1. HRVAŠKA: Dinara, vrh Sinjal 1831 m (denarna valuta: kuna, 1eur = 7,6 HRK)

V četrtek 18.7. po moji službi napakirava še zadnje stvari v avto in se podava na pot: spremenila sva običajni način potovanja (s kolesom) ter se odločila, da greva s kombijem, v katerem imava vso ugodje za spat, se stuširat, kuhat. Namenila sva se pretečt/prehodit vse najvišje vrhove držav bivše Jugoslavije. Okrog polnoči sva bila v Kninu, prespala sva pri izviru reke Krke. Zjutraj sprašujeva mimoidoče domačine, ki sprehajajo svoje kužke za vrh Sinjal, a so naju začudeno gledali, kot da še niso slišali zanj. Sprašujem se, kje sva to, da ljudje ne poznajo najvišjega vrha v državi. Slabo sva pripravljena z zemljevidi, saj se za to pot odločiva zadnje dneve pred odhodom, pa tudi prav veliko ne najdeva na internetu. Zavijeva na cesto za kraj GOGA, od koder vodijo markacije, kmalu zavijeva desno na makedamsko pot in se nadaljnih 10 km voziva po slabšem makedamu v spremstvu vojaške policije. Usmerijo naju na pot proti Planinskem domu (ki je zaprt) ter naju posvarijo pred modrasi (poskoki). Dan je vroč, skupno pretečeva 24 km, 1150 višincev. Na vrhu je zelo vetrovno in hladno, vidljivost ni najboljša, a zelo uživava ter delava plane za naprej, čez par ur bi lahko že bila v Mostarju. A žal se zadnje kilometre teka vsa dobra volja sprevrže v nočno moro. Toni ugotovi, da nima s seboj zelene karte, ki jo nujno potrebujeva za vstop v države, kamor sva namenjena (rabila sva jo za BiH ter Črno Goro). Pokliče vse možne kontakte in noben nama ne zna povedati, koliko bi plačala na meji, če bi jo kupila. Problem je, ker bova šla čez več držav, še sama ne veva kam vse točno naju bo pot zanesla. Vrneva se nazaj domov po ta zelen list papirja – mednarodno potrdilo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Nekaj časa jaz vozim, ustavijo me policaji v kraju Gračac in plačam kazen za prehitro vožnjo, kar je pika na i. Naredim si mesto odzadaj v kombiju in do slovenske meje zaspim, da umirim svoje živce. 🙂

Zjutraj ob devetih sva že v NP Sutjeska, na izhodišču za Maglić. Toniju se ne zdi varno pustiti avta na parkingu v Suhi (nikjer nobenega avta, nikjer žive duše) zato ga pelje nazaj v Tjentište – 6 km in teče za menoj. Jaz tečem sama iz Suhe z mislijo, da ga počakam pri Trnovačkem jezeru ob kavici, ki sva jo zjutraj preskočila. Pot je sicer označena, a parkrat sem v dilemi, a sem na pravi poti. Po kakšnih sedmih kilometrih zagazim v hudo blatno pot in zelo počasi napredujem. Kmalu me Toni dohiti. Nič ne bo z počitkom pri jezeru in kavico, to je bila iluzija: ob jezeru ni nobene koče. Na Balkanu ni planinskih koč urejenih, tako kot so pri nas. Skoraj jih ni. Če pa so, so zapuščene ali zaprte. Dobiva pa rakijo od domačina in hitro šibava naprej, pripravlja se k nevihti. Malo rosi, a nič hujšega. Dokaj hitro sva na vrhu, čez uro in pol, kar je polovičen čas predvidene planinske hoje (3h). Na vrhu je par ljudi, ki se ne morejo načuditi, da midva tečeva po hribih, slikajo naju in ploskajo. Nasploh je tukaj malo planincev, kaj šele tekačev. Z vrha se odločiva po krajši poti, za Prijevor (1668m). Pot je sicer dobro markirana, a nezavarovana, pa še zajle so vse strgane ali jih ni. Ni neke hujše nevarnosti, a zelo počasi in previdno napredujeva navzdol. Iz Prijevorja se spet odločiva po krajši poti do Suhe, piše samo 6,5 km, po cesti bi jih pa bilo 18km. Po enem kilometru zmanjka markacij, naslednji kilometer zmanjka še poti. Nekaj časa iščeva kakšno sled po gozdu, a si ne upava tvegati, saj bi bilo možno, da zaideva v minska območja. Primorana sva se vrnit po cesti, še eno bljižnico usekava na koncu, tako da pretečeva še samo 17 km! 😉 Jaz sem psihično neznansko utrujena od službe, vožnje, lutanja in nenehnega iskanja poti..samo čakam cilj, skuham kavo (spoznava Svetomira in se nama pridruži pri kavi ter kampira blizu naju v gozdu), odprem pivo in se več ne premaknem…tokrat pa res potrebujem počitek. Ta dan pretečeva 37 km (Toni 43 km), 2150 višincev.

Stanje števca: 655 km iz Šentvida pri Stični – Tjentište (smer: Zagreb, Gradiška, Banja Luka, Sarajevo, Foča, Suha).

Dolgo spiva, imava dolg, obilen zajtrk, vzameva si čas, da urediva kombi in sistematsko pospraviva stvari. Pot naju vodi nazaj v Fočo in proti Črni Gori. Na meji je rajsko mesto za raftig, na reki Drini. Voziva se ob reki Pivi do krasnega Pivskega jezera čez premnoge neosvetljene majhne tunele. Zavijeva po panoramski cesti do Žabljaka. Pot je resda počasna, saj je cesta izredno ozka, a prekrasna. Končno se sprostim in uživam v naravi, navdušena nad prečudovitim NP Durmitor. Sparkirava par km pred prelazom, kjer je izhodišče za Bobotov Kuk. Piše 2,5 h do vrha. Ura je dve popoldan, dan pa tako čudovit, da bi bilo škoda pustiti vrh do naslednjega dneva, ko so spet možne nevihte. Pot je fantastična, nenehno tečem s telefonom v roki in slikam, slikam. Srečava precej pohodnikov, a vsi se spet čudijo, da midva tečeva po teh skalah. 2 uri 40 min., pa sva gor in dol. 10 km, 830 višincev. Toni teče naprej do prelaza in proti dolini, jaz pa pri avtu odprem pivo in kar predolgo posedim v osrčju prekrasne narave. Dobim sms, ga že skrbi kje hodim tako dolgo. Speljem in ga poberem nekje na poti. Blizu Žabljaka, na nekem bolj osamljenem odcepu ustaviva, da se stuširava in skuhava kosilo, nato pa v nočni life v Žabljak. Yeah right, sva tako utrujena, da oba po enem pivu padeva v komo. Je pa mesto zelo živo, polno turistov.

Slišiva veliko informacij o Kosovu, žal večino od Srbov, ki nama absolutno odsvetujejo pot do Makedonije čez Kosovo, ter raje priporočajo čez Albanijo. Nama se pa gre za Djeravico, najvišji vrh Kosova! 🙂 Toni večer prej najde en opis poti iz Črnogorske strani, kar reši problem. Šla bova na Gjeravico iz Črne Gore! Že ob svitu voziva proti mestu Plav, kjer pridobiva informacije za naprej. Žal same neobetavne – da je to celodnevna tura, ki skoraj zahteva vodiča, saj ni markirana ter da potrebujeva dovoljenje policije, saj meja poteka čez Albanijo, dovoljenje pa bi lahko dobila naslednji dan, vodič bi pa naju stal 100 eur. Vseeno se odločiva iti do izhodišča, a naju na pol poti vse mine. Voziva po izredno slabem makedamu, nikjer nobenih oznak. Sva v nacionalnem parku Prokletije, a ne duha ne sluha o kakem urejenem parku. Ustaviva se, “skličeva” krizni sestanek – kako in kam naprej? Ustavita se dva fanta in nama ponuda pomoč, zgleda da izgledava čisto obupana. Da nama vse možne podatke, ter omeni, da nama priporoča dostop iz Kosova, zakaj pa ne, da so zelo prijazni do tujcev, da sigurno ne bo nobenih težav in da naju na meji stane 15eur zavarovanje, kajti pri njih zelena karta ne velja. Priporoča, da se zapeljeva v Gusinje in si ogledava Alipašine izvire, slap Skakavac in naravo, ki je zelo lepa. Narediva točno to, a se še parkrat zgubiva na poti do cilja, pak km makedama brez ene table, pa veliko odsekov. Zagledava tablo za Zla Kulata, 6h hoje. Ohjoj, ura je dve popoldan, popoldan so napovedane nevihte, spila sem par pirov in zmatrana od vsega. Izvem, da je morda celo Zla Kulata najvišji vrh Črne Gore, saj se ne ve točno, kje je meja z Albanijo. Najvišji vrh gor ali dol, midva v reki opereva umazane cunje in jih posušiva na sončku ter pogrneva dekico in igrava Scrabble cel popoldan do mraka. Ogovorijo naju še eni, ki nama priporočajo Kosovo, da ne vidijo problemov, da so zelo prijazni do tujcev. Odločitev pade: zgodaj zjutraj greva na Kosovo in Djeravica še ni izgubljena! 🙂 

Štiri ure vožnje, preden prideva v Dečane, na Kosovo. Na meji sva plačala 30 eur za zavarovanje, menda 15 eur velja samo za Črnogorce. Na pumpi v Dečanih se ustaviva, da pridobiva kakšno informacijo (sva brez pravih zemljevidov, opisov, ničesar nimava – na kraju samem pa nama običajno tudi nimajo kaj ponudit:)). Toni si sicer zamisli, da bova startala iz mesta Junik, kjer je videti, da vodi bolj direktna pot do Djeravice. Gospod na pumpi reče naj greva do Visokih Dečanov, da je pol asfaltne, pol makedamske ceste in da lahko prideva do druge gostilne, kjer pustiva avto. Spet se voziva po slabem makedamu, od znamenitega samostana Dečani naprej pa več ni ne duha ne sluha o asfaltu. Res uspeva priti do tiste gostilne, kjer pustiva avto, gospod lastnik nama da nekaj napotkov za pot, Toni slika zemljevid iz neke njegove vojaške karte. V Plavu dobiva karto Prokletij, imava vrisane poti na Djeravico, a po dveh urah ustavljajočega se teka in 700 višincih ter iskanja kakšne markacije in prave poti, skoraj obupava. Poti so nekdaj bile, a verjetno že par let ni tukaj nobeden hodil in so poti zaraščene. Prideva na praktično isto izhodišče, poskušava še zadnjo možnost: ob Albanskem potoku do konca ter nekje na levi strani najti kakšno pot. Po parih km srečava kmeta s traktorjem, ki nama veselo, ker sva Slovenca in ker je bil včasih v Ljubljani, pove, da še kakšnih dva kilometra in nato zavijeva na levo, kjer je naprej veliko markacij. Seveda spet ne gre čisto tako lahko, spet naju pot zmede in Toni še enkrat teče nazaj do kmeta. Pove, da ne smeva v gozd zavit že pri prvi leseni hiški, temveč greva še dva ovinka naprej, kjer piše levo Gjeravica. Res prideva do kamna kjer piše GJE in zagledava markacije. Aleluja! Sva pa za teh borih 6 oz. 7 km potrebovala več kot tri ure in veliko več kilometrov. Od tukaj naprej gre kot po maslu. Vriskam od veselja, tako prekrasen svet se nama odpre. Planina z nešteto potočki, majhnimi slapovi ter hribi naokrog. Greva mimo ene Albanske družine z šestimi otroki, ki skačejo vsi navdušeni okrog naju. Sami so na višini dvatisoč in veseli, če se karkoli dogaja. Na poti proti vrhu srečava dva pastirja z veliko čredo ovac. Imava izredno srečo, da še ujameva malo razgleda z vrha, saj se pripravlja k nevihti. Mislila sva, da bova na hribu že ob dopoldanskem času. Pot super označena naprej. Dol greva off road po travi, vmes naju ujame leden dež. Kot frnikule skačejo v zeleni mehki travici, midva pa pod skalo vedriva. Spet posije sonček, pri hiški otrokom razdeliva čokoladice, energy bare, ki jih Toni vedno v prevelikem številu nosi v nahrbtniku. Neznansko so prijazni, ženička nama zunaj na šporhetu skuha kavo in ponudijo nama sladko lubenico. Zelo revni, a izredno dobrodušni. Ker imam mokre superge, mi babica prinese natikače, da bi se preobula. 🙂 S težkim srcem se posloviva od njih, zelo sva oba navdušena nad Djeravico in vso izkušnjo, saj se nama je že dvakrat zdelo nemogoče, da bova Djeravico sploh zagledala od daleč. Zelo hitro pritečeva do avta (41 km, 2400 višincev skupno ta dan), greva na pivo k lastniku gostilne (težko dostopno izhodišče in nima prometa, žal). V mestu Dečani naju lastnik, kjer kupiva žarnice za avto povabi na kavo, s Tonijem si izmenjata številke in naslednji dan nama pošlje sms, če sva varno prispela naprej. Ne morem se načuditi prijaznosti ljudi tukaj. Že zvečer se odločiva  voziti naprej proti Makedoniji, za Korab, do koder bova prišla, bova prišla. 

Počutim se dobro, zato kar vozim in vozim in prevozim celo pot ob Šarplanini (danes mi je mogoče žal, če bi vedela, da ta dan ne bova šla na Korab, bi me mikalo, da bi šla pa na Titov vrh in malo po Šarplanini). Nekaj more ostat za drugič. 🙂 Okrog treh zjutraj parkirava pri Mavrovem jezeru na parkirišču in za par ur zaspiva. Spet potrebujeva informacije za Korab, sicer imava en opis iz hribi.net, a nisva prepričana če je pot ok, ker pod komentarji nekdo piše, da je pot čisto zgrešena. Najboljše bi bilo iti po poti, kajti zjutraj itak nisva dobila nobenih informacij, ne v hotelu, ne v kampu, razen, da je napovedano slabo vreme in nama ne priporočajo hoje po hribih. Vseeno se peljeva naprej, na easy greva po nakupih in na kavo, sva že sprijaznjena, da bodo vsak čas nevihte in da bova čakala na drug dan, ko je napovedan sonček. Počasi se zapeljeva proti izhodišču, 8 km od jeza zavijeva desno, kjer je tudi stala tabla za Korab. Voziva naravnost do policije, kjer naju prijazno pozdravi in potrdi, da je res slaba vremenska napoved, da je dan prej bliskalo in grmelo full. Spet zaideva, po dobrih treh km bi morala zaviti ostro levo (150 stopinj), a zdi se nama tako slaba cesta, da greva kar naprej, dodatnih 7 km grdega asfalta. Itak nama je jasno, da nekaj ni vredu, a zdi se nama, da druge poti ni. Prideva daleč v dolino in obrneva. Pravilen je bil tisti oster ovinek na grd makedam in naslednji dan tudi opazim markacije na kamnu, a so zaraščene s travo in skoraj nemogoče jih je iz avta opaziti. Po dodatni uri vožnje tega smotanega makedama naposled prispeva do vojaške karavle (še dva km od tistega ovinka), kjer sparkirava in preživiva dan. Popoldan malo zaspiva in ko odprem oči, naju opazujeta dva psa, ki se potem sploh ne ločita več od naju. Sva v območju medvedov (ponoči napadajo čebelnjak pri sosednji hiši, naju je posvaril gospod, da naj se ne ustrašiva ponoči, če bo pokalo, saj bo metal petarde) in to sta najina čuvaja celo noč – malo se kaj premakne, že lajata. Nikjer ni problem prespat ali kampirat v naravi. Posušiva mokre cunje, si pripraviva obilno kosilo ter še za sestradana psa skuhava testenine. Zjutraj tečeva na Korab, pot je zelo dobro markirana, od karavle je vidna pot naravnost v gozd. Po sto metrih prispeš do ceste, zaviješ v desno, ter v ovinku te markacija vodi spet skozi gozd na desni strani ceste. Gozda je zelo malo, večino poti vodi po travnatih pobočjih vse do vrha hriba, na višino 2763m. Zelo lahko dostopen hrib in prekrasnih razgledov na Albanijo, Kosovo in Makedonijo! Nazaj grede imava smolo z “najinima kužkoma”. Srečamo namreč spet dve skupini ovac s pastirjem in pastirskimi psi – šarplaninci. Najprej pritečejo trije psi in se samo ovohavajo in ni problemov, kmalu pritečeta k nama nazaj in gremo naprej. Nato se pa naenkrat zapodita proti petim psom in vsi začnejo lajat. Ti so pa zelo agresivni (stopli smo na njihov teritorij), zato se midva umakneva iz poti in direkt po travnati strmini greva navzdol. Najin kuža začne čudno cvilit, obrnem se in vidim, da ga vseh pet šarplanincev napada, grize “najinega” kužka, drugi je nekako uspel pobegnit. Toni začne kričat, jaz skoraj padem v jok. Ampak nimava kaj naredit, bojim se teh psov. Pastir zasliši naše krike in s palico priteče ter nažene pse. Ampak najin kuža komaj pobegne, hodi zelo počasi, čisto ga razcotajo. Ponudiva mu piškotke, katere je prej požrešno goltat, sedaj pa se je kar vstran obračal, ni mogel nič jest. Počasi hodimo naprej, ampak kuža zaostaja. Čez čas tečeva naprej, drug kuža pa ostaja z nama. Na izhodišču se pripelje avto z SLO registracijo, še dva, ki sta mislila že zjutraj v hribe, pa sta zaradi iskanja poti bila primorana štartat šele skoraj opoldne.:) Malo debatiramo, ta čas se tudi najin kuža privleče do nas. Ta dan sva tekla 17 km, 1415 višincev. Ob potoku skuhava kosilo in opoldne potujeva naprej, proti Ohridskem jezeru, mimo Prespanskega jezera do Bitole, kjer sva zvečer dogovorjena s prijatelji od Tonijevega prijatelja. Vredno je še omeniti, da naju v Ohridu vsi po vrsti hočejo okrog prenest glede cen, preveč sva plačala na parkingu, preveč nama je hotela zaračunat na trgu, vsepovsod so poskušali kaj več denarja od nas tujcev. Malo sva se sprehodila čez mesto, ležerno uživala na plaži ter kupila zame uhančke, ohridski biser. Zvečer pa sva še ujela utrip nočnega življenja v mestu Bitola. Ženske so bile v nulo zrihtane, obvezno v desetcentimetrskih petkah, žurali so še ob dveh ponoči – mesto je mrgolelo ljudi. Lepo so poskrbeli za naju. Naslednji dan sva tekla na vrh Pelister (2601m). Spet naju je presenetila pot, saj sva tričetrt poti “tekla” po ogromnih granitnih skalah. To naju je precej upočasnilo in sva šele po dveh urah in pol prispela na vrh. Čudovita narava, le smolo sva imela z vremenom, pregnal naju je dež, razgledov pa tudi ni bilo (sicer je lep razgled na Prespansko jezero). Na pol poti sva morala vedrit v zapuščeni koči, saj so padale strele, grmelo in bliskalo je na polno. Čakala sva več kot pol ure in ravno danes je Toni nosil s seboj pivo, tako da se nič nisva sekirala, kakšne so vremenske razmere. Zvečer nisva bila sposobna v mesto, čeprav so naju prijazno vabili, samo padla sva “v posteljo”. 

V soboto sva se zapeljala iz Bitole zelo zgodaj na pot. Ustavila sva se v Kavadarcih, pri Tonijevem prijatelju iz vojske. Peljal naju je na kavo ter naju pospremil v trgovino, da sva nabavila makedonsko vino Tikveš ter slastne lubenice, ki so menda najboljše prav iz Makedonije. Naučil me je, da jo moreš potapkat in če pravilno doni, potem je taprava. 🙂 Padla je odločitev, da se peljeva čez Prištino in dan preživiva v Kosovskem glavnem mestu. Mogoče je bila to napačna odločitev, saj sva ta dan preživela 11 ur v avtu preden sva sredi noči pripotovala do Stare planine, da zjutraj tečeva na najin zadnji hrib – Midžor, v Srbiji. V Prištini sicer preživiva super dan, se sprehajava po mestu. Za parking plačava 1 eur za 6 ur (ga pa komaj najdeva, vse garažne hiše so polne), za kosilo plačava 10 eur (rižota, pleskavica s pomfrijem, šobska solata, 4 x malo pivo). Mesto je zelo živahno, zelo prometno, otročki prosijo za denar. Naprej oziva po precej slabi, zelo počasni cesti od mesta Leskovec proti Nišu. V Srbiji voziva po glavni cesti čez neko manjše mesto, čigar ime sem pozabila. Ob tej glavni cesti so postavljeni štanti, tržnica z vso mogočo robo, ljudi se je trlo, avtomobili smo pa komaj lahko peljali čez ta dren. Kar nisem mogla verjeti, da je to mogoče. Balkan pač 🙂 Zjutraj je zvonila budilka, a je precej deževalo. Spala sva in spala, dokler se vreme ni umirilo. Ni se mi ljubilo tečt, a sem hitro zalaufala, pot je bila lepa tekaška in kratka – 8 km v eno smer ter mislim da samo 600 višincev. Spet srečava skupino šestih Slovencev, ki so na poti osvajanja najvišjih Balkanskih vrhov – Musala 2925 m (najvišji Balkanski vrh v Bulgariji), Korab ter Olimp 2917 m (Grčija). Toni teče še dodatnih 10 km v dolino, saj imava kar precej kratek in enostaven tek danes (meni je to čisto dovolj:)), počakam ga niže ob rekim z zajtrkom in kavo. Pred nama je deseturna vožnja proti domu, vmes pa še postanek za srbske čevape. Čez celo Srbijo od Niša do meje plačava 9 eur cestnine, čez Hrvaško pa 24 eur.

Stanje števca celotne poti: 3030 km.

Sva imela v mislih zadnji dan potovanja še skočiti na najvišji vrh bivše Jugoslavije – naš prekrasen Triglav. A sem si to poslastico pustila za prihajajoče dneve – to soboto (2.8.2014) zjutraj štartam v Mariboru na dolgo pot proti Ankraranu – SPP (Slovenska planinska pot) dolga 650 km, in šla bom tudi čez Triglav. Upam na ugodne vremenske razmere, zaenkrat pot skoraj ni bila mogoča, zaradi nenehnih neviht in snega v visokogorju. Hvaležna bom vsakomur, ki se mi bo pridružil na poti kakšno uro, kakšen dan in mi kakorkoli pomagal – predvsem nositi odvečno težo. 😉 Več info bom objavljala sproti, načeloma pa grem na pot sama, Toni me bo spremljal s kombijem, kjer bo možno in čimveč tekel z menoj, kolikor se bo dalo. 

Preživela sva prekrasen teden, prekrasen dopust. Aktiven in nepozaben! <3