Učka trail 2014

S Tonijem sva enkrat pa nekem naključju na vzhodu Istre našla zalivček z večimi prednostmi. Težje je dostopen, zato tudi v glavni sezoni manj obiskan. Lega za ribolov dobra, ima pa tudi dve super mesti za parkiranje kombija, kjer sva spala tudi že po več noči skupaj. Zalivu rečeva “najin zaliv” in večkrat se vračava, koordinat pa ne izdam! 😉 Vsakič se na poti tja ali nazaj ustaviva in opraviva trening na Učko. Zato je obema ta 1396 metrov visok hrib priljubljen in obisk dogodka Učka trail, skorajda ni bil pod vprašajem. Letos je potekal že drugič, razdalja in celotna pot je bila ista. Za drugo leto pa se menda obeta daljša različica. Prijavila sem se na razdaljo Green, 41 km in 2350 + višinskih metrov, možno pa se je bilo prijaviti tudi na krajšo – Blue, 25 km in 1250 + višinskih metrov. Na Green nas je teklo 56, na Blue 105 tekačev. Prijavljenih je bilo sicer več, a niso vsi prišli.
V Mošćeničko Drago sva prišla že v petek zvečer in deževalo je na polno. Ni bilo nekega lepega občutka, da sva na morju. Čeprav nisva imela volje kuhat v dežju, sem vseeno pripravila porcijo testenin, Toni pa je medtem šel iskat najine štartne številke. Zraven štartne številke je še prinesel nove Speedcrosske, da jih sprobam in naslednji dan kupim, če mi bodo všeč. Ravno dan prej sem ugotovila, da je na starih totalno uničen profil, pa še strgane so – mezinček mi v celoti ven gleda. 🙂 Model je bil moški, a sem se vseeno odločila, da jih vzamem in bom naslednji dan v njih tekla. Glede na dež, sem vedela kakšno progo lahko pričakujem – in Speedcrosske so top superg za blaten teren! Takoj po večerji sva se zabubila pod odejo in naslednjih 11 ur se razen, da sem ponoči šla parkrat na wc, nisem niti premaknila. To je bil pa rekorden počitek pred tekmo! Prebudila sem se v sončno jutro. Ponavadi si večer pred tekom pripravim kaj bom oblekla in prištimam ruksak, tokrat si nisem čisto nič pripravila in niti ne bom opisovala jutranje panike, saj nisem vedela, kje mam stvari, nogavice kot nalašč dvoje right, nisem pomišljala koliko tekočine bi imela s seboj in kaj od hrane…
Na štartnem prostoru sem zagledala kar nekaj poznanih obrazov. Vsi veselo razpoloženi. Kmalu se je začelo odštevanje in vsi so se zapodili. Štartala sem bolj odzadaj in počasi začela. Časa za ogrevanje pred tekmo ni bilo. Nekaj metrov smo tekli ob obali, kmalu pa zagrizli v klanec in po 800-ih stopnicah vsak po svoje sopihali. Vmes se je pot zravnala in je bil čisto tekaški odsek, a jaz sem premalo “agresivna” in večinoma kar tečem za kom, ne da bi ga prehitela, čeprav bi ga neštetokrat lahko in mi pravzaprav gre na živce, da gre tako počasi. Že na desetem kilometru, na prvi okrepčevalnici v Podmaju, kjer so se odcepili Blue-jevci, so mi rekli, da sem prva od žensk, kar me je zelo presenetilo. Pričakovala sem, da me bo vsak čas katera prehitela, a se to ni zgodilo. Vse do vrha Vojaka mi je presenetljivo hitro minilo, klance sem bistveno lažje premagovala, kot lansko leto. Do Vojaka je ura kazala, da je za menoj dobrih 1500 višincev. Torej jih ostane “samo” še 850. Narava je prekrasna. <3 Malo je oblačno, pade par kapljic dežja, malo je pa sončno in že skoraj vroče. Uživala sem v teku iz vrha Učke proti Poklonu, kjer je bila druga okrepčevalnica. Še naslednjih 5 km sem imela zelo dober občutek, pot je bila zelo lepa, sicer precej težek teren, blaten in razmočen od obilnega dežja v prejšnjih dneh. Nove Speedcrosske so mi dale varen in samozavesten korak, dolina mi ni delala težav. Zadnjih 15 km se mi je začelo vlečt, nisem več čutila taprave energije, čutila sem, da počasi popuščam. Začela sem kalkulirati s časom in ugotovila, da bom težko prišla v cilj v času 5:15 ali prej. Upala sem, da ne bom še bolj “crknila” in bi se čas podaljšal nad pet ur in pol. Jedla sem več kot običajno, a še vedno daleč premalo. Tistih “samo” 850 višinskih metrov se od Poklona naprej kar precej vleče, misliš si, da si počasi na poti proti cilju, a pot je skoz razgibana, gor in dol dobrih 20 km. V cilju me je pričakal moj Toni in malo tekel z menoj. Na koncu je bil četrti, ker ga je Ivan Blečić zadnjih par metrov naskrivaj pošprintal. Toni je gledal nazaj, a ker se je Ivan “skril” med ljudi, ni opazil, da je tako blizu za njim. Lansko leto sta z Goranom Modrušanom tekla okrog 4: 14, a štiri minute izgubila, saj sta se izgubila vmes, ker so neki zlonamerneži odstranili trakce. Rekord proge tako pripada Marjanu Zupančiču, čeprav sta lani oba, Toni in Goran tekla morda še bolje. V cilju je vladalo prijetno vzdušje. Vse povprek smo si čestitali, se objemali, se pogovarjali. Naš Aljoša Smolnikar je zmagal v kategoriji Blue. Lansko leto sem tekla 5:40, letos torej 20 minut bolje. Rezultata sem bila vesela, čeprav sem potihem pričakovala boljši čas. Na koncu pač več ni šlo, nobena od punc me ni priganjala, z moškimi pa ne tekmujem, mi je čisto vseeno koliko jih je pred menoj, ker so itak klasa zase. 🙂 Spoznala sem nekaj novih ljudi, preprostih in prijetnih. V hotelu Mediteran so nas pogostili z odličnim kosilom, počakali smo na razglasitve. Dobila sem svoj prvi pokal, za prvo mesto v ženski kategoriji. Nikoli nisem bila športnica, tečt sem začela 2009, pred tem nisem bila nikoli nič aktivna. Raje smo se zadrževali v parku v Radencih in počeli neumnosti.V tretjem letniku srednje šole sem zaradi neopravičenih ur dobila ukor pred izključitvijo. Največ neopravičenih ur pa se je nabralo ravno zaradi špricanja telovadbe.
Zvečer sva se premaknila v Lovran in izvedela za dobrodelni punk festival na pomolu. Bilo je zelo malo ljudi, zato sva vmes še skočila na pico v Delfino, tam imajo res dobre pice. Ta večer sem se še bolj zaljubila, kot že ničkolikokrat…s Tonijem lahko počnem karkoli, grem kamorkoli…in imava se super. Življenje je res čudovito, samo prepustiti se mu moreš, in ne preveč komplicirat! 😉
Nedeljo sva izkoristila za uživanje in počivanje na plaži. Tonija sem iz postelje “vrgla” že ob svitu. Bil je prekrasen sončen dan, takšnih je letos res malo. Veliko ljudi se je kopalo v morju, a meni kaj takega na kraj pameti ni prišlo…brrr..je mrzla voda. Sva pa igrala Scrabble cel dopoldan. Imela sem obupno slabe črke in vse igre izgubila. Na poti domov me je popadla takšna lakota, da sva v bližini Logatca sparkirala nekje v gozdu in si spekla perutničke ter pripravila obilno skledo zelene solate in fižola. V vazi (bidonu) na mizici me je čakalo presenečenje – šopek rož (praproti in listja). 😉 
Preživela sem še en nepozaben vikend!
Zmagovalci GREEN:
Marjan Zupančič (Slo): 4: 11: 26
Dejan Grm (Slo): 4: 13: 21
Ivan Blečić (Cro): 4: 19: 10
Katja Kegl (Slo): 5: 19: 58
Chloe Schmitt (Fra): 5: 45: 27
Tea Đurek (Cro): 6: 08: 55
Zmagovalci BLUE:
Aljoša Smolnikar (Slo): 2: 10: 56
Damir Mesec (Cro): 2: 14: 53
Klemen Matkovič (Slo): 2: 15: 51
Suzana Alberini (Cro): 2: 41: 17
Tinkara Skamen Šerkezi (Slo): 2: 45: 58
Danjela Ivančič (Slo): 3: 07: 12
VEČINA SLIK: Paulo Dukić, FB

štart

zmagovalci Green
zmagovalke Green
šopek in kosilo na poti domov <3
This entry was posted in , , , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories