Ultrabericus trail 2014, Vicenza

naša ekipa pred startom

V soboto ob štirih zjutraj smo se Tilen, Miha, Simon in jaz odpravili proti Italiji, v Vicenzo, na 65 km dolgi tek z 2500 višinskih metrov – Ultrabericus trail. Napovedan je bil lep vikend, 20 stopinj, zato smo par dni prej rezervirali hostel, da še nedeljo izkoristimo za izletek, za potep po mestu. Ob pol osmih zjutraj smo že bili sparkirani 200 metrov vstran od prizorišča. Najprej dvignemo štartne številke, nobene gužve, smo zgodnji. Super, vse je šlo kot po maslu. Imamo še čas za kavo in večkratni obisk sanitarij. 😉 Gremo nazaj do avta, da se preoblečemo in pripravimo za štart. Kar naenkrat čas prehitro beži, jaz pa imam še kup dvomov: katere nogavice obut, kateri bidon vzet, ali enega ali dva, kaj od hrane… Miha že zrihtan, nas priganja, jaz pa imam še kup “problemov”. 🙂 Prvič sem vzela Tonijev Raid Light bidon in do zadnje minute sem se spraševala, če je to vredu odločitev, ali me bo motil tulec, ki štrli iz bidona. 🙂 Sedaj, po testni probi, ga lahko samo pohvalim. Kamele ne maram

Raid Light bidon

najbolj, ker je treba snemat ruksak pri polnjenju in ker preveč klokota voda v njej. Navaden bidon je traba vsakič jemat iz žepka in se mi včasih kar ne ljubi, zato manj spijem. Ta bidon je pa super, ker ga ni treba sploh jemat iz žepka, skoz po malem lahko piješ, isto kot iz kamele in samo odpreš pokrovček za dolivanje na postojankah.
Na štartnem prostoru se takoj najdemo z ostalima dvema članoma naše družbe, Matjažem in Romanom ter Ano, ki ju spremlja. Izkoristimo priložnost za skupno slikco, nato pa v štartni prostor. Z Mihatom greva bolj naprej, ostali se ne želijo gužvat, a sigurno jim je kasneje bilo žal. Že midva sva za moje pojme bila preveč odzadaj, saj sem prvi dve uri tekla v preveliki koloni, večina poti je bila ozke in smo sploh v klanec počasi hodili en za drugim. Po eni strani mi je odgovarjalo, da sem šla počasi, z nizkim pulzom in šparala energijo, po drugi strani pa sedaj vem, da sem šla prepočasi in so mi na koncu “manjkale” te minute. Prvi dve uri sem zelo uživala, trasa mi je bila prijetna, po poljih, med vinogradi, po čudoviti zeleni travi… omamno dišeč čemaž na parih odsekih, sijal je sonček, mi smo tekli. Kaj si želiš lepšega? 🙂 Ne vem kje se mi je zalomilo, najprej po prvi postojanki, ko sem napolnila bidon, pozabila pa sem pit na sami okrepčevalnici in sem razmišljala ali bom imela dovolj tekočine do naslednje, 12 km oddaljene okrepčevalnice? A ni blo problema, sem imela dovolj vode. Na drugi okrepčevalnici spijem veliko coca cole in dotočim vodo. Čez par sto metrov ugotovim, da sem si dotočila mineralno vodo, saj mi kar vre iz bidona. Naslednjih 12 km sem primorana pit vodo z mehurčki. 🙂 Na 35, 5 km sem bila s časom 4 ure 20 minut, kar me je spravilo iz stanja zasanjanosti. Začela sem kalkulirat kaj pomeni ta moj čas in sem ugotovila, da bom težko prišla skozi v osmih urah, ki mi je nekako bil zadan cilj. Šaltala sem v drugo prestavo. Postojanke so bile zelo dobro založene, od pomaranč, banan, piškotov, pit, pršuta, sira, kruha, coca cole, mineralne vode, vode, piva… Pot je bila izredno lepa za tečt, določeni vzponi zelo strmi, prav tako strmi  spusti v dolino. Zelo dober trening pred Istra 100 milj, ki je 11. aprila, čez 25 dni. Tudi po petih, šestih, sedmih urah mi tempo ne upade, noben me ne prehiteva, jaz počasi lovim enega za drugim oziroma tečemo s parimi fanti kar nekako enakomerno ves čas. Na 57 km, pri zadnji okrepčevalnici, medtem, ko hodim v klanec, naposled pokličem Tonija po telefonu. Nekako sem naveličana monotonosti proge, ko bi vsaj bil kje kak razgled na morje ali visoke hribe. 🙂 Takoj, ko je dvignil telefon, sem bila kar naenkrat brez težav. Samo, da sem ga slišala. <3 (zaradi Istre bo z Mobitela prišel enormen račun, ker bom skoz na telefonu ;)) Čakala me je še ena ura teka do cilja. Naprej sem šla bistveno lažje, tudi v klance sem počasi tekla, zelo malo hodila. Aleluja, kmalu zagledam Vicenzo pod seboj, po številnih stopnicah dol do mesta, še par ovinkov po mestnih ulicah in prikazal se mi je ciljni prostor. Full je bilo navijačev in so pričarali res krasno vzdušje. V cilju je že čakal Miha. Sem bila prepričana, da je tam že najmanj pol ure, pa mi reče, da sem samo slabih 5 minut za njim prišla in rekel “Vidiš smotka, bi lahko skupaj laufala!” :).  Tek ni bil ravno lahkoten, a v cilju sem bila tako neskončno happy. Vse je bilo pozabljeno. 🙂 Ura se je ustavila na 7 ur 49 minut 49 sek, kar je zadostovalo za 8. mesto v ženski kategoriji. V ciljnem prostoru so nudili neomejeno količino piva in z Mihatom sva si postregla. 🙂 Šla sva se preoblečt in nazaj čakat naše fante. Prvi je prišel Matjaž, dobro uro za nama, nato Roman in Tilen, še dodatno uro kasneje ter kmalu še Simon. Luštno smo se imeli, vse skozi smo se hecali, vsi fenomenalno razpoloženi. Žal so nas Dolenjci hitro zapustili, mi pa naprej – na obilne in odlične testenine ter pivo. Glede hrane in pijače so se res potrudili. Medalj pa letos niso delili v cilju. Precej smo bili utrujeni, zato smo preskočili žur do jutranjih ur. Kot klade smo popadali v postelje, jaz sem si izbrala svoje mesto zgoraj na pogradu, a ko je bilo treba po ozkih stopničkah zlezt gor, mi je bilo silno žal, sploh pa ko je bilo treba zlezt dol….auč…noge so bile kar utrujene, boleli so me nohti na nogah, najmanj dva se bosta spet kmalu poslovila. Pri tekačih nohti na nogah pač niso ravno najlepši del telesa. 😉 Ob šestih zjutraj smo vsi že bedeli, dovolj nam je blo počivanja, hitro na zajtrk in na sprehod po mestu. Center je spet bil poln tekačev, saj so imeli neko krajše tekmovanje, mislim da 5 in 10 km ter pohod. Na poti domov smo se ustavili še v Izoli, se malo sprehodili ob obali ter se okrepčali z  odličnimi picami v Primaveri. Res perfekten vikend v prekrasni družbi! Hvala vam!

REZULTATI

Vicenza, štartni prostor

pred startom

tekma naslednji dan

This entry was posted in , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories