Valamar trail 2015

V drugi izvedbi Valamar trail-a v Rabcu, sem se ponovno prijavila na najdaljšo razdaljo – 73 km, 2236m+. Že v petek zvečer, po moji službi, sva se odpravila na pot. V Rabcu smo se, kot bi se zmenili, srečali s prijatelji, s katerimi se, če ne prej, srečujemo na tekaških prireditvah. Ni bilo energije, niti časa za kuhanje testenin, sta pa Ivan in Tadeja pripravila pravo pojedino s samimi domačimi dobrotami, od sadja in zelenjave z vrta, do odličnega špeha in različnih vrst sira. Midva sva ponudila Stezičarja, borovničke iz Finske ter Medičko Stezičko. Žal se je to prijetno druženje kmalu končalo, saj je bilo že pozno. Uršula je rekla, da se je ponovno zavedala, zakaj se udeležuje teh trail-ov, ker enostavno družba je fenomenalna in to je najlepši del celotnega dogajanja. Vsaj zame, je večerja ob kombiju, na lesenih mizah in zložljivih stolih, pod milim nebom veliko bolj prijetna, kot večerja v še tako lepem hotelu. Takšnih trenutkov ne pozabiš. 
Toni je, kot zmeraj, imel še opravke s pripravo in pakiranjem za naslednji dan, jaz pa sem se pokrila z odejo in se skušala čimbolj naspat. Ponoči me je prebudilo grmenje in samo tesneje sem se privila k Toniju in si želela, da bo noč trajala čimdlje. Ampak budilka je zazvonila in bilo je treba vstat. Hitro sem se preoblekla in skuhala kavo, medtem pa se je ulilo kot iz škafa. Start je premaknjen za pol ure zaradi dežja. To je bila prava odločitev, saj je na štartu komaj še rosilo, kmalu za tem, pa popolnoma ponehalo deževati. Niti se nisem zavedala kdaj se je začelo odštevanje, kar naenkrat smo začeli tečt. Na začetni asfaltni ravnini čez mesto sem se ukvarjala z uro, saj mi nikakor ni našlo GPS signala in tudi pas za srčni utrip mi ni zaznalo. Nato pa se je začel že dobro poznan vzpon proti Labinu. Teren je bil razmočen od dežja, blaten ter skale spolzke. Treba se je bilo skoncentrirati na progo, zato sem se nehala ukvarjati s srčnim utripom in tekla po občutku. Bila sem kar slabo razpoložena, saj me je jezila ura, še bolj pa to, da imam že na začetku tako težke noge. Nimam druge razlage, kot, da je to posledica trekinga po Nanosu, kjer sva bila teden prej (40 km, 1600 višincev). Ko sem zagledala Matjaža, ki je na določenih lokacijah z avtom spremljal ženo Heleno, sem si zaželela, da bi se mu pridružila in bi me peljal nazaj do cilja. Hitro sem stekla mimo njega, da bi odmislila to neumno idejo. Zvrteli so se mi razni scenariji in sklenila sama pri sebi, da ne smem odstopit – bolje da v cilj pridem po desetih urah ali več, kot da odstopim. Pika. Tako sem samo sebe brcnila v rit in pričela s par urno kalvarijo. Ves čas so se mi na poti prikazovali spomini iz lanskega leta – spomnila sem se praktično celotne trase, skoraj vsakega ovinka, celo določenih pogovorov, ki smo jih imeli s sotekmovalci na določenih odsekih. V cilju sem Toniju Lekšetu rekla, da sem ga prav pogrešala, lansko leto sva si precej časa delala družbo. Letos sem celo pot tekla bolj ali manj sama. Po treh urah teka sem večkrat pomislila na to, da je pred menoj še vsaj 6 ur! O moj bog, kdaj bo minil ta čas!? 🙂 Raje sem se osredotočila na prekrasno naravo, ki me je obdajala in prelepe stezice – poznani so mi bistveno grši tereni po Istri in Kvarnerju (eden takih nas čaka čez dva tedna na Krku). Trasa Valamar trail-a je res bolj ali manj tekaška in zelo raznolika. Jutranji dež je prinesel sonce, pravzaprav skoraj prevroč dan. Večkrat sem se močila z vodo, da sem sprala sol iz sebe in se malo osvežila. In takole je mineval čas…
Vedela sem, da, če pridem do Labina (57km), bom prišla tudi do cilja in res – razpoloženje se mi je bistveno izboljšalo, tudi zato, ker me je mama preko sms-a obvestila, da je Toni prehitel Marjana Zupančiča in je v vodstvu. Zelo sem bila vesela zanj. Skušala sem zaužiti čimveč hrane in tekočine, kar me je rešilo, da sem na koncu tempo le še stopnjevala. Zadnji del poti sem odtekla čisto solidno in v cilj prispela s časom 8 ur 36 minut, kar je sicer 12 minut slabše kot lansko leto, a glede na bistveno slabše fizično počutje, sem bila izredno vesela rezultata in cilja. Hvaležna sem bila sama sebi, da nisem odstopila, ker bi bilo res brezveze. Vse pride, in vse mine! 🙂  Toni mi tokrat ni prišel nasproti, že preko sms-a mi je javil, da mu je slabo in počiva v avtu. Letos je bila slabša udeležba, vsaj v najdaljši kategoriji, a še vedno nas je bilo okrog 400 vseh tekmovalcev. Organizatorji, z Alenom Palisko na čelu in prostovoljci so spet opravili vrhunsko s celotnim dogodkom. Čestitke vsem tekmovalcem v vseh kategorijah! Čestitke Toniju in Ajdi Radinja za zmago, oba sta tekla vrhunsko. Toni je lanskoletni rezultat popravil za 17 minut.
Zvečer smo naše uspehe zalili s prav posebnim šampanjcem, ki sta ga Uršula in Drejka v dar prinesle Matjažu in Heleni za izpeljan projekt UTMB! Drejka team je najboljši team! Hvala vam druščina za prekrasen vikend na morju! Se vidimo naslednje leto!

This entry was posted in , , , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Categories