Articles from: 2012

Dobrča trail

Za tokratni trail pobudo in organizacijo prevzame Rok – Koreninc. Določi, da v soboto v dopoldanskem času štartamo iz Brezij mimo Brezij pri Tržiču, Bistriške planine do Dobrče in naredimo lepo krožno turo. Želel je čez Begunje nazaj, a smo šli čez Hudi Graben in zadnjih 8 km tekli po isti poti. Dobili smo se pri Moby Dicku, saj je parkirišče pred cerkvijo na Brezjah plačljivo. V startu nas pošteno zebe, nizka oblačnost pa poskrbi, da nam zakrije razgled na pot in cilj, ki je pred nami. Zberemo se Rok, Kristi, Robi, Mateja, Simon, Špela in jaz. Tečem z novim Salomonovim nahrbtnikom in sem več kot zadovoljna – kot da nimam nič na sebi, nič ne opleta, nič ne skače, res je super! V vasi Brezje pri Tržiču nas gostoljubno sprejme Monika in nas razveseli z vročim čajem, Bajadero čokoladicami, Milko in jabolčnimi krhlji. Živi v krasnem naselju majnih luštnih hišic, občutek, kot da smo v palčkovi deželi. Za hišo je pot v gozd, ki nas vodi do vrha Dobrče. Rok reče, da še dva klanca in dva ovinka, pol se pa cesta zravna. No, o ravni cesti jaz nič ne vem 🙂 Večinoma smo kar sopihali v klanec, ampak je šlo, razen zadnji del poti, ko je pot postala ultra strma in zasnežena, smo prehodili. Del poti je bil tudi konkretno zaledenel, je bilo treba dobro pod noge gledat. Pri Koči na Dobrči naročimo pire in uživamo na sončku in v razgledih ter se bašemo s konkretnimi porcijami sirovih štrukljev. Pri drugih mizah se čudijo kaj mi počnemo tam v pajkicah?! Ja kaj? Poganjamo svoja telesa do rdečih obratov, da lahko potem brezskrbno nadomestimo izgubljene kalorije s hrano in pijačo 😉 V bistvu so ti naši traili ena sama dogodivščina in v ospredju je druženje, zato se večkrat ustavimo, slikamo, se počakamo, če kdo zaostane. Veliko je smeha in norčij. Endomondo je zabeležil 30 km in 1150 višincev.  Družba freakov, hvala vam za še en krasen dan!
Matejin video zapis dogodka:
http://www.youtube.com/watch?v=J3Dnom5WrxY&feature=youtu.be
start teka pri Moby Dicku, Brezje
postojanka pri Moniki
postrežba ena A: vroč čaj, Bajadera in jabolčni krhlji

Koča na Dobrči (1478 m)

na poti srečamo Špelo z Andražem, lepo presenečenje

Božič na Koroškem

Letošnje leto sem božične praznike preživela na Koroškem pri mami in Kamiloju, tako kot lansko, je bilo pa letos bistveno drugače. Spoznala sem par krasnih ljudi, kar nekaj jih je Korošcev, tako da so hitro začele deževati ideje, da bi kakšno skupaj ušpičili in si popestrili lep sončen dan. Zaradi božičnih večerij, zajtrkov in kosil smo se končno uskladili, da se podamo na bližnjo Uršljo goro. Zjutraj me prebudi sonček in pozitivno pričakovanje dneva. Ob kavi prebiram Kilianovo knjigico, ki sem jo dobila v nagradni igri s tekom na Krim. Tako me mika, da bi tekla… Žal se nam ni mogel pridružiti Pero, zaradi strašnih bolečin v rami. Mi je pa iz Celovca prinesel moj novi tekaški nahrbtnik. Seveda me je zelo rajcalo ga sprobat, a sve z Darinko šle peš, Kristi in Robi sta pa tekla. Brez mene sta si lahko privoščila hitrejše korake in tako smo istočasno prišli na vrh, midve iz Ivarčkega jezera po Železarski poti, onadva okrog po cesti. V koči smo popili par pirčkov, pojedli vse mamine piškote ter tekli v dolino. Zelo lep dan! V Ravnah se ustavimo na kavi, pridružita se nam še Natalija in Pero. Hitro šibam domov, čakajo me s poznim kosilom, sploh se ne preoblečem saj gremo z domačimi takoj naprej na že skoraj tradicionalni nočni pohod na Gruberjev vrh iz Šentjanža. Tako sem še nekaj časa preživela z mamo, sem imela kar malo slabo vest, da jo zmeraj kam popiham, pa šele dobro pridem domov. Včasih se je na pohod hodilo z baklami, sedaj pa je že par let prepovedano zaradi (ne)varnosti. Hodili smo z lučkami dobre tri ure, pri manjšem smučišču Bukovnik so nam pripravili manjši ognjemet. Preživim lep božični dan.
jutro
obetajoče se jutro in jutranji razgled v Šentjanžu 

trije Korošci in jaz, vsiljivec 🙂

Uršlja gora (Plešivec) – 1699 m
mamine dobrote
večerni pohod na Gruberjev vrh iz Šentjanža
Naslednji dan se prebudim zgodaj, kot zmeraj, najbrž zaradi službenega bioritma. Planirala sem tek z nahrbtnikom isti krog, kot smo ga dan prej prehodili. Kamilo pa je imel željo, da gre z menoj na zrak in se ponudil, da me spremlja s kolesom in greva lahko do Slovenj Gradca, saj je ves čas speljana kolesarska pot ob glavni cesti. V prihodnosti imajo plan speljat pot ob bivši železniški progi vse do Velenja. Pa greva! Meni je važno samo, da sprobam nov ruksak 🙂 Imava se luštno, tek ni naporen, pot je ravna, nanese 16 km v uri 20 min. Sem zadovoljna. Skrbelo me je, da bom Kamiloju na kolesu prepočasna, a je bilo čisto vredu. Popoldan malo počivamo in hitro pride ura, ko je treba nazaj v Ljubljano, čaka me moje prvo dežurstvo :/
Za konec bi se rada zahvalila Božičku za prekrasno darilo. Enkrat sem slučajno omenila, kako zelo si želim knjigo Dušana Mravljeta, a se je ne da nikjer dobiti. Ampak Miha jo je nekje staknil in me presenetil. Hvala! <3 Sicer jo lahko preberete tukaj.

Zimski vzpon na Grintovec

Še nikoli nisem bolj oboževala snega in zime kot letos. V soboto, ko je zapadlo precej snega, sem obula tekaške superge in šla na pot ob Muri, slučajno sem preživljala podaljšan vikend v domačem kraju – bilo je magično, tek po nedotaknjeni snežni odeji pa prav posebno doživetje. Sem mislila, da bo težje teči, a sem bila tako navdušena, da sem kar težko po dobrih dveh urah teka zavila proti domu. Doma so me že čakali za kosilo. Na celi poti nisem srečala žive duše, razen srnic in račk v vodi. Zanimivo, v trgovini dopoldan pa skoraj celo sorodstvo 🙂
Pot ob Muri
Tudi po Ljubljani pridno nabiramo tekaške kilometrčke. Na Golovcu v dopoldanskem času srečala le peščico ljudi. Priceless, totalen odklop!

Golovec
Sploh posebno zimsko doživetje je bil včerajšnji vzpon na Grintovec (2558 m) s Kamniške Bistrice. Budilka je zvonila sredi noči, 2:30. Sprva nisem vedela kaj se dogaja, po zgolj dveh urah spanja sem bila še v transu. Skuhala sem kavo in čaj za na pot, še skoraj miže pojedla zajtrk in že smo bili na poti. Skoraj do Kokrskega sedla smo hodili s čelkami, pri Cojzovi koči na Kokrskem sedlu nas je pa razveselil sončni vzhod. Miha je postavil stativ in slikal, s Kristijem pa sva medtem, ko sva ga čakala “v zavetrju”, skoraj zmrznila. No, saj tudi Miha je skoraj zmrznil, ampak za dobre slike se je treba potrudit. 🙂 Močno je začelo pihati. Jaz sem že bila lačna in pojem sendvič in skoraj dobim ozebline prstov na rokah. Hodimo brez težav, snega tukaj ni prav dosti, ga je spihalo. Zadnjo uro pa smo primorani nataknit dereze, pot postaja vse bolj ledena. Zvečer sem šla k Poloni, da mi je posodila opremo, saj sem se za hribe odločila zadnji trenutek, svoje opreme še nimam. Spet stokrat hvala Poloni za dobrosrčnost in izposojo! Seveda derez doma nisem sprobala (kakšna nespametnost!) in si jih nastavila, zato smo imeli kar zanimivo doživetje na tej nadmorski višini, pri minusu in močnemu vetru. Če ne bi pihalo, bi bilo prav toplo in čisto preveč popolno. 🙂 Najbrž nam je vzelo kakšne pol urce, da smo rešili problem in konkretno nas je zazeblo. Zadnjih par sto metrov je bilo kar težavnih, saj je tako močno pihalo, da nas je kar prestavljalo. Začela sem zaostajati. Na vrhu slečem rokavice, naredim tri slikice in že ne čutim prstov. Sestopimo praktično takoj, po isti poti, nima smisla se zadrževati na vrhu, ker bi nas kmalu odpihnilo 😉 Imeli smo res krasen dan. Ob dveh popoldan smo nazaj v dolini. Ustavimo se v piceriji v Kamniku, nazdravimo s pirom, se pogrejemo in nasmejimo. Doma sem začutila konkretno utrujenost in nadaljnih 13 ur bolj ali manj preživela v horizontali. Hoja po snegu je težavnejša, sploh sestop iz Kokrskega sedla do avtomobila je bil zanimiv, ene dvajsetkrat sem pristala na riti, saj se je sneg na nekaterih delih ugrezal čez višino kolen, mraz pa tudi naredi svoje pa še pili nismo skoraj nič, zgolj pol litra toplega čaja. Ostala tekočina nam je itak zmrznila. Hvala vama za odlično družbo, čudovito preživet dan in nepozabno izkušnjo!
Foto by Kristi
na vrhu nas je skoraj odpihnilo 🙂
Foto by Kristi

Foto by Miha
Foto by Miha
Foto by Miha
Foto by Miha

Natalija & Katka trail

Prejšnji vikend je bil naravnost fantastičen, zato ga morem ovekovečiti z besedo ali dvema. Fotodokumentacije z moje strani ni, so pa zato krasni spomini. Dobili bi se naj ob 10-ih dopoldan: jaz, Miha, Kristi in Leon ter se odpeljali na Koroško, kjer smo bili zmenjeni z ostalimi, da ob treh začnemo naš rojstnodnevni trail. Natalija in Katka praznujeta. Seveda se je vse zamaknilo, kako pa drugače, Kristi bil šofer 🙂 Že na poti smo se presmejali še pa še. Ob treh, ko bi naj štartali s tekom, smo mi še nabavljali v Črni robo za večerni žur. Cel žur pa je nastal, ko se je izkazalo, da Kristi ni bil čisto prepričan kako pridemo do naše Lovske koče Pogorevc na Križanu, pri vsakem razpotju je kolebal. Doma je iz teh koncev, pa smo mu popolnoma zaupali. 🙂 Nekako le prispemo, si ogledamo kočo, ki je fantastična – topla, prostorna, založena, kopalnica s toplo vodo, ni da ni, vsak ima svojo posteljo v zgornjem nadstropju. Začnemo teči naš krog okrog Uršlje gore. Štartamo praktično v mraku. Nanese 23,5 km in 800 višincev. Sama izredno rada tečem v temi, sem si pa vseeno želela, da se dan še ne bi končal in bi si lahko ogledovala okolico, sama pot je bila krasna za tek in tudi Robi ni mogel prehvaliti poti podnevi. Začetni plan “najinega trail-a” je bil tek tam okrog 40 km pa nekaj višincev. Najbrž nas je mraz ter misel na toplo ogrevano in s hrano ter pijačo založeno kočo premamila, da smo po enem krogu zavili v kočo – ne samo to, vsi smo komaj čakali, da pridemo na cilj. V začetku smo se pogovarjali, da še skočimo na Uršljo goro, a kasneje je ta misel pri vseh zamrla. V koči so nas že omamljale dišave na kuhano vino in pečene perutničke. Natalijina super krasna sestra in njen mož sta poskrbela za vse. Stokrat hvala, res sta fantastična! Kmalu pride še ostala družba, ki ni z nami tekla, so pa prispevali k odličnemu vzdušju, zažurali smo pozno v noč.
 
Zjutraj prava zimska pravljica. Sneži, pravi timing, kajti če bi snežilo že dan prej, bi najbrž težko prišli nazaj v dolino. Pozajtrkujemo, spijemo kavo in zelo usklajeno pospravimo celo bajto. Lovci se že zbirajo, da za nami zasedejo kočo. S seboj smo imeli stvari za v hribe – spet je bil plan iti na Uršljo goro, a zmačkani, eni bolj, drugi manj, smo se kmalu razšli, vsak na svojo stran.  
 
Hvala ultraška banda za krasen vikend, obilo smeha in najboljšo družbo!
 
Natalija & Katka
 
 
 

Tek na Krim

Za to nedeljo smo bili zmenjeni za tek po Knapovski poti. A se je v soboto popoldan vse izjalovilo. Miha je zbolel, Kristi je delal, z ostalimi se pa nisem povezala in se dogovorila, tako da smo se vsi hitro sprijaznili, da družba gre brez nas in da nas ta pot še čaka v prihodnosti. Malo sem imela slabo vest, da nisem šla domov v Radence – čisto preredko vidim svojo družino in prijateljice doma. A teden se blazno hitro obrne, čez vikend si pa zelo želim nadoknaditi tedenske ure stresa za odklop kje v naravi. Že v petek, preden smo šli v Naklo na predavanje Klemna Trilerja o njegovem neverjetnem dosežku na Slovenski planinski poti, smo se ustavili pri Poloni, da mi je dala v posojo njen Salomonov tekaški nahrbtnik. Krvavo potrebujem nahrbtnik, nagledala sem si pregrešno dragega in sem želela sprobati kakšnega, da bo odločitev za nakup lažja. Nekam bo definitivno treba, da sprobam Polonin nahrbtnik. 🙂 Hitro se mi je utrnila ideja, da grem sama tečt od doma (Vič) na Krim in nazaj. Zvečer sem si okvirno v spomin zarisala krožno pot – po Ižanski cesti do Krima in čez Preserje ter Črno vas nazaj (ali pa Vnanje gorice pa po Tržaški). Detajlno se bom odločala sproti. Zjutraj sem se komaj pobrala s postelje, pozajtrkovala in točno ob devetih štartala od doma. Prve pol ure sem imela tako okorele gležnje, da sem že resno razmišljala, če se sploh zavedam kam grem in kako bom prišla nazaj? Nakar ugotovim, da sem pozabila ključno stvar: denar. Počutila sem res zbito, zato nisem delala dodatnih par kilometrov, da bi se vrnila domov po denar, sem se raje sprijaznila, da bo že kako in se odpovedala piru in joti na vrhu Krima 🙂 Kmalu pridem na Ižanko, Miha me je dan prej skušal speljat na kako drugo pot, ker ta, da je preveč prometna in nevarna, a sem imela srečo – nedelja dopoldan, avtomobile bi skoraj lahko na prste preštela. Čisto luštno je bilo teči, gležnji se se tudi kmalu vdali v usodo in ni bilo več težav. Sem pa zavila desno za Iško Loko in se tako popolnoma izognila prometu. Tekla sem po Barju do Iga, proti Iškemu Vintgarju in kmalu zagledala znano cesto na Krim, letos smo že enkrat tekli na Krim in to dan po mojem prvem vzponu na Triglav. Odločila sem se, da grem spet po cesti. Do izhodišča sem pretekla dobrih 16 km, pojedla en gel, vklopila mp3 in gasa navkreber. Prav dosti časa ni bilo gasa, me je klanec hitro upočasnil in povzročil težke stegenske mišice. Premalo imam kilometrine v klance, zato me hitro ustavijo in precej se matram. Na poti naredim par slikic, začne pihati direkt v prsa, zebe me in razmišljam kako bom lahko tekla do vrha, ki je še tako daleč? (cca. 17 km nenehnega počasnega vzpenjanja). Pa je vseeno šlo, naspidirani komadi so naspidirali še mene. Zaželela sem si gozdnih poti in ko sem zagledala tablo: Krim 55 min, sem brez obotavljanja zavila s ceste. Malo sem tekla, v orng klanc pa hitro hodila in k Domu na Krimu (1107 mnm) prišla v 25ih minutah. Zgoraj megla, mraz…v veži, na “toplem” pojem sendvič s pršutom, banano, se oblečem in kmalu nadaljujem navzdol. Zelo bi pasal topel čaj, a posode se mi ravno ni ljubilo pomivat 😉 Hja, denar je ključen! 🙂 Full sem se veselila spusta po gozdni poti v smeri Preserja, ki jo že poznam, a se je hitro izkazalo, da ne bo tako enostavno kot sem mislila. Pot je bila namočena, blatna, kamenje spolzko. Tekla sem izredno pazljivo in počasi, a neskončno uživala! Veter mi je spihal stres in negativne misli, številni koraki so umirili moj nemirni duh. Spet sem malo spremenila pot in namesto na Preserje zavila za Jezero, te poti prej nisem poznala –  s to potezo sem tudi precej skrajšala svojo pot (google maps mi je čez Preserje zračunal 58 km). Iz Jezera sem imela še nekaj dolgočasnih, dolgih in še kar prometnih kilometrov čez Lipe do Črne vasi in nato po Ižanski do PST-ja. Po točno 50-ih kilometrih sem bila doma. Tekla sem dobrih 5 ur in pol, pokurila 4826 kcal, pa slabih 1000 višincev se je nabralo. 
Čudovit jesenski dan je za mano, na polno izkoriščen, kljub temu, da so me sončni žarki le redko pobožali. Baterije za nov delovni teden so definitivno napolnjene. Naslednji vikend se nam pa obeta ena različica Kristi traila – zgleda da v snežnih razmerah. 🙂

6. Sladkih šest

Lanskoletni post se je končal z “Drugo leto spet!”, in res, leto je šlo naokrog, mi smo se pa spet udeležili sladkih 6 ur teka v Sladkem vrhu. Že vožnja je bila sladka, malo sem dremala, saj smo s Kristijem in Nives prejšnji večer ponočevali (Brit Floyd v Tivoliju), družba pa fantastična: Dejan (naš šofer), Miha, Kristi, Drago, Martin in jaz smo se podali novi izkušnji naproti. Ustavili smo se v Tepanjah  na kavi (o tem, da sem pozabila podstavit lonček in dobila samo mleko, ne bi:)) in še na hitro poklepetali z Leonom, Primožem in Maco. Celo pot je sijal sonček, naše prizorišče pa je bilo odeto v meglo in tudi pretirano toplo ni bilo. Postavili smo postojanko s hrano in pijačo, stola noben ni vzel s seboj, namerno, saj nismo imeli plana sedet in še dobro, da ga nismo imeli, ker je najbrž vsak od nas kdaj pomislil, da bi se pa le malo usedel, a se preprosto ni mogel. 🙂 V četrtek sem šla doma na kratek tek, ki me je samo zaskrbel, saj me je precej bolela pokostnica. Pretirane volje do šest urnega teka nisem imela, a kot zmeraj – pozitivna energija, krasni ljudje in družba te takoj povleče v nabiranje krogov in tek. Prve štiri ure sem tekla brez težav, bolečin, malo sem čutila pokostnico in levo koleno, a ni bolelo. Predvsem sta mi težave delala dva ovinka ob glavni cesti – vsakič se mi je zazdelo, da mi kar obrne koleno. Med četrto in peto uro sem imela malo krizice – kar ni se mi več dalo tečt. Ugotovila sem zakaj: ker sem full lačna. Naredila sem si sendvič s pršutom, pojedla par kosov peciva, banano, čokolado in dobila nazaj potrebno energijo. Pridružila sem se Mihatu in kakšen krog ali dva sva tekla skupaj. Časa je bilo še za slabo uro, začele so se kalkulacije s krogi in ugotovila sem, da če tako nadaljujem do konca, da jih še lahko naberem 60. To se mi je zdela super številka, zadnji krog bi še lahko enega stisnila, a ni bilo potrebe. Uspelo mi je torej pretečt 60 krogov oz. 62 km. Jaz sem več kot zadovoljna z rezultatom in sploh presrečna, da sem lahko tekla brez bolečin. Šest ur teka je veliko, pa tudi malo – ob tako krasni družbi hitro minejo. Spoznala sem tudi veliko novih ljudi, ki nas povezuje skupna pozitivna energija. Čestitke vsakomur posebej za vsak korak! Teklo nas je 112 tekačev, 43 žensk in 78 moških. Padel je rekord proge – Madžar  Steib Peter je pretekel rekordnih 84 krogov oz. 86, 94 km. V ženski kategoriji je zmagala Neža Mravlje z 75 krogi oz. 77, 625 km. Ob 16:00, v cilju, smo množično zavzeli garderobe in vroč tuš, nato pa nas je čakala hrana… njami, makaroni po šolsko z mesom in pir seveda, tega smo si pa res prislužili. 🙂 Sledila je podelitev priznanj, vsakemu posebej, izžrebali smo vsak svojo vrečko presenečenja in poželi bučen aplavz. Odlično vzdušje, vsa čast družini Koražija za še en uspešno izpeljan sladki tekaški dogodek. Kako drugače naj zaključim stavek, kot: Se vidimo spet prihodnje leto! 🙂
sladke dobrote za sladki tek…
desno naša postojanka, smo brez stola…namerno! 🙂
prizorišče
legende…
..še dve legendi..ki sta kmalu začeli delat lušte s pirom.. :))
nekateri še lovijo zadnje sekunde..

Pa še par slikic, ukradenih organizatorju, gospodu Koražiji: 🙂

za vsakega se vrečkica presenečenja najde… 🙂

z nasmeškom v cilj 🙂
podelitev priznanj

zmagovalke
zmagovalci

17. Ljubljanski maraton – 28.10.2012

Mi tečemo. Kilometri pa tudi…
ne glede na vreme! 🙂 Za letošnji Ljubljanski maraton je bila namreč zelo slaba vremenska napoved: sneženje do nižin, padec temperatur, veter, dež. Dan prej sem imela v planu počivanje in branje knjige, pa sem nepričakovano zabluzila po trgovinah do večera. V eni izmed trgovin so vrteli Radio Center in slišim, da je komentator pozival ljudi, da naj dobro premislijo, če bodo res šli tečt, kajti vreme bo slabo in neprimerno za tek. Ljudje rabijo vzpodbudo v tej situaciji, ne pa prepričevanje, da bo pameten tisti, ki se teka ne bo udeležil. In res je veliko število ljudi ostalo doma zaradi vremena – od prijavljenih 25.686 nas je teklo 16.264. Zvečer sem bila na smrt utrujena in kar malo jezna nase, ker sem tako zabluzila dan, pa še konkretno me je bilo “strah” maratona – v zadnjih dveh mesecih sem precej kolesarila, tekla minimalno. Zbudila sem se ob pol petih zjutraj, pogledala čez okno, že je snežilo. Trdno zaspala več nisem, misli so premlevale svoje. A naposled je prišlo jutro, še zmeraj je zunaj snežilo, strehe so bile pobeljene, ceste mokre. V startu maratona je še snežilo, a je tako pasalo.. meglica nad Cankarjevim vrhom na Rožniku in pobeljena drevesa pa snežinke…čista romantika 🙂 Prvi krog je minil, kot da ga ne bi bilo.. brez trohice bolečin, tekla sem z užitkom, lahkotno, brez pričakovanj. Odlično vzdušje na progi, sploh prehod v drugi krog je nekaj posebnega. Iz totalnega vrveža in dogajanja se naenkrat osvobodiš, padeš v tišino, slišiš svoj korak, okrog je le še peščica ljudi, tu pa tam še kdo navija. Prvi krog sem tekla dobrih 1:48. Kmalu zagledam Mihata, nato Vlasto in še Vilija in Anico. Čisto sem evforična, pospešim, zaznam, da sem zadihana, a noge me nesejo, brez težav, zato se odločim v takem tempu nadaljevati, zdi se mi, da še imam rezerve, počutim se odlično. Prehitevam in prehitevam, počasi, na 32 km zagledam Vojkota in tempo tekača na 3:45. Kmalu tudi njih prehitim, počutim se super, čeprav me zajeda kanček dvoma, da mi bo tako enostavno šlo do konca – pred mano je še kakšna ura teka in upam, da ne treščim v zid, bolečino, karkoli.. Srečam še par znanih obrazov, rečemo besedo ali dve. Vsak teče v svojem ritmu in se bori sam s seboj. Zadnji trije kilometri so bili kar naporni, tekla sem hitro koliko sem lahko. Sem pa začela čutiti meča, zdelo se mi je, da me bo zdaj zdaj zagrabil krč. A me na srečo ni! Zadnji kilometer se mi pridruži en gospod, ki me vzpodbuja, da ohranim tempo in skupaj pritečeva v cilj, čeprav bi on lahko tekel bistveno hitreje. Hvala! V cilj sem tako pritekla s časom 3:33:47, kar je zadostovalo za 31. mesto. Rezultat je zame odličen, zelo sem vesela in ponosna. Tekaška abstinenca zaradi skoraj enomesečnega kolesarjenja mi je zgleda koristila. Še nikoli nisem maratona tekla z večjo lahkoto in užitkom, kar je pa itak največja zmaga. 
Zahvaljujem se vsem, ki vedno znova verjamejo vame in me vzpodbujajo! Hvala Majdi za odlično masažo pred tekom – osvobodila me je bolečin v hrbtu. Največja zahvala pa Urošu in Kaji za support – za topla oblačila v cilju, odlično vročo čokolado v Cacao ter za vožnjo do doma (je že deževalo in še vedno me je zeblo). Zmenjeni smo bili, da bom v cilju okrog štirih ur, zato sta me itak zamudila, ker mi je uspelo priti malo prej in sem se kakih 15 minut tresla in ju čakala – zazeblo me je do kosti. 🙂 
Čestitke vsem tekačem, ki so se kljub slabi vremenski napovedi udeležili Ljubljanskega maratona in so ga uspešno odtekli in čestitala bi vsem navijačem, ki so poskrbeli za krasno vzdušje in nas motivirali k hitrejšim korakom. Super ste! Tudi organizatorji, vsaka čast, glede na razmere, so odlično izpeljali cel dogodek! Za mano je lep in nepozaben dan, moj tretji uradni maraton, a prvi brez muskelfibra v naslednjih dneh 🙂

Foto: Sabina
Foto: RTV Slo

Foto: RTV Slo

Foto: STA

Poletni vikend v jeseni

SOBOTA 20.10.2012: 
Čudovit dan za hribe, samo iz Ljubljane se je bilo treba peljat, pa naju je obsijalo sonce 🙂 Dan prej sva se odločila, da greva na Bovški Gamsovec (2392 m), čeprav je prva ideja bila Prisojnik. Odlična izbira poti! Štartala sva izpred Aljaževega doma v Vratih (1015 m). Najprej hodiva po široki, čudovito jesensko obarvani gozdni poti do znamenitega klina, posvečenega padlim partizanskim gornikom. Kmalu se pot začne strmo vzpenjati, tempo je vse prej kot počasen, a se tudi veliko ustavljava, predvsem za fotodokumentacijo in občudovanje čudovitih vrhov, ki naju obdajajo. Na poti srečava presenetljivo malo ljudi, glede na to, da je parkirišče bilo skoraj polno zasedeno. Izbereva smer čez Sovatno gor ter čez Luknjo nazaj v dolino Vrata. Na vrhu seveda zaslužena malica z razgledom na Triglav, pirček pa je itak nepogrešljiv 🙂 Zadnje obdobje je bilo obdobje korenitih sprememb in kmalu se zavem, kako zelo sem pogrešala skoraj popolno tišino, ki jo nudi neokrnjena narava. 
v ozadju Triglav in severna stena

Razor, Pogačnikov dom na Kriških podih, Zgornje Kriško jezero
Kredarica, Triglav
čez Luknjo v Vrata
NEDELJA 21.10.2012:
Naslednji dan se prebudim zelo zgodaj in ne morem več zaspat. Budnost izkoristim za ogled nove epizode Dexterja, ki sem jo gledala cel teden, a vsakič po parih minutah (skoraj sekundah) zaspala. 🙂 Odločim se izvlečt kolo iz moje kamre, napakirat najnujnejše (predvsem topla oblačila za spust, malo sadja, dovolj tekočine ter potrebne stvari v primeru gumidefekta) in jo mahnit na Krvavec. Nazadnje sva s Simonom šla gor z avtom in definitivno jo je bilo boljše prevoziti s kolesom – po ovinkih mi je v avtu velikokrat slabo, tudi okolje se v avtu  prehitro spreminja in ga ne moreš dovolj vtisniti v spomin. Kolesarila sem sama in noro uživala. Mislim, da je okrog 14 kilometrov vzpenjajoče se ceste iz Cerkelj na Gorenjskem, na parih odsekih je konkretno strmo, zasledila sem oznako 25%. Ampak sem brez težav sfurala celo pot, se mi zgleda še malo pozna kolesarska kondicija, nabrana po španskih cestah 🙂 Na vrhu si v planšariji Pr’ Florjanu privoščim joto ter pir, grejejo me sončni žarki. Števec se je zvečer ustavil na 95- em km. Za mano je odlična kolesarska tura in izkušnja, pred mano pa dva tekaška dogodka: Ljubljanski maraton ter Sladkih 6. Za kolesarjenje letos najbrž več ne bo časa, dnevi so vse hladnejši, že spust iz Krvavca je bil precej hladen, kljub lepemu vremenu in sončku. Suma sumarum: čudovit vikend, baterije nafilane!
malica na poti

Kolesarsko popotovanje iz Barcelone do Seville

Tokrat ne bom mogla najinega popotovanja s kolesi opisovati po dnevih, ker jih je bilo preveč – 24, v svojem travel notes zvezku se je v tem času nabralo 40 popisanih strani. 8.9. zgodaj zjutraj naju je Tjaša  peljala do Trevisa na letališče, letela sva za Barcelono. Kmalu sva se soočila z obupnimi španskimi cestami, ki so včasih tako slabo označene in velikokrat se kar prelevijo v avtocesto, pa še zemljevid sva imela 1: 700 000, absolutno premajhen in za kolo ne dovolj razločen. Za Andaluzijo sva kupila novega. Že prvi dan sva gazila po obali, po pesku, da sva prišla do kampa blizu letališča. Ampak večerni zahodi, sončni vzhodi, premagovanje kilometrov po ravnini in hribih, skoki v morje, sieste, tapasi in cerveza grande so poplačali včasih kar pestre pogoje na prometnih cestah, vsaj pot iz Barcelone do Valencie je bila katastrofalna. Naprej se je promet zreduciral in popotovanje je postalo zelo pestro in lepo. Skupno sva nabrala 2041 km, najbolj pa sem ponosna na kolesarjenje iz Granade (738 m.n.m.) na Pico Valeto (3398 m.n.m.), ki se ponaša z najvišje asfaltirano cesto v Evropi ter je drugi najvišji vrh Sierre Nevade. Naslednji highlight je pot iz Granade proti Malagi mimo dveh ogromnih jezer in pot iz Fuengirole do Ardalesa (El Chorro) ter od tukaj naprej do Seville, mimo Ronde. Obmorske poti so bile precej prometne, velikokrat dvopasovnice, samo da sva zavila inland je bilo pa krasno, pokrajina zelo pestra in čudovita. Imela sva še zelo vroče dneve, razen zadnji teden, ko je šla mimo fronta in je 4 dni deževalo, od tega sva dva dni vozila, dva dni pa se nisva premaknila nikamor, saj je padalo praktično cel dan. 
Barcelona – Barceloneta
Sagrada Familia
Park Güell
Las Ramblas

Tarragona, castellers
campeones del mundo 🙂
Benicàssim

Sagunto
VALENCIA: naju je zelo presenetila – bila sva v kampu, oddaljenem 6 km od La Ciudad de las Artes y Ciencias, po krasni kolesarski obmorski poti sva uletela direkt pred vhod. Prelevila sva se v prava turista, kupila karto za ves ta futurističen in arhitekturno dovršen svet, dobrih 30 eur za eno :/ Sprehodila sva se po Oceanograficu, gledala show delfinov, muzej le na hitro preletela in šla v Hemisferic na ogled filma Mystery of the Nile v posebni tehniki large format cinema, 3D. Zvečer še giro po centru, a sva padla v totalen džumbus, turistov se je trlo, nisva našla več izhoda iz centra, nisva vedla kje sva. Med siesto je mnogo prijetneje voziti po mestih, ker zvečer Španci oživijo in je to noro, vsi lokali so polni, ulice nabito polne.

prihod v Valencio

oprana žehta. hvala bogu za waschmachine 🙂
show delfinov
horchata granizada
Oceanografic
Parque Oceanografico

Museo de las Ciencias
Hemisferic, film Mystery of the Nile
La Ciudad de las Artes y Ciencias ponoči
riževa polja na poti iz Valencie…

horchata liquid (tiger nuts)
prostitutke na cesti..včasih samo prazen stolček 🙂
Calpe
Benidorm – same stolpnice, sva šla kar mimo 🙂
El Torro 🙂 
večerni skok v morje…
Alicante, Castillo de Santa Barbara 

pelikani na poti ob solinah na poti v Cartageno

včasih sva kuhala in večerjala kar na plaži 🙂
raj za naju, kar nisva mogla ven 🙂
Cartagena 
Castillo de la Concepcion

El Puerto de Mazzaron.. po prvem orng klancu na poti
pa rajski kamp z bazenom in odlična večerja..
pred sončnim vzhodom na pot.. popoldan je za umret vroče

gorivo.. sva že na male šaltala, ker po velkih je bilo včasih kar nevarno 🙂
prispela v Andaluzijo..juhu… hribeki 🙂

dostikrat kar nisva zavila na kolesarsko. zakaj le? 🙂

El Cabo de Gata

včasih ni bilo druge…vsaj midva je nisva našla 🙂 
..ko tvoja in edina cesta postane naenkrat avtocesta, pa še čez predor gre :/
številne plantaže okrog Almerije
Almeria – Alcazaba Castillo

tapas 

kamping, načrtovanje poti..
zdaj sem že skoraj mojstrica – 8 gumidefektov
na poti..hvala Mihatu za flikice 🙂 
tostadas con mantequilla y marmelada
GRANADA: Prvi plan je bil kolesarjenje do Lizbone, ob obali, a sva izbrala par inland mest, ki so se nama zdela, da naju bodo bolj očarala, jaz pa sem si zelo želela na Pico Valeto, zato sva spremenila prvotni plan 🙂 V Granadi sva si vzela en dan za ogled mesta, drug dan sva pa šla na najvišje ležečo asfaltirano cesto v Evropi. Štartala sva še v temi, zelo zgodaj, a naletela na problem – sledila sva tabli za Sierro Nevado, ki pa naju je furala okrog mesta, na obvoznico in to sva zelo pozno ugotovila. Jaz sem seveda čist ven padla in  nikakor nisva vedela po drugi poti na pravo cesto, pa že zelo oddaljena sva bila. Ampak sva nekako prišla s tega kaosa, zgubila sva pa full časa. Samo da sva prišla do Cenes de la Vega in tostadasov ter kave, je najprej vse bilo perfect! Pot dih jemajoča, razgledi bajni.. čeprav je bilo malo oblačno in ne tako razgledno, kot sva si želela – do Marocca nama ni segal pogled. 🙂 V povprečju je pot speljana z 6 % naklonom, tako da hudih klancev ni bilo in ni bilo težko priti na vrh. 43 km je bilo nenehnega vzpenjanja, ravno toliko zelo mrzlega spusta pozno popoldan, števec se je zvečer v Granadi ustavil na 124 km skupno. Kolesarjev nisva srečala, razen proti vrhu samo enih par, cesta pa res čudovita. Zvečer, ko sva v kapi, flisu, jakni, dolgih hlačah, dvojnih nogavicah uletela v Granado so naju gledali kot da sva z lune padla, a jaz sem se počutila zelo srečno – dan preživet v mestu, v tej soparni vročini in množici ljudi ne zavidam nobenemu. Bolj se je treba pomatrat, da prideš na vrh, slajše je na cilju 🙂
Granada, La Alhambra
razgled iz Sacromonte

gaspacho
Nicolas Pirillo, ki naju je zelo fasciniral..
uhuuu.. Sierra Nevada!
happy me, četudi je oblačno jutro 
in happy Jota, kar meče ga v luft 🙂
tja gor greva, tam je Pico! 🙂 

Pico Valeta (3398 m.n.m.)

in ovinek prinese nov ovinek 🙂
vrh..nič kaj famozen, a občutek je nor! 

Mulhacen, najvišji vrh Sirre Nevade (3478 m.n.m.)
brrrr…43 kilometerski spust je pa mrzel..
jaz sem očarana…
Pradollano village at Sierra Nevada, smučišče
naslednji dan nazaj proti morju, via Malaga

Embalse de los Bermejales

spust iz Ventas de Zafarrajas….

Embalse de Vinuela
Torre del Mar
cerveza y tapas
Malaga
Fuengirola in fronta, ki je bla nad nami dva cela dneva 🙂
res neverjetni so španci, kar se tiče cest 🙂
kolesarski rondo… full potreben 🙂
INLAND: V Fuengiroli, butasto ultra turistično mesto polno Angležov, malo naprej od Malage, sva obtičala, saj je dva dni neprestano deževalo in nimava najboljše opreme za tako vreme. Za skok na sever bo treba kupiti nove nepremočljive Vaude torbe ter obleko, pol te pa tudi dež ne more ustaviti. Ta dva dneva sta bila kar mučna, kamp je bil kar nekaj – tik ob avtocesti, so bili pa vsi nenormalno prijazni, ponujali so nama odeje, stolčke,.. mislili so, da nama kaj manjka, saj so vsi bili v avtodomih na toplem in suhem, midva edina v šotoru. Včasih folk kar ne dojame, da ti ni nič hudega in da lahko v šotoru in na kolesu uživaš na polno. Tudi tretji dan je zjutraj deževalo, a midva sva po hitrem postopku pospravila šotor in se premaknila naprej. Tako sem pogrešala premik, dovolj sem imela poležavanja in nažiranja 🙂 Sem pa prebrala tričetrt Magovega dnevnika (Paulo Coelho) – on je iskal sebe na severu (Camino), jaz pa sebe na jugu Španije. Ker je do Gibraltarja, kamor sva bil namenjena samo dvopasovnica z omejitvijo 100 km/h, za kolo ni druge možnosti in vozijo po tej, sva se odločila za spremembo poti in šla nazaj inland – želela sva videti El Chorro. Pomembna je pot, ne cilj! 🙂 Hvala bogu da sva spremenila pot, saj sva našla raj na zemlji. Pokrajina fenomenalna! Okrog kanjoni, gozd, jezera,…prometa minimalno. Žal pa se nama je počasi mudilo do letališča in nisva mogla ostati tukaj več kot eno noč. Ustavila sva se še v Rondi, ki nama je bila zelo všeč, a full turistična.. in če doživiš in občutiš lepoto narave, ti nobeno mesto ne more več zlesti pod kožo, naj je še tako lepo.. zvečer sva kampirala ob jezeru Embalse de Zahara saj daleč okrog ni bilo nobenega kampa – sončni zahod, polna luna, zjutraj sončni vzhod in nikjer žive duše.. priceless!
jebeš Gibraltar in promet, midva greva nazaj med hribčke 🙂 
Embalse del Guadalteba – Guadalhorce
in našla sva še en raj na zemlji…

El Chorro – Desfiladero de los Gaitanes

Ronda
Plaza de Toros

wild camping – končno, noro lepo je! Embalse de Zahara.

Zahara de la Sierra
via Sevilla – pokrajina je drugačna, nič več hribov 🙂
via de servicio je najina prava pot do Seville…ceste – obupno označene!
SEVILLA: najino zadnje mesto, končna postaja. Vsak prihod v mesto je precej drastičen, preden najdeš pravo pot in ne avtoceste ter se adaptiraš na kaos.. velikokrat sva najprej šla na pir, da sva se skulirala in potem naprej.. že prvi teden sva si namreč določila dve osnovni pravili:
pravilo št.1: če je en tečen, če začne stresat slabo energijo na drugega, se ustavi in na pir pa bo boljše!
pravilo št. 2: če ne najdeš prave poti, prave ceste, če ne veš v kero smer bi šel, se ustavi in na pir pa se bo sama odprla prava pot!
In to se je dejansko obneslo, da sva šla mirneje naprej. 🙂 Sevilla naju je očarala, z lahkoto konkurira Barceloni, ki nama je do takrat bilo najlepše in najbolj prijazno mesto. Široke avenije in urejene kolesarske poti so nama olajšale prebijanje skozi mesto. Spala sva v hostlu v mestu in večer ter cel naslednji dan prebila kot turista. Zvečer sva napakirala kolesa in zadnjih par km s težkim srcem pripeljala do letališča. Zavedava se, da se tukaj najina zgodba končuje.

Los dos Rozinas na cilju.. Sevilla – Plaza de Espana

katedrala v Sevilli, ena največjih na svetu

Ultramaraton Celje – Logarska dolina (75 km)

Pa je prišel 1. september, dan, ki smo ga nekateri težko pričakovali. Lansko leto sem že sanjala o teku iz Celja v Logarsko dolino, pa si nekako nisem upala, letos me pa ni moglo ustaviti nič, tudi bolečine v pokostnici ne, ki so me prikrajšale za dva meseca treniranja ter zlom prstanca na roki, ki me je za dva tedna priklenil v gips tik pred dogodkom. Vesela sem, da si nisem poškodovala noge, roka ni bil tak problem, čepraj je bila desna in sem vsaj v začetku s težavo opravljala osnovne življenjske potrebe. 🙂 No, pa gremo nazaj k teku. Ob štirih zjutraj smo štartali iz Ljubljane, start teka je bil ob 6-ih v Celju. Na poti sem bila precej živčna, saj je vsake toliko lilo kot iz škafa. Napoved je bila deževna. Vsaj peklenske vročine izpred prejšnjih tednov ne bo. En, dva, tri smo bili v Celju, dež je ponehal. Maja naju ni mogla spremljat na kolesu, kot je bilo prvotno dogovorjeno zaradi službenih obveznosti, sta pa nama “na pomoč” priskočila moj brat Uroš in Kaja, ki sta naju spremljala v avtomobilu. Na tem mestu bi se jima zahvalila za odličen support ravno v pravih trenutkih ter za potrpežljivost pri čakanju na dežju. Prvič smo se dobili v Mozirju, kjer sem preobula superge in odvrgla camelbak. Do Mozirja, na 33. kilometru sva tekla skupaj s Simonom, nato sva vklopila vsaj svoj mp3 in jaz sem šla v svojem tempu naprej. Simonu je šlo odlično, le proti koncu ga je čisto pobralo zaradi bolečin v kolku in je tako nekaj kilometrov prehodil. V cilj je prišel pa kljub temu pod devetimi urami. Bravo! Jaz sem nekje do 60.-ega kilometra tekla praktično brez težav. Nato smo se videli z Urošem in Kajo in sem bla čisto evforična, rekla sem jima, da mi bo fucking ratalo prit v cilj. 🙂 Na vsakem teku se česa naučiš, tokrat sem se tega, da se nikoli ne veseli prehitro, sploh ne 15 km pred ciljem, ki pomeni še kakšno uro in pol teka. 🙂 Lahko se ti v zadnjih dveh kilometrih zalomi in trpiš kot zmešan, kot se je zgodilo Gašperju. Nič hujšega ni bilo, malo me je bolelo levo koleno, čisto na koncu se je oglasila leva pokostnica, ampak najhujša je bila bolečina v križu. Kilometri so se začeli neznansko vlečt. Kakšen kilometer ali dva sem hitro hodila in tako prišla v cilj pod osmimi urami. To je bila tudi moja ultimativna, najbolj optimistična želja – 8 ur. In mi je ratalo! 7 ur in 55 minut, kar je zadostovalo za 9. mesto skupno v ženski kategoriji in 2. mesto v kategoriji do 29 let. Slednja uvrstitev mi je prinesla moj prvi pokalček, kar me je zelo presenetilo in osrečilo. Predvsem pa dalo volje za naprej. Čeprav je skoz po malem rosilo in deževalo, razen v začetku, smo imeli idealne pogoje in temperaturo za tek! Temu primerno je padlo tudi veliko osebnih rekordov. Čestitke vsem tekačem in vsakemu posebej, sploh tekačem na 75 km! Predvsem HVALA vsem mojim prijateljem in domačim, ki so zaupali in navijali zame! Za mano je krasna izkušnja, danes malo boleča, a ta bolečina hitro mine, ostane pa lep spomin, nova izkušnja ter motivacija za nove podvige.

štart

cilj
po kategorijah, foto: Matjaž Vrhunc
zmagovalke skupno, foto: Matjaž Vrhunc
zmagovalci skupno, foto: Matjaž Vrhunc

Page 1 of 3123»

Categories