Lavaredo Ultra Trail 2014

Prvič sem se na tekmo odpravila spočita, po štirih dnevih izležavanja na morju. No, pa ni bilo ravno neprestano izležavanje, prvi dan sva še opravila trening iz Lovrana na Učko. V enem tednu sem oddelala dva dežurstva in bila do konca brez moči, brez energije. 21 km, 1500 višincev sem komaj pretekla, skrbelo me je kaj bo čez par dni, ko jih bo treba pretečt 119 km ter 5850 višincev. Dnevi dopusta so hitro minili. V četrtek popoldan smo se zbrali: Kristi, Pero, Miha, Tilen ter midva in šli smo proti Cortini D’Ampezzo, kjer so leta 1956 potekale zimske olimpijske igre, ne vedoč kaj nas čaka v prihodnjih dneh. Predhodno smo rezervirali kamp. Dobili smo prekrasen kotiček, postavili ogromen arafat, ki nas bo branil pred dežjem. Napovedan je bil precej deževen vikend, a organizatorji so sporočili, da trasa zaradi tega ne bo skrajšana. Vsi se razveselimo tega podatka. Čeprav vemo, da nas čaka kalvarija, pa si vseeno želimo soočit s tem ultra izzivom, zato smo tukaj! 😉 V petek preživimo prekrasen, sončen dan v Cortini. Postavimo stole v polkrog in se predajamo sončnim žarkom. Pošteno me zvija ob misli na večer, upam, da ti užitki na soncu trajajo večno, predvsem se “bojim” slabega vremena. Naša najvišja točka je na 2400 m, ne vem, kaj oblečt, kaj dat v tranzicijsko vrečko? V šotoru imava peno, ki služi skoraj kot jogij ter posteljnino in ne spalke, zato spim res dobro. Prepričana sem, da nas čaka mrzla noč, verjetno nas bo zelo zeblo in še dež…ohjoooj….v kaj se to podajamo? Naposled tudi jaz zmečem nekaj stvari za preoblečt, nekaj hrane ter rezervne superge v tranzicijsko vrečko..kar bo pa bo! Imam odlično ultra light jakno znamke Raidlight za primer dežja in vem, da ne bom mokra, zato sem bolj pomirjena. Vsi grejo v center Cortine oddat tranzicijske vrečke, oddaljene 2 km, jaz edina ostanem v kampu. Želim še malo zaspati, a misli so tako naspidirane, živčki napeti, da kmalu vstanem in grem pod tuš ter pakirat za štart. Ostali rešujejo Perota, da sploh lahko štarta, saj pride čisto tazadnji po štartno številko – za pol ure celo zamudi prevzem številk. Naša druščina se okrepi za dva člana: Perota in Darinko. Naposled je večer in se odpeljemo s kombijem v mesto. Vreme se drži, temperatura je taprava. V mestu vlada noro vzdušje…zdaj pa gre zares! Ob 23:00 štartamo… komaj sledim dogodkom, Toni teče naprej, tudi Miha in Kristi kmalu gresta naprej. Želita, da tečemo skupaj, a jaz si ne upam. Imam drugačen princip teka, raje začnem počasneje. Letos sem na Istra 100milj prekoračila vse meje in v klance šla za svoje sposobnosti daleč prehitro, kar mi je prineslo še en DNF. Vsaka šola nekaj stane! 😉 V štartu so se vsi zapodili, evforija na višku. Tečem počasi, a pulz je konstantno previsok. Kljub vsemu imam občutek, da me vsi samo prehitevajo. Precej časa tečem z negativnimi mislimi, kako bo tako šlo naprej, dokler se ne sprijaznim z situacijo. Zapovem si, da bom na tem teku uživala, tekla v svojem tempu in bo kar bo, tudi če pridem v cilj v 24-ih urah, nima veze, danes se bom imela lepo in ne bom obremenjena ne z časom, ne z uvrstitvijo! Treniram daleč premalo, med tednom mine nešteto dnevov, ko sem utrujena od službe in se ne morem pripravit, da grem tečt, zato tudi ne morem imeti nobenih pričakovanj. In ko sklenem ta dogovor sama s seboj, se zgodba precej obrne. Uživam v noči, počasi hodim v klance, previdno tečem doline, proga je prekrasna, podlaga zelo tekaška. Gozd omamno diši. Izgubljena v svojih mislih, v borbi z zaspanostjo, zagledam pred seboj Marijo. Zelo se je razveselim in par kilometrov, do 33-ega km tečeve skupaj. Čas čisto drugače mine, če malo s kom poklepetaš. Žal pa se na postojanki ločive in spet sama nadaljujem naprej. S Tonijem si pošljeva par sms-ov, pravi, da mu ne gre najbolje. Kot bi mignil, lahko ugasnem naglavno svetilko, saj se je naredil dan. V Misurini, ob jezeru naredim prve fotografije in občudujem prve razglede na hribe. V Dolomitih smo! Noro evforično se počutim, čeprav kmalu sledi hrib po skalah do Rifugio Auronzo, imam že občutno težje noge. To je šele 48-i km! Čaka nas tranzicija, imam dva žulja, ki ju hitro oskrbim, preobujem nogavice in superge, saj so čisto mokre od blatnega in razmočenega terena. Pojem kos odličnega riževega narastka, ki ga je spekla “tašča”, dotočim vode in precej hitro nadaljujem naprej. Čutim pomanjkanje energije, korak ni več tako lahkoten, a razgledi na Tre Cime so pa tako prekrasni in večkrat slikam, vsak se ustavi in me vpraša, če še mene zraven slika? En Nemec mi reče, da je to eden najlepših pogledov na svetu. No, pol me pa moreš slikat zraven! 😉 Sledi strašno dolga dolina, nato pa par km bolj ali manj ravninskega dela. Dolina me čisto prestraši, saj me začne boleti levo koleno na zunanji strani, tečem kot po jajcih. Običajno mi dolina gre dobro in sem pri vzponih bolj slaba. Zdaj pa še doline ne morem tečt!? Toniju pišem čisto obupana, a dobim odgovor, da je tudi njega dolina uničila in naj se ne sekiram, da po tisti dolgi ravnini večina ljudi že hodi in da bom verjetno tudi njega kmalu dohitela. Seveda si mislim, da me samo heca, kako neki bi ga lahko dohitela, nemogoče! Mi pa vlije veliko nove pozitivne energije z “Mlinček zalaufaj!” 🙂 Res vidim, da vsi hodijo praktično skoraj po ravnem, kar mi da nov zagon, saj s tekom po lepem terenu nimam težav. Prvič od srečanja z Marijo, s katero sva se ločil pri 33-em km, dohitim žensko. Sem pa na skoraj 70-em km. Zagledam še eno, kmalu zatem še eno. Pravzaprav z lahkoto grem mimo vseh, razen Čehinja se ne da, mi kar vztrajno sledi. Občasno se pogovarjave, je zelo zgovorna. In točno na 70-em km me skoraj kap zadane, saj pred seboj v hrib zagledam Tonija. Se je že zdavnaj odločil, da odstopi, a je hodil naprej do naslednje kontrolne, kjer ima možnost z avtobusom v Cortino. Počasi je hodil, se probal čimbolj najest in z mano je normalno stekel naprej. Še zmeraj je bil prepričan, da bo odstopil, a potem kar ni. 🙂 Takoj ga vprašam kje sta Kristi in Miha in reče da ju ni videl in da sigurno nista pred menoj, saj hodi že lep čas in nikogar ni zgrešil, ki je šel mimo. Kaj?? Sem bila prepričana, da sta oba pred menoj. Tonija sem bila neskončno vesela, čeprav bi ga najraje tako užgala po riti, da ni končal tekme po svoje in dosegel dober rezultat. 😉 Vsi smo stavili na njega. Najprej mi je naredil bandažo kolena, nato mi je podložil zunanji rob v levem supergu. Našel je tudi vzrok bolečine: zaradi žulja na palcu sem tekla po zunanjem robu in ti nešteti drugačni koraki so privedli do bolečin v kolenu. Brez njega bi mislila, da gre za resno poškodbo in da bo bolje če preneham tečt. Na trenutke sem bila zelo sitna, na robu solz, ampak pretežno časa sva se pa imela fantastično skupaj. Vodil je evidenco koliko žensk je pred menoj, za koliko časa pred menoj in koliko za menoj. V klanec proti Passo Falzaregu sem prehitela še pet žensk. Boris nama je javljal rezultate, da sem že deseta skupno in da navija zame. Hvala Boris! Passo Falzarego sva lansko leto s Tonijem prevozila s kolesom in sva obujala lepe spomine. Tukaj je vse člane naše ekipe pričakala Darinka z raznimi dobrotami in kavo. Občudujem njeno potrpežjivost in pripravljenost. Jaz sem hitro stekla naprej, saj sem imela občutek, da mi vse te ženske pihajo za ovratnik, a v resnici so že delale velik zaostanek. Prvič v življenju sem komaj čakala vzpone, šli so mi mnogo bolje kot spusti. Po 18-ih urah na poti sem držala še vedno bolj ali manj isti tempo, okrog 9min/km. Dolina je bila mukotrpna, sploh zadnjih 12 km spusta. Videla sem Cortino v dolini, a bila je tako strašno daleč… še celo debelo uro teka! In to pretežno samo spusta. Stiskala sem zobe in hlipala (ohjoj, kaj more vse Toni prenašat;)), ampak skupaj s Hrvatom Igorjem smo v željenem času (pod 19 ur) pritekli do cilja. Neštetokrat smo se prehiteli, midva njega v klanec, on naju nazaj v dolino, zato je na koncu šel z nama. Posodil mi je palice, da sem se opirala in s tem zmanjšala pritisk na koleno. Hvala za pomoč Igor! Vlekla se je pot do cilja, a v cilju je bilo nepopisno veselje. Pričakalo nas je ploskanje in navijanje naših Slovencev. Aljoša je bil peti na Cortina trail-u (47 km)! Bravo Muc še enkrat! Vse moje muke so bile pozabljene. Doma sem si spisala okviren plan za 19 ur. Zdelo se mi je, da sem tega sposobna glede na K24 pred tedni in druge daljše tekaške izkušnje. Šla sem skoraj v piko natančno, ciljno črto smo vsi trije skupaj prečkali s časom 18 ur 55 min. Pretekli smo 119 km in 5850 višinskih metrov, to je do sedaj moja najdaljša in najtežja, pa verjetno tudi najlepša proga. In na koncu koncev smo imeli blazno srečo z vremenom, jaz nisem doživela niti kapljice dežja. Lavaredo Ultra Trail je ena izmed desetih tekem The North Face Ultra Trail World Tour, zato sem še posebej vesela, da sem v deseterici, na 9. mestu v ženski kategoriji. Zmagala je Američanka Rory Bosio in postavila rekord proge z izjemnim časom 14 h 29′ 54″ ter  v moški kategoriji Američan Anton Krupicka 12 h 42′ 31″. Izjemni časi! Čestitke vsem našim, ki so premagali vse te težke kilometre in zadovoljni prišli skozi ciljno črto! Bravo!
S prijatelji sem preživela še en nepozaben vikend. Takšni dogodki bodo verjetno postali kar tradicija, saj nas povezuje sicer naporna, a prelepa disciplina: tek po hribih. Povezuje nas ljubezen do narave, kjer ni hudobije in egoizma. Vsi smo si pripravljeti pomagati. Pohvalila bi organizatorje. Postojanke sicer niso bile najbolje založene, kar se tiče hrane in pijače, a označenost proge ter dobra volja in pripravljenost ljudi je neopisljiva. Tudi mentaliteta tekačev, ultrašev se je izražala izjemno pozitivno: če si za trenutek postal, se je vsak ustavil in te vprašal, če kaj potrebuješ in te bil pripravljen slikat, ko sem slikala naravo. Nora energija in odlično vzdušje! Škoda, da so si tako blizu tekme Velebit 100, GM4O ter Lavaredo Ultra Trail. Vsekakor se bom vedno znova rada vračala v Dolomite. Kot tekačica, pohodnica ali kolesarka. Največja zahvala pa gre mojim prijateljem in moji največji ljubezni, s katerimi smo si pričarali nepozabne trenutke, kljub temu, da nismo imeli najbolj ugodneva vremena – celo nedeljo je deževalo in smo zmrzovali pod arafatom, z mrzlim pirom v roki. Piknik pa tudi ni bil tako idealen, kot smo si ga zamislili, saj predhodno nismo nabavili sestavin za piknik, v nedeljo pa so bile vse trgovine zaprte. 🙂 Brez Tonija mi ne bi uspelo tako kot mi je. Hvala za vzpodbudo, prenašanje ter, da sem verjetno edina od šestotih ali sedemstotih ljudi ostala suha…saj sem se pustila prenašat še dobesedno in mi ni bilo treba prečkati reke! 😉 To so neprecenljive in nepozabne dogodivščine, neskončno sem hvaležna, da sem lahko del njih.
VIDEO: http://vimeo.com/99552313
REZULTATI: http://www.ultratrail.it/files/2014/classifiche/LUT_2014.pdf
dvig štartnih številk
v kampu
martinčkanje na sončku
bazni tabor v kampu Rochlette 
dvignili smo štartne številke

tik pred štartom ob 23:00
jutro, Misurina, po dobrih šestih urah teka
Foto: Bogo T.

Tre Cime 

splužili so nam pot
prestop mrzle in deroče vode 
cilj oddaljen 10 km: Cortina v dolini

zmagovalke Cortina Trail, 47 km
zmagovalci Cortina Trail, Aljoša Smolnikar peti!
zmagovalke LUT-a, 119 km, prvih 5
zmagovalci LUT-a, prvih 10

grrrr…kakšne razlike v časih…bo treba bolj pridno trenirat;)
Toni in Christophe Le Saux
Cinque Tori daleč v ozadju
poslavljamo se od prečudovitih hribov…:(

This entry was posted in , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories