila že takrat, sta še zmeraj pred menoj, ta mesec bom morala reskirat za učenje, če želim napredovati v drug letnik. To je bil prekrasen dopust, zato odločitev, da se ponovno udeležim kolesarjenja okrog TNP ni bila težka, sicer malo drugače – v dveh dneh, več višinskih metrov ter z večjo družbo, ki je prej večinoma nisem poznala, razen Matjaža, Helene, Romana in Ane. V petek se mi je ponudil prost dan, zato sem že v četrtek po službi, pri 39-ih stopinjah napakirala torbe za na kolo in z vso potrebno prtljago za cel vikend odkolesarila proti Bohinjski Bistrici. Prtljage nisem tehtala, je pa ni bilo dosti manj kot zadnjič po alpskih prelazih, dve na polno naloženi stranski torbi, na vrhu pa šotor, samonapihljiva blazina in spalka. Vročina me niti ni ovirala, je bilo pa treba popit ogromne količine vode, nenehno sem bila žejna. V Kranju se ustavim na Petrolu, da dokupim pijačo. Prodajalka me vpraša, če mi lahko kako pomaga, saj nekaj minut nepremično stojim pred hladilnikom in ne vem kaj bi… tako sem bila dehidrirana, da bi kar vse popila, vse se mi je luštalo. 🙂 Zvečer, po štirih urah vožnje in 85-ih km sem prispela v precej poln kamp Danica v Bohinjski Bistrici. Za drug dan načrtujem, da bi že ponoči štartala na Črno prst, a ko mi sredi noči zvoni budilka, se samo obrnem na bok in zaspim do jutra. Čutim strašno utrujenost od celega tedna. Sploh se je težko zbrcat, če si sam, rabiš še toliko večjo motivacijo. Zjutraj se prebudim v prekrasen sončen dan in takoj me vest zbada, ker se nisem prej zbudila. 🙂 Za hribe se vseeno ne odločim, saj napovedujejo nevihte po celi Sloveniji. S kolesom se zapeljem v Bohinj po kolesarski poti, tek/hoja na Peč s prekrasnim razgledom na Bohinjsko jezero, zgolj pol urce v eno smer, ker noge me ne ubogajo, težke so kot kamen. Odločim se preživeti na easy dan, vikend bo itak dovolj naporen. Hodim po kavicah, na kosilo, dobim se z Mojco, ki mi obudi navdušenje nad Islandijo, popoldan računam na dež, a nevihte ne dočakam, do mraka berem knjigo ob Savi Bohinjki. Obžalujem, da nisem šla na Črno prst, četudi kasneje dopoldan in ne ravno na sončni vzhod, saj cel dan je bilo prekrasno vreme, a po drugi strani se zavedam, da sem potrebovala počitek. Vsekakor sem preživela čudovit dan in se še bolj navdušila nad tem prekrasnim kotičkom Slovenije!
 |
| Bohinjsko jezero iz Peči |
 |
| ta Coca Cola je za optimiste 😉 |
 |
| + knjigica = hedonizem 🙂 |
 |
| kamp Danica |
 |
| še dobro, da sem sama, ker ni placa še za kakšno osebo 😉 |
 |
| moj Stevens, ki me pelje daleč, daleč… 🙂 |
SOBOTA: Bohinjska Bistrica – Koprivnik v Bohinju – Goreljek – Pokljuka – Krnica – dolina Radovna – Mojstrana – Kranjska gora (809 m.) – Vršič (1611 m.) – Trenta: 95 km, 2111 pozitivnih višinskih metrov
Zjutraj lahko dlje poležim, saj sem zgolj 500 metrov oddaljena od zbirnega mesta. V 45-ih minutah vse zrihtam, se najem, pospravim šotor in vse stvari, napakiram kolo in zapustim kamp. Ponoči je malo deževalo in grmelo, a ob 7-ih izgleda, da je pred nami lep dan. Odložim prtljago v kombi – šlepmobil, ki ga vozi Eva, naša spremljevalka in oskrbovalka na poti. Eva svojo funkcijo izpelje izvrstno! Spoznam se s celotno ekipo, 17 nas je kolesarjev ter Eva + dve prekrasni in pridni hčerkici Romana in Polone + Mojčin kuža – Sweety. Večina jih gre po triatlonski poti na Pokljuko. Jaz, Mojca in Nataša pa gremo po cesti čez Goreljek, saj imamo treking kolesa in se želimo izognit makedamski poti. Uživamo v vožnji, do Pokljuke naberemo kakšnih 800 višincev in 20 km. Družba je super, vzdušje sproščeno, pozitivno, že vidim, da se obeta krasen vikend. Z ostalimi se dobimo pri Športnem centru na Pokljuki, kjer spijemo kavo in se okrepčamo ter skupaj nadaljujemo spust do Krnice, čez dolino Radovno do Mojstrane in naprej po kolesarski poti do Kranjske gore. Matjaž in Helena nam organizirata topel obrok v DSO, na mizah nas čaka cviček, ki požene kri po žilah in dvigne adrenalin za vzpon na Vršič. Na števcu imamo že skoraj 80 km. Hrana mi povrne moči, zato na Vršič brez postanka poganjam pedala in po 1h, 15 min. pridem na vrh prelaza, kjer nas čaka naša spremljevalna ekipa. Dokler vsi prikolesarijo za nami in se zberemo za skupinsko slikico, nas že pošteno zazebe, oblečem vse kar imam z dolgimi rokavi. Spust je čisti užitek. V Trenti nas že pričakujejo – spimo na seniku. Postrežejo nas s čompami, Bovška specialiteta – kuhan krompir in domača skuta. Čas je za tuš in večerjo – 20 ljudi, ena kopalnica. Ampak brez kakršnih koli težav se vsi precej hitro zrihtamo, ekipa res ena A! Na Activity kmalu pozabimo, smo precej utrujeni, opazujemo zvezdnato nebo, se pogovarjamo in dosti pred polnočjo vsi popadamo v topel objem spalke.
 |
| zjutraj odhod okrog TNP s kolesom (brez prtljage) 🙂 |
 |
| Pokljuka |
 |
| Radovna |
 |
| omiljen kraj: Mojstrana |
 |
| power nap |
 |
| malica pri Matjažu in Heleni, preden napademo Vršič |
 |
 |
| Roman na Vršič pripelje hčerkico 🙂 |
 |
| brrrr….je mrzlo 🙂 |
 |
| ena gasilska 🙂 |
 |
| spust v Trento |
 |
| Eko kmetija Pri Plajerju, Trenta |
 |
| Bovška specialiteta – čompe s skuto |
NEDELJA: Trenta – Bovec – Kobarid – Tolmin – Most na Soči – Podbrdo – Petrovo Brdo – Soriška planina – Bohinjsko sedlo (1277 m.) – Bohinjska Bistrica (512 m.): 115 km, cca. 1700 višinskih metrov
Ob 8-ih je predviden odhod, a se seveda malo zavleče – imamo dolg zajtrk v Eko kmetiji Pri Plajerju. Jutro je precej hladno. V Bovcu imamo prvi postanek, nekateri že odpirajo pivo. Okoliš Bovca me zmeraj znova očara, zaželimo si plaže ob Soči in namakanja v vodi. Pot, ki bi naj bila kolesarska, uresniči naše želje, kar nekje se konča in nas privede do “plaže”. V vodi najdemo dve steklenici zaprtega piva in si kar postrežemo ter bratsko razdelimo ta zaklad v vse bolj vročem dnevu. 🙂 Kolesarska pot nas vodi po vse hujšem makedamu, dokler ne pridemo do dela, ki ga je odnesel plaz in je težje prehoden – sploh za kolesa, peš ni problema. A naši moški naredijo strateški plan, ki bo varno pripeljal nežnejši spol na drugi konec. Matjaž teče v izvidnico – “Na drugi strani se pot nadaljuje”, pravi. Imamo celo reševalno akcijo, ampak nam gre super. Jaz z mojimi ozkimi gumami vozim po makedamu kar nekaj kilometrov, a gume na srečo ostanejo cele, pravzaprav noben nima gumi defekta na celi poti. Večinoma so vsi z gorskimi kolesi. Vožnja po makedamu, ustavljanje ob Soči ter adrenalinska kolesarska pot, ki se vsake toliko nekje konča, nas precej zamudijo in šele ob dveh popoldan pridemo v Tolmin. Postojanka za kosilo, pivo, obkroža nas žganje… naše poti se tukaj začnejo razhajati. Nekateri ob pol štireh drvijo proti Mostu na Soči in na avtovlak, nekateri pa gremo naprej do Podbrda s kolesom. Cesto že poznam, skoz se malo dviga, razmišljam kaj naj naredim z Sorico, je že precej pozna ura in boli me hrbet. V Podbrdu nas zapustita še Marijana in Helena, ob sedmih gresta na avtovlak do Bohinjske Bistrice. Ura je pol sedem, nas pa čaka še vzpon na Soriško planino, najmanj 700 višinskih metrov. Vsi ostali se ta čas namakajo v Bohinjskem jezeru, kar me sploh ne mika, zato se zadnji hip odločim, da prekolesarim celo pot. Hvala Marijana, Helena, Nataša in fantje, da ste me prepričali v to odločitev, saj smo se imeli vrhunsko! Klanec ni prehud, lepo se vzpenja vse do vrha prelaza Bohinjsko sedlo. Matjaž me vpraša, kaj nam je tega treba, da skoz rinemo nekam in se matramo, medtem ko obstajajo lažje variante? 🙂 Težko je odgovorit na to vprašanje, vem pa, da sem bila neprimerljivo srečnejša, ko smo se v mraku spustili v Bohinjsko Bistrico, zadnji sončni žarki so obsvetljevali Julijce, kot če bi šla ležat in se namakat v Bohinjsko jezero. Iz Bohinjskega sedla se spustimo precej pozno, ob pol devetih zvečer, smo pa brez svetilk in večina nas je brez oblek z dolgimi rokavi. Roman me že drugič reši prez ozeblinami 🙂 (prvič na Istra 100 km), pod majice se ovijemo s časopisnim papirjem, ki ga gre iskat v bližnjo kočo. Spust je mega, pa še pretirano nas ne zebe, zaradi Romanove rešitve s papirjem. Celoten krog, ki znaša 210 km in cca. 3800 pozitivnih višinskih metrov zaključimo jaz, Nataša, Matjaž, Roman, Janez, Sašo. Pri avtomobilih se objemamo, polupčkamo in se počasi poslovimo tudi z ostalimi, ki so nas najbrž že težko pričakovali. 🙂 Hvala vam ekipa za fantastično družbo in nepozaben vikend in čestitke vsem za prevoženo pot!
 |
| proti Bovcu |
 |
| ob Soči |
 |
 |
| pavza v Kobaridu |
 |
| Tolmin |
 |
| proti Soriški planini |
 |
| osvojen drugi prelaz in samo še nočni spust v Bohinjsko Bistrico… |
Kolesarsko popotovanje iz Barcelone do Seville
Tokrat ne bom mogla najinega popotovanja s kolesi opisovati po dnevih, ker jih je bilo preveč – 24, v svojem travel notes zvezku se je v tem času nabralo 40 popisanih strani. 8.9. zgodaj zjutraj naju je Tjaša peljala do Trevisa na letališče, letela sva za Barcelono. Kmalu sva se soočila z obupnimi španskimi cestami, ki so včasih tako slabo označene in velikokrat se kar prelevijo v avtocesto, pa še zemljevid sva imela 1: 700 000, absolutno premajhen in za kolo ne dovolj razločen. Za Andaluzijo sva kupila novega. Že prvi dan sva gazila po obali, po pesku, da sva prišla do kampa blizu letališča. Ampak večerni zahodi, sončni vzhodi, premagovanje kilometrov po ravnini in hribih, skoki v morje, sieste, tapasi in cerveza grande so poplačali včasih kar pestre pogoje na prometnih cestah, vsaj pot iz Barcelone do Valencie je bila katastrofalna. Naprej se je promet zreduciral in popotovanje je postalo zelo pestro in lepo. Skupno sva nabrala 2041 km, najbolj pa sem ponosna na kolesarjenje iz Granade (738 m.n.m.) na Pico Valeto (3398 m.n.m.), ki se ponaša z najvišje asfaltirano cesto v Evropi ter je drugi najvišji vrh Sierre Nevade. Naslednji highlight je pot iz Granade proti Malagi mimo dveh ogromnih jezer in pot iz Fuengirole do Ardalesa (El Chorro) ter od tukaj naprej do Seville, mimo Ronde. Obmorske poti so bile precej prometne, velikokrat dvopasovnice, samo da sva zavila inland je bilo pa krasno, pokrajina zelo pestra in čudovita. Imela sva še zelo vroče dneve, razen zadnji teden, ko je šla mimo fronta in je 4 dni deževalo, od tega sva dva dni vozila, dva dni pa se nisva premaknila nikamor, saj je padalo praktično cel dan.
 |
| Barcelona – Barceloneta |
 |
| Sagrada Familia |
 |
| Park Güell |
 |
| Las Ramblas |
 |
| Tarragona, castellers |
 |
| campeones del mundo 🙂 |
 |
| Benicàssim |
 |
| Sagunto |
VALENCIA: naju je zelo presenetila – bila sva v kampu, oddaljenem 6 km od La Ciudad de las Artes y Ciencias, po krasni kolesarski obmorski poti sva uletela direkt pred vhod. Prelevila sva se v prava turista, kupila karto za ves ta futurističen in arhitekturno dovršen svet, dobrih 30 eur za eno :/ Sprehodila sva se po Oceanograficu, gledala show delfinov, muzej le na hitro preletela in šla v Hemisferic na ogled filma Mystery of the Nile v posebni tehniki large format cinema, 3D. Zvečer še giro po centru, a sva padla v totalen džumbus, turistov se je trlo, nisva našla več izhoda iz centra, nisva vedla kje sva. Med siesto je mnogo prijetneje voziti po mestih, ker zvečer Španci oživijo in je to noro, vsi lokali so polni, ulice nabito polne.
 |
| prihod v Valencio |
 |
| oprana žehta. hvala bogu za waschmachine 🙂 |
 |
| show delfinov |
 |
| horchata granizada |
 |
| Oceanografic |
 |
| Parque Oceanografico |
 |
| Museo de las Ciencias |
 |
| Hemisferic, film Mystery of the Nile |
 |
| La Ciudad de las Artes y Ciencias ponoči |
 |
| riževa polja na poti iz Valencie… |
 |
| horchata liquid (tiger nuts) |
 |
| prostitutke na cesti..včasih samo prazen stolček 🙂 |
 |
| Calpe |
 |
| Benidorm – same stolpnice, sva šla kar mimo 🙂 |
 |
| El Torro 🙂 |
 |
| večerni skok v morje… |
 |
| Alicante, Castillo de Santa Barbara |
 |
| pelikani na poti ob solinah na poti v Cartageno |
 |
| včasih sva kuhala in večerjala kar na plaži 🙂 |
 |
| raj za naju, kar nisva mogla ven 🙂 |
 |
| Cartagena |
 |
| Castillo de la Concepcion |
 |
| El Puerto de Mazzaron.. po prvem orng klancu na poti pa rajski kamp z bazenom in odlična večerja.. |
 |
| pred sončnim vzhodom na pot.. popoldan je za umret vroče |
 |
| gorivo.. sva že na male šaltala, ker po velkih je bilo včasih kar nevarno 🙂 |
 |
| prispela v Andaluzijo..juhu… hribeki 🙂 |
 |
| dostikrat kar nisva zavila na kolesarsko. zakaj le? 🙂 |
 |
| El Cabo de Gata |
 |
| včasih ni bilo druge…vsaj midva je nisva našla 🙂 |
 |
| ..ko tvoja in edina cesta postane naenkrat avtocesta, pa še čez predor gre :/ |
 |
| številne plantaže okrog Almerije |
 |
| Almeria – Alcazaba Castillo |
 |
| tapas |
 |
| kamping, načrtovanje poti.. |
 |
| zdaj sem že skoraj mojstrica – 8 gumidefektov na poti..hvala Mihatu za flikice 🙂 |
 |
| tostadas con mantequilla y marmelada |
GRANADA: Prvi plan je bil kolesarjenje do Lizbone, ob obali, a sva izbrala par inland mest, ki so se nama zdela, da naju bodo bolj očarala, jaz pa sem si zelo želela na Pico Valeto, zato sva spremenila prvotni plan 🙂 V Granadi sva si vzela en dan za ogled mesta, drug dan sva pa šla na najvišje ležečo asfaltirano cesto v Evropi. Štartala sva še v temi, zelo zgodaj, a naletela na problem – sledila sva tabli za Sierro Nevado, ki pa naju je furala okrog mesta, na obvoznico in to sva zelo pozno ugotovila. Jaz sem seveda čist ven padla in nikakor nisva vedela po drugi poti na pravo cesto, pa že zelo oddaljena sva bila. Ampak sva nekako prišla s tega kaosa, zgubila sva pa full časa. Samo da sva prišla do Cenes de la Vega in tostadasov ter kave, je najprej vse bilo perfect! Pot dih jemajoča, razgledi bajni.. čeprav je bilo malo oblačno in ne tako razgledno, kot sva si želela – do Marocca nama ni segal pogled. 🙂 V povprečju je pot speljana z 6 % naklonom, tako da hudih klancev ni bilo in ni bilo težko priti na vrh. 43 km je bilo nenehnega vzpenjanja, ravno toliko zelo mrzlega spusta pozno popoldan, števec se je zvečer v Granadi ustavil na 124 km skupno. Kolesarjev nisva srečala, razen proti vrhu samo enih par, cesta pa res čudovita. Zvečer, ko sva v kapi, flisu, jakni, dolgih hlačah, dvojnih nogavicah uletela v Granado so naju gledali kot da sva z lune padla, a jaz sem se počutila zelo srečno – dan preživet v mestu, v tej soparni vročini in množici ljudi ne zavidam nobenemu. Bolj se je treba pomatrat, da prideš na vrh, slajše je na cilju 🙂
 |
| Granada, La Alhambra |
 |
| razgled iz Sacromonte |
 |
| gaspacho |
 |
| Nicolas Pirillo, ki naju je zelo fasciniral.. |
 |
| uhuuu.. Sierra Nevada! |
 |
| happy me, četudi je oblačno jutro |
 |
| in happy Jota, kar meče ga v luft 🙂 |
 |
| tja gor greva, tam je Pico! 🙂 |
 |
| Pico Valeta (3398 m.n.m.) |
 |
| in ovinek prinese nov ovinek 🙂 |
 |
| vrh..nič kaj famozen, a občutek je nor! |
 |
| Mulhacen, najvišji vrh Sirre Nevade (3478 m.n.m.) |
 |
| brrrr…43 kilometerski spust je pa mrzel.. |
 |
| jaz sem očarana… |
 |
| Pradollano village at Sierra Nevada, smučišče |
 |
| naslednji dan nazaj proti morju, via Malaga |
 |
| Embalse de los Bermejales |
 |
| spust iz Ventas de Zafarrajas…. |
 |
| Embalse de Vinuela |
 |
| Torre del Mar |
 |
| cerveza y tapas |
 |
| Malaga |
 |
| Fuengirola in fronta, ki je bla nad nami dva cela dneva 🙂 |
 |
| res neverjetni so španci, kar se tiče cest 🙂 |
 |
| kolesarski rondo… full potreben 🙂 |
INLAND: V Fuengiroli, butasto ultra turistično mesto polno Angležov, malo naprej od Malage, sva obtičala, saj je dva dni neprestano deževalo in nimava najboljše opreme za tako vreme. Za skok na sever bo treba kupiti nove nepremočljive Vaude torbe ter obleko, pol te pa tudi dež ne more ustaviti. Ta dva dneva sta bila kar mučna, kamp je bil kar nekaj – tik ob avtocesti, so bili pa vsi nenormalno prijazni, ponujali so nama odeje, stolčke,.. mislili so, da nama kaj manjka, saj so vsi bili v avtodomih na toplem in suhem, midva edina v šotoru. Včasih folk kar ne dojame, da ti ni nič hudega in da lahko v šotoru in na kolesu uživaš na polno. Tudi tretji dan je zjutraj deževalo, a midva sva po hitrem postopku pospravila šotor in se premaknila naprej. Tako sem pogrešala premik, dovolj sem imela poležavanja in nažiranja 🙂 Sem pa prebrala tričetrt Magovega dnevnika (Paulo Coelho) – on je iskal sebe na severu (Camino), jaz pa sebe na jugu Španije. Ker je do Gibraltarja, kamor sva bil namenjena samo dvopasovnica z omejitvijo 100 km/h, za kolo ni druge možnosti in vozijo po tej, sva se odločila za spremembo poti in šla nazaj inland – želela sva videti El Chorro. Pomembna je pot, ne cilj! 🙂 Hvala bogu da sva spremenila pot, saj sva našla raj na zemlji. Pokrajina fenomenalna! Okrog kanjoni, gozd, jezera,…prometa minimalno. Žal pa se nama je počasi mudilo do letališča in nisva mogla ostati tukaj več kot eno noč. Ustavila sva se še v Rondi, ki nama je bila zelo všeč, a full turistična.. in če doživiš in občutiš lepoto narave, ti nobeno mesto ne more več zlesti pod kožo, naj je še tako lepo.. zvečer sva kampirala ob jezeru Embalse de Zahara saj daleč okrog ni bilo nobenega kampa – sončni zahod, polna luna, zjutraj sončni vzhod in nikjer žive duše.. priceless!
 |
| jebeš Gibraltar in promet, midva greva nazaj med hribčke 🙂 |
 |
| Embalse del Guadalteba – Guadalhorce |
 |
| in našla sva še en raj na zemlji… |
 |
| El Chorro – Desfiladero de los Gaitanes |
 |
| Ronda |
 |
| Plaza de Toros |
 |
| wild camping – končno, noro lepo je! Embalse de Zahara. |
 |
| Zahara de la Sierra |
 |
| via Sevilla – pokrajina je drugačna, nič več hribov 🙂 |
 |
| via de servicio je najina prava pot do Seville…ceste – obupno označene! |
SEVILLA: najino zadnje mesto, končna postaja. Vsak prihod v mesto je precej drastičen, preden najdeš pravo pot in ne avtoceste ter se adaptiraš na kaos.. velikokrat sva najprej šla na pir, da sva se skulirala in potem naprej.. že prvi teden sva si namreč določila dve osnovni pravili:
pravilo št.1: če je en tečen, če začne stresat slabo energijo na drugega, se ustavi in na pir pa bo boljše!
pravilo št. 2: če ne najdeš prave poti, prave ceste, če ne veš v kero smer bi šel, se ustavi in na pir pa se bo sama odprla prava pot!
In to se je dejansko obneslo, da sva šla mirneje naprej. 🙂 Sevilla naju je očarala, z lahkoto konkurira Barceloni, ki nama je do takrat bilo najlepše in najbolj prijazno mesto. Široke avenije in urejene kolesarske poti so nama olajšale prebijanje skozi mesto. Spala sva v hostlu v mestu in večer ter cel naslednji dan prebila kot turista. Zvečer sva napakirala kolesa in zadnjih par km s težkim srcem pripeljala do letališča. Zavedava se, da se tukaj najina zgodba končuje.
 |
| Los dos Rozinas na cilju.. Sevilla – Plaza de Espana |
 |
| katedrala v Sevilli, ena največjih na svetu |
S kolesom okrog Triglavskega narodnega parka
1.dan: Ljubljana – Naklo – Jesenice – Dovje (75 km)
Prišel je težko pričakovani teden na off.. in bil je prekrasen. S kolesom sva štartala od domačih vrat in lahko bi rekla, da sva obkrožila Triglavski narodni park, kar sva ugotovila kasneje. Prvi cilj je bila Mojstrana oz. kamp Dovje. Naprej pa naju bo peljala pot sama.. le vožnjo čez Vršič in na Mangrt sva imela splanirano tekom tedna. V Naklem se ustaviva na kosilu z Martino in Goranom. Prinesejo nam ogromne pice, pri tem pa Gorenjci res ne šparajo. Kakšen nor feeling, spet sva na kolesu! Ustaviva se še v Vrbi, pri Prešernovi domačiji, nato nadaljujeva do Jesenic. Od Jesenic naprej se začne prava poezija narave! Nastaniva se v kampu Kamne, ki ga vodi izredno prijazna in prisrčna gospa. Pred recepcijo so postavljene mize, kjer se zasidrava na piru. Simona vprašam, če se mu zdi, da je izhodišče za Kepo predaleč ali bi mogoče lahko šla jutri na Kepo? Odpreva zemljevid, se posvetujeva z lastnico in odločitev pade: jutri greva na Dovško Babo. Lahko bi tudi združila s Kepo, bova videla kako se nama bo jutri dalo.. Šele ko začutiva par dežnih kapelj, se podvizava postavit šotor. Spiva odlično.
 |
| Prešernova Vrba in Stol |
2.dan – Dovška Baba (1891 m)
Zjutraj zagrizeva v klanec po gozdni poti, zelo je vroče, vidljivost slabša. Nekje na pol poti, na eni jasi, se nama odpre pogled na Triglav, okoliške hribe in Mojstrano v dolini, ko prideva do planšarije na Planini Dovška Rožca pa nama oblaki spet zakrijejo lepoto naših gora. Planšarija je že odprta, tako da v idiličnem razgledu, ki bi ob jasnem nebu bil res božanski, spijeva pivo. Simon futra kavko, ki se naju čisto nič ne boji, skoraj poboža jo lahko. Vzpneva se še na vrh Dovške Babe, kjer sva sama. Odpre se nama razgled na bližnjo Kepo ter Vrbsko jezero v dolini. Gori sva uro ali celo dve, zaspiva na travi in ves ta čas ni žive duše, razen kavk. Kakšen blažen mir, tišina in lepota! Tako nama paše ležeren dan, da Kepo že zdavnaj odmisliva. Popoldan začnem brat nov roman Orhana Pamuka: Muzej nedolžnosti. Najdebelejšo knjigo, ki jo trenutno premoreva, si jaz vzamem na kolesarjenje. Torbe imam do konca prepolne, ko kaj nabaviva v trgovini, nastane problem. 🙂 Želela sva malo bluzit po dolini Kot in ob Savi Dolinki, a na vse pozabiva. Bereva in uživava v krasnem kampu, ki naju stane 5,1 eur na dan/osebo. Awesome!
 |
| Mojstrana |
 |
| Planina Dovška Rožca (1650 m) in pastirska koča |
 |
| v ozadju Kepa |
 |
| kamp Kamne, Dovje |
3.dan: Dovje – Kranjska Gora – Vršič – Trenta (43 km)
Napovedano je bolj slabo vreme, nevihte, ki bi se naj pričele okrog 11-ih. Iz kampa skreneva res zgodaj, hrane nimava, računava na zajtrk in kavo v Kranjski Gori. Tja prispeva že pred osmo in direkt najdeva odprto pekarno in nasproti kavarno. Super! Pot do Kranjske je bila čudovita, saj so uredili res krasno kolesarsko pot in jo posvetili Juretu Robiču. Malo sva zaskrbljena kako bova z vso to kilažo na kolesu prigonila na Vršič :/ Nama pa stavek, zapisan na spominski tabli Robiču prežene dvome: “Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti.” Midva zmagujeva kvečjem samo nad seboj. Ne vem kaj mi je dalo take moči, ali to posvetilo ali odlična kava v Kranjski in čokoladni rogljiček, v glavnem jaz sem Vršič prekolesarila brez trohice trpljenja. Vožnja je bila čisti užitek, cesta je tako lepo serpentinasto speljana, da sem brez problemov vozila ovinek za ovinkom. Ta dan je potekal tudi 18. Andrejčkov tek na Vršič, Simon ima resen preblisk, da bi šla še tečt. Dvakrat na Vršič, pa ja da 🙂 Izpred Hotela Lek sva štartala nekaj po pol deveti uri in prispela na vrh kakšnih 10 minut pred prvim tekačem – tekel pa je dobrih 50 minut in mislim da tudi podrl rekord proge. Midva sva prikolesarila na vrh v dobrih dveh urah – nisva točno gledala na uro. Jaz sem želela še na Malo Mojstrovko, a so grdi oblaki zavili vrhove in sem se mogla sprijaznit s spustom v Trento. Seveda po odlični joti in borovničkah. Vauuu..kakšen spust! Vreme se je ta čas zrihtalo, “obiskala” sva spomenik gospoda Kugya in šla še v dolino do izvira Soče. Ob treh popoldan pa sva bila že v kampu Trenta. Dobro sva postavila šotor, že je začelo lit kot iz škafa.. počivava v šotoru, do večera, ko preneha deževat. Greva v lokalček, odpreva zemljevid in se sprašujeva, kaj bi počela jutri?
 |
| “Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti.”
Jure Robič
|
 |
| počivališče za kolesarje Pr’ Polonjeku, Kranjska Gora |
 |
| štart 18. Andrejčkovega teka na Vršič |
 |
| Ruska kapelica |
 |
| še zadnji metri do vrha prelaza Vršič 🙂 |
 |
| prvi tekač v cilju po dobrih 50-ih minutah, bravo!! |
 |
| Julius Kugy |
 |
| …gleda na Jalovec, ki je najinim očem danes skrit. |
 |
| izvir reke Soče |
 |
| po nevihti zmeraj posije sonce… |
4.dan: Kriški podi, Zgornje Kriško jezero (2158 m)
Zbudiva se zgodaj, v krasno sončno jutro. Hribeki naju čakajo! Juhu:) Greva pa na Kriške pode, saj imava do doline Zadnjica, ki je na 50. serpentini ceste čez Vršič (690 m), zgolj kilometer in nato še dober kilometer do samega izhodišča. Zapeljeva se s kolesi in na parkirišču jih zakleneva ob drevo. Jaz kar vriskam od sreče in zadovoljstva, pot se mi zdi naravnost fantastična. Piše, da imava do vrha 3 ure 30 minut. Jaz komaj bremzam svojo naspidiranost, Simon je primoran ubrat moj tempo. Noro dobro se imava, uživava v razgledih. Zagledam Kočo na Prehodavcih, kjer smo bili prejšni vikend. Občudujem Mangart, na katerega se bova povzpela v naslednjih dneh. Prehitiva dva para, drugih ljudi ni. Pri koči pogledava na uro – za pot sva rabila 2 uri 50 minut. Sledi zaslužen pir s panoramskim razgledom, nato greva dalje do Zgornjega Kriškega jezera – najvišje ležečega jezera pri nas. V navalu evforije spregledava napise na tabli in zavijeva levo za Razor. Kmalu ugotoviva, da to ne bo šlo, saj pot postaja plezalna, nimava nobenih varoval pa še Simon ima težave z višino. Kača, ki jo srečava na poti je pa tudi pika na i, da nama skvari vzdušje. Vrneva se nazaj. Nato pri isti tabli zavijeva desno in greva proti Križu do jezera, še dobre pol ure. Se pa je splačalo, kajti to jezero je najlepše od vseh treh in še vrh Triglava se mi je prikazal za hip, preden so ga spet zakrili oblaki. Vau, res je krasno! Nazaj grede se ustaviva v koči na ričetu, nato pa naju čaka še kar nekaj hoje nazaj do izhodišča.. Računava, da bova ujela trgovino in bankomat v Trenti. Ha, ha, optimista. Trgovina ima odpiralni čas od 9-12, ob tor. in čet. je zaprta. Bankomat pa je v muzeju, ki pa je ob sedmi uri zvečer tudi zaprt. Za naslednji dan sva planirala Triglav, a tako so se nama načrti izcimili – nimava ne hrane in ne denarja v gotovini za celodnevo turo :/
 |
| ob Soči.. |
 |
| kamp Trenta |
 |
| na Kriške pode |
 |
| Spodnje Kriško jezero (1880 m) |
 |
| napačna pot – proti Razorju 🙂 |
 |
| Srednje Kriško jezero |
 |
| Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m) |
 |
| encijan |
 |
| Zgornje Kriško jezero (2158 m), v ozadju Triglav |
 |
| Kredarica, Triglav |
5.dan: Trenta – Bovec (45 km)
Ker ne greva na Triglav, se odločiva za premik. Zgodaj zjutraj napakirava torbe, pospraviva šotor in se s težkim srcem premakneva iz te idile, ki jo ponuja Trenta in prijazen kamp z izredno prijaznim lastnikom. Sigurno se še vrneva! Ob 9:15 sva že v Bovcu, sestradana, saj sva brez zajtrka. Mercator zagledam že od daleč, kot da se mi je prikazala Marija. Lačna sem izredno tečna 🙂 Zavijeva v center Bovca, srečava dva iz vrha Kriških podov, malo se pogovarjamo in usmerita naju za kamp. Dopoldan imava že postavljen šotor v kampu Polovnik in cel dan pred seboj. Opereva cunje v pralnem stroju, kakšen luksuz! Vsi kampi v katerih sva bila do sedaj so imeli eno pomanjkljivost: tuš na žetone oziroma 50 centov, tople vode ti pa zmanjka v treh ali štirih minutah :/ Odločiva se za na easy dan okrog Bovca. Peljeva se do Čezsoče in odkrijeva krasno stransko cesto ob Soči. Opaziva slap Boka, gor pa ne greva, saj sva v japonkah. Raziskujeva makedamske poti in najdeva idiličen osamljen rokav Soče, kjer se ustaliva in bereva knjigo. Nazaj grede spet zavijeva v Bovec in želiva najti popravilo koles, saj mi skoz škrtajo prestave. Vprašava v trgovini z kajak in rafting ponudbo, terna, tip popravlja tudi kolesa! Zrihta mi za 5 eur, češ: “15 minut dela, kaj pa misliš, da rabiš kaj več da zrihtaš ta drekec pekec?” Faca 🙂 To bi v Ljubljani krepko več zaračunali.
 |
| Velika korita Soče |
 |
| Svinjak |
 |
| Kamp Polovnik |
 |
| Čezsoča |
 |
| slap Boka |
6.dan: Bovec – Log pod Mangartom – Mangartsko sedlo (55 km)
Najprej 15 km pretežno klanca skoraj na prelaz Predel iz Bovca do odcepa za Mangrtsko sedlo. Nato dodatnih 12 km klanca do konca naše najvišje ležeče ceste – na več kot 2000 metrih. S sabo sva furala pohodniške čevlje, saj sva nameravala še na vrh naše tretje najvišje gore (2679 m), vendar je bila tako slaba vidljivost in temni oblaki čez vrh, da ni imelo smisla. Raje sva se okrepčala v koči na Mangrtskem sedlu, malo zaspala v travici, dokler naju ni zbudil mrzel veter. Sledil je več kot polurni spust do Loga pri Mangartu ter naprej do Bovca. Roke so me bolele od bremzanja 🙂 Gor sva pa rabla štiri ure. Ker sva spet precej zgodaj štartala, tudi zato, da sva se izognila največji vročini, sva kmalu popoldan bila nazaj v kampu. Zelo dolgo bereva, kuhava, uživava.. Simon v mraku dela jogo in meditira, jaz pa hlastam Pamukov prvi ljubezenski roman. Prvič se zavedam, da se najin dopust počasi končuje, da bo kmalu treba spet domov in se vpeljat v ustaljen delovni ritem..in tole mi ni nič po godu :/
 |
| grad Kluže |
 |
| ša malo… |
 |
| svoboda… |
 |
| Mangartska jezera in midva srečneža 🙂 |
 |
| Mangartska koča na Mangartskem sedlu (1906 m) |
7.dan: Bovec – Kobarid – Nadiža – Kobarid (45 km)
Simon ves čas opeva kamp Lazar v Kobaridu, zato zjutraj greva tja na kavo. Lačna sva, zato še naročiva slane palačinke, po katerih slovijo – z zelenjavo, tuno, špinačo ali mesom… res so odlične. Tako nama je všeč kamp in osebje in klima, da se odločiva kar ostat, tako da po 20-ih kilometrih na števcu pred 11-o uro dopoldan kampirava na novi lokaciji 🙂 Želela sva na Krn, ampak je tako zabasana vidljivost, da se odločiva dan preživet brez cilja. Pot naju zanese do slapa Kozjak, ki je od kampa oddaljen 30 minut hoje po urejenih gozdnih potkah. Ker je pasje vroče, se uleževa na klopce v gozdu in bereva knjigo ter hladiva pir v reki. Nazaj grede pobereva kolesa in jo v največji vročini mahneva do reke Nadiže, ki je ena najtoplejših alpskih rek. Zame še vedno mrzla, mrrrr 🙂 Najdeva osamljen zalivček, reka je plitva. Tolmuni, ki so globji so precej polni ljudi in otrok, ki se mečejo v vodo, midva pa iščeva mir in tišino. Popoldan se spustiva po potki, ki vodi tik ob najinem šotoru do Soče, kjer spet bereva knjigo in uživava ob glasni, deroči, smaragdni Soči. Kako je čudovita! Mimo se vozijo s kajaki in vpijejo od užitkov. Cel popoldan samo leživa, zato popokava stvari in se oblečeva za tek. Nisva valda zastojn vzela s sabo superg 🙂 Po dveh mesecih nenehnih bolečin v pokostnici in kolenu, kar mi je totalno zbilo voljo do teka, prvič spet uživam v teku in popolnoma brez bolečin. Kako sem srečna, Bogu se zahvalim, da lahko spet tečem! Ta teden sva imela splanirano tekaško popotovanje od Ljubljane do Pirana z Urbanimi tekači, pa jaz nisem upala, zaradi noge. Počutila sem se totalno brez tekaške moči. Ta dan sva tekla samo 5,5 km, ampak je bilo tako krasnih – do Tonovcovega gradu, mimo Italijanske kostnice nad Kobaridom ter nazaj. Krasne poti za tek, vesela sva, da sva jih odkrila! Kamp pa je čista terna! Hrana odlična, zelo čisto in urejeno, tuš končno brez žetonov, v sanitarijah se vrti glasba. Edini minus so precej nabite cene.
 |
| Kaninsko pogorje in kamp Polovnik |
 |
| Napoleonov most, Kobarid |
 |
| Kamp Lazar, Kobarid |
 |
| brv čez Sočo |
 |
| slap Kozjak |
 |
| Nadiža |
 |
| naravni hladilnik Soča 🙂 |
 |
| pure pleasure, branje ob Soči |
8.dan: Kobarid – Tolmin – Podbrdo – Bohinjska Bistrica – Bled (74 km)
Kobarid nama je izredno všeč, dobro izhodišče za v hribe in druge izlete. Nisva uspela do Gregorčičevega rojstnega kraja v 5 km oddaljeni vasici Vrsno. Pot do Tolmina je kar malo žalostna, saj je precej prometna, v Tolminu se v naju zaletava na desetine mušic, zavedava se, da se vračava domov. Od Tolmina naprej proti Mostu na Soči ter še posebej do Podbrda ob reki Bači je spet zelo mirna in krasna. Vendar kmalu spet zagrizeva v klance, malo nama piha veter v prsa in komaj voziva hitreje kot 10 km/uro. Pomisliva, da mogoče sploh ne bova ujela avtovlaka iz Podbrda do Bohinjske Bistrice. A nama vseeno rata. V trenutko, ko rečem, da imava še 7 km do Podbrda in vprašanje če ni še kakšen ornk klanec vmes, se nama prikaže tabla, na kateri piše Podbrdo. Juhej! Včasih se je dobro zakalkulirat 🙂 Sedeva na avtovlak, pregreta od pasjega nažiganja sonca in po 10 minutni vožnji čez tunel sva že v Bohinjski Bistrici. Komaj prideva do Bleda, saj sva totalno skurjena, dehidrirana in mokra za ožet. Zavijeva v kamping Bled s petimi zvezdicami, ki je skoraj poln, plaža pa tako nabita, da sva kar malo v šoku po vsem tednu miru in tišine. Kamp naju preseneti – je izjemno čist in urejen, spada pa med najcenejše na celi poti, kljub temu da ima pet zvezdic. Dobimo se z Goranom in Martino, ki komaj najdeta parking. Kako fajn je biti s kolesom! Nikjer nimaš težav in nobenih stroškov, vsepovsod prideš. 🙂 Tako sta navdušena nad najinim popotovanjem, da se odločita za podoben podvig za prihodnji dopust – od doma s kolesom po Sloveniji. To me zelo osrečuje, da lahko vplivava na koga… zato tudi zapisujem najina popotovanja… želim povedati, da potrebuješ zelo malo za krasen dopust in ne rabiš daleč – Slovenija nam ponuja ogromno, živimo v prekrasni deželi, ki nas je večina sploh ne pozna. Midva sva v teh 9-ih dneh dopusta zapravila manj kot 200 eur / osebo, lahko bi še manj, če ne bi bila taka pivopivca in hedonista :). In nedvomno ga štejem med najboljše dopuste ever!
 |
| jezero, Most na Soči |
 |
| Baška grapa, pot ob reki Bači |
 |
| na avtovlaku Podbrdo – Bohinjska Bistrica |
 |
| Camping Bled |
 |
| Blejsko jezero |
9. dan: Bled – Naklo – Ljubljana (61 km)
 |
| na Bledu sva strnila najin krog okrog TNP |
 |
| Naklo že standarden postanek 🙂 |
 |
 |
| …in sva nazaj doma… |
S kolesom po Dalmaciji
1.dan: Ljubljan – Zadar (z avtom), Zadar – Vodice – Šibenik – Primošten (106 km)
Lansko leto sva med kolesarskim popotovanjem po Kvarnerskih otokih prišla do Zadra, zato sva letos želela tukaj pot nadaljevati. Avto sva pustila kar pri enih blokih v Zadru, na ogromnem parkirišču. Napakirala sva kolesa in najino kratko kolesarsko odisejado začela ob 11-ih. Bilo je zelo vroče, prvi postanek je bil v Biogradu na moru na Quattro formaggi + veliko Ožujsko. Kako je bilo lepo sedet na sončku po celem tednu dežja, kar ni se nama ljubilo od tam, zelo prijeten lokal ob morju. Pri Šibeniku sva že imela manjšo krizo, ko se je pokazal klanec, malo sva bila utrujena. Sva pa kmalu zagledala kamp v Primoštenu, krasen kamp v senci borovcev, v mirnem zalivu. Opazovala sva sončni zahod. Sonce je “padlo” v morje. Nato sva postavila šotor, se stuširala, si skuhala juhico in poslušala pljuskanje morja ob skale ter šumenje vetra. Čista romantika! 🙂
 |
| torbe na polno nabasane, rezanc za juho nisva mogla nikamor več stlačit 🙂 |
 |
| Šibenik |
 |
| sončni zahod v Primoštenu |
2.dan: Primošten – Trogir – Split – Omiš – Makarska – Podgora (131 km)
Kamp nama je silno všeč, temu primerno se nama nikamor ne mudi in imava dolg zajtrk in šetanje ob samotni obali. Mislila sva štartati ob 8-ih, pa štartava uro in pol kasneje. Nekje pred Trogirjem zagledam tablo s kilometrino in šele takrat se zavedam, da bo danes še dolg dan. Do Podgore, kjer smo zmenjeni z dragima prijateljema Nacetom in Martino, je še daleč. Vozila sem z dolgimi rokavi, prejšnji dan me je opeklo sonce. Med Trogirjem in Splitom obupno prometna cesta, nič kaj prijetna za kolesarja, je pa šlo hitro, saj je bila večinoma ravninska. V Splitu padeva še v večji kaos. Voziva po tripasovnici, ujeta med avtomobili, ki vozijo več kot 100 km/h. Precej adrenalinsko. V Omišu zavijeva ob reki Cetinji, samo pokukava in se kmalu obrneva, ne upava reskirat vzpona, ki bi lahko sledil po vožnji v notranjosti, drživa se jadranske magistrale. Zgledala je pa krasna pot, enkrat v prihodnisti sigurno vredna povratka! Na malici na eni obali k nama zavijeta kolesarja iz Švice, ki sta na poti za one year or two, z budgetom 11 eur/dan. Noro! Prvi cilj jima je Nepal. Čisto sta me prevzela, carja! 🙂 Po dolgi vožnji “navzgor in navzdol”, a čudoviti Makarski rivieri naposled zagledava Podgoro, slabih 10 km naprej od Makarske. Čaka naju presenečenje – večerja – domači lignji na žaru, prstaci (sicer prepovedane školjke) na buzari, domače vino. Mnjami, mnjami, za prste polizat, kako je bilo okusno! Pogovarjali smo se dolgo v noč in tik pred odhodom v posteljo skovali plan – jutri gremo na Sv. Jureta! Stvari doživeti in podoživeti pa je popotnica in nauk od Iztoka, ki nas je tako gostoljubno sprejel.
 |
| jutro v Primoštenu, najin nov šotor Quechua |
 |
| Primošten |
 |
| Trogir |
 |
| Jedan grad, sedan mista, sve nas spaja ljubav ista, HAJDUK 🙂 |
 |
| vožnja čez Split, po tripasovnici |
 |
| Omiš |
 |
| Makarska riviera |
 |
| sončni zahod v Podgori (Makarska) |
 |
| prstaci na buzari |
3.dan: Podgora – Drvenik – Sućuraj (Hvar) (27 km)
Kakšen krasen dan s krasno druščino! Vstaneva zgodaj, kljub pozni uri odhoda v posteljo in greva v trgovino po kruh. Pripravimo obilen zajtrk – dalmatinski pršut, ovčji sir, melono, lino lado in nešteto drugih namazov. Skuhamo veliko dozo kave. In že sedimo v avtu in se furamo na Sv. Jureta – 1762 m.n.m., najvišji vrh nacionalnega parka Biokovo in najvišji vrh v Dalmaciji. Nace zjutraj nekajkrat vpraša zakaj gremo ravno tja, pa kaj je sploh tam, da moremo it tja. Ampak hitro to neha spraševat, ker pot je res čudovita. 25 km vzpona, 40 Kn na osebo za vstop v park. Srečali smo veliko kolesarjev. Cesta je ozka, strma, ovinkasta, okolica pa omamna. Nace nas spretno pripelje na vrh po številnih misijah reševanja situacije srečevanja dveh nasproti si vozečih avtomobilov. Na vrhu se kepamo, v senčnih predelih se je še obdržal sneg. Res smešno, ker drugače sonce žge na polno. Na vrhu srečamo modela, ki hodi po hribih, koče so še zaprte, zato spi kar tako. Dva dni si je topil sneg, ker mu je zmanjkalo vode. Damu mu pir in je tako vesel. Predlaga nam, da gremo do sosednjega hriba z hiško na vrhu (Vošac), kjer je krasen razgled na Makarsko. Hodimo 20 min. in smo na vrhu, razgled pa res čudovit, čisto smo navdušeni. Imamo razgled na Brač, Hvar, Pelješac, Makarsko.. Popoldan si skuhamo obilno kosilo, spijemo buteljko, midva sva pa v nizkem štartu za premik. Odločiva se, da greva na Hvar. Ob petih popoldan se s težkim srcem poslovimo, imava 20 km do trajekta, ki pelje ob 19-ih. Prideva še prezgodaj, imava čas za pivo. Prihod na Hvar je nekaj posebnega – po trumi avtomobilov iz trajekta, na cesti ni več žive duše. Diši, odlična klima in zrak, pokrajina čudovita, mirno je. Ravno v trenutku, ko govorim, da bi lahko spala kje zunaj kampa, na divje, imava bližnje srečanje z divjo svinjo. Na srečo se naju ustraši in zbeži. Kar lepo zavijeva v kamp, ki je zadetek v polno! Ob mirnem zalivu, vstran od ceste kakšna 2 km, tako da je neskončno mirno in spokojno.
 |
| Podgora |
 |
| pogled na Podgoro na poti na Sv. Jureta |
 |
| kepanje na vrhu Sv. Jureta |
 |
| Makarska |
 |
| za nama zakrit otok Brač |
 |
| sončni zahod na Hvaru (Sućuraj) |
4.dan: Sućuraj – Jelsa – Sućuraj (102 km)
Zbujava se zgodaj, ob sončnem vzhodu. Uživava ob zajtrkih, ko se dan še prebuja. Do devete ure je še vredu kolesarit, potem postane prevroče. Pogovarjava se kakšni so plani za danes. Ne veva kako bi šla naprej. Problem je, ker ni povezav med otoki in če greva do mesta Hvar, lahko greva s trajektom samo do Splita, kar je nesmiselno, spet bi bila na začetku poti. Lahko bi počakala Mihata, ki jadrajo malo više, ponudili so se, da naju zapeljejo z jadrnico do Korčule ali na kak drug otok. Po premisleku tudi ta opcija ni bila vredu, ker do Dubrovnika bi že prišla, ni nama pa jasno, kako iz Dubrovnika nazaj do Zadra? Pade odločitev, da pustiva šotor in greva bluzit po Hvaru brez prtljage, vrneva se pa itak lahko kadarkoli, četudi zelo pozno – dom naju čaka 🙂 Krasna vožnja, prometa skoraj nič, uživava neskončno. Do prvega večjega mesta je 50 km – do Jelse. Tam zavijeva v konobo na kosilo, zelo okusno ribjo juho in rižoto z morskimi sadeži. Plan je bil iti do mesta Hvar, a si premisliva – ne ljubi se nama turirat, vzameva si par uric na easy v Jelsi. Na Hvar se itak sigurno še vrneva. Popoldan greva nazaj, po isti cesti, saj je ena in edina. Srečava dva kolesarja s torbami, iz Gorenjske, prvič sta na taki poti, kampirata pa samo na divje. Full sta face, skupaj dočakamo sončni zahod, nazdravimo za srečno pot, onadva nadaljujeta z iskanjem mesta za kampirat. Jaz pišem dnevnik na obali, Simon gre na pir z zaposlenima v kampu in dobi vrsto napotkov glede poti, ki je pred nama. Lep, miren večer.
 |
| spodaj najin kamp, nasproti celina – mahava Martini in Goranu |
 |
| Jelsa (Hvar) |
 |
| začasen onemogočen prehod naprej |
 |
| mirne, samotne cestike na Hvaru |
 |
| sončni zahod na Hvaru |
5.dan: Sućuraj – Ploče – Opuzen (dolina reke Neretve) – Neum (BiH) – Trsteno (115 km)
Ujameva trajekt še pred sončnim vzhodom, saj je kamp oddaljen samo 6 km od trajekta. Voziva po čudoviti cesti ob morju, dokler pri Pločah ne zavijeva v notranjost. Sledili so neskončni nasadi mandarin v dolini reke Neretve. Krasna pokrajina! V Opuzenu narediva postanek za malico in pir, iščeva senco, vročina je neznosna. Komaj najdeva malo senčke ob Mali Neretvi. Takoj pride ena gospa z vljudnim povabilom, naj se jima z možem pridruživa v senčki pri njihovi hiši, ker ji je hudo, da sediva na tako umazanem mestu. Nama se sicer zdi lepo, a vseeno sprejmeva povabilo. Kako je bilo fajn! Ponudila sta nama prenočišče, ni da ni, jedli smo njihove domače pomaranče, ki so jih trgali lansko leto, pa še kar niso zagnile. Kar precej smo se razgovorili, najina pot pa je bila še dolga, cilj je bil Dubrovnik. Rečeta, da je od Opuzena še 80 km, ura pa je že zdavnaj odbila 13. Kar za glavo se držita, da v tej vročini greva naprej in tako daleč. Dala sta nama natančne napotke za pot in nama ponudila ta kraj za povratek, kadarkoli bova želela. Gospa je res neverjetna! Lepa izkušnja. Nadaljevala sva v klanec, si z vrha še enkrat ogledala dolino Neretve in nato spust in ravnina do BiH. Po Neumu je bil spet klanec, ki sva ga že težko obvladala, sonce je bilo premočno. Na srečo prikolesari skupina Slovencev, ki se potepa po Dalmaciji, spijo pa na barki. Pogovarjamo se, pot tako hitro mine. Oni se odcepijo na Pelješac, midva naprej proti Dubrovniku. Spet srečava kolesarja, Nemca, ki sta kolesarila okrog Črnega morja, pa jima je bilo dolgočasno zaradi neskončnih enoličnih kilometrov po gozdu. Tako prijazna, prijetna! Prtljage sta imela minimalno, brez šotora. Njuna pozitivnost nama vlije moči, da lahko nadaljujeva pot. Ustaviva se v kampu Trstenu, 17 km pred Dubrovnikom. Kamp v Dubrovniku naju nič ne privlači – je precej drag, kolesarjenja pa imava za ta dan tudi že dovolj. Opereva cunje na roke, nakar ugotoviva, da je v kampu pralni stroj. Zelo prijeten lastnik, kamp nad arboretumom, zelo urejen, ta čas še skoraj prazen. V šotor kar padeva, zelo utrujena, pade odločitev: jutri bova cel dan v Dubrovniku, ne greva na Mljet.
 |
| pred sončnim vzhodom, čakava trajekt |
 |
| Sučuraj |
 |
| postanek za malico |
 |
| Baćinska jezera |
 |
| reka Neretva |
 |
| Komin, Neretva |
 |
| dolina reke Neretve |
 |
| še malo, pa sva v BiH |
 |
| Neum, BiH |
6.dan: Trsteno – Dubrovnik – Trsteno (47 km)
Zjutraj huda megla, ki kar potuje proti nam, najprej mislim, da je požar. Gospod v kampu pove, da je taka megla na vsakih 10 let. Bila sva brez kruha za zajtrk, razmišljava če je kakšna trgovina blizu in v tem momentu se pripelje kombi – dostava kruha. Juhu 🙂 Pot do Dubrovnika je kratka, najbližja trgovina je pa v Zatonu. Kmalu zagledava most Dr. Franje Tuđmana in mesto Dubrovnik in opazujeva kako velika križarka Pacific Princess “parkira” v marini. Prikolesari en Poljak, ki dela po 150 km/dan, štartal je od doma. Pohvalil je vožnjo na Sv. Jureta, je šel s kolesom, a brez torb. Kakšni modeli, res! Ti ljudje, kolesarski popotniki me kar filajo z energijo. Z lahkoto si predstavljam naju, da greva na eno ali dvoletno kolesarjenje, ta ideja mi ne da miru. Dubrovnik je zelo lep a tako turističen, čeprav nama povejo, da je to šele 30 % ljudi za razliko od glavne sezone. Sprehodiva se po obzidju Old City-a, kar naju stane 70 Kn/osebo, malo pivo na obzidju pa 20 Kn. Nimaš se kaj pritoževat, vsak ti reče, da si mogoče samo enkrat v Dubrovniku. No, pa naj bo 🙂 Imava se krasno, ampak šele ko se navadiva ljudi. Težko je iz mirnega Hvara preskočit v tak dren. Grava na pizzo, kar na ulicah te privabljajo in te posiljujejo z meniji. Izbereva super dobro pizzerijo v senčki. Ko naju kelnar Hrvoje za pozdrav vpraša ali nama kar dva pira prnese, se že razumemo 🙂 Full se zadebatiramo, razlaga nama življenje v Dalmaciji, ki tudi ni tako rožnato, kot se nam zdi. Čez zimo gre s trebuhom za kruhom, dobesedno, dela vsepovsod po svetu, obvlada jezike. Kakšen model! Nazaj grede se spet slikava pri mostu Dr. Franje Tuđmana, nakar mi padejo z glave nove Ray Ban-ke, dol pod most. Sekunda dvajset za razmislek in že skočim v reševanje Ray Bank pod most. Uspe mi, prinesem jih nazaj in to cele, z eno majhno prasko 🙂 Zvečer se sprehodiva do obale, ob arboretumu in se pogovarjava, počakava sončni zahod. Kakšen lep dan in miren večer! Simon poda idejo, da jutri vseeno še lahko greva na Mljet, da nama bo ostalo dovolj časa za povratek do Zadra. Hmmm…seveda, jutri greva na Mljet! 🙂
 |
| bio pomaranče z Neretve |
 |
| kamp Trsteno |
 |
| zjutraj megla |
 |
| Dubrovnik, most Dr. Franje Tuđmana |
 |
| obzidje starega dela mesta |
 |
| ponesrečena slika Dubrovnika z razglednic, zaradi večerne svetlobe 🙂 |
 |
| reševanje Ray Bank pod mostom Dr. Franje Tuđmana 🙂 |
 |
| Zaton |
7.dan: Trsteno – Ston – Praprotno – Sobra (trajektna linija) – MLJET – Kozarica (63 km)
Najlepša dela dneva sta sončni vzhod in zahod, zbudiva se spet čisto spontano pred šesto uro zjutraj, dan se prebuja. Kamp Trsteno nama ostane v lepem spominu. Vožnja poteka brez težav, hitro sva na polotoku Pelješac, ogromno enih malih otočkov, krasno je! V Stonu se ustaviva, nabaviva hrano in pijačo in Kiki bombone. Nostalgija. Sonce nama kuri možgane, pir pa tudi .. na trajektu sanjariva o kolesarjenju okrog sveta, kar delava plane in tuhtava možnosti 🙂 Mljet naju takoj omami pa tudi prestraši, saj se vzponi kar ne nehajo. Ravne ceste ni! Skoz je gor in dol. Ni nama čisto jasno, kako bova izpeljala današnji plan – šotor pustiti v kampu in brez opreme obiskati nac.park Mljet. Srečeva kolesarja z barke, pove nama, da ima Mljet slabe ceste in številne klance in da pot naprej do parka ni nič kaj drugačna. V najin kamp se pot z visoke višine spusti čisto do morja. To pomeni, da bi se spet mogla dvignit nazaj na to višino. Ne veva kaj bi. Dolgo se pogovarjamo in skupaj vozimo, nato midva vseeno zavijeva v kamp. Ki se izkaže, da je zaprt. Naju pa takoj ogovori lastnik apartmajev v bližini, zelo prijazen, nevsiljivo nama ponudi sobo za zelo ugodno ceno. Sprejmeva. Počutim se malo ujeto, ne vem, kako bova drug dan prišla nazaj gor. Utrujena sva. Po tušu, kosilu in kratkem popldanskem spancu sva prerojena. V parke ne greva, itak je vstopnina 90 Kn. Popoldan preživiva ob morju, sprehajava se in plezava po skalah, namakava noge, voda je tako topla! Lastnik nama popestri večer z degustacijo vseh mogočih domačih vin, prošek, domačih likerjev in žganja, oliv. Odigramo tri partije biljarda, full se zabavamo in tudi precej napijemo. Kozarica naju je očarala, ta gospod pa je neverjeten, zelo obvlada delo z gosti. Vsekakor toplo priporočam!
 |
| obzidje v Stonu, Pelješac |
 |
| Praprotno – Sobra, trajektna linija na Mljet |
 |
| strme ceste na Mljetu |
 |
| apartma v Kozarici, Mljet |
 |
| razgled iz sobe |
 |
| sončni zahod na Mljetu |
 |
| zelo topla voda na jugu Dalmacije |
8.dan: Kozarica (Mljet) – PELJEŠAC – Orebić – Korčula – Vela Luka (127 km)
Kljub temu, da sva pozno šla spat, se že pred peto zbudiva in ne moreva spati. Zgodaj zagrizeva v klanec, a zgleda da sva se psihično dovolj pripravila, prevoziva ga brez težav. Ujameva trajekt ob 10-ih, vozi 40 min.in že sva na Pelješac-u. Cesta se spet vije navzgor in navzdol, ampak polotok je tako krasen, vsepovsod nasadi trte, vinorodno območje mini trt. Kako so krasne! Enkrat se spustiva spet do morja in nato spet na skoraj 600, ko se cesta odcepi za Trstenice. Klancev ta dan je bilo res nepopisno veliko, to je bila cena Mljeta, morala sva jih prefurat, lovila sva trajekt iz Vele Luke ob šestih zjutraj – edina možnost, da se pravočasno vrneva domov. Tam nasproti, samo morje nas loči, je dolina Neretve in najini prijazni ljudje. Spominjava se, kakšni lepi trenutki in doživetja so za nama. Po res krasni, a težki poti sva prispela do Orebića. Imava 5 min.časa do odhoda trajekta, ki jih izkoristiva za mrzel pir na eks ter hot dog, tako sva sestradana, da ne moreva počakat na hrano na Korčuli. Srečava dva turista, s katerima smo se videli že na trajektu iz Mljeta. Vprašata, če sva vso pot kolesarila in se kar ne moreta načudit, da sva vse te klance prefurala. Ura je bila šele 15:30, na najinem števcu pa 82 km. V Korčuli greva na kosilo, od utrujenosti sploh nimam apetita, boli me križ, najraje bi tukaj obstala, a ne moreva, ker imava zgodaj zjutraj trajekt do Splita. Premlevava možnosti, ki jih imava. Nazadnje izbereva to, da prevoziva celo Korčulo, do Vele Luke in nekje tam prespiva na obali, zgodaj pa na trajekt. Korčula ima novo cesto, krasna vožnja, a spet osvajava klanec za klancem, prvih 20 km ali še malo več. Nato se cesta zravna, aleluja! Od mesta Blato do Vele Luke so nasadi oljk, ki ponujajo ogromno prenočišč. Izbereva eno lepo, košato oljko, postaviva šotor, že je čista tema. Prespiva noč in se spočijeva.
 |
| apartma v Kozarici |
 |
| Pelješac, vinorodno območje |
 |
| mini trta |
 |
| Pozor, divja svinja! 🙂 |
 |
| pogled na Korčulo |
 |
| pa-pa Pelješac in Orebič, via Korčula |
 |
| Korčula |
 |
| pogled na Mljet in lunico iz Korčule |
9.dan: Vela Luka – Split (trajektna linija) – Trogir – Primošten – Šibenik (96 km)
Budilka naju zbudi ob 4:15. Pospraviva šotor in greva na pot. Čez 1 km zagledava tablo Vela Luka. Kak kul, nisva vedela da sva tako blizu 🙂 Malo se voziva po mestecu, nič posebnega, Korčula nama je mnogo lepša. Na trajektu spijeva dvojno kavo in pojeva zajtrk. Do Splita se voziva 3 ure, ob deveti uri smo že na cilju, sonce že pripeka. Split je živahen, ljudi ogromno. Ugotovim, da mi je spustila guma, napumpava. Ogledava si Dioklecijanovo palačo, a se nama ne ljubi preveč, že pogrešava neskončen mir in tišino dalmatinskih otokov. Želiva na magistralo, a zalutava in sva spet na poti proti Dubrovniku. Komaj prideva iz mesta. Do Trogirja greva ob obmorski poti, ne po magistrali, ker je ta res prometna. Čudno sva razpoložena, zato padajo tudi napačne odločitve – posledica tega je, da imam dva gumi defekta – tako sprednjo, kot zadnjo zračnico zamenjava, vsakih 10 km se ukvarjava z mojimi praznimi gumami. Na poti milijon trgovinic in pekarn. Želela sva si ogledati Trogir, a ko dospeva, se nama sploh ne ljubi. Pojeva kosilo, dočakava mrzel pir. Kolesariva naprej. Full naju mika, da bi se ustavila v Primoštenu, kjer sva prvič spala, a bi imela naslednji dan predolgo pot domov. Poskušava priti bližje Zadru. Kampirava v Solarisu, v Šibeniku. Včeraj nisva plačala nič za spanje, danes dvojno ceno 🙂 Kamp je res urejen, ogledala z okvirji v zlati barvi v kopalnici, ampak za moje pojme so kampi, kjer lahko šotor postaviš tik ob obali mnogo prijetnejši kot ta, ki ima urejene sanitarije. Za visoko ceno kampa, sva dobila še komarje, ki so naju napadli takoj, ko sva prišla. Ah, nadležno! Skuhava si večerjo in zgodaj greva spat. Žalostna sem, ker se dopust končuje.
 |
| jutro pod oljko |
 |
| na trajektu še pred sončnim vzhodom |
 |
| prihod v Split, po treh urah vožnje |
 |
| Split |
 |
| Trogir, spet 🙂 |
10.dan: Šibenik (Solaris) – Biograd na moru – Sukošan – Bibinje – Zadar (86 km)
Edini dan, ko se tako težko prebudim in vstanem. Tako mi paše spat. Nobene volje nimava iti na pot. Je pa cesta večinoma ravna, tako da voziva z povprečjem 18,5 km/uro, skupno povprečje imava zgolj 15 km/uro. Zjutraj sem brez kave, ker mi je zakisalo mleko :/ Voziva brez prestanka do Biograda na moru – 55km, kjer spijeva dvojno kavo in pomalicava. Okrog Sukošana se ustaviva ob morju in namočiva noge. Vreme se poslabša, tudi kakšna kapljica dežja pade. Pot je lepa, gledava na Pašman in Ugljan, hitro zagledava Zadar. Malo po drugi uri prispeva do avta, ki naju še kar čaka, niso ga odpeljali 🙂 Srečna in zadovoljna sva, števec se ustavi točno na 900 km. Pa sva jih splanirala največ 800, ne vem kje so se nabrali :/. Za takšno pot bi potrebovala še kakšne tri dni, da bi lahko uživala v miru in tišini na otokih. To sva malo pogrešala, ni nama pa žal za nobeno odločitev. Dalmacija naju je očarala, ljudje so prijazni, klima je čudovita, panorame krasne, hrana odlična. Nepozaben dopust!
 |
| zadnje kampiranje v Solarisu, Šibenik |
 |
| bencin, EuroOžujsko 🙂 |
 |
| po 900-ih km na cilju, v Zadru. |
Popotovanje k cilju, k sebi!
Zelo sem evforična, saj sva naredila awesome plan za poletno tritedensko kolesarsko popotovanje. Čeprav sva zadnje čase najbolj sanjarila o Islandiji, sva se vseeno odločila za prvotni plan – od Barcelone do Lizbone. Iz Islandije v drugi polovici septembra več ni ustreznih letov za vrnitev domov. Ob španski obali imava že v obdobju prehoda iz poletja v jesen vseeno bolj ugodne pogoje. Ah, kako hitro nas udobnost, lagodnost prevzameta :).
 |
| plan: iz Barcelone do Lizbone tako (2050 km) |
 |
| ali drugače (2280 km). |
 |
| Opcij je več, cilj enak (1830 km). |
Potovalno kolesarjenje po Istri
1.dan: Vrhnika – Kozina – Črni Kal – Koper – Izola (108 km)
Simon se je dva dni pred najinim kolesarjenjem odločil, da bo kupil novo kolo. Dobil je dober popust v Maxisportu Čerin, vzel je čisto novega Stevensa (jaz ga imam že dobri dve leti in sem zelo zadovoljna) z 30-imi prestavami, tako da so mu ga sestavili in opremili, vse zadnji dan, v sredo sva že šla na kratko pot okoli Istre. 5 dni mojega koriščenja nadur in Simonovega dopusta sva izkoristila maksimalno. Še v zimskem obdobju kolesarit ob morju, ko je le še peščica turistov in zelo malo prometa, je res noro. Čudovita vožnja prvi dan, super razpoloženje. V Logatcu naju ogovori kolesar, ki trenira za DOS in je imel v planu priti do Pule čez Buzet v sedmih urah. To je čisto drug vidik kolesarjenja od najinega, ki poteka z povprečjem 15 km/uro. 🙂 Zgolj hedonistično opazujeva naravo in ljudi, nič ne divjava.
V Kozini sva se ustavila na njokih in solati in se psihično pripravila na vzpon na Črni Kal. Sva že pozabila, da sva se že dovolj vzpela, da je Črni Kal izza ovinka in da naju čaka le še spust in ravnina do Kopra. Pred Koprom sva zavila na Parenzano / Porečanko (Poreč = Parenzo), bivša železniška pot, ki vodi iz Trsta v Poreč. Zavila sva ob obalo, prevozila Koper in ob morju šla do Izole, kjer sva takoj našla hotel. Pred sabo sva imela še cel večer, ki sva ga izkoristila za sprehod po Izoli in za večerjo.
 |
| Nanos |
 |
| POSTOJ POPOTNIK |
 |
| PARENZANA, pot zdravja in prijateljstva |
 |
| Stevens |
 |
| Hotel Keltika, Izola |
2.dan: Izola – Piran – Sečovlje – Buje – Grožnjan – Vižinada – Poreč – Vrsar (85 km)
Zajtrk je bil šele ob osmih, midva sva vstala že malo po šesti uri. Tako da sva imela še dovolj časa za nabavo v trgovini, sadje, čokolada in kakšni piškoti pa sendvič so obvezna oprema, vprašanje kdaj spet prideva do naslednje trgovine. Po zajtrku sva zavila proti Piranu, na kavico z Slavi. Ta dan sva prevozila še pa še klancev. Že do Pirana sva skrenila s poti (ne namenoma) in namesto ob obali do Strunjana, šla v klanec do table Portorož, kot tudi iz Pirana, ko sva namesto čez kamp v Luciji spet šla v klanec in se spustila nazaj šele na koncu Sečoveljskih solin. Na meji sva za trenutek postala, nisva vedela katero pot naj izbereva: pot do Savudrije, Umaga in ob obali do Vrsarja, ali naj zavijeva v notranjost Istre in sekava Parenzano nekje na poti do Motovuna. Odločila sva se za slednje. Seveda, zakaj bi šla po lažji poti, če ni treba? 🙂 Od meje naprej res krasna pot, zelo malo prometna, veliko vzponov in spustov, vinske poti, oljčni nasadi, mesteca na hribčkih, vožnja vzporedno s Parenzano (to je makedamska pot, sicer krasna, a ne ravno primerna za najina kolesa). Kot zanimivost – 1.aprila se lahko udeležite teka po tej poti: ultramaraton po poteh Parenzane. Ob štirih popoldan sva imela šele 50 km na števcu. Zato nisva mogla do Motovuna, ampak sva šla na Vižinado (uf, spet klanec!) in iz Vižinade se je končno cesta zravnala in se le še spuščala do Poreča. Cel dan sva sanjala Ožujsko, pa ga nisva dočakala vse do Vrsarja, saj so konobe še povečini vse zaprte, razen kje ob morju. Hitro najdeva apartma, si skuhava večerjo. Gospod, ki nama odda apartma pohvali booking.com, da odkar obstaja, pridejo ljudje iz celega sveta, pa tudi stranke so zelo zavarovane.
 |
| Izola |
 |
| Buje |
 |
| Istrske kolesarske poti |
 |
| del Parenzane |
 |
| po Parenzani iz Grožnjana |
 |
| Motovun |
 |
| Istra cveti |
 |
| sončni zahod v Vrsarju |
3.dan: Vrsar – Limski kanal – Vodnjan – Fažana – Pula – Premantura – Rt Kamenjak – Medulin (89 km)
Zbudila sva se s težkimi nogami. Gospod v apartmaju nama je rekel, da je cesta ravna, a od Limskega kanala do Brajkoviči sva spet crkovala v klanec. Se pa potem cesta spet zravna. Pulo sva samo na hitro prevozila, je bilo preveč drena, pogledala pa sva si amfiteater. Šla sva proti Premanturi, lačna in žal nama je bilo, da nisva jedla v Puli, ker od Pule naprej je bilo spet vse zaprto. V Premanturi naju ena gospa usmeri v eno odprto restavracijo. Jedla sem domače lignje, odlične pa motovilec. Nabrala sva novih moči za avanturo po Rtu Kamenjaku, ki je baje poleti za plačat, grobi makedam naju je premetal še pa še. 🙂 4 km do konca Rta, čudoviti razgledi na Cres (uf, kaki hrib, sva ga lansko leto prefurala), Medulin (tja greva spat). Nazaj grede najdeva bližnjico – en most čez morje, ki se nama zdi, da bi mogel vodit do najine poti. Ena gospa nama je to potrdila in tako sva prišparala kakšnih 5 km poti. Že se je temnilo. Apartma v Medulinu pa nisva našla in ga nikoli ne bi, če naju ne bi gospa prišla čakat na cesto, še dobro da obstajajo telefoni! Stara, skromna ženička, full dobrosrčna in prijazna. Soba je bila mrzla, brez ogrevanja (ker nisva doplačala klime), tako da sva se pokrila z štirimi kovtri in spala kot ubita. Naslednji dan naju je čakalo skoraj 100 km, a ta trenutek v postelji sem mislila, da se več ne bom mogla pobrati s postelje, tako sva bila utrujena in prekurjena od sonca, pa zmržnjena od mraza – vse obenem. Sva pa prišla še do enega spoznanja: vseeno je ali imaš kje sobo rezervirano ali ne, v vsakem primeru jo iščeš (ali kamp, ki ga je še najlažje najt, samo odprti morejo biti) 🙂
 |
| Vrsar |
 |
| Limski kanal |
 |
| Brioni |
 |
| amfiteater, Pula |
 |
| Rt Kamenjak |
 |
 |
| bližnjica čez most iz Premanture do Medulina |
4.dan: Medulin – Valtura – Barban – Raša – Labin – Voziliči – Plomin – Lovran (98 km)
Spala sva kot ubita, zbudila se pa čisto spočita. Soba je bila tako hladna, da sva komaj čakala, da greva od tam. Tipično po najino spet zabluziva in komaj najdeva pravo cesto iz Medulina (narediva dodatnih 5 km, ki se izenačijo z včerajšnjimi pridobljenimi, tak da na koncu nisva nič pridobila :)). V tišini voziva do Valture, Simon me vsake toliko vpraša kaj razmišljam, čudno mu je zakaj nič ne govorim. Potem se ustaviva na kavici v Valturi in jaz šele po kavi oživim. Pot krasna, čez manjše vasice, do dvanajste ure sva že na polovici današnje vožnje (50 km). V Barbanu 5 kilometrski spust, nato spet isto dolg vzpon iz Raše v Labin. Spet spust in ponovno vzpon na Voziliči, od koder se pa začne čudovita panoramska pot (spet ob morju) mimo Brestove, Moščeniščke Drage do Lovrana. Vidljivost je slabša, a vseeno vidiva Učko, Cres, Rijeko, Krk. Takoj najdeva najin Pension Stanger, tik ob cesti, iz balkončka pa razgled na morje in Rijeko. Tukaj se konča najino popotovanje. Res čudovit zaključek! Sprehodiva se do Lovrana, najdeva the best pizzerijo Delfino z ogromnimi porcijami in zelo okusno hrano (“Kdor jezik špara, kruha strada.”). Še dobro, da Simon vsakega vpraša za pot. Kupiva Ožujsko, pijeva pivo in opazujeva mirno morje iz balkončka v sobi. Včeraj sva mislila, da današnjih kilometrov ne bova preživela, pa sva vse klance in vso pot prevozila brez najmanjšega problema.
 |
| 5 km spust do Mosta Raša |
 |
| Plomin |
 |
| Moščeniška Draga |
 |
| pogled z balkona na Rijeko |
5.dan: Lovran, Opatija
Ker sva se zbudila v deževno jutro, poti nisva nadaljevala do Opatije, kjer je bil najin cilj (če bi bilo po moje, bi šla s kolesom nazaj na Vrhniko:)). V Lovran sta naju prišla iskat Iztok in Vesna. V štirih dneh sva naredila 380 km, zato sva zadnji dan želela še malo počitka ob morju, brez hitenja. Prehodili smo Opatijo, šli na božansko vročo čokolado in tortico v Kraševo slaščičarno ter se odpeljali domov. Bilo je čudovito! Čez dober mesec, za prvomajske praznike bova prevozila še Dalmacijo, do takrat pa en kup seminarskih in učenja za izpite.
 |
| deževno jutro v Lovranu |
 |
| Opatija |
S kolesom okrog Sicilije
Tudi tokrat sem dnevno beležila kilometrino, opisovala okolico in dogodke ter risala pot na zemljevidu, ki sva jo dnevno prevozila, običajno s Petzlom na glavi, medtem ko je Simon kuhal večerjo. 🙂 A bi bilo čist preveč vse to opisovat. Zato na kratko: preživela sva dva mega pestra tedna na kolesu okrog čudovitega otoka. Začetni plan je bil 1037km, ki sva ga po tipično najino podaljšala na 1160km. Dnevno sva prevozila cca. 100km (treba je računat še na 25 kg prtljage), dvakrat sva imela daljšo turo, enkrat 130 km, enkrat 140 km, kakšen dan pa tudi krajše. Dan brez kolesarjenje sva imela tretji dan, ko sva si v Agrigentu šla ogledat arheološko območje antičnih templjev (Valle Dei Templi), po tem sva se premaknila vsak dan, brez “dneva počitka”.
Izbrala sva pot južno od Trapanija (letališče Birgi). Najprej morje, obale, ravnina in na koncu Palermo in hribi. Južni del je en sam nasad grozdja, oljk, limon, na drugi strani pa plaže in precej razburkano morje. V drugi polovici septembra je turistov le še minimalno. Razen v mestih in celoletno obiskani Taormini. V kampih sva bila večinoma edina s šotorom, vsepovsod pa tarča ne gledanja, ampak buljenja. Kolesarjev s torbami sva srečala le kakšne štiri, od teh nobenega z šotorom. Sploh pa sem žensk na kolesu preštela na prste ene roke, zato se me pa najbrž vsi tako čudno gledali.:) Vse na Siciliji me je očaralo, vključno s kaosem v prenatrpanih mestih in še bolj kaotičnim prometnim režimom. Danes sem se peljala iz službe s kolesom in je ena gospa trobila avtu pred sabo, ampak ne zato, da bi ga pozdravila, temveč zaradi živčnosti, ker je gospod pred njo zaplaval v svoje misli in je že 3 sekunde bila zelena luč, pa še ni speljal. Ja, take riti smo! Živčne, nestrpne in egoistične. Na Siciliji smo se skoz pozdravljali. Kljub tablam za prepovedano hupanje pred vsakih mestom, Italijani ne jebejo sistema. Prva dva dni me je parkrat skoraj vrglo s kolesa, ker sem se ustrašla kamiona ali avta, ki je potrobil direkt za mojim hrbtom, pol pa sem se navadila in sem samo še mahala v pozdrav. Ko sva sredi ceste razgrnila zemljevid in iskala pravo pot, sva že imela koga pred sabo, bodisi motorista ali pešča bodisi koga v avtu, ki naju je spraševal, kam greva in če rabiva pomoč. Vse so nama razložili v italijanščini seveda, midva kao razumela. In kar zanimalo jih je od kje sva, kam greva. Vsi so na ulicah, pred hišami, na cesti, drugače od nas, ki se zabubljamo pred ekrane in v osamo. V lokalih sva neštetokrat edina pila pijačo, pa poln lokal! Kar sedeli so, mogoče so imeli mizo pred sabo, pa ni nujno, glavno da ima vsak svoj stol, nekateri so brali časopis, nekateri spregovorili kako besedo, večinoma pa kar sedeli in opazovali dogajanje na cesti.
Spala sva večinoma v kampu, na jugu ni bilo težav, obale res prazne, čudovite a čist samotne, pa so vsepovsod še bili odprti kampi. Od Catanie proti severu pa sva se spopadala z zaprtimi kampi. Situacija naju je tako dvakrat vrgla v preizkušnjo kampiranja na divje in trikrat sva iskala Bed & Breakfast. V celih dveh tednih noben ni imel gumi defekta, kljub povoženim milijonim delčkom stekla, zgleda, da sva rabila druge vrste preizkušnje, z gumidefekti sva se spopadala lansko leto na kolesarjenju po Toskani, tokrat naju je preizkušalo drugače. Ko po 140 km, totalno smrdeč in prešvican in moker od tri urnega zalivanja dežja in peska in vožnje po temi čakaš samo še na topel tuš pa prideš do ograje z napisom: Close for works, kar kričiš na ves glas in izrečeš vse možne kletvice. Ampak situacijo zaobvladaš v par minutah, postaviš pač šotor pred ograjo, ni važno, saj imava osvežilne robčke, da se malo osveživa:), osvetljeno je, imava še pol litra vode, žejna nisva. In ko se zjutraj spočit zbudiš kar nekje, si skuhaš kavo, poješ zajtrk, greš zadovoljen in čist zaljubljen v nov dan. In preživiš krasen dan, ker ceniš vodo, ker ceniš sveže postlano posteljo, ker ceniš, da si vse to lahko privoščiš in imaš! In si preprosto srečen. Nič več ne padaš v nesmiselno nerganje in stresanje slabe volje na drugega. In naslednji dan spet padeva v tako situacijo in še naslednji dan spet. In vedno lažje nama je. In vse bolj povezana in mirna sva. Ni lagodnost tista, ki te osrečuje! Včasih me je kdo vprašal zakaj grem tečt na 42 km, brezveze, to je mučenje in da ne rabim tolko, da mam dost 21 km, da je to ravno prav. Ravno tukaj je point, zakaj mora biti ravno prav, zakaj mora biti enostavno? V “trpljenju” najdeš srečo! Lagodnost me hromi, zato včasih zaidem v ekstrem. 2 meseca nič ne kolesarim, potem naenkrat 1160km. Cel mesec skoraj nič ne tečem, nato me čaka Ljubljanski maraton – 42km (to še ni nujno, da bo ratalo :)). Komaj sem spackala diplomo, že sem se čist brezglavo vpisala na podiplomski študij in sem kar sprejeta. Ampak jaz nič ne smatram z ekstremom, to tako vidijo drugi.
Naj se vrnem k Siciliji: lepa je, raznolika, zgodovinska, pestra, ravninska in hribovita, vulkanska in prijazna. Cel jug nama je bil zelo všeč, bila sva sama na obalah, se metala v valove in zganjala norčije. Vozila sva ob oljčnih in limoninih nasadih, po samotnih širokih cestah. Catania je zelo lepa, kaotična kot vsako mesto, sicer sva šla na hitro čez mesto, le po glavnih ulicah. Etne nisva videla, ker sva imela izredno slabo vidljivost. Časa za Etno pa tudi ni bilo, kot tudi za Eolske otoke ne. Absolutno rabiš 3 tedne za turo okrog Sicilije, če želiš še malo raziskovati mesta in okolico. Ponuja ogromno! Za Corleone ni bilo časa, sva pa šla skozi malo morje obmorskih mest in krajev in prevozila skoraj vse Capo-je 🙂 Taormina je krasna, polna turistov, prav tako Letojanni s čudovito plažo, Trapani in Erice. Palermo mi je bil še najmanj všeč, uro in pol sva iskala izhod iz totalnega kaosa. Grozljivo! Castelmare di Golfo, Capo D’Orlando, Cefalu, Messina, Siracusa, Pozzallo…. sama čudovita obmorska mesta.
Lansko leto me še noben ne bi mogel prepričati, da grem s kolesom na letalo, ker me je bilo strah, da se kaj zgodi z mojim Stevensom. Ampak smo vsi lepo prestali preizkušnjo. Simon je evidentiral ravnanje s kolesom. 🙂 Komaj čakam, da greva spet na turo. Dobro bi bilo združit Provanso in Španijo. Nisem še bila v Barceloni. V času absolventa ni bilo denarja za take podvige, je bil pa čas, zdaj pa ni časa, denar se nekak še spraska. Danes me je Tina zrajcala s Caminom – ampak ne s kolesom, s hojo! Rada hodim, ampak cca. 30 km 30 dni si pa ravno ne predstavljam in to mi nedvomno predstavlja velik izziv. Še večji izziv pa je dobiti 4 tedne dopusta. 🙂
 |
| PRADA Autumn/Winter:) |
 |
 |
| San Leone / Agrigento |
 |
| Agrigento |
 |
| Siracusa |
 |
| Taormina |
 |
| via Messina |
 |
| Granita |
 |
| Milazzo |
 |
| Cefalu |
 |
 |
| 1000km v predmestju Palerma |
 |
| Palermo |
 |
| gorivo |
 |
| Castellammare del Golfo |
Potovalno kolesarjenje po Kvarnerskih otokih
Kar težko je opisati najinih zadnjih 10 dni, toliko vsega se je zgodilo. Za nama je letošnji večji dopust, ki ga bom čez poletje le stežka še dobila, zato sva izkoristila praznične dni in se odločila za kolesarjenje. Na low budget, torej po Hrvaški.
Še v petek, dan pred odhodom, sva bila prepričana, da greva s kolesom od doma (od Simona, iz Vrhnike) proti Rijeki oz. najbližjemu kampu. Pakiranje in planiranje je vzelo kar nekaj časa, zato je načrt kmalu propadel in naju zjutraj Vili odpeljal do meje – do Babnega polja, da se izogneva prometu čez Ilirsko. In klancem naproti, juhuu:) Prvič sem šla potovalno kolesarit, malo večje nestabilnosti kolesa zaradi prtljage sem se navadila zelo hitro. Na meji so naju gledali, kot da sva padla iz Marsa:)
1.dan: Babno Polje-Prezid-Crni Lug-Gornje Jelenje-KRK-Omišalj (96km)
Najlepši je bil spust iz Gornjega Jelenja, iz 880 n.m. proti Krškemu mostu po kar hudičevih neskončnih klancih (letos sva oba bila na kolesu samo enkrat). V Omišalju (vsi kampi še niso delujoči, vsepovsod pa sva bila edina z šotorom) naju je pričakal tuš na prostem z mrzlo vodo, kot se za kamp z eno zvezdico spodobi, a lep razgled na morje in Rijeko v daljavi. Skuhala sva juhico in testenine in napol ubita zaspala.
 |
| start iz Babnega polja |
2.dan: Omišalj-Malinska-Valbiska (trajekt)-Lopar-RAB (51km)
Najino gorivo na poti: EuroOžujsko za 11 kun:). V Malinski sva se na hitro odločila, da ne greva v Baško, ampak kar na Rab in sva za las ujela trajekt do Loparja, ki vozi le dvakrat dnevno. Lep kamp v mestu Rab – Padova III, kjer sva prišla do vročega tuša in mladega domačega lüka na Velikonočni ponedeljek. Uskrsni doručak tako to leto preskočila.
 |
| Krk |
 |
| kamp Padova III |
3.dan: mesto Rab (12 km)
Dan počitka in branja knjige. Od ležanja na plaži sva bila proti večeru čisto munjena in brez energije, zato sva šla malo tečt ob lepi poti do mesta in po čudovitem parku, cca 6km.
 |
| Rab |
4.dan: Rab-Mišnjak (trajekt)-Jablanac- Prizna (trajekt)-Žigljen-Novalja (54 km)
Slabo vreme, burja, klanci po Jadranski magistrali, dež. V kampu Straško postavila šotor par metrov od morja. Čudovit razgled. Mirno. V Novalji srečala znance, ki so tekli mimo in se samo za glavo držali, da sva s kolesom iz Slovenije in da greva še naprej. To nobenemu na kraj pameti ne bi prišlo, da bi bli kje drugje kot v nadstandardnem apartmaju. Nama je pa v šotorčku bilo prav toplo. Ptički so naju zbujali že ob svitu in že sva kuhala kavico in se prepuščala poti in dogodivščinam novega dne.
 |
| Žigljen |
 |
| kamp Straško |
5.dan: Novalja-PAG- Zadar (trajekt)-Preko-UGLJAN (96km)
Iz čudovitega lagodja, čudovitega kampa spet proti burji, rahlim dežnim kapljam in klancem. V mestu Pag se okrepčila s čevapčiči in stalnim gorivom, kar nama je dalo zagon, da ne ostaneva na celini, ampak do šestih ujameva trajekt iz Zadra na Ugljan. Cesta se je precej zravnala, vsaj za en čas. Ker so bile Rozine skoz z mano, nama je seveda vedno vse zastavljeno tudi uspelo:) Na Jadroliniji v Zadru slučajno prideva do informacije, da v petek vozi trajekt iz Zadra do Malega Lošinja, kar naju odreši vožje nazaj po sicer lepi, a težki Jadranski magistrali. V sončnem zahodu sva prispela v majhen kamp v mestu Ugljan. Zelo lepo, zelo mirno, nabito z pozitivno energijo, po tolkih kilometrih zvečer utrujena, a polna energije.
 |
| mesto Pag |
 |
| Pag |
 |
| ob sončnem zahodu prispela v Ugljan |
6.dan: Ugljan- Preko- PAŠMAN- Preko-Ugljan (78km)
Ugljan je čudovit otok, premalo sva ga raziskala in se nespametno podala proti Pašmanu, ki je sicer še bolj miren, manj poseljen. Ta dva otoka povezuje čudovit most. Ugljan ponuja čudovite razglede iz vrha s trdnjavo Sv.Mihovila na Dugi otok in Iž. Pristaniško mestece Preko in sosednje mestece Kali pa na otoček Ošljak in Zadar v ozadju. Prvič sem čutila poklapanost, da greva naprej, tukaj bi kakšen dan še z veseljem ostala, brala knjigo in se spočila. Ampak zaradi trajekta (enega in edinega cel teden na tej relaciji) sva morala naprej.
 |
| Ugljan |
 |
| iz Pašmanskega mostu |
 |
| Pašmanski most |
 |
7.dan: Ugljan-Preko-Zadar (trajekt-ustavil na otokih: Ist, Olib, Premuda, Silba)-MALI LOŠINJ (24km)
Medtem ko sta se poročala princ William in Kate, sva midva 8 ur presedela na trajektu, brala knjigo in se stiskala. Berem Tri skodelice čaja po resnični zgodbi Grega Mortensona, prijetno branje in fantastična zgodba, kako je na poti na drugo najvišjo goro na Zemlji – K2 zabredel v skrajno revno vasico, med dobre ljudi, ki so ga tako ganili, da se je odločil jim zgraditi šolo in vse posvetil tej misiji. Miši se spet potrudi, da bom lahko zjutraj pila kavo s pogledom na morje, zato šotor postaviva na razgledni točki v kampu Poljana na Malem Lošinju. Polna energije načrtujeva jutrišnji polmaraton, ki se nama slučajno poklapa z mestom in časom in vsem. Tudi spočita sva.
 |
| Mali Lošinj |
8.dan: Mali Lošinj- Veli Lošinj (Lošinjski polmaraton-21 km) (21 km s kolesom)
Dan kolesarskega počitka sva izkoristila za tek. Kolo sva potrebovala le kot transportno sredstvo do prizorišča maratona v Velem Lošinju in za kruzanje ob obali. Čudovit tek ob morju. Zjutraj nama je skoraj burja odpihnila šotor, saj nisva mogla zabiti klinov zaradi kamenja in deževalo je. Kmalu po startu pa nas je osrečil še sonček. Teklo nas je samo nekaj čez 80 in kljub začetnemu občutku, da bo vse potekalo bolj po balkansko (od št. 80 naprej nas ni imelo čipov, ker niso pričakovali take udeležbe), je na koncu izpadel kot fenomenalno organiziran maraton. Dali so vse od sebe in se maksimalno potrudili. Organizator je bil zelo zadovoljen, saj so tekli reprezentanti Srbije, Bosne, Madžarske, naš Primož Kobe (ki žal ni prišel do cilja), dva Etiopijca…skratka močna udeležba, kljub majhnemu številu ljudi. Opazila sem tudi slovenskega ultramaratonskega tekača Lojzeta Primožiča. Dobili smo majčke in medalje že ob prijavi. Na prvi tretjini poti, ko smo tekli čez center Malega Lošinja so imeli postavljen oder in muziko in celo fešto. Brali so naša imena in štartne številke, ko smo tekli mimo in navijali za nas in nas vpodbujali. Omg, noro je blo. In potem naprej v klančke ob obali Čikata. Najlepši tek v mojem življenju, brez muzike, ker mp3 je ostal doma in bilo je super. Kljub klancem in progi, težji od Sežane, sem v cilj prišla 1:49, kar je moj najboljši rezultat. Simon pa samo minutko za mano. Zelo sem bila zadovoljna. Zastojn so točili pivo, vino, brezalkoholne pijače, delili domač štrudelj, limone in pekli slastne ribe na žaru ter testenine in jagnjetino. Vse zastojn. Noro dobro vzdušje. Ogromno Slovencev. In ker je teklo zelo malo žensk, sem bila počaščena še z zlato medaljo v ženski kategoriji do 30 let. S tako slabim časom se mi je to lahko zgodilo samo tukaj:) Ampak je bil nor feeling in pogum za naprej. Mogoče sem se zato včeraj prijavila na Maraton treh src in sicer na 42 km, kot je bil prvoten plan. 🙂
 |
| kamp Poljana |
 |
| Veli Lošinj, start in cilj polmaratona |
9.dan: Mali Lošinj- Osor- CRES- mesto Cres (54km)
Najhujši kolesarski dan, kar sem jih kadarkoli doživela. Po teku bi kakšen dan bilo treba počivati in sprostiti mišice, midva pa sva se iz čudovitega Lošinja mogla podati v klance, tako težke, pa ne vem a so bili res, ali se mi je samo zdelo zaradi utrujenih mišic, jaz sem jih v glavnem komaj prevozila in bila na robu, da stopim s kolesa in ga zabrišem v prepad. S solznimi očmi sem preklela cel svet. V mišicah me je peklo in bila brez moči. A nekako sva prigonila do spet čudovitega spusta do mesta Cres, kjer sva prenočila v kampu Kovačine, zelo urejenem, tik ob morju, a z nedelujočim wc-jem, zato sva se tuširat in na wc vozila kar s kolesom (a brez prtljage:)), ker je bil oddaljen 600m.
 |
| Cres |
 |
| Narezine, Mali Lošinj |
10.dan: Cres-Porozina (trajekt)- Brestova-Lovran (54km)
Podoben dan od prejšnjega. Lovila sva trajekt ob enajstih, ker so naju v Lovranu že čakali starši. Zaradi številnih klancev sva ga komaj ujela. Cres nama je ponudil zelo lepe razglede, ampak tudi veliko neprijaznosti, saj je vsak ovinek prinesel nov klanec. Iz Brestove ni bilo veliko lažje, pa še v desnem kolenu me je začelo špikat, ampak razgled je odtehtal svoje. V agoniji, pri tablah 9 %, 11 % in spet 9 % klanec, eden za drugim, sva si pela in prirejala pesmi po svoje. In kjer je klanec, je tudi zaslužen spust. Ob morju še toliko bolj čudovit. Pot do Lovrana pa je sploh bila krasna.
Na cilju se mi je obrnil tritisoči kilometer, ki sem jih prevozila z mojim Stevensom v dobrem letu in pol. Oktobra sva kolesarila po Toskani (kakšnih 400 km), ampak sva bila z avtom, v hotelu ali apartmaju in se vsak dan vračala do avta, kar je lahko zelo omejujoče. Ta način, da greš naprej in se nikamor ne vračaš in prideš do kam prideš, mi je definitivno mnogo bolj všečen…in najljubši način potovanja. Na kolesu se v enem dnevu zgodi toliko stvari, prevoziš toliko idiličnih panoram, da se ti prejšnji dan zdi, kot da se je zgodil prejšnji mesec, sploh ne veš točno kje vse si že bil in kaj se je dogajalo. Še dobro da imava skupni Travel diary, kamor ob priložnosti sproti zapiševa par stavkov o dogodkih tekočega dne.
Komaj čakam naslednje ture. Kupljen imava zemljevid Španije (Camino s kolesom), kolesarski vodnik Irske in velike želje po Siciliji… toliko zaenkrat 🙂
