Katka.run
Category: maraton
Maraton treh src RADENCI 2019
Leta 2011 sem v domačih Radencih pretekla svojo prvo maratonsko razdaljo, lansko leto po dolgih letih ponovno šla na cestni maraton v svoj domači kraj in ga pretekla z osebnim rekordom (3:09), letos pa se ponovno prijavila, predvsem zaradi svojih domačih navijačev. Maraton zame pomeni 42 km. Zgolj teden dni pred maratonom sem tekla na Ultra Trail Vipava Valley – sicer na najkrajši razdalji, 30 km.Ta tek mi je šel odlično, počutila sem se še bolj odlično, zato se tudi nisem prav pretirano tekaško šparala in vedela sem, da bom plačala neko ceno na maratonu v Radencih, saj se bom težko čisto regenerirala in se dovolj spočila v enem tednu.
V petek, na testeninki, ki so jo v Radencih uvedli prejšnje leto, sem bila gostja in z Emilom Šmidom sva imela sproščen pogovor o mojih tekaških začetkih, o Slovenski planinski poti ter drugih dolgih tekih. Dan prej sem se zbudila z močno bolečim grlom in slabšim počutjem, na srečo pa ni bilo vročine. V petek sem si v službi kontrolirala vnetne parametre, ki so bli skoraj v mejah normale in bolj kazali na virozo. Cel dan sem se “zdravila” s propolisom, Neo anginom in praženim sladkorjem z mlekom. Zjutraj na dan maratona je bil Toni skoraj prepričan, da ne bom šla na start, tako slabo sem menda izgledala. Pa sva se po zajtrku vseeno odločila, da greva, skupaj, po občutku, počasi, pa četudi bova štiri ure tekla. Bo kar bo!
Ker nisem lovila svojega osebnega rekorda, to sem vedela, da je v trenutni situaciji nemogoče, sploh nisem razmišljala o supergih. Obula sem trail copate Raidlight Responsiv ULTRA, ki so se mi čisto super obnesle tudi na asfaltu. V startnem boksu sva se spoznala s Tešky-evim kolegom Matjažem, s katerim smo skupaj potem tekli kakšnih 30km. Start je bil hiter, bila sem tudi bolj slabo ogreta. Toni me je ves čas prigovarjal, naj greva počasneje, a je kar nekako letelo, čeprav počutje od vsega začetka ni bilo najbolj optimalno. Že na četrtem kilometru proti Gornji Radgoni, so se mi vsiljevale negativne misli.. kako mi je težko, kako so noge težke, kako bom to sploh lahko zdržala do konca, kdaj bo že konec? Ampak namesto, da bi orng popustila in morda celo uživala v tekaškem koraku, sem grizla neki svoj tempo brez popuščanja. Presenetilo me je, da smo polmaraton pretekli s časom 1:32, podobno kot sem ga lansko leto, s tem da sem se lani počutila bistveno boljše in lahkotno. Toni mi je podajal bidon s tekočino, gela sem pojedla samo dva, ker mi niso pasali. Še vedno sem razmišljala kako hudiča bom zdržala še enkrat toliko, ko pa sem že zdaj tako utrujena? Vedela sva, da bova maraton končala, čas je bil celo nad vsemi pričakovanji, tako, da tudi če zahodiva, nič hudega. Definitivno je to bil moj najtežji maraton. Škoda, ker sem zbolela, kajti vreme je bilo pa kot mi pisano na kožo! Optimalno, v Radencih je namreč velikokrat v tem času že peklensko vroče za tek! Pri ponovnem vstopu v Avstrijo, nekje po Gederovcih je Matjaž zaostal, midva pa sama naprej. Bil mi je dolgčas, kilometri so sicer hitro bežali (to mi je super, saj na gorskem teku običajno grejo veliko počasneje), pa vseeno se je pot začela neznansko vlečt. Tonija sem vprašala če bi mi kaj zapel, pa je šel raje na Youtube in mi spustil pesem od Koale Voice, Nič me ne boli 🙂 Imela sva s seboj denar, če bi omagala, bi pa šla v Pivohram k Golarju na odlično pivo Bevog. Ni bilo treba, sva kar rinla naprej proti Radencem. 🙂 Pred nama je bilo še 8km. Dolgih, težkih, ampak z vsakim korakom sem bila bližje moji mali Hani in to me je motiviralo. Vedela sem, da me z mojo mamo pričakujeta v cilju, pravtako moje drage prijateljice in sošolke iz osnovne šole, ki vsakič navijajo zame. Ko sem jih zagledala, je bilo zame zelo čustveno. Potem pa zagledam še Boruta Rojca in Marka Kosija. Hvala vsem za navijanje in vzpodbudo! In že pritečeva do mamice, ki nama je čez ograjo podala Hani. Vsi trije skupaj smo z nasmehom prečkali ciljno črto! Bila sem presrečna, da sem zmogla. Čas je bil 3ure 10 minut, kar sem zjutraj mislila, da bo nemogoče doseči. To je tudi zadostovalo za 4.mesto. Več dobrih tekačic je bilo na polmaratonski preizkušnji, ki je veljala za državno prvenstvo. Skoraj sem ostala brez glasu. Poiskali smo naše punce, ki so nas že čakale s penino in pivom. Nazdravljanje pa se je nadaljevalo cel popoldan, do noči. Toni je vmes mogel domov se malo odpočit, maraton je tudi njega kar izčrpal. Pomagal je meni, sam pa premalo pil in nič jedel. Hvala srček, bil si dober zajček!! 😉
Bil je prelep dan z mojimi najdražjimi! Hvala! Se vidimo spet prihodnje leto, ko bo maraton treh src organiziran že 40-ič.
17. Ljubljanski maraton – 28.10.2012
Mi tečemo. Kilometri pa tudi…
ne glede na vreme! 🙂 Za letošnji Ljubljanski maraton je bila namreč zelo slaba vremenska napoved: sneženje do nižin, padec temperatur, veter, dež. Dan prej sem imela v planu počivanje in branje knjige, pa sem nepričakovano zabluzila po trgovinah do večera. V eni izmed trgovin so vrteli Radio Center in slišim, da je komentator pozival ljudi, da naj dobro premislijo, če bodo res šli tečt, kajti vreme bo slabo in neprimerno za tek. Ljudje rabijo vzpodbudo v tej situaciji, ne pa prepričevanje, da bo pameten tisti, ki se teka ne bo udeležil. In res je veliko število ljudi ostalo doma zaradi vremena – od prijavljenih 25.686 nas je teklo 16.264. Zvečer sem bila na smrt utrujena in kar malo jezna nase, ker sem tako zabluzila dan, pa še konkretno me je bilo “strah” maratona – v zadnjih dveh mesecih sem precej kolesarila, tekla minimalno. Zbudila sem se ob pol petih zjutraj, pogledala čez okno, že je snežilo. Trdno zaspala več nisem, misli so premlevale svoje. A naposled je prišlo jutro, še zmeraj je zunaj snežilo, strehe so bile pobeljene, ceste mokre. V startu maratona je še snežilo, a je tako pasalo.. meglica nad Cankarjevim vrhom na Rožniku in pobeljena drevesa pa snežinke…čista romantika 🙂 Prvi krog je minil, kot da ga ne bi bilo.. brez trohice bolečin, tekla sem z užitkom, lahkotno, brez pričakovanj. Odlično vzdušje na progi, sploh prehod v drugi krog je nekaj posebnega. Iz totalnega vrveža in dogajanja se naenkrat osvobodiš, padeš v tišino, slišiš svoj korak, okrog je le še peščica ljudi, tu pa tam še kdo navija. Prvi krog sem tekla dobrih 1:48. Kmalu zagledam Mihata, nato Vlasto in še Vilija in Anico. Čisto sem evforična, pospešim, zaznam, da sem zadihana, a noge me nesejo, brez težav, zato se odločim v takem tempu nadaljevati, zdi se mi, da še imam rezerve, počutim se odlično. Prehitevam in prehitevam, počasi, na 32 km zagledam Vojkota in tempo tekača na 3:45. Kmalu tudi njih prehitim, počutim se super, čeprav me zajeda kanček dvoma, da mi bo tako enostavno šlo do konca – pred mano je še kakšna ura teka in upam, da ne treščim v zid, bolečino, karkoli.. Srečam še par znanih obrazov, rečemo besedo ali dve. Vsak teče v svojem ritmu in se bori sam s seboj. Zadnji trije kilometri so bili kar naporni, tekla sem hitro koliko sem lahko. Sem pa začela čutiti meča, zdelo se mi je, da me bo zdaj zdaj zagrabil krč. A me na srečo ni! Zadnji kilometer se mi pridruži en gospod, ki me vzpodbuja, da ohranim tempo in skupaj pritečeva v cilj, čeprav bi on lahko tekel bistveno hitreje. Hvala! V cilj sem tako pritekla s časom 3:33:47, kar je zadostovalo za 31. mesto. Rezultat je zame odličen, zelo sem vesela in ponosna. Tekaška abstinenca zaradi skoraj enomesečnega kolesarjenja mi je zgleda koristila. Še nikoli nisem maratona tekla z večjo lahkoto in užitkom, kar je pa itak največja zmaga.
Zahvaljujem se vsem, ki vedno znova verjamejo vame in me vzpodbujajo! Hvala Majdi za odlično masažo pred tekom – osvobodila me je bolečin v hrbtu. Največja zahvala pa Urošu in Kaji za support – za topla oblačila v cilju, odlično vročo čokolado v Cacao ter za vožnjo do doma (je že deževalo in še vedno me je zeblo). Zmenjeni smo bili, da bom v cilju okrog štirih ur, zato sta me itak zamudila, ker mi je uspelo priti malo prej in sem se kakih 15 minut tresla in ju čakala – zazeblo me je do kosti. 🙂
Čestitke vsem tekačem, ki so se kljub slabi vremenski napovedi udeležili Ljubljanskega maratona in so ga uspešno odtekli in čestitala bi vsem navijačem, ki so poskrbeli za krasno vzdušje in nas motivirali k hitrejšim korakom. Super ste! Tudi organizatorji, vsaka čast, glede na razmere, so odlično izpeljali cel dogodek! Za mano je lep in nepozaben dan, moj tretji uradni maraton, a prvi brez muskelfibra v naslednjih dneh 🙂
 |
| Foto: Sabina |
 |
| Foto: RTV Slo |
 |
| Foto: RTV Slo |
 |
| Foto: STA |
Ultramaraton Celje – Logarska dolina (75 km)
Pa je prišel 1. september, dan, ki smo ga nekateri težko pričakovali. Lansko leto sem že sanjala o teku iz Celja v Logarsko dolino, pa si nekako nisem upala, letos me pa ni moglo ustaviti nič, tudi bolečine v pokostnici ne, ki so me prikrajšale za dva meseca treniranja ter zlom prstanca na roki, ki me je za dva tedna priklenil v gips tik pred dogodkom. Vesela sem, da si nisem poškodovala noge, roka ni bil tak problem, čepraj je bila desna in sem vsaj v začetku s težavo opravljala osnovne življenjske potrebe. 🙂 No, pa gremo nazaj k teku. Ob štirih zjutraj smo štartali iz Ljubljane, start teka je bil ob 6-ih v Celju. Na poti sem bila precej živčna, saj je vsake toliko lilo kot iz škafa. Napoved je bila deževna. Vsaj peklenske vročine izpred prejšnjih tednov ne bo. En, dva, tri smo bili v Celju, dež je ponehal. Maja naju ni mogla spremljat na kolesu, kot je bilo prvotno dogovorjeno zaradi službenih obveznosti, sta pa nama “na pomoč” priskočila moj brat Uroš in Kaja, ki sta naju spremljala v avtomobilu. Na tem mestu bi se jima zahvalila za odličen support ravno v pravih trenutkih ter za potrpežljivost pri čakanju na dežju. Prvič smo se dobili v Mozirju, kjer sem preobula superge in odvrgla camelbak. Do Mozirja, na 33. kilometru sva tekla skupaj s Simonom, nato sva vklopila vsaj svoj mp3 in jaz sem šla v svojem tempu naprej. Simonu je šlo odlično, le proti koncu ga je čisto pobralo zaradi bolečin v kolku in je tako nekaj kilometrov prehodil. V cilj je prišel pa kljub temu pod devetimi urami. Bravo! Jaz sem nekje do 60.-ega kilometra tekla praktično brez težav. Nato smo se videli z Urošem in Kajo in sem bla čisto evforična, rekla sem jima, da mi bo fucking ratalo prit v cilj. 🙂 Na vsakem teku se česa naučiš, tokrat sem se tega, da se nikoli ne veseli prehitro, sploh ne 15 km pred ciljem, ki pomeni še kakšno uro in pol teka. 🙂 Lahko se ti v zadnjih dveh kilometrih zalomi in trpiš kot zmešan, kot se je zgodilo Gašperju. Nič hujšega ni bilo, malo me je bolelo levo koleno, čisto na koncu se je oglasila leva pokostnica, ampak najhujša je bila bolečina v križu. Kilometri so se začeli neznansko vlečt. Kakšen kilometer ali dva sem hitro hodila in tako prišla v cilj pod osmimi urami. To je bila tudi moja ultimativna, najbolj optimistična želja – 8 ur. In mi je ratalo! 7 ur in 55 minut, kar je zadostovalo za 9. mesto skupno v ženski kategoriji in 2. mesto v kategoriji do 29 let. Slednja uvrstitev mi je prinesla moj prvi pokalček, kar me je zelo presenetilo in osrečilo. Predvsem pa dalo volje za naprej. Čeprav je skoz po malem rosilo in deževalo, razen v začetku, smo imeli idealne pogoje in temperaturo za tek! Temu primerno je padlo tudi veliko osebnih rekordov. Čestitke vsem tekačem in vsakemu posebej, sploh tekačem na 75 km! Predvsem HVALA vsem mojim prijateljem in domačim, ki so zaupali in navijali zame! Za mano je krasna izkušnja, danes malo boleča, a ta bolečina hitro mine, ostane pa lep spomin, nova izkušnja ter motivacija za nove podvige.
 |
| štart |
 |
| cilj |
 |
| po kategorijah, foto: Matjaž Vrhunc |
 |
| zmagovalke skupno, foto: Matjaž Vrhunc |
 |
| zmagovalci skupno, foto: Matjaž Vrhunc |
16. Ljubljanski maraton – druga maratonska razdalja
Septembra sem pretekla 60 km, v prvih treh tednih oktobra pa zgolj 49 km. Temu primerno me je bilo precej strah Ljubljanskega maratona. Čez teden niti nisem imela dosti časa razmišljati o maratonu, ker je bil moj delavnik tak: 5:45 budilka, 7:00 služba, 15:30 predavanja, domov sem pribiciklirala okrog 20:00, pol ure gor ali dol. Vsak dan! Ko sva kolesarila okrog Sicilije sem zvedela, da sem sprejeta na podiplomski študij in že žanjem te sadove – tak da edini prosti čas, ki ga imam, porabim za pisanje seminarskih nalog. :/ Ampak nedelja je prišla in počutila sem se fizično ok. Rekla sem si, da če mi že prvi krog ne bo šlo, bom zavila v cilj po enem krogu. Ta misel mi je sicer bila grozljiva. Tega si res nisem želela, se predat po enem krogu? Ne, to moram speljat do konca! Lansko leto sem na Ljubljanskem maratonu šla na polovičko, ki sem jo pretekla s časom 1:55 in to komaj! Cel Bežigrad me je zbediral do konca, sploh pa neskončna Dunajska, ko sem kar hodla in nisem imela nobene motivacije. Zato sem s strahospoštovanjem čakala to neskončno dolgo Dunajsko cesto, ki jo bo treba pretečt dvakrat, pa mi je letos na celem maratonu bilo bistveno lažje obakrat, kot lani enkrat. Hja, pomembno je kakšen dan imaš, predvsem pa kakšne misli imaš v glavi! Zgodilo sem mi je isto kot v Radencih – prvi krog sem pretekla brez težav, z velikim užitkom in lahkotno, vendar s preudarnim tempom, nič se nisem forsirala. Počasi pa ziher! 🙂 Mislim, da sem ga pretekla s časom 1:55. In že so me usmerjali levo v drug krog, nešteto polmaratoncev pa desno v cilj. Včasih kdo reče, da se mu ne zdi predstavljivo it še enkrat tečt isti krog, kot si ga že pretekel, drugi pa med tem grejo že v cilj. Meni se hvalabogu še zaenkrat to ni zgodilo. Do sedaj mi je bilo the best iti v naslednji krog – kar osvobodiš se iz množice, malo še navijajo in ti ploskajo (sploh ženskam), potem pa se vse skupaj sprosti in ostane nas veliko manj. Kar naenkrat tečeš v tišini, noge te pa kmalu začnejo opozarjat na neko napetost in, da bi jim bolj pasalo hodit. Ampak ti se ne daš! Včeraj me skoraj nič ni bolel križ, me je pa že na 26.km nekam čudno bolela stegenska mišica – ne bolela, kar trda je postala, kot da bi že med tekom imela muskelfiber 🙂 Pa še kar ne morem verjeti, da sem v takem stanju brez težav prišla do cilja. Ta teža v stegnih me je skoz spremljala, ampak sem jo vztrajno odganjala. Bala sem se, da me zagrabi kak krč. Mislila sem na druge stvari, ampak pojma nimam na kaj. Kakšno besedico smo rekli s kakšnim sotekačem, pa spet sem se osamila. In tako sem dočakala cilj v času 3:55. Za 13 min. boljši čas kot v Radencih, pa brez kakšnih večjih priprav. Sem čisto zadovoljna! Simon je iz 4:33 izboljšal čas na 4:08. Super! Na cilju sta me pričakala Uroš in Aleksandra ter Martina z mrzlim pirom. Malo je bilo sicer mrzlo, a brez pira ni maratona. 🙂 Hvala Martina! Čestitke sotekačem pa tudi vsem navijačem, ki so toliko časa stali na mrzlem in čestitke organizatorjem, za tako dobro izpeljan maraton, tujci so čisto navdušeni! Na okrepčevalnicah ni bilo gužve, Strojmachine pa še vedno povzročajo kurjo polt. Čez slaba dva tedna me čaka Sladkih 6, čez 11 mesecev Celje-Logarska, pa še kaj vmes 🙂
Triglavov 14. tek štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera
Včeraj smo tekli na Teku štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera, ki meri približno 12 km. Pretekla sva jih v 55.-ih minutah. Srečala sva kar nekaj znancev iz preteklega vikenda z Urbanimi tekači, Zorana iz Lošinjskega polmaratona, Viteze dobrega teka in še koga iz kakšnih drugih tekov. Trasa je bila lepa, okrog celega Bohinjskega jezera, zahtevala je pa kar precej pazljivosti, gledali smo bolj v tla in pazili da se ne spotaknemo ob kako korenino ali spolzko kamenje. Vreme nam je malo ponagajalo, padla je kakšna kaplja, ki pa je v takem soparnem dnevu bila kar dobrodošla. Vendar pa ni odvrnilo najkorajžnejših, da se ne bi po teku vrgli v jezero. Mi smo se odločili za Aqua park v Bohinjski Bistrici, da bi nam vroča voda vrnila moči v mišice, posebej Karin, ki je komaj še hodila zaradi bolečin v kolenu. Sprejeli smo slabo odločitev. Bazen je bil poln, sumljivo nam je bilo že, ko smo komaj našli prosto omarico. Potem pa je bilo še treba poštekat elektronski način zaklepanja omaric. S sabo sem vzela Križnarjevo knjigo Z biciklom okoli sveta, pa je nisem mogla brati, saj nismo našli niti enega prostega ležalnika. Katastrofa. Voda mrzla, noter in zunaj, vsepovsod. Bili smo premraženi in utrujeni. Kar preslikala bi se v naše Terme Radenci, ki so zakon za regeneracijo po teku. Imaš vroče bazene, masaže in proste ležalnike :). Po petih minutah trpljenja v mlačni vodi smo šli na gobovo juho (vsaj ta je bila zelo dobra), vroč čaj in proti domu. V aqua park nikoli več! Zvečer smo se družili z Nacetom in Martino, ki sta obrazložila dogodivščine njunega potovanja London-Lizbona-Pariz, midva pa načrte za septembersko kolesarjenje okrog Sicilije. Lepo je imeti takšne prijatelje! Sprehodili smo se po mestu, pojedli slastne čevapčiče v Harambaši in zaključili s pirom na Trnfestu.
Prva maratonska razdalja
Dober teden je že od maratona v Radencih, a nisem imela priložnosti opisati vtisov, saj sva v novem stanovanju še brez interneta. Kar sicer sploh ni moteče. Brez računalnika kvalitetno preživljava skupne popoldneve. In zelo lepo je živeti v “svojem” stanovanjčku. Naj se pa vrnem k bistvu. Tako dolgo sem omahovala s prijavo na maraton (42 km), da sem zamudila prvi rok prijave in zato plačala polno ceno. Napovedovali so visoke tempareture, izkušeni tekači so nama ta maraton za prvič odsvetovali, v prvih treh tednih maja sva skupno pretekla samo 54 km, kar bi naj bila tedenska razdalja, ne pa tritedenska. Preveč je bilo pritiska iz vseh strani- nova služba, selitev, maraton. Ampak kljub vsemu temu, notranji občutek ni bil pomirjen ob misli na polmaraton, ki sem ga točno leto dni nazaj prvič pretekla. Za novo leto sem si zadala cilj maratonsko razdaljo, zato sem na vsak način strmela k temu. In občutek me tudi tokrat ni prevaral. V soboto je bil peklensko vroč dan in ne ravno enostaven za tek, ampak čudovit in prave energije. Zgleda, da nama je pomagal tudi Lošinjski maraton, da sva se adaptirala na kakšno stopinjo več. Prvič sem tekla maraton, zato nisem vedela kaj naj pričakujem. In je prišel ta dan. Prvi krog sem odtekla brez težav, brez bolečine, totalno lahkotno. Že na osmem kilometru naju je čakala prijateljica z mrzlim pirom :). Prvi krog je bil ogrevanje, drugi je pa šel zares. “Težave” so se pa pričele na 35-em. Čeprav sem imela še 7 kilometrov do konca, sem pa v bistu že videla cilj, vedela sem, da ga bom zagledala, kakorkoli že bo. Zadnje kilometre sem začela hoditi in se ustavljati, kar ni bilo ravno pametno, saj je bila prava misija spet spraviti telo v tek. Pred mano so hodili, za mano so hodili, redko kdo je še tekel. Zaradi 27-ih stopinj in asfalta je bil ta maraton precej težek, marsikdo je po prvem krogu šel kar v cilj. Več ljudi mi je reklo, da če sem pretekla tega, bom druge še lažje. Malo krize je bilo zadnje kilometre, ampak je bil kakšen tek že težavnejši. Sicer sem šparala moči, v enakomernem tempu, nisem šla na polno, se na vsaki postojanki močila, polivala z vodo in pila ogromno tekočine. Pri 2:01 sem obrnila v naslednji (isti) krog. To mi ni delalo težav. Pravijo da je psihološko full bolj naporno se podat v krog, ki si ga že enkrat pretekel in veš kaj te čaka. Jaz sem bla full vesela, da sem šla v še en krog, mogoče zato, ker sem šla prvič, mogoče ker sem domačinka, ne vem, meni je bil fenomenalen občutek. Na poti sem srečevala nekatere znance, ki so se vračali v cilj polmaratona in šele ko se je pot v Petanjcih odcepila in nas je ostala še samo peščica, sem prižgala mp3. Točno dve leti nazaj na 29.maratonu treh src, ko je Simon tekel na 10 km, sem se nekako zaljubila v tek (in v Simona :)). Ko sem ga v cilju čakala, sem občutila željo po teku in ko sem ga po 10-ih km videla naspidiranega in fenomenalne volje, sem začutila, da bi tudi sama rada tekla. Takrat sem mi je ena ura neprekinjenega teka zdela nekaj nedosegljivega in mogočnega, o maratoncih sploh nisem razmišljala, ker to ni bilo v mojih mejah razumevanja in dojemanja. Še isti popoldan sva v Prvo ligo šla kupit moje praktično prve tekaške adidaske. In tako sem počasi začela. Prvi tek je bil 2,5 km dolg krog okrog Vodnikove in Celovške, neprekinjeno sem ga pretekla menda v 15ih minutah in to je bil zame neverjeten uspeh. Simon je imel idejo tečt svoj prvi polmaraton na Ljubljanskem maratonu, pa sem ga izzivala, da če gre on na 21 km, pa grem jaz na 10. Sekunda, dvajset in že sva bila zmenjena! In ko sem jeseni to desetko pretekla v 47.-ih minutah (še kot redna kadilka), me je tek prevzel in postal del mojega življenja.
Po štirih urah in osmih minutah so me v cilju pričakale moje drage prijateljice. Full sem bila srečna, zadovoljna, na cilju je vladalo nepopisno veselje. Kmalu se nam je pridružila še S., spet z mrzlim pirom (neskončno hvala!:)) in čakali smo še Simona. Tudi on je zagledal cilj maratonske razdalje, še prej sva se močno objela, tako sem bila srečna, da nama je uspelo. Simon me je navdušil za tek, jaz pa njega za večje razdalje. Po teku sva šla spočit mišice v Terme Radenci in srečala Špelo, Petra in Roberta (hvala za nasvete oskrbe žuljev in za prijetno družbo!), zvečer pa sva še poslušala koncert Kreslina.
 |
| na cilju, čila, zdrava in srečna 🙂
Hvala dragi moji za vzpodbudo in navijanje ter za nepozaben dan! |
 |
| nekateri v cilj, drugi v še en krog |
 |
| na cilju |
 |
| Simon v cilju |
 |
| zadnji objem pred ciljem 🙂 |
Včeraj se žal nisva mogla udeležiti 24 urnega Teka sreče v Grosuplju, naslednji plan je pa sigurno A jh uhka 10 v enem dnevu? (25.6., 10 krogov okrog Blejskega jezera).
Potovalno kolesarjenje po Kvarnerskih otokih
Kar težko je opisati najinih zadnjih 10 dni, toliko vsega se je zgodilo. Za nama je letošnji večji dopust, ki ga bom čez poletje le stežka še dobila, zato sva izkoristila praznične dni in se odločila za kolesarjenje. Na low budget, torej po Hrvaški.
Še v petek, dan pred odhodom, sva bila prepričana, da greva s kolesom od doma (od Simona, iz Vrhnike) proti Rijeki oz. najbližjemu kampu. Pakiranje in planiranje je vzelo kar nekaj časa, zato je načrt kmalu propadel in naju zjutraj Vili odpeljal do meje – do Babnega polja, da se izogneva prometu čez Ilirsko. In klancem naproti, juhuu:) Prvič sem šla potovalno kolesarit, malo večje nestabilnosti kolesa zaradi prtljage sem se navadila zelo hitro. Na meji so naju gledali, kot da sva padla iz Marsa:)
1.dan: Babno Polje-Prezid-Crni Lug-Gornje Jelenje-KRK-Omišalj (96km)
Najlepši je bil spust iz Gornjega Jelenja, iz 880 n.m. proti Krškemu mostu po kar hudičevih neskončnih klancih (letos sva oba bila na kolesu samo enkrat). V Omišalju (vsi kampi še niso delujoči, vsepovsod pa sva bila edina z šotorom) naju je pričakal tuš na prostem z mrzlo vodo, kot se za kamp z eno zvezdico spodobi, a lep razgled na morje in Rijeko v daljavi. Skuhala sva juhico in testenine in napol ubita zaspala.
 |
| start iz Babnega polja |
2.dan: Omišalj-Malinska-Valbiska (trajekt)-Lopar-RAB (51km)
Najino gorivo na poti: EuroOžujsko za 11 kun:). V Malinski sva se na hitro odločila, da ne greva v Baško, ampak kar na Rab in sva za las ujela trajekt do Loparja, ki vozi le dvakrat dnevno. Lep kamp v mestu Rab – Padova III, kjer sva prišla do vročega tuša in mladega domačega lüka na Velikonočni ponedeljek. Uskrsni doručak tako to leto preskočila.
 |
| Krk |
 |
| kamp Padova III |
3.dan: mesto Rab (12 km)
Dan počitka in branja knjige. Od ležanja na plaži sva bila proti večeru čisto munjena in brez energije, zato sva šla malo tečt ob lepi poti do mesta in po čudovitem parku, cca 6km.
 |
| Rab |
4.dan: Rab-Mišnjak (trajekt)-Jablanac- Prizna (trajekt)-Žigljen-Novalja (54 km)
Slabo vreme, burja, klanci po Jadranski magistrali, dež. V kampu Straško postavila šotor par metrov od morja. Čudovit razgled. Mirno. V Novalji srečala znance, ki so tekli mimo in se samo za glavo držali, da sva s kolesom iz Slovenije in da greva še naprej. To nobenemu na kraj pameti ne bi prišlo, da bi bli kje drugje kot v nadstandardnem apartmaju. Nama je pa v šotorčku bilo prav toplo. Ptički so naju zbujali že ob svitu in že sva kuhala kavico in se prepuščala poti in dogodivščinam novega dne.
 |
| Žigljen |
 |
| kamp Straško |
5.dan: Novalja-PAG- Zadar (trajekt)-Preko-UGLJAN (96km)
Iz čudovitega lagodja, čudovitega kampa spet proti burji, rahlim dežnim kapljam in klancem. V mestu Pag se okrepčila s čevapčiči in stalnim gorivom, kar nama je dalo zagon, da ne ostaneva na celini, ampak do šestih ujameva trajekt iz Zadra na Ugljan. Cesta se je precej zravnala, vsaj za en čas. Ker so bile Rozine skoz z mano, nama je seveda vedno vse zastavljeno tudi uspelo:) Na Jadroliniji v Zadru slučajno prideva do informacije, da v petek vozi trajekt iz Zadra do Malega Lošinja, kar naju odreši vožje nazaj po sicer lepi, a težki Jadranski magistrali. V sončnem zahodu sva prispela v majhen kamp v mestu Ugljan. Zelo lepo, zelo mirno, nabito z pozitivno energijo, po tolkih kilometrih zvečer utrujena, a polna energije.
 |
| mesto Pag |
 |
| Pag |
 |
| ob sončnem zahodu prispela v Ugljan |
6.dan: Ugljan- Preko- PAŠMAN- Preko-Ugljan (78km)
Ugljan je čudovit otok, premalo sva ga raziskala in se nespametno podala proti Pašmanu, ki je sicer še bolj miren, manj poseljen. Ta dva otoka povezuje čudovit most. Ugljan ponuja čudovite razglede iz vrha s trdnjavo Sv.Mihovila na Dugi otok in Iž. Pristaniško mestece Preko in sosednje mestece Kali pa na otoček Ošljak in Zadar v ozadju. Prvič sem čutila poklapanost, da greva naprej, tukaj bi kakšen dan še z veseljem ostala, brala knjigo in se spočila. Ampak zaradi trajekta (enega in edinega cel teden na tej relaciji) sva morala naprej.
 |
| Ugljan |
 |
| iz Pašmanskega mostu |
 |
| Pašmanski most |
 |
7.dan: Ugljan-Preko-Zadar (trajekt-ustavil na otokih: Ist, Olib, Premuda, Silba)-MALI LOŠINJ (24km)
Medtem ko sta se poročala princ William in Kate, sva midva 8 ur presedela na trajektu, brala knjigo in se stiskala. Berem Tri skodelice čaja po resnični zgodbi Grega Mortensona, prijetno branje in fantastična zgodba, kako je na poti na drugo najvišjo goro na Zemlji – K2 zabredel v skrajno revno vasico, med dobre ljudi, ki so ga tako ganili, da se je odločil jim zgraditi šolo in vse posvetil tej misiji. Miši se spet potrudi, da bom lahko zjutraj pila kavo s pogledom na morje, zato šotor postaviva na razgledni točki v kampu Poljana na Malem Lošinju. Polna energije načrtujeva jutrišnji polmaraton, ki se nama slučajno poklapa z mestom in časom in vsem. Tudi spočita sva.
 |
| Mali Lošinj |
8.dan: Mali Lošinj- Veli Lošinj (Lošinjski polmaraton-21 km) (21 km s kolesom)
Dan kolesarskega počitka sva izkoristila za tek. Kolo sva potrebovala le kot transportno sredstvo do prizorišča maratona v Velem Lošinju in za kruzanje ob obali. Čudovit tek ob morju. Zjutraj nama je skoraj burja odpihnila šotor, saj nisva mogla zabiti klinov zaradi kamenja in deževalo je. Kmalu po startu pa nas je osrečil še sonček. Teklo nas je samo nekaj čez 80 in kljub začetnemu občutku, da bo vse potekalo bolj po balkansko (od št. 80 naprej nas ni imelo čipov, ker niso pričakovali take udeležbe), je na koncu izpadel kot fenomenalno organiziran maraton. Dali so vse od sebe in se maksimalno potrudili. Organizator je bil zelo zadovoljen, saj so tekli reprezentanti Srbije, Bosne, Madžarske, naš Primož Kobe (ki žal ni prišel do cilja), dva Etiopijca…skratka močna udeležba, kljub majhnemu številu ljudi. Opazila sem tudi slovenskega ultramaratonskega tekača Lojzeta Primožiča. Dobili smo majčke in medalje že ob prijavi. Na prvi tretjini poti, ko smo tekli čez center Malega Lošinja so imeli postavljen oder in muziko in celo fešto. Brali so naša imena in štartne številke, ko smo tekli mimo in navijali za nas in nas vpodbujali. Omg, noro je blo. In potem naprej v klančke ob obali Čikata. Najlepši tek v mojem življenju, brez muzike, ker mp3 je ostal doma in bilo je super. Kljub klancem in progi, težji od Sežane, sem v cilj prišla 1:49, kar je moj najboljši rezultat. Simon pa samo minutko za mano. Zelo sem bila zadovoljna. Zastojn so točili pivo, vino, brezalkoholne pijače, delili domač štrudelj, limone in pekli slastne ribe na žaru ter testenine in jagnjetino. Vse zastojn. Noro dobro vzdušje. Ogromno Slovencev. In ker je teklo zelo malo žensk, sem bila počaščena še z zlato medaljo v ženski kategoriji do 30 let. S tako slabim časom se mi je to lahko zgodilo samo tukaj:) Ampak je bil nor feeling in pogum za naprej. Mogoče sem se zato včeraj prijavila na Maraton treh src in sicer na 42 km, kot je bil prvoten plan. 🙂
 |
| kamp Poljana |
 |
| Veli Lošinj, start in cilj polmaratona |
9.dan: Mali Lošinj- Osor- CRES- mesto Cres (54km)
Najhujši kolesarski dan, kar sem jih kadarkoli doživela. Po teku bi kakšen dan bilo treba počivati in sprostiti mišice, midva pa sva se iz čudovitega Lošinja mogla podati v klance, tako težke, pa ne vem a so bili res, ali se mi je samo zdelo zaradi utrujenih mišic, jaz sem jih v glavnem komaj prevozila in bila na robu, da stopim s kolesa in ga zabrišem v prepad. S solznimi očmi sem preklela cel svet. V mišicah me je peklo in bila brez moči. A nekako sva prigonila do spet čudovitega spusta do mesta Cres, kjer sva prenočila v kampu Kovačine, zelo urejenem, tik ob morju, a z nedelujočim wc-jem, zato sva se tuširat in na wc vozila kar s kolesom (a brez prtljage:)), ker je bil oddaljen 600m.
 |
| Cres |
 |
| Narezine, Mali Lošinj |
10.dan: Cres-Porozina (trajekt)- Brestova-Lovran (54km)
Podoben dan od prejšnjega. Lovila sva trajekt ob enajstih, ker so naju v Lovranu že čakali starši. Zaradi številnih klancev sva ga komaj ujela. Cres nama je ponudil zelo lepe razglede, ampak tudi veliko neprijaznosti, saj je vsak ovinek prinesel nov klanec. Iz Brestove ni bilo veliko lažje, pa še v desnem kolenu me je začelo špikat, ampak razgled je odtehtal svoje. V agoniji, pri tablah 9 %, 11 % in spet 9 % klanec, eden za drugim, sva si pela in prirejala pesmi po svoje. In kjer je klanec, je tudi zaslužen spust. Ob morju še toliko bolj čudovit. Pot do Lovrana pa je sploh bila krasna.
Na cilju se mi je obrnil tritisoči kilometer, ki sem jih prevozila z mojim Stevensom v dobrem letu in pol. Oktobra sva kolesarila po Toskani (kakšnih 400 km), ampak sva bila z avtom, v hotelu ali apartmaju in se vsak dan vračala do avta, kar je lahko zelo omejujoče. Ta način, da greš naprej in se nikamor ne vračaš in prideš do kam prideš, mi je definitivno mnogo bolj všečen…in najljubši način potovanja. Na kolesu se v enem dnevu zgodi toliko stvari, prevoziš toliko idiličnih panoram, da se ti prejšnji dan zdi, kot da se je zgodil prejšnji mesec, sploh ne veš točno kje vse si že bil in kaj se je dogajalo. Še dobro da imava skupni Travel diary, kamor ob priložnosti sproti zapiševa par stavkov o dogodkih tekočega dne.
Komaj čakam naslednje ture. Kupljen imava zemljevid Španije (Camino s kolesom), kolesarski vodnik Irske in velike želje po Siciliji… toliko zaenkrat 🙂
8-urni FORMAraton v Tivoliju
Včeraj smo se nekateri prvič udeležili Formaratona, nekateri pa že tretjo leto zapovrstjo. Gre za 8 urni dobrodelni tek, en krog je dolg 1.964 km. Lahko odtečeš samo en krog, lahko pa tečeš celih 8 ur. Tečeš lahko tudi ekipno, našo ekipo, ki smo jo poimenovali Koncertfriki smo sestavljali Nina, Simon in jaz. Sama sem želela odteči maratonsko razdaljo, ampak če ne bi mogla, bi pač prej nehala. Pri 12-em krogu, ko je bila za mano dolžina polmaratona sem naredila malo daljšo pavzo, spočila in namazala mišice, že malo otrdela kolena, se najedla in rehidrirala. Ker se je sonček skril in zapihal hladen veter, sem kar hitro nadaljevala s tekom, vendar še vedno z dvomom o maratonski dolžini, saj sem si težko predstavljala, da bi pretekla še enkrat toliko. In potem sem presenetila samo sebe. Krogi so se kar nabirali, sploh jih nisem več dohajala. Na koncu sem se še komaj ustavila, še kar bi tekla. Noge so bile super, samo križ me je kar precej bolel, zato sem se kakšno uro pred koncem ustavila in nisem več mislila nadaljevati, za mano je itak bilo 25 krogov. Bila sem več kot zadovoljna. Že sem se preoblekla in ogrnila v koco, ker je bilo precej mrzlo in šla gledat rezultate. Bila sem na 9. mestu v ženski kategoriji. Kar nisem mogla verjeti, da je to res. In v meni se je prebudil tekmovalni duh, slekla sem trenerko in šla naprej tečt. Pa še Vitezi in Simonov povratek na stezo so me vzpodbujali. Odtekla sem še tri kroge in Formaraton se je zaključil. Seveda sem bila presrečna in zelo zadovoljna z rezultatom, a obenem sem obžalovala, zakaj nismo šli na štart ob točni uri, ampak šele slabo uro in pol po uradnem štartu. Ker sem prepričana, da bi včeraj lahko tekla celih 8 ur. Počasi in z pavzami, ampak bi. Ker je bil pravi dan za tek. Ker smo v formi! 🙂 Zaključek je torej bil 28 krogov in s tem 55 km, kar je za prvič več kot zadovoljivo. S tem sem svoj osebni rekord povečala za 20 km. Še nikoli nisem tekla tako dolgo in super sem se počutila. Zgleda, da še preveč super, saj me že zelo mika, da bi se udeležila 6 urnega Vogau :). Pri teh tekih, kjer nabiraš kroge je dobro to, da nisi pod obremenitvijo, da moreš neko dolžino preteči in to v čim boljšem času, kot se dogaja na maratonih, vsaj pri meni. Ustaviš se lahko kadarkoli, ob poti imaš ljudi, ki te vzpodbujajo in navijajo zate in če več ne moreš, odnehaš, kadarkoli. Vzmes spiješ pivo ali vsaj nekaj požirkov, in nadaljuješ. Tečeš v počasnem tempu, konstantno, lahko tudi hodiš, nikamor se ti ne mudi. Res je bilo super. Koncertfriki smo skupaj pretekli 112 km. Kljub neravninski in s tem kar težki progi, se vidimo na štartni črti Formaratona (upam) tudi naslednje leto, z še več friki v skupini! 🙂 Hvala vsem za čudovit dan in noro izkušnjo!
 |
| Koncertfriki (Nina, Simon in jaz) |
 |
| Foto: Špela U., okrepčevalnica Vitezov in 3iron |
Gospod Lado, VI ste moja inspiracija!
Zadnja dva tedna sta bila kljub lepemu vremenu zame precej turobna, kar se je poznalo tudi na Malem kraškem maratonu v Sežani. Ves teden pred maratonom sploh nisem tekla, kar je bila velika napaka. Tako rezultata nisem izboljšala na 1:45, kot sem si želela, kar me je precej razočaralo. Ampak roko na srce, ni moglo biti boljše glede na trening, ki ga praktično ni bilo. Ta tek me je vrgel na realna tla, da cel maraton nisem sposobna preteči, vsaj zaenkrat še ne. Tekli smo po lepi kraški pokrajini, mimo Lipice, eno tretjino po Italijanski strani, kar pa ni imelo vpliva na moj tek, saj sem skoz čutila težke noge, okrog 15. km pa me je čisto sesulo. Začela sem se ustavljati, hoditi, pregnale so me negativne misli, postalo mi je vseeno za vse, še najbolj za čas, ki sem si ga zamislila. Cilj je itak bil nerealen. Že na startu sem čutila žejo, kljub temu, da sem zaužila kar precej tekočine, kar je najbrž tudi imelo vpliv na počutje. Proti koncu poti sem se dosti ustavljala in takrat me je prehitel en starejši gospod, ki je prekinil mojo monotonost in agonijo s smešnimi komentarji in mi dal motivacije, da sem začela teči počasen tek konstantno brez ustavljanja. Čez čas se ozrem nazaj, bil je vztrajno za mano, tekel s težavo in sopihal. “Še samo 1,5 km do konca, to bo pa že šlo” rečem. “Ti si moja inspiracija” mi odgovori, in tako sva začela pogovor in si olajšala zadnje korake. Hospitaliziran je v bolnišnici in čaka na operativni poseg zaradi raka prostate, so mu pa dovolili vikend izhod, da se je lahko udeležil teka. Tečt je začel šele pri 55. letu, nazadnje je polmaraton pretekel s časom 1:42. Zaradi zdravstvenega stanja, nekaj več kilogramov in slabše pripravljenosti je zato preživljal manjšo krizo, a s časom 1:53 sva le prišla v cilj. Skupaj. V cilju me je čakal Simon, ki je tekel par minutk hitreje. Na koncu se je vse odvilo tako hitro, da sem se gospodu pozabila zahvaliti za prijetno družbo in lepši dan.
Sklep: Vsako “tekmo” se naučiš kaj novega, tokrat je bila lekcija: postaviti si realen cilj in ne imeti prevelika pričakovanja. Maratona v Radencih letos torej zame ne bo, bo pa še kak polmaraton, še prej pa Formaraton (mi smo skupina Koncertfriki, če kdo želi, se nam lahko pridruži 🙂 ) in najbrž tudi Tek trojk v Ljubljani na 28km.
Sklep: Vsako “tekmo” se naučiš kaj novega, tokrat je bila lekcija: postaviti si realen cilj in ne imeti prevelika pričakovanja. Maratona v Radencih letos torej zame ne bo, bo pa še kak polmaraton, še prej pa Formaraton (mi smo skupina Koncertfriki, če kdo želi, se nam lahko pridruži 🙂 ) in najbrž tudi Tek trojk v Ljubljani na 28km.
Začela sem z novo službo, redno službo v Kliničnem centru v Ljubljani. Brez turnusov, kar je velika zmaga! Čeprav se že lep čas dogovarjajo, da bi dežurstva prekinili in uvedli turnusno delo tudi za zdravnike in medicinske sestre. Začetek je zelo težak, prevzemat začenjam večjo odgovornost, na novo se učim praktično vsega, povrh tega pa še na lastni koži čutim frustracijo žensk v zrelih letih.
Mnogi ljudje so brez služb, z družino, za katero morajo poskrbeti in jo preživeti, drugi so neozdravljivo bolni in preživljajo strahotne bolečine, spet drugi so izgubili svoje najbližje in jim osamljenost para dušo. Kako lep je ta moment, ki ga živimo, se pa mnogi, ki imamo praktično vse, preslabo in preredko kdaj zavemo.
Nedeljsko pohajkovanje
V soboto sem se zbudila šele ob enajstih (ne pomnim kdaj sem nazadnje spala tako dolgo), v nedeljo pa sem se premetavala že pred osmo, kot običajno in akcija, sonček sije: kam greva danes? Izbrala sva Slivnico, kamor bi naj šla že zadnjič, pa naju je zaradi presenečenja z novimi tekaškimi smučmi pot zanesla na Bloke. Prejšnji dan sva tekla na Rožnik, tam pojedla joto in spila pir ter s polnim želodcem, ki ni prav nič oviral, tekla po daljši poti nazaj domov. Zvečer sva slučajno naletela na film Finding Neverland, ki ga Simon še ni gledal. Jaz sem ga gledala tretjič in jokala še bolj kot prvič in drugič skupaj. Starejša sem, bolj sem sentimentalna. 🙂 Še pred Slivnico je treba omeniti petkov večer, ki sem se ga veselila že dneve prej, saj sva obiskala Valvazorjev dom pod Stolom, kjer je najboljši slovenski ultramaratonec Dušan Mravlje predstavil lastne izkušnje iz svojih tekaških podvigov, ki so nam, navadnim smrtnikom nedojemljivi. Poslušala sem ga kot začarana. Najprej je govoril o Badwaterju, 217 km dolgem teku po Dolini smrti pri 50 °C , kjer je l. 2000 osvojil drugo mesto, zgolj 12 min. pred prvouvrščenim, kar je pri taki razdalji in v takih razmerah ničelno. S to tekmo sem se seznanila v Ultramaratoncu Dean-a Karnazes-a, ki sem jo dobila v dar. Seznanila se in obsedlo me je, bi lahko rekla. Ne v smislu, da bi sama lahko kdaj pretekla kaj takšnega, ampak v smislu, kako hudo občudujem te tekače, ki se spopadejo s takimi preizkušnjami. To ni v moči telesa, ampak duha. Kot je rekel Mravlje, 20 % je telesne pripravljenosti, 80 % pa psihične. Badwater strokovnjaki ocenjujejo kot najtežjo tekaško preizkušnjo na svetu. Kot nam je bilo predstavljeno iz prve roke, pa tudi eno izmed najslabše organiziranih. Preko diapozitivov nam je Mravlje predstavil tudi etapni transkontinenalni tek- TransAustralia Footrace, 4355 km. Na tem mestu je vredno omeniti, da je Dušan Mravlje eden izmed dveh zemljanov, ki sta pretekla vse tri največje transkontinentalne teke (Severno Ameriko, Avstralijo in Evropo). Zanimiv je pa tudi podatek, da so v Avstraliji tekli po najdaljši ravni cesti, ki je dolga cca.150km, obdajajo pa jo samo pesek, skale, puščava, crknjene živali… in lastne misli na neskončno dolgi cesti. Kot najpomembnejšo (v smislu: nisi ultramaratonec, če ne pretečeš Spartathlona, nekako jasno, saj se je tukaj maraton tudi “rodil”) in najbolj cenjeno tekaško ultramaratonsko razdaljo je opisal Spartathlon, katerega vtis smo dobili s predstavljenim filmčkom iz leta 1983, ko je zmagal Grk Yannis Kouros (nastopil štirikrat, štirikrat tudi zmagal z rekordnimi časi, ki jih še dandanes noben ni presegel), Dušan Mravlje je v cilj prišel tri ure (24:39:22) za Kourosom in bil drugi. Na taki tekmi, kjer so vmesni limiti in izločanja ter končni časovni limit 36 ur, je uvrstitev seveda zadnja stvar, ki je pomembna, če prideš v cilj, si zmagovalec. Zelo si želim v svoji zbirki knjig Neskončne ceste, ki je nikjer ne dobim, ampak sva po neumnosti pozabila dati v denarnico več denarja, zato nisem niti vprašala, kje bi jo lahko dobila, ker bi se najbrž samo osmešila. Na koncu so nas počastili z domačim narezkom in tako sva zaključila prijeten večer s prijetnim pogovorom o teku, tekmah in tekaških supergah s Špelo in Petrom. (Tomaž, hvala za pir! :))
V moji navadi je, da zaidem od teme, sploh pa če je govora o teku, zato se vračam k rdeči niti. Šele letos sem začela hoditi v hribe. Zaenkrat bolj manjše hribčke, ko zaključim nakup pohodnih čevljev (beri: se odločim katere) in se primerno opremim, pa bo tudi nastopil čas, da gremo malo više. Šla sva na Slivnico (1114 m) iz Cerknice. Imela sva krasen dan, čudovit razgled na Julijce, Kamniške Alpe, na Snežnik… V planinskem domu na vrhu sva se okrepila z enolončnico in božansko slivniško palačinko, ki z lahkoto konkurira Schwarzwaldski iz Romea. Simon je popil dvojno dozo šnopsa, saj je čutil neko neprijetno ščemenje v grlu. Zelo se paziva ta teden, saj imava polmaraton v Sežani in je bolezen res zadnja stvar, ki je sedaj potrebna. Že nasploh se ne počutim najbolje, odkar ne delam joge, imam spet bolečine v križu. Tudi psihično nisem posvetila nič časa malemu maratonu, vse misli imam usmerjene v maj, ko bova najverjetneje odtekla svoj prvi maraton, ki pa nama ga vsi odsvetujejo zaradi možnosti višje temperature in psihično bolj napornih dveh enakih krogov. Ne poslušam več nobenga, grem pa pika! 🙂 Dobila sem pa tudi službo, več o tem drugič.
V moji navadi je, da zaidem od teme, sploh pa če je govora o teku, zato se vračam k rdeči niti. Šele letos sem začela hoditi v hribe. Zaenkrat bolj manjše hribčke, ko zaključim nakup pohodnih čevljev (beri: se odločim katere) in se primerno opremim, pa bo tudi nastopil čas, da gremo malo više. Šla sva na Slivnico (1114 m) iz Cerknice. Imela sva krasen dan, čudovit razgled na Julijce, Kamniške Alpe, na Snežnik… V planinskem domu na vrhu sva se okrepila z enolončnico in božansko slivniško palačinko, ki z lahkoto konkurira Schwarzwaldski iz Romea. Simon je popil dvojno dozo šnopsa, saj je čutil neko neprijetno ščemenje v grlu. Zelo se paziva ta teden, saj imava polmaraton v Sežani in je bolezen res zadnja stvar, ki je sedaj potrebna. Že nasploh se ne počutim najbolje, odkar ne delam joge, imam spet bolečine v križu. Tudi psihično nisem posvetila nič časa malemu maratonu, vse misli imam usmerjene v maj, ko bova najverjetneje odtekla svoj prvi maraton, ki pa nama ga vsi odsvetujejo zaradi možnosti višje temperature in psihično bolj napornih dveh enakih krogov. Ne poslušam več nobenga, grem pa pika! 🙂 Dobila sem pa tudi službo, več o tem drugič.
 |
| Cerkniško jezero in Snežnik iz Slivnice |
 |
| Julijske Alpe |
 |
| Slivnica iz Cerkniškega jezera |
 |
| Slivniška palačinka – dietna! 🙂 |
