Articles from: July 2017

Vikend v Kranjski Gori

Date: July 25, 2017 Author: katka_admin Category: ciprnik, Hani, kranjska gora, podaljšan vikend

Minuli vikend smo se potepali po Kranjski Gori. Tokrat ne s kombijem, nastanjeni smo bili v apartmaju pri prijateljih. V soboto zjutraj sem tekla v Krnico in se vrnila kot prerojena. Čudovitih 16 km, morda bi lahko tekla malo počasneje, saj sem čutila utrujenost in težke noge cel popoldan. Za naslednji dan sem imela v načrtu povzpeti se na Triglav, pa mi je spet Hani prekrižala načrte, ker na Gorenjskem prespi skoraj cele noči. 😉 Prvič se je zbudila šele 5:15, takrat sem pa jaz že zdavnaj želela biti na izhodišču v Krmi. Po razmišljanju se mi pravzaprav niti ni ljubilo iti v nedeljo na Triglav zaradi prevelike gneče, je le glavna sezona, pa še lep vikend.

Ko sem se vrnila iz Krnice, sva se s Tonijem zamenjala, šel je na Špik, nabirat višince, saj jih na Dolenjskem zlepa ne moremo nabrat toliko. Tour des Giants , 330 km dolga tekma z 24000 višinci, kamor je prijavljen Toni septembra, se vztrajno približuje. Popoldneve smo preživljali skupaj in lahko rečem, da je to bil eden lepših vikendov, celo najlepši, odkar imava Hani. Doma je Toni veliko časa odsoten in sama skrbim za najino princesko, zvečer jo največkrat sama skopam in uspavam. Tukaj smo pa bili skupaj in Toni mi je pomagal pri vseh opravilih. Veliko časa je preživel s Hani, je pa pravzaprav sedaj vedno lažje, saj se že zelo odziva na okolico, se sama igra, po svoje komunicira in tudi joka je manj (minili so krči, prav tako prvi zobki).

Čeprav včasih kar hrepenim po visokogorju in idili v gorah, sem se za nedeljsko turo naposled raje odločila za raziskovanje bližnje okolice in tekla iz Kranjske Gore proti Planici ter na Ciprnik. Vračala sem se mimo Vitranca in jezera Jasne. Verjetno nikoli več ne grem na Ciprnik iz Jasne, saj je pot iz Planice bistveno lepša, pa še srečala nisem prav nobenga, iz smeri Jasne pa precej pohodnikov. Spust je zaradi strmine in korenin precej tehnično zahteven in meni osebno kar zoprn, sem ga spoznala že meseca decembra, ko sva nazadnje bila v Kranjski Gori , že visoko noseča. Takrat mi je Toni prvič rekel, da sem postala počasna. 🙂 Ja, ta strmina me je res ubila in sem komaj prilezla do Vitranca. Kilometrov ne vem koliko je naneslo, ker mi je zatajila ura, je pa bilo dobrih 1000 višincev. Odsotna sem bila 3 ure in pol, s tem, da sem si vzela čas in namočila noge v mrzlo jezero na koncu. Sem ga pa malo biksala glede poti že iz Planice, saj sem bila prepričana, da vodi pot na Ciprnik kakšen kilometer naprej po dolini Tamar. Pa sem kaj kmalu ugotovila, da nekaj ni vredu s potjo, pogledala zemljevid in se obrnila nazaj proti Domu Planica, od koder vodi lepa markirana lovska pot.
V dolini sem bila konkretno kuhana, sonce je ob enajsti uri že neusmiljeno žgalo. Doma me je čakalo kosilo, nato počitek in skupni popoldanski sprehod po centru, preden je prišlo poslabšanje vremena in dež.

…vsega lepega je prehitro konec… v ponedeljek zjutraj smo se vrnili na Dolenjsko, na poti domov sem preko Spletna TV gledala prenos teniškega dvoboja bratca Marinoja z indijskim sotekmovalcem in Marino je zmagal, ter se s tem uvrstil v polfinale na Olimpijskih igrah gluhih v Turčiji, v Samsunu. Vsakič, ko gledam posnetek zaključka tekme in njegovega odziva, jokam in obenem se neskončno veselim njegovega dosežka. Jutri pa držim pesti za polfinalno tekmo. GO Marino!!

jezero Jasna, jutro

Krnica

Planica

Ciprnik 1745 m

razgled na Planico iz Ciprnika

osvežitev v jezeru Jasna

popoldanski sprehod po Kranjski Gori

Velika Planina

Date: July 17, 2017 Author: katka_admin Category: Hani, velika planina

Za podaljšan vikend nas je obiskala babi iz Radencev in ker ima dopust, sem jo želela peljat na vsaj dvodnevni izlet. Želela sem v Bohinj, a so kampi v tem trenutku zelo zasedeni in ne maram preveč gužve. Ker je babi bolj take sorte, da je najraje doma, smo na koncu pristali na enodnevnem izletu. Sicer je pa tudi meni čisto pasalo tako, moja mama se je ukvarjala s Hani, midva s Tonijem pa sva vsak dan hodila skupaj tečt. <3

V soboto pozno popoldne se Toni spomni, da bi končno lahko uresničil svojo dolgoletno idejo – tečt od doma na Snežnik (Snežnik je edini večji hrib, ki ga ob jasnem dnevu vidiva skozi najino okno doma). V območje medvedov se nikoli in nikdar ne bo podajal sam, zato bo šel šele, ko bo šel kdo z njim. Poklical je Peter Vujevič -Pero, da je blizu z motorjem in nima posebnih planov in da je za akcijo. Res je prišel zvečer do nas, delali smo plane ob Stezičarju pozno v noč, kako bi naj potekal jutrišnji dan. Preveč je bilo enih dvomov glede poti in logistike, preveč vožnje za nas in zjutraj je Toni sporočil, da gre raje na Grintovec in, da mu naj Peroja dostavim okrog desete ure v Dolsko. Snežnik nas bo še počakal… že itak čaka nekaj let! 🙂

Toni je startal okrog sedmih zjutraj, mi smo pa imeli na easy jutro in peljali Peroja v Dolsko, kot je bilo naročeno. Medtem smo se še najavili k sodelavki Urši na kavico in ji vrnila sposojeno zibelko, ki jo je Hani že davno prerasla. Po dobrih 30 km in več kot 1000 višincev po poti čez Obolno in Janče, se mu je v Ihanu pridružil Pero. Punce smo pa šle po svoje. Čeprav ni bil najbolj obetaven dan za v hribe, smo vseeno skočile z nihalko in sedežnico na Veliko Planino. Prvič in verjetno zadnjič sem šla z gondolo gor, ampak ok… bilo je super, čeprav bolj kratek sprehod po planini zaradi vetra. Velika planina je moj prvi večji hrib, peljal me je Simon 1.1.2011 in takrat se je rodila moja ljubezen do hribov. Obujala sem pa spomine še na en dogodek iz Velike Planine: svojo dekliščino izpred dveh let. V dolino smo se vrnile že po dobrih dveh urah in Hani je ves čas prespala v nosilki.

Zapeljale smo se v Kamniško Bistrico in preživele popoldan z Matejo in Brino (še Brane se je pridružil tekačema v Stahovici), pozno popoldne pa se sprehodile do presenetljivo globoke soteske Predaselj. Sploh nisem vedela, da je tukaj tako lepo! Pripravile smo večerjo: pečen mlad krompirček, perutničke ter paradižnik iz vrta za naše lačne tekače. 🙂

Toniju je uspel podvig od doma na Grintovec v manj kot desetih urah, pretekel je 82km in 3300 višincev. Preživeli smo lep dan. Pero je seveda bil utrujen in prespal še eno noč pri nas, zjutraj pa mi delal družbo na treningu po domačih stezicah, dobrih 10 km. Očitno prejšnji dan ni dal vse od sebe, saj me je konkretno teral v klanec. 🙂 Hvala za družbo, hvala babi za lep podaljšan vikend in vso pomoč! <3

Prve mini počitnice s Hani

Date: July 11, 2017 Author: katka_admin Category: Hani, kamp Nadiža, kamp Šobec, kampiranje, s kombijem, Slovenija, Trenta

Velikokrat sem že želela napisati blog, odkar se je v naše življenje pridružila Hani, pa nekako nikoli nisem našla, ne bom rekla, da časa, bolj volje. Blog želim ohraniti v istem kontekstu, kot je bil do sedaj, o naših potovanjih in preživljanje časa v naravi ter športnih podvigih, in nikakor ne kot mamin blog s temami o porodu, opremi in razvoju dojenčka. Tri mesece po porodu sem se počasi začela vračati k teku (četrti mesec bolj redno), na sprehode sem pa hodila do predzadnjega dne pred porodom in od drugega tedna po porodu, tako da trenutno se fizično že kar dobro počutim in že nekaj časa tli v meni želja po kakšnem visokogorskem hribu, da nahranim svojo dušo. Toni ima več dni na teden redno delo, kar nam trenutno onemogoča daljši dopust, na žalost, ali pa na srečo, saj sicer verjetno sploh ne bi imela obstanka doma in bi bili skoz na poti. 🙂 Ko bom enkrat nazaj v službi, bom še kako hrepela po sedajšnji svobodi, to zagotovo. S Hani sem za njeno drugo mini svečko sama potovala v Radence, k babici na obisk za cel teden. Seveda sem bila napeta kot struna, ker ob njenem joku se težko skoncentriram na kako drugo stvar in nisem mogla vedeti kako bo prestala dvourno vožnjo, ampak je bilo super .. brez postanka, prespala skoraj vso pot. Pri štirih mesecih sva se sami peljali iz Krka, iz Malinske domov. Na morju sva bili že petkrat, a za največ tri dni. Sedaj, v višku sezone, me pa morje čisto nič ne mami. Sovražim gnečo na cesti, na plaži, vsepovsod… Tako da v naslednjem mesecu ali dveh samo na sever in blizu hribov! 😉

Toni je v petek pozno v noč še preurejal kombi. Zaradi dodatnega člana družine moramo imeti v kombiju tudi en zadnji sedež, kar nam sicer zelo zmanjša površino za prtljago in posteljo. Pridružila se nam je tudi Zara. Ob polnoči naju je Toni poklical na otvoritev kombija, ker še nisva spali. Čez celo površino kombija je zasnoval posteljo, pod njo pa prostor za prtljago, hladilnik, iz zadnje strani kombija pa je kuhinja, kot je bila prej. Ko je postelja postavljena, težko prideš do prtljage odspodaj, kar je minus in zgolj začasna rešitev, ampak trenutno mi je prioriteta, da dobro spimo in da ima Hani dovolj prostora. Prvi mini dopustek sem sicer planirala tako, da bomo nastanjeni v kampu v okolici Bovca ali Kobarida, vsak dan bomo šli na kak izlet na manjši hrib (do sedaj sva s Hani šli le še na Gradišče in Pristavo). Pa je načrte prekrižal vročinski val, 34 stopinj okrog Tolmina. Tako smo plane sproti spreminjali, ampak to pri nas ni nič novega. Prvi dan smo kampirali v Šobcu pri Bledu, da bo tudi Zara prišla na svoj račun in se lahko kopala v urejenem kopališču v kampu. Voda ima sicer 20 stopinj, tudi sama sem dvakrat šla v vodo, ampak komaj!! Je pa v tako vročem dnevu prav osvežilno. Nad Šobcem smo bili vsi navdušeni, imajo lepe urejene sanitarije, ogromno prostora, veliko sence, luštno se je malo sprehodit ob Savi Dolinki, edini minus so kar zasoljene cene – 42 eur smo plačali za eno noč. Popoldne nas je obiskala Tinči, moja Himalajska prijateljica. <3 Morala je plačati 4 eur za vstop v kamp oz. kopališče. Hani smo zvečer skopali v prenosni banjici Stokke (hvala Sabini za izposojo lupinice, soparnika za pripravo hrane, banjice, blazine za dojenje… skratka en kup uporabnih stvari, za katere bi odštela na stotine evrov).

Toni je naslednje jutro krenil iz kampa peš proti Trenti, kjer smo bili dogovorjeni, da se čez kakšnih sedem ur dobimo. Šel je po cesti čez Pokljuko do Rudnega polja – Vodnikov dom – Dolič – v Trento. Punce smo še malo hengale v kampu do poldneva, nato pa šle naprej. Že v Jesenicah sem morala ustaviti, saj je Hani neustavljivo jokala. Ok…lačna je. Peljemo se naprej, nič bolje… vreščanje na polno. Zara je ni mogla pomiriti. Se drugič ustavimo pri Hotelu Špik v Gozd Martuljku, malo se carljamo v senci. Končno zaspi, a mi je Toni pustil prazen tank in medtem ko tankam v Kranjski gori, se spet zbudi in vrešči… res je prevroče, smo sredi dneva, a vožnjo čez Vršič še moramo zdržati, pa smo v senčki in na hladnem ob Soči. Nekako ponovno zaspi, že se Zara oglasi, da ji je slabo in bo verjetno bruhala, če lahko ustavim. Omg, a je lahko še kaj? Sem si mislila, kako raje bi pohajkovala in švicala po Julijcih, kot tukaj v tem razgretem avtu, ob povečanem prometu in teh neskončnih serpentinah, ki jih lažje premagujem peš ali s kolesom. Po kakšnih treh postankih vmes, nekako prilezemo do Vršiča in tudi dol. Sparkiramo malo naprej od kampa, pri prijateljih, pogrnemo dekco, in začne se čista uživancija. Tukaj, ob Soči, pri Joži in Janezu je najlepše, raj na zamlji! <3 Hani ne zdrži na hrbtu niti minuto, cele dneve preživlja na trebuščku in opazuje svet okrog ter grizlja žirafo Sophie. Kmalu v vozičku zaspi, jaz si živce mirim z mrzlim pivom, Toni tudi, a za kazen, ker je imel tako lepo turo, more še pripravit kosilo. 😉 Toni naslednji dan ne bo treniral, zato predlaga, da grem jaz iz Lepene na Krn, počakajo me pa v Drežnici. Mi pa tokrat Hani prekriža načrte, saj prespi celo noč, do pol sedmih zjutraj in zaspi naprej do pol devetih. Pri zajtrku začne na polno pripekat sonce in mene kar mine v tej vročini in tako pozno štartat… pa še 4-5 ur me ne bi bilo nazaj. Predlagam, da grem končno na Svinjak, ki si ga pravtako želim že nekaj let, odkar sem ga prvič zagledala iz Bovca. Tri ure je markirana pot za gor in 1200 višincev, to bo pa ja šlo. Prvič po porodu sem se srečala z višinci, pol poti je šlo super, potem pa so noge že bile težke in sem se večkrat ustavila in malo zadihala. Pot se kar vleče, strmina pa se tudi samo še stopnjuje. V 98-ih minutah sem prisopihala na vrh, bila poplačana s prekrasnim razgledom in po kratki pavzi sem že odvihrala nazaj. Pri spustu sem orng nabila noge in kasirala s konkretnim muskelfibrom v naslednjih dneh. Potrebovala sem tričetrt ure iz vrha. Hani še lačna ni bila, pa sem že bila nazaj, super turo sem si izbrala. 🙂 Peljali smo se proti Kobaridu in Podbeli, v kamp Nadiža. Zari ni bilo tako všeč glede kopanja, ker je voda še bolj mrzla kot v Šobcu, sicer je pa kamp krasen, malo dlje smo edino hodili do wc-ja. Toni se je takoj znašel glede vode in nam namontiral na drevo kanister z vodo, da smo jo imeli pri roki. Bili smo v senčki, kar je v teh vročih dnevih najvažnješe. Ob večerih smo ponavadi kartali remi ali igrali Naseljenci otoka Catan. Naslednje jutro je Toni opravil trening na Kobariški Stol, slabe 4 ure, v kampu pa nas je že ujela nevihta. Kar dobro mi je uspelo namontirat cerado za streho, da smo vsaj bile na suhem. Za popoldne je bila slaba vremenska napoved za ta konec, zato smo se odpravili proti domu, sicer bi še eno noč prespali.

Mama mi je rekla: “Boga Hani, že more v kombiju spat.” 🙂 Ampak jaz mislim, da ji je bilo zelo všeč.. sicer tudi doma zelo lepo spi, zbudi se enkrat ponoči, na tem prvem preizkusnem mini potovanju pa je prespala noč tudi brez zbujanja. Vesela sem za to izkušnjo, tudi s petmesečno punčko lahko greš na lepe izlete, če si le želiš! <3 Komaj čakam, da spet naložimo kombi in gremo v neznano …