Ultra Trail Du Mont Blanc – CCC (100km)

Ultra Trail Du Mont Blanc (UTMB) je elitni gorski ultramaraton v idiličnem kraju pod najvišjo goro v Alpah, v Chamonix-u v Franciji. Poteka okrog Mont Blanc-a, dolg je 100 milj oz. 167 km, z 9600 višinskimi metri vzpona in spusta. Ostale kategorije so še CCC (101 km, z štartom v Courmayeur-ju v Italiji, ima 6100 višinskih metrov), TDS (119 km, 7250 višinskih metrov), PTL (295 km, 26500 višinskih metrov – dva ali trije so v skupini) ter OCC, kategorija, ki so jo dodali letos, z štartom v Švicarskem kraju Orsieres, dolg je 53 km, premagati pa je treba 3300 višinskih metrov.

Ko sem se lansko leto prijavljala na tek, nisem mogla izbrati kategorije UTMB, saj nisem imela dovolj točk. Posebnost tega teka je namreč, da z določenimi tekmami pridobivaš točke, ki so kvalifikacijske za prijavo na UTMB. Ampak zbranih 7 točk, kolikor jih je do sedaj bilo potrebnih za UTMB še ni garancija, da si potem prijavljen na tekmo. Kasneje sledi žreb, zaradi velikega zanimanja in prijavljanja tekmovalcev iz celega sveta, je pa vsako leto manj možnosti, da te sploh izberejo. Jaz sem se lahko prijavila zgolj na “lumpi tek”, torej CCC. 😉 Ne vem, a je bil tudi v tej kategoriji tako močen naval, ali ne, v glavnem jaz sem bila izbrana in ko sem plačala račun za 143 eur ter poslala zdravniško potrdilo, sem bila pa čisto zares sprejeta. Posebej se na ta tek nisem pripravljala, saj so bile v mojih mislih skoz kakšne druge stvari, najprej Lavaredo Ultra trail v Dolomitih meseca junija, nato tek na najvišji vrh vsake države bivše Jugoslavije julija in nenazadnje SPP v začetku avgusta. Toni me je skoz nagovarjal, naj se skušam prepisati na UTMB. Vedela sem, da sem sposobna pretečt 100 km in te razdalje sem se tudi veselila, 100 milj s toliko višinskimi metri se mi zdi pa res ekstremna in dolga pot.
Vsaka daljša tekaška izkušnja te nauči nečesa novega, vsakič se soočiš z nekimi drugimi težavami in če ti jih uspe premagati, dobiš debelejšo kožo in si naslednjič na dobri poti, da težave spet lažje premagaš. Ali pa tudi ne. Kajti na tako dolgi poti moraš biti pripravljen na vse, zgodi se lahko marsikaj nepričakovanega. Sedaj, po tej izkušnji v Chamonixu že kar vem, da se bom prihodnje leto prijavila na UTMB! 😉

Vedno se mora zgoditi nekaj, kar poveča mojo negotovost in mi povzroči skrbi. V torek, 3 dni pred štartom sem šla na jutranji tek in po treh kilometrih sem začutila krč v levi zadnji stegenski mišici, par metrov sem še tekla naprej, a se je zraven krča pojavil še pekoč občutek. Takoj sem se ustavila in počasi hodila domov. Pred menoj je bilo 21 urno dežurstvo, takoj zjutraj po službi pa dolga pot v Francijo. Skoz po malem sem čutila mišico in bila zaskrbljena, kako bom sploh lahko tekla. Naš fizioterapevt mi je svetoval (niti ne svetoval, ampak zapovedal!) 2 tedna strogega počitka, potem pa, da bo vse vredu. Yeah right, čez 3 dni štartam 100 km tek v Franciji! Na ta odgovor je samo odkimal, žal ne bo šlo. Ohjoj. Ni bilo kaj za razmišljat, tja grem, če pa ne bo šlo tečt, bom pa vsaj Tonija spremljala in navijala zanj. Tako sva v sredo zjutraj potovala proti Franciji. Vozila sva počasi, nisva šla čez tunel (70 eur za kombi) temveč čez prelaz Simplon, in ob devetih zvečer prispela v Chamonix. Vse naokrog je bilo parkiranih ogromno avtodomov, zato se nisva sekirala. Parkirala sva na parkirišču, 200 metrov oddaljen od prostora za prevzem štartnih številk ter kakšen kilometer od štartno/ciljnega prostora v mestu. Res top lokacija, tik zraven naju je bila postavljena pipica z vodo, par metrov stran pa urejen wc ob sprehajalni poti. Kasneje sva izvedela, da mesto ne zmore zadostiti prenočišč za vse tekmovalce, zato ne komplicirajo s spanjem v avtodomovih. Pot, s cestnino vred naju je stala 240 eur, torej 120 na osebo. Hrano sva imela vso s seboj, “hladilnik” je bil poln mrzlih pirov. Utrujena od vožnje, sva se kmalu ulegla. Zaspala pa nisva. Ob odprtih vratih sva se tiščala en k drugemu, noč je bila prijetno hladna in kar predla sva od ugodja. Nebo, osvetljeno z miljardami zvezdic, vidni obrisi mogočnih gora naokrog…tako mistično, čudovito in romantično… <3

Naslednji dan zjutraj se nisem mogla načuditi kje sva. Dan tako prekrasen, vroč in brez oblačka. Nebo je bilo polno padalcev. Pristajali so na travniku precej blizu naju. Kot okamenela sem sedela ob kavi in občudovala okolico. A je to res Mont Blanc? Tako “blizu” nas? Čas se mi je ustavil, tukaj, s takim razgledom, sem bila presrečna.
Ampak treba je bilo po opravkih.. šla sva po stojnicah s športnimi znamkami ter po stojnicah z predstavitvami tekaških ultra dogodkov po svetu. Tukaj so se nama svetlikale učke…kar povsod bi šla. 🙂 Popoldan sva dvignila štartno številko, na srečo ni bilo nobene gužve. Natančno so pregledali vso obvezno opremo. Dobila sem kartonček za avtobus, ki me bo naslednje jutro odpeljal na štart iz Chamonix-a skozi tunel v Italijanski Courmayeur.  Na kartončku piše 6:00, štart je pa ob devetih. Želim se pogoditi za kasnejšo uro, spanec bi mi res veliko pomenil, a ni bilo mogoče – ostale ure so že oddane. 🙁 Naenkrat sem postala neznansko utrujena, od službe, vožnje, celodnevnega šetanja po mestu in po kosilu sem mislila samo še na počitek. Toni je bil dogovorjen, da pride na novinarsko konferenco ob šestih. In ne vem točno na kak način mu je spet uspelo, da je še mene zvlekel v to godljo. Tako sem namesto počitka, izgubila dve dragoceni uri na tej konferenci. Prevajali so v tri jezike in stvar je zato trajala neznansko predolgo. Ko sva se že ob mraku vrnila, me je čakalo še pakiranje ruksaka, hrane in oblačil za tek. Noč je bila spet obupno prekratka, budilka me je vrgla izpod tople odeje ob 5:00.
Na avtobusu sem spala, vozili smo se dobrih dvajset minut. Sem mislila, kako bom v Courmayeurju spila kavo, pa je nisem. Za kavo je bila dolga kolona, ni se mi ljubilo čakat, zato sem se ulegla v en kot in za dobro uro in pol še malo zadremala. Vsepovsod smo ležali, komaj si lahko še našel svoj kotiček. Ko sem se prebudila, je bila kolona za kavo še večja. Počasi sem se sprehodila do štartnega prostora. Pa je prišel ta trenutek! Moje misli so bile zaskrbljene.. od torka nisem čisto nič tekla in najbolj me je bilo strah, da bi spet čutila krč in že v prvih kilometrih morala odstopiti. Vzdušje na štartu je bilo noro. Veliko navijačev, dan je bil prekrasen, topel. Seveda se se vsi kar precej zapodili, jaz sem pa zavestno štartala počasi in previdno… samo da lahko tečem, to je zmaga! In res, kilometri so se vrstili počasi en za drugim, o bolečinah ali krčih ni bilo ne duha ne sluha. Juhej! Me pa čudi ena druga stvar – teža nahrbtnika. Škoda da ga nisem stehtala, ampak verjetno je bil težak okrog 4 kg. Nismo imeli tranzicije, zato smo vso potrebno opremo in hrano morali nositi s seboj. Možno bi bilo imeti support na treh točkah – Champex-Lac, Trient in Vallorcine. Ni problem nositi stvari, problem je, ker me Toni preveč razvaja in večinoma me oropa vseh težkih stvari, tako da nisem več vajena teže nahrbtnika. 🙂 Tekla sem počasi in obtičala v koloni, težko je bilo prehitevat zaradi ozke poti. Po eni strani mi je pasal počasen tempo, po drugi strani bi pa sama šla vsaj malo hitrej. Nekateri so mi šli blazno na živce s kolovratenjem s pohodnimi palicami – eni res nimajo občutka za druge. Sem opazila, da velika večina uporablja palice, le redki smo bili brez. Jaz jih enostavno nisem vajena, sigurno bi mi pa na tako dolgi in višinsko zahtevni tekmi prišle prav. Prvih par ur teka sem bila še zaspana, misli so bile kar omotične, upala sem, da kje pridem do kave. In res…na 27-em km, Arnuva, nam ponujajo kavo! Sicer je prevroča, ampak za to kavo si pa vzamem čas in jo v miru spijem. Nato dobim prvi telefonski klic, kliče me Toni.  On pakira, ob pol šestih zvečer ima štart na 100 milj. Rečem mu, da mi ne gre ravno olimpijsko, da sem zaspana, ampak pot je pa super lepa! Opomni me, da naj ne pozabim na hrano! 🙂 Zagrizem v klanec, na nadmorsko višino 2500 m, nato pa je sledil precej tekaški del do La Fouly na 42.km. Matjaž mi je pošiljal sms-e iz vsake kontrolne točke, ki nas je zaznala s čipom in merila vmesne čase. Po 27. km sem bila na 37. mestu., po 56. km sem bila na 24. mestu, 336. mesto skupno. Sama nisem mislila na čas, uvrstitev ali karkoli…važno mi je bilo, da ne bo tistega zoprnega krča in da brez težav pridem do cilja. Na 67. km, po enajstih urah teka, mi je Matjaž napisal zadnji sms, nato se je menda sesul strežnik: “22. mesto, 229 skupno, 15 minut za 20., 1ura 40 min. za prvo. Hudo velik napredek. Dajmo!” Po tem sporočilu se mi je vzbudila tekmovalnost in rekla sem si, da sedaj pa ne bom popuščala in se bom potrudila ohranit tak tempo še naprej. Toni je napovedal, da če bo vse ok z menoj, bom za 101 km potrebovala 17 ur. V začetku sem zaostajala za tem planom že skoraj 25 minut. V drugi polovici sem se počasi začela približevati in na zadnji večji kontroli, v Vallorcine, bila celo 6 minut prej. Sem pa zadnji del spet upočasnila, sploh v zadnji hrib sem bila že kar utrujena. Toniju sicer gre izdelava planov odlično od rok, že na Lavaredu je skoraj do minute natančno napovedal moj prihod v cilj. Pri tem planu sam končen čas ni tako pomemben, bolj je pomembno, da si vnaprej določiš koliko časa potrebuješ od ene do druge kontrolne točke z okrepčevalnico. Okrepčevalnice so med seboj oddaljene včasih slabo uro, včasih pa tudi skoraj tri ure. Na podlagi plana točno vem koliko vode rabim nositi s sabo. Navsezadnje voda pomeni najtežjo težo v nahrbtniku.
Razgledov smo bili prikrajšani, saj je bilo oblačno. Tik pred nočjo pa je začelo deževati in deževalo je bolj ali manj skoz naslednjih par ur. Na kontrolni točki v Tientu sem oblekla nepremočljivo jakno in prižgala naglavno svetilko. Teren nam je pa namočilo v nulo. Blatna pot, spolzki kamni, luže povsod… Je bilo kar pestro, še dvakrat smo se povzpeli na višino čez 2000 in gori je v kombinaciji z vetrom kar precej zahladilo. Potem je bilo pa spet vroče. Dolgčas skratka ni bilo! 🙂 Do zadnje kontrole – La Flegere – 1863 m – se je kar vleklo, teren je postal težak, me je spominjal na Pelister v Makedoniji, kar naenkrat skalnata pot. Nato je sledilo še zadnjih 8 km spusta proti Chamonix-u. A to je pomenilo še vsaj 50 minut teka. Pojavili so se mi žulji zaradi nenehne vode v supergah. V zadnjem delu sem prehitela še tri punce. Opazila sem, da so nekateri imeli slabe lučke in tako je res težko tečt po nepredvidljivem terenu. Jaz sem svojo naglavno svetilko Led Lenser odprla do konca in sem videla skoraj tako dobro kot podnevi. V zadnjo dolino je kar letelo. Ko sem zagledala most in reko, sem začutila takšno evforijo. Še par sto metrov in sem v cilju! Ura je bila dve ponoči, ampak navijačev se ni manjkalo. Mesto je bilo mirno, v primerjavi z dnevom, ampak kljub temu je bilo še vedno veliko ljudi in vsi so ploskali in me spremljali v zadnjih korakih do cilja. Res prelepo! V cilju mi nič ni pasalo, tudi pivo sem po par požirkih zlila vstran. Stegenske mišice so me bolele takoj, ko sem se ustavila in hud muskelfiber je trajal naslednje tri, štiri dni. V postelji sem se komaj obračala, vsak gib je bil boleč…spati nisem mogla, od vseh občutkov, sreče, ker sem precej lahkotno in brez večjih težav premagala 100 km. Pa na Tonija sem nenehno mislila. Kaj bi dala, da bi ga lahko močno objela in mu nekako vlila moči, da preteče UTMB, kot si želi. Skoz sva bila na vezi, ampak ob osmih zjutraj mi je sporočil, da nima smisla, da gre naprej, da nima volje se tako matrat kot lansko leto. Čez slabi dve uri sva tako bila spet skupaj… predčasno.:) Chamonix ponuja toliko možnosti za razne aktivnosti in občudovanje okoliških lepot… ampak jaz žal nisem bila sposobna počet drugega kot ležat v travi na sončku ter navijat za prve tekmovalce, ki so prihajali v cilj po stotih miljah…
Na CCC nas je teklo 1945, 261 žensk in 1684 moških. Žensk je na cilj prišlo 182, moških 1241. Jaz sem s časom 17 ur in 4 minute dosegla 13. mesto v ženski kategoriji in 134. mesto absolutno. Teklo nas je pet iz Slovenije. Peter Macuh na TDS, jaz na CCC, ter Miro Režonja, Stojan Košmerl in Toni na UTMB. Toni je odstopil v Courmayeur-ju. Peter, Miro in Stojan so prispeli do cilja.
Čestitke vsem našim!!!
Chamonix

pregled obvezne opreme

predstavitev favoritov za zmago
Michael Wardian in Toni
tik pred štartom

prekrasne tekaške poti in razgledi…
Carlos Sa tik pred ciljem UTMB, 8.mesto.
najin štiridnevni camping na prostem 😉
This entry was posted in , , , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories