Ker današnje službe trajajo nekoliko dlje, sploh pri Simonu, sva iz Katarine štartala šele ob petih popoldan, v upanju, da ujameva sončni zahod, ki bi naj bil ob 17:45. Hodila sva kar hitro in res prišla na vrh zadnje sekunde, preden je sonce zašlo. Kakšna romantika! Prekrasni Julijci v čarobni oranžkasti barvi zahajajočega sonca. Na drugi strani pa Ljubljana in nešteto lučk. Kako je bilo čudovito, kakšen mir, človeka nobenega! Zgoraj sva popila pivo, posedela, se nagledala čudovite panorame, nadihala svežega zraka in užila čisto tišino. Z lučko na glavi, sva (predvsem jaz) kile in kile lažja, v nenehnem lahkotnem pogovoru odšla proti domu. Nedolgo nazaj me je bilo strah hoditi v temi po gozdu, tokrat sem pa res uživala. Če poznaš pot, če imaš svetilko, je isto kot podnevi, lahko še boljše, ker ni nikjer nobenega in je tako mirno. Krasen večer!