Category: transgrancanaria

Transgrancanaria 2018

Potovanje na Gran Canario smo načrtovali že jeseni 2017, ko sem se prijavila na meni že poznano tekmo Transgrancanaria 125 km in 7500 višincev. Tri leta nazaj sem odstopila. Zara je že večkrat izrazila željo, da bi rada potovala nekam z letalom, tako ji je Božiček letos uresničil željo in prinesel letalsko karto njej in njeni sestrici Hani. 
Zadnje tri mesece sem prvič v življenju trenirala bolj sistematično, sicer manj kilometrov, a zato bolj intenzivne. Po Knap trailu v  začetku januarja sem bila čisto sesuta, konstantno utrujena. Kontrolirala sem določene krvne parametre in ugotovila skrajno nizke zaloge železa in Hb. Takoj, ko je Toni dobil nazaj višinski šotor, sem dobra dva tedna spala v šotoru in si še ravno pravi čas pred tekmo izboljšala kri. Se je pa pojavila druga težava … zvečer na dan praznovanja Haninega prvega rojstnega dne me je klical Matjaž, da nisem več na seznamu tekme, saj očitno nisem poslala zdravniškega potrdila. In res … spregledala sem opozorilni mail, da je do 1.2. treba poslati potrdilo. Dva dni sem čakala na odgovor, če mi lahko oprostijo to mojo neumnost. Na srečo sem v torek, dva tedna pred odhodom dobila odobren odgovor. Neskončno hvaležna, hvala! Hvala Matjažu za opozorilo! In hvala Ajdi za pripravljenost in dobro besedo. Ko je izgledalo, da se mi je končno vse poklopilo, sem na zadnjem ravninskem intervalnem treningu po asfaltu šla malo prehitro za svoje sposobnosti in naslednji dan začutila bolečino v desnem gležnju, ki me spremljala ves teden. 
V torek 21.2. ob pol enajstih zvečer smo se odpeljali proti Milanu, od koder smo zjutraj imeli let. Hani je lepo prespala vso pot, ob treh zjutraj pa na letališču bila budna kot čuk in opazovala dogajanje ter od veselja vriskala na Zarine norčije. Prva ura letenja je bila čista katastrofa, Hani je bila preveč utrujena in je vreščala kot zmešana in se obema zvijala v naročju. Ne pomnim kdaj je nazadnje tako jokala. Ni želela ne čaja, ne mleka, ne druge hrane, ne dude…NIČ! Ko so se že meni začele solze nabirati v očeh od obupa, je končno omagala in zaspala. Nato je spala skoraj celo pot, slabe tri ure, na meni, jaz pa ves čas v skoraj nepremičnem položaju, da se nebi ponovila zgodba od prej. Na Gran Canarii smo na letališču prevzeli Škodo Fabio (Goldcar) in se opoldne že vozili proti Vecindariu v apartma, 14 km oddaljen od letališča ter 17 km do Maspalomasa, prizorišča Transgrancanarie. Čeprav me je bolela glava za znoret in sem bila utrujena, sem najprej šla na kratek iztek 6km, da preverim kakšne so moje noge in predvsem gleženj. Gleženj sem še vedno čutila, zato sem klicala Tonija, da imam vsega polno glavo, naj mi vrže kakšen evro čez okno, da nama grem po mrzlo pivo v trgovino. Kakšnega pa lahko spijem! 😉 Skuhali smo testenine, začela sem se spraševati kdaj neki pride Ivi in v isti sapi je pozvonilo na vratih .. glej ga, Ivija, s prve nas je našel! Zaradi spleta okoliščin smo si apartma delili z njim. Skupaj smo šli na kratek sprehod po mestu, potem pa domov jest, z Ivijem nama morajo makaroni z ušes začet gledat! 😉 Naslednji dan smo opoldne šli po štartno številko, Ivi je šel malo preteknit nogice, mi pa na sprehod po sipinah v Maspalomasu. Hani se je plazila po pesku in neskončno uživala. Jok in stok, ko smo jo dvignili iz peska. Ob štirih popoldne smo se dobili z ostalimi Slovenci, bilo nas je kar lepo število udeleženih na tekmi + njihovih družinskih članov/spremljevalcev (tekačev: 1 na 360, 11 na 126km, 1 na 65km, 10 na 42km in 1 na 17km). Ob prijetnem druženju je čas prehitro minil in že smo doma kuhali večerjo .. ponovno testenine, kakopak, najedla sem se pa tako, da sem se komaj premikala. Toni mi je računal plan. Predvidel je 18 ur 45 minut.
profil proge z okrepčevalnicami
Helena nas je v petek zvečer ob 21:30 peljala na štart v Las Palmas. Ceste so bile zalite od celodnevnega deževja in tudi vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, naj bi ponoči bilo zelo mrzlo in od treh do osmih zjutraj deževalo. V Las Palmasu je bila popolnoma drugačna zgodba, ceste suhe, temperature prijazne in vsi v kratkih hlačah. Še hiter skok na wc ter se zrinit v prvi boks, po ITRA točkah so me dodelili med prvih 100 tekmovalcev. Imela sem štartno številko 81, sicer nas je bilo na startu preko tisoč. Priznam, da sem bila precej napeta in samo želela sem, da se vse skupaj že začne. Štart je bil epski, pospremljen z ognjemetom na plaži de las Canteras v glavnem mestu Las Palmasu. Precej časa smo tekli po peščeni obali ob valovanju morja z številnimi navijači ob poti. Noro! Sama sem sicer ves fokus usmerila na podlago, da mi slučajno pesek ne pride v superge. Še na četrtem km se pozdraviva in zaželiva srečno pot z Ivijem, kar me navda najprej z skrbjo (kaj hudiča delam z Ivijem ob boku, a grem morda prehitro?) potem pa z navdušenjem – čutim, da je Ivi v vrhunski formi, njegov počasen začetek me spominja na Tonijevo taktiko in prepričana sem v njegov rek: “In zadnji bodo prvi!” Ivijeve besede, da nas bo pot sama razvrstila tja kamor pašemo, me je pomirila. Ne glede na vse okoliščine, tako bo kot mora biti in nič ne morem sedaj spremeniti. Skrbelo me je, da bom ponovno odstopila, saj so se takoj v začetku začele pojavljati težava za težavo. V začetnem delu je bil en res grd kamnit odsek in sem naredila par čudnih korakov in vsakič me je zabolelo v gležnju. Z lepšim terenom se je situacija izboljšala a nenehno sem bila pozorna samo na korak, da slučajno ne bi stopila napačno. Vmes so me dohiteli in prehiteli že naši Jan, David, Tešky, Dušan … Čeprav je Tešky napovedoval, glede na to, da imava istega “serviserja” Oskarja ponoči, da se me bo držal in šel z menoj, mu je bil moj korak prepočasen in je takoj odšibal naprej. Pred drugo okrepčevalnico sva se razšla z Dušanom, pasala mi je njegova družba čeprav za kratek čas, saj sem že bila v agoniji zaradi slabosti v trebuhu. Nič mi ni pasalo jest ne pit. Po štirih urah sem dohitela Teškya, (ponovitev zgodbe iz Dalmacije) z upanjem, da me bo zabaval s svojim humorjem, a na žalost se je tudi on boril s slabostjo in ni bil ravno pri volji za štose. Višinci so se po začetnem tekaškem delu kar nabirali in čeprav so me v začetku zelo skrbeli, mi je hoja v hrib vse do konca zelo ugajala. Želela sem si, da bi me konkretno stisnilo na veliko potrebo in si olajšala napetost v trebuhu pa da bi končno lahko začela piti in jesti po planu, saj sem do sedaj vse zamujala. Morda je bil kriv zadnji energijski shake uro in pol pred startom, ali pa pitje vode iz pipe (menda voda res ni pitna!). Prvič v življenju sem se soočila s prebavnimi motnjami in slabostjo. Ponoči je še nekako šlo in tudi Tonijev plan sem skoz presegala za okrog pol ure, proti jutru pa je šlo rapidno navzdol, kar naprej sem iskala grmiček, kamor bi se lahko skrila. Zmanjkalo mi je robčkov. V Tejedo na 73 km sem prišla čisto obupana. Toni je rekel, naj se ne sekiram: “samo počepni ob poti, briga te!”. Ampak nisem mogla se ne sekirat. Skoz me je tiščalo na wc, samo da sem naredila en požirek ali karkoli pojedla. Na vzponu proti Roque Nublu se za menoj usuje horda hitrih tekačev na 65 km. Kakor sem bila navdušena nad njimi in njihovem tempu, sem bila tudi jezna, saj sem se vsakomur mogla umikat. Moje spremstvo me je zamudilo na okrepčevalnici v Tajedi, kar me je za trenutek razžalostilo. Toni vse počne zadnjo sekundo in me zato zamudi, ampak sem se hitro pomirila, saj pravzaprav ničesar ne potrebujem, zakaj bi jim oteževala pot!?  
Smo se pa videli v Garanonu, na 84km, prva okrepčevalnica, kjer sem konkretno zaosatajala za planom. Toni mi je po telefonu govoril, kako pomembno je, da sedaj čimveč pojem, sicer bom čisto upočasnila, ampak resnično nisem prenesla ne winforce gelov, ne napitkov, ničesar, samo vodo. Sprijaznila sem se, da je zame tekma izgubljena, želela sem priti med prvih deset, a glede na situacijo, bom zadovoljna samo, da zagledam cilj! Nisem se več obremenjevala z vnosom kalorij, če mi ne paše, mi pač ne paše, bom pa na vodi prilezla v cilj, pa čeprav po vseh štirih! In začela sem uživati … in kilometri so leteli … počasi a vztrajno … ne da bi se zavedala kdaj, sem bila na zadnji kontrolni točki, kjer smo se videli s Tonijem, Zaro in Hani, 16km do cilja. Noro, vedela sem, da to zadnjo etapo bom pa pregurala, ne glede na vse. Zanimivo, da nisem čisto zahodila glede na pomanjkanje vnosa hrane, hiter tempo v klanec in lahkoten tek okrog 8km/h odvisno od terena, sem še vedno brez problema zmogla. Zadnjih 10 km ob suhi rečni strugi po kamnitem terenu je bilo res ubijalskih, a z vsakim korakom sem bila bližje cilju in celo ponovno sem bila znotraj Tonijevega plana … to mi je dalo novega zagona. V cilju so me čakali moji dragi spremljevalci, Toni mi je dal Hani v naročje in skupaj sva premagali zadnje metre. <3 Nor občutek! Po 18ih urah in 25 minutah, 14. v ženski kategoriji, sem bila v cilju te hudičevo težke preizkušnje. Hvala vsem za navijanje! Hvala ŽigaX za poslan sms sredi noči, čeprav nisem odpisala, pomenilo je veliko!!

Ostali so še polni trije dnevi za raziskovanje otoka v turističnem duhu… seveda so minili čisto prehitro. Na otoku večne pomladi nam je vreme kar lepo mešalo štrene. Ko smo se vozili čez gorat sredinski del otoka, da bi podoživela določene kraje iz tekme, sta nas spremljala megla in dež.

Ko je Toni napovedal moj čas tekme 18 ur 45 minut, sem samo vzkliknila, da to je pa sanjsko in če se njegova napoved uresniči, bom presrečna. Tekla sem še bolje od te sicer čisto orientacijske napovedi, pa vseeno nisem najbolj zadovoljna. Zadnje ure me je prehitelo preveč tekmovalcev. Najbolj pa obžalujem, da nisem tako uživala v progi, kot bi sicer lahko, saj teren je bil res neverjetno lep, raznolik, drugačen, ob kaktusih. Na Gran Canario se verjetno več ne bom vrnila, vsaj kmalu ne, ker bi rada videla še toliko drugih pokrajin, mi je pa celotno potovanje ostalo v prelepem spominu. Leteti in potovati z majhnim otrokom ni noben bav bav … sem prepričana, da je Hani zelo uživala. Čeprav sem sprva imela pomisleke, da bi stanovali skupaj z še kom zaradi prilagajanja, sem neskončno vesela, da je bil ravno Ivi ta, ki je bival z nami. Imeli smo se super, vse je klapalo brez posebnega prilagajanja. Upam, da še kdaj spišemo skupno zgodbo z vsemi, s katerimi smo bili skupaj na Kanarcih. Čeprav sem imela v planu spet bolj intenzivno treninat in ne tekmovat, me je vseeno premamila 100 milj Istre … upam, da v tretje gre rado… 😉

ob 4ih zjutraj na letališču v Milanu

po štirih urah prispeli na Gran Canario

moja št. 81, Ivijeva 49

Slovenci na Kanarcih

proti sipinam v Maspalomasu s pogledom na Atlantski ocean

prvi stik s peskom <3
kaj lepšega, kot se plaziti po mehkem pesku …
prerace beer, z Ivijem sva na vodi 🙂
start v Las Palmasu ob 23ih

Ivi med deseterico najboljših

analiza v našem apartmaju
Playa de Mogan

Puerto Rico
Palmitos park

Las Palmas
Playa de las Canteras, Las Palmas

na letalu 🙂

Transgrancanaria 2015

Na otoku Gran Canaria sem preživela kratkih 5 dni, a polno doživetih… že novembra smo se prijavili na tekmo Transgrancanaria, midva s Tonijem na najdaljšo razdaljo… 125 km z 8.600+ višinci. Na fb smo ustanovili skupino in se začeli pogovarjat o tekmi. Osem nas je prejšnjo sredo odpotovalo proti Milanu na letalo. Joli, Miha, Simon, Robi, Andreja, Mojca in midva. Prvotno fenomenalno vzdušje ob prihodu na otok mi je pokvarila novica, da apartma ni dovolj velik za vseh osem oseb, kot so nam predhodno zagotavljali, zato sva midva dobila ločen apartma in to 10 minut hoje vstran. To me je zelo potrlo, saj sem si želela, da stanujemo vsi skupaj. Nastanila sva se v mnogo manj svetlem in prijetnem apartmaju, kot je bil njihov, z razgledom na zapuščen bazen brez vode in ne na morje. Preostanek večera smo prespali. Zjutraj sem se zbudila zelo zgodaj, naspana od res dolgega spanca ter se podala na plažo, ujet sončni vzhod. Iluzorno je bilo pričakovati, da bo Toni šel z menoj. Bosa sem hodila po mivki in opazovala ljudi ter prebujajoče se jutro. Oblekla sem tri plasti dolgih rokavov, zunaj pa so vsi bili v hratkih rokavih. Na poti nazaj se ustavim v trgovini po svež kruh in grem k našim v apartma Danubio na zajtrk. Odpravimo se v Maspalomas, oddaljen od nas 6 km, po štartne številke. Toni sporoči, da bo prišel pozneje popoldan za nami. Z Mihatom sva oba prijavljena na 125 km in čakava skoraj eno uro, da prideva do svoje vrečke z štartno številko, čeprav vrsta sploh ni dolga. Tri tedne pred odhodom sem pisala organizatorjem mail s prošnjo, če me lahko prosim prepišejo na krajšo razdaljo, ker sem čez zimo bila praktično brez treninga zaradi poškodbe. Odgovorijo, da to žal ni mogoče, da že imajo sestavljeno listo. Škoda…če bi me prepisali na 83 km, kar bi sicer še zmeraj bilo veliko zame, bi imela pa večje možnosti, da pridem do cilja. Kljub vsej brezupni situaciji sem se odločila, da bom štartala, z zavedanjem in sprijaznitvijo, da skoraj ni variante da pridem do cilja. V zadnjih treh mesecih sem pretekla nekje toliko km, kot je dolga celotna tekma v enem kosu. Da o višincih ne govorim… jih je skoraj toliko kot če bi potegnila črto od morske gladine na vrh Mount Everesta. Ne Expoju smo srečali edinega Hrvata Stiven Vunića z ženo in hčerkico, je šel na razdaljo 83 km. Zvečer smo šli na predstavitev celotne trase ter predstavitev najboljših prijavljenih tekačev. Na oder so poklicali prvih 50 ali 60 tekačev, ne vem, a med njimi sva bila tudi midva s Tonijem. To me je seveda totalno presenetilo.. Toni me je kar vlekel naprej, naši prijatelji so kričali in ploskali, jaz pa, preden sem se zavedala kaj se dogaja, sem že stala na odru. Toniju sem na uho šepnila, da mi bo to še drago plačal! 😉 Joli je kasneje pripovedovala, da je imela čisto solzne oči, Simon in Miha sta pa tudi bila oba čisto ponosna in z nasmehom do ušes… Situacija je res hecna, samo smejimo se ji lahko. 😉 
sončni vzhod visoko nad oblaki <3
679 km/h šibamo 😉
pristanek na letališču Gran Canaria
čakamo bus 66 za Playo del Ingles
naslednji dan sončni vzhod na obali <3

Faro

majstore! na soncu ustvarja iz peska…

Playa del Ingles
domač pir, Tropical

gremo po štartne številke…
uf, se je počasi premikala vrsta za kat. Transgrancanaria
manjka Toni, ki počiva v apartmaju…
najboljši ultra tekači 
na oder sva poklicana tudi midva s Tonijem, s štartno številko 58 in 59
Naslednji dan, v petek, 6. 3. je bil dan D. Zvečer ob 23:00 je bil štart na 125 km (jaz, Toni in Miha), v soboto zjutraj ob 7:00 na 83 km (Simon) ter ob 10:30 na 45 km (Joli, Mojca, Andreja in Robi). Toni je cel dan preždel v apartmaju, jaz, nemirna duša sem se pa popoldan sprehajala po plaži in sipinah. Počitek gor ali dol, cel dan v apartmaju bi se mi strgalo. Zvečer so nam naši zaželeli srečno pot in nas polupčkali, mi trije pa smo se odpravili na dolgo pričakovano dogodivščino. Joli in Robi sta nas pospremila do avtobusov v Maspalomasu, ki so nas zapeljali v mesto Agaete, na štart. Pred tem še skočim za palme na wc, saj vem, da bo vožnja trajala uro in pol. Ko pridemo v Agaete, piha za znoret in prav zebe me… zvlečemo se v en lokal, kjer spijem kavo. Razpoložena sem super, čisto brez pričakovanj, a čutim, da me je strah. Ne vem kaj bo z mano. Bom sploh lahko tekla? Se bom pravi čas ustavila ali bom poškodbo še poslabšala? Zadala sem si samo to, da če bom čutila bolečine v okviru poškodbe, takoj odneham. Ne bom reskirala zdravja zaradi te tekme. Dovolj imam tekaške abstinence, tako rada bi spet začela normalno tečt… Prebijali smo se za štartno črto, Toni me kar naenkrat začne vlečt v prve vrste, Miha gre nazaj. Sama sem v dvomih kam naj grem. Sledim Toniju in se znajdem v elitni skupini, ločeni s trakom, ostali so par metrov odzadaj. Omg…tokrat Toniju ne prišepnem, ampak mu kar naglas povem, da ga bom “…”, kako me lahko spravlja v tako zadrego, ko pa ve, da skoraj nič nisem tekla zadnje mesece in da ne morem med temi ljudmi štartat. Šele po par pretečenih kilometrih sem začela razmišljati, kakšna super izkušnja je to bila, morda se več ne bo ponovila in ne more je prav vsak doživet, in bi jo morala vzeti za hec, a tisti moment za štartno črto sem se počutila strašno grozno, obupano, totalno nesamozavestno. Vse v meni je pokalo po šivih od nesigurnosti in strahu. Ampak kmalu se je začelo odštevanje in štartali smo. Bala sem se prehitrega štarta, a sploh ni bilo problema… sama sem tekla počasi v svojem ritmu, takoj so me začeli množično prehitevat. Šli smo zelo tekoče. Vzdušje je bilo fenomenalno, ogromno navijačev v prvih kilometrih, takoj se je začel vzpon…Vila se je kača rdečih luči pred menoj in belih luči za menoj.. prvič na tej tekmi je bila v obvezni opremi tudi  rdeča lučka odzadaj na nahrbtniku. Zelo romantično in lepo. Končno sem se sprostila, noga je bila ok, tekla sem in sopihala v klanec. Že prvi vzpon in prvo dolino sem čutila utrujenost. 🙂 Seveda, čisto neutrjena. V začetku je bilo zelo vroče, soparno, slekla sem vetrovko in si na vseh postojankah močila slan pot iz obraza. Razmišljala sem, kako vroče bo šele čez dan. Ampak se je okrog tretje ure zjutraj situacija obrnila, začel je pihati močen veter, ki ni ponehal vse do konca najinega potovanja na Kanarcih. Lotevala se me je rahla zaspanost, a vse do jutra so bile misli precej pozitivne…počasi sem tekla oz. hitro hodila in nisem čutila poškodbe. V Fontanales, na 45 km, sem prišla zjutraj pred sedmo uro, tik pred štartom kategorije Advanced. Tam me je pričakal Toni, ki je že odstopil. Štartal je mnogo prehitro, je mislil, da se bo izšlo, a to mu je bila dobra izkušnja, da brez ogromne količine mesečnih kilometrov ne bo nikoli mogel dobro odtečt tako dolge tekme. Se je pogovarjal z Carlos Sa-jem, ki je na vrhu lestvice ultra scene in preteče 200 km/teden. Toni mi reče, da Mihata še ni bilo pred menoj.
Po par metrih me prehitijo tekači, ki štartajo na 83 km. Znajdem se v gneči in doživljam še eno štartno evforijo. 🙂 Tečem podobno kot ostali, kljub temu, da je za menoj že dolga noč, več kot maratonska razdalja z okrog 4000 višinci. Čez čas me pokliče znan glas in objame me Simon, ves navdušen, da se srečava. Je zelo zagnan in videti spočit, zato ga kmalu pošljem naprej, naj gre svoj tempo. Sama sem se že kar matrala, noge so postajale vse težje, srčni utrip je bil vse nižji. Pot je bila krasna, teren težaven, dan vetroven in oblačen, brez razgledov. Moj um je pa začel brest v temačno cono, razmišljala sem kako neznansko daleč je še cilj, mene pa že sedaj tako bolijo stegenske mišice. Na eni ravnini po asfaltu sem se sprijaznila s tem, da z menoj res več ni vredu, saj več nisem mogla tečt po ravnini. Vsak korak je bil boleč. Klicala sem Tonija in ga pripravila na to, da je tudi zame tukaj nekje konec in komaj čakam da se konča ta kalvarija. V dolino, pred okrepčevalnico Tejeda, na 73km, sem še komaj tekla. Nalašč sem šla izredno počasi, z vmesno hojo, saj sem želela, da me dohiti Miha (Toni mi je sporočil, da je v Fontanales prišel 10 min.za menoj). Zaželela sem si malo družbe in da malo odmislim svoje pesimistične misli. V Tajedi si natočim kavice in razmišljam, kako se bom vsedla nekam, odprla pir in poiskala prevoz za Maspalomas (ciljni prostor), nakar zagledam Simona v enem kotu sedet. 🙂 Vzel si je malo daljšo pavzo, zgledal je precej bolj utrujen, kot v štartu. Medtem mi je Toni sporočil, da čaka na tranzicijski točki na avtobus in da če želim me počaka in greva potem supaj. Ok, zmenjeno, ampak to zame pomeni še vsaj 3 ure hoje, skoraj 2000 dodatnih višincev. 🙂 S Simonom začneva hodit naprej, Mihata ni od nikoder. Mi je pa kmalu žal za to odločitev.. zakaj nisem že v Tajedi odstopila? Veter piha na polno, stegna so boleča. Je pa res, da je to bil daleč najlepši del celotne poti in mi nič ni žal, da sem šla naprej… skupaj sva zgurala do vulkanske skale, 80 metrov visoke, Roque Nublo z mega razgledi vse naokrog. Na tem mestu se končno srečamo z Mihatom. Tudi on je precej utrujen. Sledil je še kar mukotrpen spust do tranzicije na 83 km. Tam me je pričakal topel objem mojega Tonija. In moje mučenje se je tukaj končalo. V enem kotičku svojih misli sem razmišljala, da bi z njima nadaljevala naprej do cilja.. ostalo je še “samo” 45 km in “samo 1600” višinskih metrov, kar je res mala malica od tega, kar je bilo za nami. Prehodila sem namreč že 7000 višincev v teh 83-ih km! Problem so bile stegenske mišice, že hudo načete in nisem zmogla več teka. Vedela sem, da bo naša hoja trajala neskončno dolgo, kar moj um ni želel sprejeti. V resnici sta res za ta zadnji del potrebovala še 12 ur in v cilj prišla okrog treh zjutraj, dve uri pred limitom. Kapo dol za takšno vztrajnost, voljo in motiviranost! Bravo fanta! Simona je menda čisto pobralo in vnel se mu je gleženj, a ga je Miha zmotiviral do cilja. Obžalujem, ker nisem doživela prihoda v cilj, sedaj razmišljam, da bi mi ta lahko bil dosegljiv, a za ceno res hudega trpljenja! In tega ne smem obžalovati… upam, da bo še veliko takšnih priložnosti z uspešnejšim zaključkom. Z veseljem se bom še vračala na Transgrancanario! Organizacija in vse ostalo je štimalo v nulo. Čestitkem ostalim našim članom ekipe, ki so vsi prišli v cilj! Predvsem čestitke Andreji, ki je lani pretekla prvih 21 km na Ljubljanskem maratonu in se na Kanarcih prvič srečala z razdaljo 45 km in trail terenom! Čestitke tudi Mojci za njeno prvo maratonsko razdaljo! In Robiju, ki je praktično brez treninga z nasmehom pritekel v cilj! …Pa naši Joli, za nesebičnost! <3 Vsi ste bili odlični, hvala vam za družbo!
gremo na štart, objemi za srečno pot… <3
štartala med elito… slika s Krupicko
pa še slikca s Tonijem in gremoooo…štart!
na 71 km, Tajeda
Roque Nublo, 1813m, 80 m visoka vulkanska skala

srečanje z Mihatom

tranzicija na 82 km, Garanon, 7000 višincev, moj odstop.
v cilju prva od naših maratoncev: Andreja Nagode! Bravo! 
kmalu za njo še Joli in Mojca, ter Robi
with Carlos Sa, drugouvrščen na 45 km
Naslednji dan smo šli na razglasitev najboljšim tekačem. Zmagal je Litvanec Grinius Gediminas s časom 14 ur 23 min, kar je tudi rekord proge. Prva ženska je bila pričakovano Nuria Picas s časom 16 ur 53 min. Zase sem vsekakor vesela, da sem prišla tako daleč kot sem, brez da bi zaradi tega moje fizično stanje bilo kaj slabše. Muskelfiber je hud, a to je najmanj. S Tonijem sva se že naslednji dan sprehajala po sipinah iz Maspalomasa do Playe del Ingles. Doživela sem en majhen delček puščavskega vtisa. Najino potovanje se je zaključilo v ponedeljek zjutraj, veliko raje bi pa še ostala na Gran Canarii. Toliko vsega je ostalo neraziskanega… čisto prehitro so se obrnili dnevi. Vsekakor je bila zame nepozabna in lepa izkušnja. Spet sem se naučila veliko novega. Življenje je prekratko in nepredvidljivo. Bogatejša sem za eno super dogodivščino in hvaležna za novo dragoceno izkušnjo.

zmagovalci
zmagovalke
neomejena količina pira v ciljnem šotoru… 😉
hrane in pijače v izobilju…
Toni nas zabava s svojim humorjem
po kosilu še sprehod do Farota
boleča ramena od ruksaka

ostali s taksijem domov, midva pa peš čez sipine, cca. 5km

<3
life is beautiful

v ozadju svetilnik, Faro

let nazaj domov, čisto prehitro 🙁
pogled na Alpe <3
kratkočasenje

Torino, iz zraka
Milano, iz zraka

Categories