Katka.run
Articles from: March 2013
Slovenska treking liga – Škofjeloški treking 2013
Na Križni Gori blizu Škofje Loke se je v soboto 23.3. pričel letošnji prvi treking Slovenske treking lige. Že jutro je bilo za naju orientacijsko pestro. Kakšne 4 km sva se odpeljala predaleč, med zavzetim pogovorom sva spregledala tablo za Podlubnik oz. Križno Goro. Postane nama čudno predaleč in zavijeva ob potoku desno, čimprej je mogoče. Voziva v klanec, dokler ne prideva do žage, kjer se cesta konča..juhej 🙂 Tonijev raziskovalni duh nama popestri vožnjo še po nekih stranskih, makedamskih poteh, preden prideva do prave ceste in kmalu zagledava Gostilno pri Boštjanu, že naju usmerjajo kje naj parkirava. To je to! Pa še med prvimi sva prišla. 🙂 Smeha ne manjka, kar razbremeni mojo “živčnost”, saj to je bila moja prva treking izkušnja, nisem vedela kaj pričakovati. Že dobra dva meseca, odkar sem staknila poškodbo, nisem tekla takšne razdalje, sploh pa nimam od takrat nobenih višinskih kilometrov, kar je bil še dodaten razlog, da sem bila zjutraj že pred budilko budna kot sova. Kmalu smo štartali, midva pa niti karte nisva utegnila naštudirati pa tudi predstavitev trase preslišiva, zamudiva. In že akcija!! Na razpolago so bile tri kategorije: aktivna – cca. 10 km, pohodniška – cca. 20 km in ultra – cca. 40 km (in cca. 2000 višincev), za katero sva se brez pomisleka odločila s Tonijem. Dobimo vsak svojo karto s 15.-imi kontrolnimi točkami, do katerih moramo priti. Skupno se nas je trekinga udeležilo nekaj več kot 200 tekmovalcev. Začetni del je bil orientacijsko bolj zahteven, sama bi se težko znašla, saj sem bila čisto nepripravljena. Šele po drugi kontrolni točki sem bolj začela gledati na karto in se ukvarjati z orientacijo. Pot je potekala nekako tako: Križna Gora, Lavtarski vrh, Ševlje, Topolje, Selca, Kališe – Sv.Križ, Sv. Mohor (949 m.n.m.), Špičasti hrib, Kovk, Moškrin, Križna Gora. Okrog dveh ur teka mi začne zmanjkovati moči, začnem se spraševati kje je še sedma, osma ura, ki je nekako optimalno predvidena za cilj. Um se obremenjuje še z mislijo, da sva počasna, čeprav se obenem zavedam, da Toni jemlje tek samo kot dober trening v okviru priprav na Marathon des Sables (še slaba dva tedna do štarta) in ne kot tekmovanje. Od vasi Ševlje zagrizemo v klanec, hojo izkoristim za vnos potrebnih kalorij. Naslednje minute so še težke, a na sedmi kontrolni točki oživim. Ne vem kaj me je bolj predramilo, sporočilo, da nama pravzaprav ne gre slabo, da sem prva med ženskami, ali mrzla Coca Cola, ki je bila božanska osvežitev, kot darilo iz nebes. 🙂 Sploh od Sv. Mohorja, ki je naša najvišja višinska točka, tečeva, kot da lebdiva po zraku. Pogovarjava se, oba polna evforije, a se v istem trenutku zavedam, da me je ta občutek že velikokrat zavedel in da se moram nazaj prizemljit. In res v navalu te evforije prvič za hip izgubiva orientacijo. Treba je najti 11. KT- Kovk, midva pa tečeva mimo. In panika!! “Kje sva, predaleč sva?!?” Skušava se skulirati in najti pravo pot. Zagizeva v klanec, direktno med vejami in drevesi. Klanci me počasi načenjajo, hoja je vse bolj počasna, čutim težke stegenske mišice, a grizem, grizem.. Toni teče naprej in kmalu slišim vzklike veselja, da je našel kontrolno točko, ki sva jo kmalu zgrešila. Na vrh za nama pride tudi Miha, ki ga kasneje v gostišču spoznava in mi poda koristne informacije glede Adventure Race-a. Ponudi se, da naju slika. Toni že cel dan samo mene slika (ima veliko rezerv in časa, medtem ko se jaz matram :)), končno prideva do skupne slikce. Na 12. KT spet dobiva podatek, da sem prva od žensk, zato nadaljna energija gre predvsem v ohranitev tega rezultata. Pred nami pa je še en klanec. Zadnji del je precej tricky, a se odločimo iti po cesti do cerkve, ki jo gledamo v daljavi, nekateri grejo že prej desno po gozdu direktno. Kasneje se izkaže, da je naša odločitev bila odlična, saj je KT še v gozdu, mi smo šli direktno mimo. Pred nama je še zadnjih 1,5 km. Tik pred ciljem odpreva pir, Toni ju ves čas nosi v nahrbtniku, težkem 8 kg. Tonija sprašujejo kje se je obiral tako dolgo. 🙂 V cilj sva prišla s časom 5 ur in 46 minut. Ampak se ne sekirava za to, imela sva se odlično. Nisva bila na tekmi, ampak na enem prekrasnem tekaškem doživetju, ki nama je obema minil neizmerno hitro. Uspelo mi je obdržati rezultat vse do konca in za nagrado sem dobila tekaške superge Brooks Cascadia, prav tiste, ki sem jih gledala pred startom. Super darilo, sem jih že sprobala, sicer na tekaški stezi in so se super obnesle. Preoblečeva se, sledi razglasitev rezultatov in podelitev nagrad, skoraj jih zamudim, saj se mudiva za šankom 🙂 Čaka nas še odlična hrana – gobova juha z ajdovimi žganci, zame pa odličen golaž, malo poklepetamo in se poslovimo. Odlična organizacija, krasen dogodek. Nedvomno se vidimo še na kakšnem trekingu! <3
 |
| kontrolne točke |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
| hop…čez potok |
 |
| Sv.Mohor |
 |
 |
 |
 |
 |
| še zadnji kilometer do cilja |
 |
 |
| v cilju…zaslušen pir, itak! 🙂 |
 |
| razglasitev rezultatov |
Tek in pohod v spomin na Ruth Podgornik-Reš
Po četrtkovem precej napornem dežurstvo (29 ur v UKC-ju) sem se čisto slučajno dogovorila z Borisom, da greva na večerni tek okrog Bleda, ob petih popoldan je bil start 48 urnega dogodka okrog Blejskega jezera, posvečen naši vzornici Ruth. Zaradi poškodbe, ki kar ne izzveni, nisem imela kakšnih tekaških planov, razen da odtečem krog ali dva za Ruth ter pozdravim svoje prijatelje. En krog okrog jezera je dolg skoraj 6 km. Kristi nas je vsake toliko opozarjal naj malo ustavimo konje, da smo prehitri, pred njim je bilj cilj namreč še neskončno daleč – dokler ne pade dol. 🙂 Bila sem res vesela in zadovoljna, saj že skoraj dva meseca nisem toliko tekla in šlo mi je super, brez bolečin. Dobro da je Boris po petih krogih rekel, da ima dovolj, saj je nameraval naslednji dan odteči še maraton, in sva se ustavila, počasi poslovila, ostali pa naprej v vedno bolj mrzlo, mirno noč.
Never give up-ovci smo “naročili” suh, krasen vikend ter s skupnimi močmi izpeljali uspešen, nepozaben dogodek. Zbirala so se sredstva za študij Pie Podgornik, deklico Zaro s cerebralno paralizo ter nekaj sredstev je bilo zbranih za Tačke pomagačke. V soboto mi je bilo kar hudo, ko sem gledala slikice na FB in me ni bilo zraven. Najbrž sva se zato s Tonijem odločila nedeljo izkoristiti na Bledu in ne na morju – bliža se čas, ko bom spihala prah iz kolesa, juhuuu. 🙂 Sicer sva se zelo pozno odpravila od doma, a je bilo še vseeno dovolj časa za 6 fantastičnih krogov. Vsak krog sva imela manjši postanek, okrepčilo in rekla par besed z našimi tekaškimi prijatelji. Dan je bil krasen, sončen in poln sprehajalcev, tako da smo malo cikcakali in tekli po cesti. Ni bilo moteče, saj je vzdušje bilo res enkratno.
Čestitke Never give up ekipi, vsem tekačem in pohodnikom (bilo nas je čez 700), ki so pripomogli k uspešnemu športno – humanitarnemu vikendu na Bledu. Se vidimo spet prihodnje leto!
 |
| Never Give Up team, Foto: NGU |
