V soboto 8.2.2014 smo otvorili novo treking sezono v Zaboku – Zagorski treking. Trekinga se je udeležilo 513 ljudi, 42 nas je štartalo na ultra kategoriji. Če bi vreme bilo bolj ugodno, bi udeležencev bilo še precej več. Ampak vreme ni ovira. Zjutraj sprejmem vlogo voznice in kar preveč tiščim na plin celo pot do Zagreba. Ves čas dežuje. Toni mi pravi, naj samo sledim tablam za Varaždin. Sicer mi je blazno sumljivo, da predolgo traja vožnja mimo Zagreba, da bi zelo kmalu po meji morala zaviti za Zabok. Ampak ne: “Sledi tablam za Varaždin!” Ne preverim še enkrat na zemljevid, verjamem, da je že tako in vozim naprej. Malo pozno, šele ko obideva Sljeme, Toniju klikne, da res nekaj ni vredu s potjo. Vozila sva predaleč, po napačni poti in ni variante, da prideva pravočasno na start. Ampak je kar je.. in bo kar bo. 🙂 Padla je odločitev, da čimprej ko bo možno obrneva in po isti poti nazaj, pa bova pač štartala kasneje. V 40-ih minutah sva v Zaboku, takoj najdeva prizorišče, jaz sem panično hitela po stvari – po kartonček, orientacijsko karto, Toni je pa ta čas parkiral. Ekspresno hitro urediva vsak svojo nalogo in tečeva na štart, kjer zagledam Gorana in ostale “ultraše”. Čakaj malo, a niste že na progi? “Štart je malo prestavljen!” Kar ne morem verjeti, kakšno srečo imava. In tako smo treking startali vsi skupaj. 🙂 Nobene panike, tudi deževati je prenehalo. Že v začetku je bilo jasno, da bo pot blatna in mokra. Kar “utapljali” smo se v blatu in nemalokrat sem morala cel superg potopiti v vodo pri preskoku večje luže ali potoka. Ampak se navadiš. Ko imaš enkrat vse premočeno, ti je pa itak vseeno kam stopaš. Obute sem imela Salomon Speedcross, ki so se za ta teren fantastično izkazali. Mogoče so mi malo preozke, a na blatni strmini pri teku v dolino sem se počutila zelo stabilno in varno. Veliko kontrolnih točk je bilo postavljenih na drevesih. Sploh KT 6 smo težje našli, kar nekaj časa smo v gozdu iskali pravo drevo. Na treh KT je bila živa kontrola z založenimi postojankami. Ljudje zelo prijazni in ustrežljivi, ponudba hrane in pijače precejšnja. Telefon sem imela zapakiran v nepremočljivi vrečki in se mi ga ni ljubilo dajat ven iz vrečke, zato nimam niti ene svoje slikce. Cela pot je bila precej tekaška, bilo je zelo malo klancev, katere bi hodila. Večinoma sva kar tekla. Orientacijsko pa je bilo zahtevnejše. Večkrat si imel možnost po krajši, bolj direktni poti, a midva sva ponavadi šla kar po daljši. 🙂 Na koncu sva pretekla 50 km, nekateri so jih 5 manj. Naneslo je slabih 1700 pozitivnih višinskih metrov. Ampak tako je to na trekingu. Nekje pridobiš, nekje izgubiš minute in metre. S časom 6 ur 15 minut sva bila na cilju. Toni na 9. mestu, jaz na 2. mestu v ženski kategoriji. Imela sva se prekrasno, bila sva zadovoljna s samim tekom, naredila sva dober trening. Goran Lesjak, zmagovalec trekinga je prišel nenormalno hitro na cilj, 4 ure in 38 min, Čapeta zgolj tri minute za njim. Ostali so začeli hoditi v cilj šele dobro uro za njima. Jelena Brezak je s časom 5 ur, 47 minut bila tretja absolutno ter prva v ženski kategoriji. Bravo! V ciljnem šotoru, v Restoranu pri Golobeku je bilo že pestro, živa glasba, odličen pasulj z mesom, pa zasluženo Ožujsko. Počakava na podelitev, a kmalu po tem odbrziva domov. Teden je bil stresen, pravzaprav cel mesec, izpitno obdobje, služba, dežurstvo, premalo spanca, premalo počitka…samo še pod kovter sem želela čimprej in se naspat. Moj bioritem pa mi zgleda ne dovoljuje pretiranega spanca, saj sem se ob petih zjutraj že premetavala po postelji, ob sedmih vstala, si skuhala kavo in tako izkoristila “proste” urice dneva, preden sta se prebudila Toni in Zara, za pripravo na ponedeljkov izpit. Odlična organizacija, super izkušnja in prelep dan smo preživeli v Zagorju! Se vidimo v soboto, čez dva dni, na drugem trekingu letošnje sezone ter prvem za Alpe Adria Trekking Cup – v Brtonigli (Istra).