Katka.run
Category: sprostitev
Poletni vikend v jeseni
SOBOTA 20.10.2012:
Čudovit dan za hribe, samo iz Ljubljane se je bilo treba peljat, pa naju je obsijalo sonce 🙂 Dan prej sva se odločila, da greva na Bovški Gamsovec (2392 m), čeprav je prva ideja bila Prisojnik. Odlična izbira poti! Štartala sva izpred Aljaževega doma v Vratih (1015 m). Najprej hodiva po široki, čudovito jesensko obarvani gozdni poti do znamenitega klina, posvečenega padlim partizanskim gornikom. Kmalu se pot začne strmo vzpenjati, tempo je vse prej kot počasen, a se tudi veliko ustavljava, predvsem za fotodokumentacijo in občudovanje čudovitih vrhov, ki naju obdajajo. Na poti srečava presenetljivo malo ljudi, glede na to, da je parkirišče bilo skoraj polno zasedeno. Izbereva smer čez Sovatno gor ter čez Luknjo nazaj v dolino Vrata. Na vrhu seveda zaslužena malica z razgledom na Triglav, pirček pa je itak nepogrešljiv 🙂 Zadnje obdobje je bilo obdobje korenitih sprememb in kmalu se zavem, kako zelo sem pogrešala skoraj popolno tišino, ki jo nudi neokrnjena narava.
 |
| v ozadju Triglav in severna stena |
 |
| Razor, Pogačnikov dom na Kriških podih, Zgornje Kriško jezero |
 |
| Kredarica, Triglav |
 |
| čez Luknjo v Vrata |
NEDELJA 21.10.2012:
Naslednji dan se prebudim zelo zgodaj in ne morem več zaspat. Budnost izkoristim za ogled nove epizode Dexterja, ki sem jo gledala cel teden, a vsakič po parih minutah (skoraj sekundah) zaspala. 🙂 Odločim se izvlečt kolo iz moje kamre, napakirat najnujnejše (predvsem topla oblačila za spust, malo sadja, dovolj tekočine ter potrebne stvari v primeru gumidefekta) in jo mahnit na Krvavec. Nazadnje sva s Simonom šla gor z avtom in definitivno jo je bilo boljše prevoziti s kolesom – po ovinkih mi je v avtu velikokrat slabo, tudi okolje se v avtu prehitro spreminja in ga ne moreš dovolj vtisniti v spomin. Kolesarila sem sama in noro uživala. Mislim, da je okrog 14 kilometrov vzpenjajoče se ceste iz Cerkelj na Gorenjskem, na parih odsekih je konkretno strmo, zasledila sem oznako 25%. Ampak sem brez težav sfurala celo pot, se mi zgleda še malo pozna kolesarska kondicija, nabrana po španskih cestah 🙂 Na vrhu si v planšariji Pr’ Florjanu privoščim joto ter pir, grejejo me sončni žarki. Števec se je zvečer ustavil na 95- em km. Za mano je odlična kolesarska tura in izkušnja, pred mano pa dva tekaška dogodka: Ljubljanski maraton ter Sladkih 6. Za kolesarjenje letos najbrž več ne bo časa, dnevi so vse hladnejši, že spust iz Krvavca je bil precej hladen, kljub lepemu vremenu in sončku. Suma sumarum: čudovit vikend, baterije nafilane!
 |
| malica na poti |
 |
 |
Po poti sedmerih Triglavskih jezer
Pot smo pričeli na Planini Blato (1147 m) in tako izpustili prvo (ali zadnje) Triglavsko jezero – Črno jezero, ki bi ga videli, če bi se odločili za pot iz Savice čez Komarčo. Ta vikend sva prvotno imela splaniran GM40, ampak zaradi mojih bolečin v pokostnici nisem upala izvest tega podviga. Simon je imel rojstni dan in smo mu z Goranom in Martino pripravili vikend na sedmerih jezerih. V soboto smo imeli načrtovano kratko pot najprej do Planine pri Jezeru, čez Dedno polje do Dvojnega jezera, kjer smo prespali v Koči pri Triglavskih jezerih – eni najstarejših planinskih postojank. Okrepčali smo se z zelo dobro joto, po kosilu zaspali na sončku ob jezeru ter hladili pire v ledeno mrzlem jezeru. Najpogumnejši so namočili noge 🙂 Popoldan smo v okrnjeni zasedbi, brez Gorana, ki je meditiral ob jezeru, šli še na bližnji vrh – Malo Tičarico (2071 m). Krasna tura, kakšno urico do vrha, razgledi pa izjemni. Na vrhu smo bili sami, na celi poti do Tičarice smo srečali samo eno gospo, tako da smo malicali in uživali v miru in tišini precej časa. Krasen razgled s ptičje perspektive na Dvojno jezero in našo kočo. Veseli in zadovoljni smo se vrnili z vrha in zahengali pred kočo, dokler nismo ugotovili, da že skoraj cela koča spi… treba je upoštevat pravila, ki so v nekaterih planinskih kočah kar stroga in it zgodaj spat 🙂 Zelo uživamo skupaj, Simon pa si je tudi že precej opomogel od hudega mačka, ki ga je trpel cel dan zahvaljujoč Rock festu 🙂
 |
| Dvojno jezero, Koča pri Triglavskih jezerih |
 |
| pot na Malo Tičarico (2071 m) |
 |
| Mala Tičarica, spodaj Koča pri Triglavskih jezerih |
 |
V nedeljo se zbudim zgodaj, ko nekateri pohodniki že zapuščajo sobo, a hitro zaspim nazaj. Psihično sem utrujena od celega tedna, zato ne forsiram nikamor, končno se naspim. Spimo do osmih, ko je le še peščica ljudi v koči. Zajtrkujemo in počasi odrinemo, ko sonček posije končno tudi na našo kočo. Kakšen krasen dan je bil pred nami, kakšna krasna narava! In zelo vroče.. Včeraj smo imeli en preblisk, da bi vseeno šli na Triglav, ampak smo bili preslabo pripravljeni – skoraj brez hrane in vode, imeli smo pa 2 six packa s sabo, to je važno 🙂 Pot po Dolini sedmerih jezer do Triglava bi bila zelo dolga, kar se nam je dokončno razjasnilo na Prehodavcih, ko smo ga zagledali tako oddaljenega od nas, čeprav hkrati tudi zelo blizu. Še 5 dodatnih ur hoje. Na celi poti smo ta dan srečali 5 ljudi. Nikakor mi ni jasno kako je to možno, ampak nas je vse razveseljevalo, da ni ljudi. Najbrž so se vsi gnetli na plažah. Srečevali smo pa svizce, baje da se poleti, ko je veliko ljudi, skrijejo in jih ne moreš videt. Cel dan smo hodili v miru, spokojnosti in prekrasni okolici neokrnjene narave, kot da smo sami na svetu. Slovenija in naše gore so nepopisno lepe. Iz dooolgega postanka na prekrasnem razgledišču pri Zasavski koči na Prehodavcih smo šli čez Hribarice do razcepišča za Veliko Zelnarico, mi smo pa zavili za Planino Dedno polje. Od Dednega polja smo imeli isto pot kot prejšnji dan – Planina pri Jezeru ter zadnjo uro hoje do Planine Blato. Prijetno smo bili utrujeni in zelo navdušeni nad tako krasnim vikendom, ki smo ga preživeli skupaj.
 |
| Veliko jezero / Ledvička |
 |
 |
| svizec |
 |
| Veliko jezero |
 |
| Encijan |
 |
| Zeleno jezero |
 |
 |
| sneg |
 |
| Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m) |
 |
| malica z bajnim razgledom |
 |
| naravni hladilnik 🙂 |
 |
| Rjavo jezero, Zasavska koča na Prehodavcih |
 |
| Planina Dedno polje |
S kolesom po Dalmaciji
1.dan: Ljubljan – Zadar (z avtom), Zadar – Vodice – Šibenik – Primošten (106 km)
Lansko leto sva med kolesarskim popotovanjem po Kvarnerskih otokih prišla do Zadra, zato sva letos želela tukaj pot nadaljevati. Avto sva pustila kar pri enih blokih v Zadru, na ogromnem parkirišču. Napakirala sva kolesa in najino kratko kolesarsko odisejado začela ob 11-ih. Bilo je zelo vroče, prvi postanek je bil v Biogradu na moru na Quattro formaggi + veliko Ožujsko. Kako je bilo lepo sedet na sončku po celem tednu dežja, kar ni se nama ljubilo od tam, zelo prijeten lokal ob morju. Pri Šibeniku sva že imela manjšo krizo, ko se je pokazal klanec, malo sva bila utrujena. Sva pa kmalu zagledala kamp v Primoštenu, krasen kamp v senci borovcev, v mirnem zalivu. Opazovala sva sončni zahod. Sonce je “padlo” v morje. Nato sva postavila šotor, se stuširala, si skuhala juhico in poslušala pljuskanje morja ob skale ter šumenje vetra. Čista romantika! 🙂
 |
| torbe na polno nabasane, rezanc za juho nisva mogla nikamor več stlačit 🙂 |
 |
| Šibenik |
 |
| sončni zahod v Primoštenu |
2.dan: Primošten – Trogir – Split – Omiš – Makarska – Podgora (131 km)
Kamp nama je silno všeč, temu primerno se nama nikamor ne mudi in imava dolg zajtrk in šetanje ob samotni obali. Mislila sva štartati ob 8-ih, pa štartava uro in pol kasneje. Nekje pred Trogirjem zagledam tablo s kilometrino in šele takrat se zavedam, da bo danes še dolg dan. Do Podgore, kjer smo zmenjeni z dragima prijateljema Nacetom in Martino, je še daleč. Vozila sem z dolgimi rokavi, prejšnji dan me je opeklo sonce. Med Trogirjem in Splitom obupno prometna cesta, nič kaj prijetna za kolesarja, je pa šlo hitro, saj je bila večinoma ravninska. V Splitu padeva še v večji kaos. Voziva po tripasovnici, ujeta med avtomobili, ki vozijo več kot 100 km/h. Precej adrenalinsko. V Omišu zavijeva ob reki Cetinji, samo pokukava in se kmalu obrneva, ne upava reskirat vzpona, ki bi lahko sledil po vožnji v notranjosti, drživa se jadranske magistrale. Zgledala je pa krasna pot, enkrat v prihodnisti sigurno vredna povratka! Na malici na eni obali k nama zavijeta kolesarja iz Švice, ki sta na poti za one year or two, z budgetom 11 eur/dan. Noro! Prvi cilj jima je Nepal. Čisto sta me prevzela, carja! 🙂 Po dolgi vožnji “navzgor in navzdol”, a čudoviti Makarski rivieri naposled zagledava Podgoro, slabih 10 km naprej od Makarske. Čaka naju presenečenje – večerja – domači lignji na žaru, prstaci (sicer prepovedane školjke) na buzari, domače vino. Mnjami, mnjami, za prste polizat, kako je bilo okusno! Pogovarjali smo se dolgo v noč in tik pred odhodom v posteljo skovali plan – jutri gremo na Sv. Jureta! Stvari doživeti in podoživeti pa je popotnica in nauk od Iztoka, ki nas je tako gostoljubno sprejel.
 |
| jutro v Primoštenu, najin nov šotor Quechua |
 |
| Primošten |
 |
| Trogir |
 |
| Jedan grad, sedan mista, sve nas spaja ljubav ista, HAJDUK 🙂 |
 |
| vožnja čez Split, po tripasovnici |
 |
| Omiš |
 |
| Makarska riviera |
 |
| sončni zahod v Podgori (Makarska) |
 |
| prstaci na buzari |
3.dan: Podgora – Drvenik – Sućuraj (Hvar) (27 km)
Kakšen krasen dan s krasno druščino! Vstaneva zgodaj, kljub pozni uri odhoda v posteljo in greva v trgovino po kruh. Pripravimo obilen zajtrk – dalmatinski pršut, ovčji sir, melono, lino lado in nešteto drugih namazov. Skuhamo veliko dozo kave. In že sedimo v avtu in se furamo na Sv. Jureta – 1762 m.n.m., najvišji vrh nacionalnega parka Biokovo in najvišji vrh v Dalmaciji. Nace zjutraj nekajkrat vpraša zakaj gremo ravno tja, pa kaj je sploh tam, da moremo it tja. Ampak hitro to neha spraševat, ker pot je res čudovita. 25 km vzpona, 40 Kn na osebo za vstop v park. Srečali smo veliko kolesarjev. Cesta je ozka, strma, ovinkasta, okolica pa omamna. Nace nas spretno pripelje na vrh po številnih misijah reševanja situacije srečevanja dveh nasproti si vozečih avtomobilov. Na vrhu se kepamo, v senčnih predelih se je še obdržal sneg. Res smešno, ker drugače sonce žge na polno. Na vrhu srečamo modela, ki hodi po hribih, koče so še zaprte, zato spi kar tako. Dva dni si je topil sneg, ker mu je zmanjkalo vode. Damu mu pir in je tako vesel. Predlaga nam, da gremo do sosednjega hriba z hiško na vrhu (Vošac), kjer je krasen razgled na Makarsko. Hodimo 20 min. in smo na vrhu, razgled pa res čudovit, čisto smo navdušeni. Imamo razgled na Brač, Hvar, Pelješac, Makarsko.. Popoldan si skuhamo obilno kosilo, spijemo buteljko, midva sva pa v nizkem štartu za premik. Odločiva se, da greva na Hvar. Ob petih popoldan se s težkim srcem poslovimo, imava 20 km do trajekta, ki pelje ob 19-ih. Prideva še prezgodaj, imava čas za pivo. Prihod na Hvar je nekaj posebnega – po trumi avtomobilov iz trajekta, na cesti ni več žive duše. Diši, odlična klima in zrak, pokrajina čudovita, mirno je. Ravno v trenutku, ko govorim, da bi lahko spala kje zunaj kampa, na divje, imava bližnje srečanje z divjo svinjo. Na srečo se naju ustraši in zbeži. Kar lepo zavijeva v kamp, ki je zadetek v polno! Ob mirnem zalivu, vstran od ceste kakšna 2 km, tako da je neskončno mirno in spokojno.
 |
| Podgora |
 |
| pogled na Podgoro na poti na Sv. Jureta |
 |
| kepanje na vrhu Sv. Jureta |
 |
| Makarska |
 |
| za nama zakrit otok Brač |
 |
| sončni zahod na Hvaru (Sućuraj) |
4.dan: Sućuraj – Jelsa – Sućuraj (102 km)
Zbujava se zgodaj, ob sončnem vzhodu. Uživava ob zajtrkih, ko se dan še prebuja. Do devete ure je še vredu kolesarit, potem postane prevroče. Pogovarjava se kakšni so plani za danes. Ne veva kako bi šla naprej. Problem je, ker ni povezav med otoki in če greva do mesta Hvar, lahko greva s trajektom samo do Splita, kar je nesmiselno, spet bi bila na začetku poti. Lahko bi počakala Mihata, ki jadrajo malo više, ponudili so se, da naju zapeljejo z jadrnico do Korčule ali na kak drug otok. Po premisleku tudi ta opcija ni bila vredu, ker do Dubrovnika bi že prišla, ni nama pa jasno, kako iz Dubrovnika nazaj do Zadra? Pade odločitev, da pustiva šotor in greva bluzit po Hvaru brez prtljage, vrneva se pa itak lahko kadarkoli, četudi zelo pozno – dom naju čaka 🙂 Krasna vožnja, prometa skoraj nič, uživava neskončno. Do prvega večjega mesta je 50 km – do Jelse. Tam zavijeva v konobo na kosilo, zelo okusno ribjo juho in rižoto z morskimi sadeži. Plan je bil iti do mesta Hvar, a si premisliva – ne ljubi se nama turirat, vzameva si par uric na easy v Jelsi. Na Hvar se itak sigurno še vrneva. Popoldan greva nazaj, po isti cesti, saj je ena in edina. Srečava dva kolesarja s torbami, iz Gorenjske, prvič sta na taki poti, kampirata pa samo na divje. Full sta face, skupaj dočakamo sončni zahod, nazdravimo za srečno pot, onadva nadaljujeta z iskanjem mesta za kampirat. Jaz pišem dnevnik na obali, Simon gre na pir z zaposlenima v kampu in dobi vrsto napotkov glede poti, ki je pred nama. Lep, miren večer.
 |
| spodaj najin kamp, nasproti celina – mahava Martini in Goranu |
 |
| Jelsa (Hvar) |
 |
| začasen onemogočen prehod naprej |
 |
| mirne, samotne cestike na Hvaru |
 |
| sončni zahod na Hvaru |
5.dan: Sućuraj – Ploče – Opuzen (dolina reke Neretve) – Neum (BiH) – Trsteno (115 km)
Ujameva trajekt še pred sončnim vzhodom, saj je kamp oddaljen samo 6 km od trajekta. Voziva po čudoviti cesti ob morju, dokler pri Pločah ne zavijeva v notranjost. Sledili so neskončni nasadi mandarin v dolini reke Neretve. Krasna pokrajina! V Opuzenu narediva postanek za malico in pir, iščeva senco, vročina je neznosna. Komaj najdeva malo senčke ob Mali Neretvi. Takoj pride ena gospa z vljudnim povabilom, naj se jima z možem pridruživa v senčki pri njihovi hiši, ker ji je hudo, da sediva na tako umazanem mestu. Nama se sicer zdi lepo, a vseeno sprejmeva povabilo. Kako je bilo fajn! Ponudila sta nama prenočišče, ni da ni, jedli smo njihove domače pomaranče, ki so jih trgali lansko leto, pa še kar niso zagnile. Kar precej smo se razgovorili, najina pot pa je bila še dolga, cilj je bil Dubrovnik. Rečeta, da je od Opuzena še 80 km, ura pa je že zdavnaj odbila 13. Kar za glavo se držita, da v tej vročini greva naprej in tako daleč. Dala sta nama natančne napotke za pot in nama ponudila ta kraj za povratek, kadarkoli bova želela. Gospa je res neverjetna! Lepa izkušnja. Nadaljevala sva v klanec, si z vrha še enkrat ogledala dolino Neretve in nato spust in ravnina do BiH. Po Neumu je bil spet klanec, ki sva ga že težko obvladala, sonce je bilo premočno. Na srečo prikolesari skupina Slovencev, ki se potepa po Dalmaciji, spijo pa na barki. Pogovarjamo se, pot tako hitro mine. Oni se odcepijo na Pelješac, midva naprej proti Dubrovniku. Spet srečava kolesarja, Nemca, ki sta kolesarila okrog Črnega morja, pa jima je bilo dolgočasno zaradi neskončnih enoličnih kilometrov po gozdu. Tako prijazna, prijetna! Prtljage sta imela minimalno, brez šotora. Njuna pozitivnost nama vlije moči, da lahko nadaljujeva pot. Ustaviva se v kampu Trstenu, 17 km pred Dubrovnikom. Kamp v Dubrovniku naju nič ne privlači – je precej drag, kolesarjenja pa imava za ta dan tudi že dovolj. Opereva cunje na roke, nakar ugotoviva, da je v kampu pralni stroj. Zelo prijeten lastnik, kamp nad arboretumom, zelo urejen, ta čas še skoraj prazen. V šotor kar padeva, zelo utrujena, pade odločitev: jutri bova cel dan v Dubrovniku, ne greva na Mljet.
 |
| pred sončnim vzhodom, čakava trajekt |
 |
| Sučuraj |
 |
| postanek za malico |
 |
| Baćinska jezera |
 |
| reka Neretva |
 |
| Komin, Neretva |
 |
| dolina reke Neretve |
 |
| še malo, pa sva v BiH |
 |
| Neum, BiH |
6.dan: Trsteno – Dubrovnik – Trsteno (47 km)
Zjutraj huda megla, ki kar potuje proti nam, najprej mislim, da je požar. Gospod v kampu pove, da je taka megla na vsakih 10 let. Bila sva brez kruha za zajtrk, razmišljava če je kakšna trgovina blizu in v tem momentu se pripelje kombi – dostava kruha. Juhu 🙂 Pot do Dubrovnika je kratka, najbližja trgovina je pa v Zatonu. Kmalu zagledava most Dr. Franje Tuđmana in mesto Dubrovnik in opazujeva kako velika križarka Pacific Princess “parkira” v marini. Prikolesari en Poljak, ki dela po 150 km/dan, štartal je od doma. Pohvalil je vožnjo na Sv. Jureta, je šel s kolesom, a brez torb. Kakšni modeli, res! Ti ljudje, kolesarski popotniki me kar filajo z energijo. Z lahkoto si predstavljam naju, da greva na eno ali dvoletno kolesarjenje, ta ideja mi ne da miru. Dubrovnik je zelo lep a tako turističen, čeprav nama povejo, da je to šele 30 % ljudi za razliko od glavne sezone. Sprehodiva se po obzidju Old City-a, kar naju stane 70 Kn/osebo, malo pivo na obzidju pa 20 Kn. Nimaš se kaj pritoževat, vsak ti reče, da si mogoče samo enkrat v Dubrovniku. No, pa naj bo 🙂 Imava se krasno, ampak šele ko se navadiva ljudi. Težko je iz mirnega Hvara preskočit v tak dren. Grava na pizzo, kar na ulicah te privabljajo in te posiljujejo z meniji. Izbereva super dobro pizzerijo v senčki. Ko naju kelnar Hrvoje za pozdrav vpraša ali nama kar dva pira prnese, se že razumemo 🙂 Full se zadebatiramo, razlaga nama življenje v Dalmaciji, ki tudi ni tako rožnato, kot se nam zdi. Čez zimo gre s trebuhom za kruhom, dobesedno, dela vsepovsod po svetu, obvlada jezike. Kakšen model! Nazaj grede se spet slikava pri mostu Dr. Franje Tuđmana, nakar mi padejo z glave nove Ray Ban-ke, dol pod most. Sekunda dvajset za razmislek in že skočim v reševanje Ray Bank pod most. Uspe mi, prinesem jih nazaj in to cele, z eno majhno prasko 🙂 Zvečer se sprehodiva do obale, ob arboretumu in se pogovarjava, počakava sončni zahod. Kakšen lep dan in miren večer! Simon poda idejo, da jutri vseeno še lahko greva na Mljet, da nama bo ostalo dovolj časa za povratek do Zadra. Hmmm…seveda, jutri greva na Mljet! 🙂
 |
| bio pomaranče z Neretve |
 |
| kamp Trsteno |
 |
| zjutraj megla |
 |
| Dubrovnik, most Dr. Franje Tuđmana |
 |
| obzidje starega dela mesta |
 |
| ponesrečena slika Dubrovnika z razglednic, zaradi večerne svetlobe 🙂 |
 |
| reševanje Ray Bank pod mostom Dr. Franje Tuđmana 🙂 |
 |
| Zaton |
7.dan: Trsteno – Ston – Praprotno – Sobra (trajektna linija) – MLJET – Kozarica (63 km)
Najlepša dela dneva sta sončni vzhod in zahod, zbudiva se spet čisto spontano pred šesto uro zjutraj, dan se prebuja. Kamp Trsteno nama ostane v lepem spominu. Vožnja poteka brez težav, hitro sva na polotoku Pelješac, ogromno enih malih otočkov, krasno je! V Stonu se ustaviva, nabaviva hrano in pijačo in Kiki bombone. Nostalgija. Sonce nama kuri možgane, pir pa tudi .. na trajektu sanjariva o kolesarjenju okrog sveta, kar delava plane in tuhtava možnosti 🙂 Mljet naju takoj omami pa tudi prestraši, saj se vzponi kar ne nehajo. Ravne ceste ni! Skoz je gor in dol. Ni nama čisto jasno, kako bova izpeljala današnji plan – šotor pustiti v kampu in brez opreme obiskati nac.park Mljet. Srečeva kolesarja z barke, pove nama, da ima Mljet slabe ceste in številne klance in da pot naprej do parka ni nič kaj drugačna. V najin kamp se pot z visoke višine spusti čisto do morja. To pomeni, da bi se spet mogla dvignit nazaj na to višino. Ne veva kaj bi. Dolgo se pogovarjamo in skupaj vozimo, nato midva vseeno zavijeva v kamp. Ki se izkaže, da je zaprt. Naju pa takoj ogovori lastnik apartmajev v bližini, zelo prijazen, nevsiljivo nama ponudi sobo za zelo ugodno ceno. Sprejmeva. Počutim se malo ujeto, ne vem, kako bova drug dan prišla nazaj gor. Utrujena sva. Po tušu, kosilu in kratkem popldanskem spancu sva prerojena. V parke ne greva, itak je vstopnina 90 Kn. Popoldan preživiva ob morju, sprehajava se in plezava po skalah, namakava noge, voda je tako topla! Lastnik nama popestri večer z degustacijo vseh mogočih domačih vin, prošek, domačih likerjev in žganja, oliv. Odigramo tri partije biljarda, full se zabavamo in tudi precej napijemo. Kozarica naju je očarala, ta gospod pa je neverjeten, zelo obvlada delo z gosti. Vsekakor toplo priporočam!
 |
| obzidje v Stonu, Pelješac |
 |
| Praprotno – Sobra, trajektna linija na Mljet |
 |
| strme ceste na Mljetu |
 |
| apartma v Kozarici, Mljet |
 |
| razgled iz sobe |
 |
| sončni zahod na Mljetu |
 |
| zelo topla voda na jugu Dalmacije |
8.dan: Kozarica (Mljet) – PELJEŠAC – Orebić – Korčula – Vela Luka (127 km)
Kljub temu, da sva pozno šla spat, se že pred peto zbudiva in ne moreva spati. Zgodaj zagrizeva v klanec, a zgleda da sva se psihično dovolj pripravila, prevoziva ga brez težav. Ujameva trajekt ob 10-ih, vozi 40 min.in že sva na Pelješac-u. Cesta se spet vije navzgor in navzdol, ampak polotok je tako krasen, vsepovsod nasadi trte, vinorodno območje mini trt. Kako so krasne! Enkrat se spustiva spet do morja in nato spet na skoraj 600, ko se cesta odcepi za Trstenice. Klancev ta dan je bilo res nepopisno veliko, to je bila cena Mljeta, morala sva jih prefurat, lovila sva trajekt iz Vele Luke ob šestih zjutraj – edina možnost, da se pravočasno vrneva domov. Tam nasproti, samo morje nas loči, je dolina Neretve in najini prijazni ljudje. Spominjava se, kakšni lepi trenutki in doživetja so za nama. Po res krasni, a težki poti sva prispela do Orebića. Imava 5 min.časa do odhoda trajekta, ki jih izkoristiva za mrzel pir na eks ter hot dog, tako sva sestradana, da ne moreva počakat na hrano na Korčuli. Srečava dva turista, s katerima smo se videli že na trajektu iz Mljeta. Vprašata, če sva vso pot kolesarila in se kar ne moreta načudit, da sva vse te klance prefurala. Ura je bila šele 15:30, na najinem števcu pa 82 km. V Korčuli greva na kosilo, od utrujenosti sploh nimam apetita, boli me križ, najraje bi tukaj obstala, a ne moreva, ker imava zgodaj zjutraj trajekt do Splita. Premlevava možnosti, ki jih imava. Nazadnje izbereva to, da prevoziva celo Korčulo, do Vele Luke in nekje tam prespiva na obali, zgodaj pa na trajekt. Korčula ima novo cesto, krasna vožnja, a spet osvajava klanec za klancem, prvih 20 km ali še malo več. Nato se cesta zravna, aleluja! Od mesta Blato do Vele Luke so nasadi oljk, ki ponujajo ogromno prenočišč. Izbereva eno lepo, košato oljko, postaviva šotor, že je čista tema. Prespiva noč in se spočijeva.
 |
| apartma v Kozarici |
 |
| Pelješac, vinorodno območje |
 |
| mini trta |
 |
| Pozor, divja svinja! 🙂 |
 |
| pogled na Korčulo |
 |
| pa-pa Pelješac in Orebič, via Korčula |
 |
| Korčula |
 |
| pogled na Mljet in lunico iz Korčule |
9.dan: Vela Luka – Split (trajektna linija) – Trogir – Primošten – Šibenik (96 km)
Budilka naju zbudi ob 4:15. Pospraviva šotor in greva na pot. Čez 1 km zagledava tablo Vela Luka. Kak kul, nisva vedela da sva tako blizu 🙂 Malo se voziva po mestecu, nič posebnega, Korčula nama je mnogo lepša. Na trajektu spijeva dvojno kavo in pojeva zajtrk. Do Splita se voziva 3 ure, ob deveti uri smo že na cilju, sonce že pripeka. Split je živahen, ljudi ogromno. Ugotovim, da mi je spustila guma, napumpava. Ogledava si Dioklecijanovo palačo, a se nama ne ljubi preveč, že pogrešava neskončen mir in tišino dalmatinskih otokov. Želiva na magistralo, a zalutava in sva spet na poti proti Dubrovniku. Komaj prideva iz mesta. Do Trogirja greva ob obmorski poti, ne po magistrali, ker je ta res prometna. Čudno sva razpoložena, zato padajo tudi napačne odločitve – posledica tega je, da imam dva gumi defekta – tako sprednjo, kot zadnjo zračnico zamenjava, vsakih 10 km se ukvarjava z mojimi praznimi gumami. Na poti milijon trgovinic in pekarn. Želela sva si ogledati Trogir, a ko dospeva, se nama sploh ne ljubi. Pojeva kosilo, dočakava mrzel pir. Kolesariva naprej. Full naju mika, da bi se ustavila v Primoštenu, kjer sva prvič spala, a bi imela naslednji dan predolgo pot domov. Poskušava priti bližje Zadru. Kampirava v Solarisu, v Šibeniku. Včeraj nisva plačala nič za spanje, danes dvojno ceno 🙂 Kamp je res urejen, ogledala z okvirji v zlati barvi v kopalnici, ampak za moje pojme so kampi, kjer lahko šotor postaviš tik ob obali mnogo prijetnejši kot ta, ki ima urejene sanitarije. Za visoko ceno kampa, sva dobila še komarje, ki so naju napadli takoj, ko sva prišla. Ah, nadležno! Skuhava si večerjo in zgodaj greva spat. Žalostna sem, ker se dopust končuje.
 |
| jutro pod oljko |
 |
| na trajektu še pred sončnim vzhodom |
 |
| prihod v Split, po treh urah vožnje |
 |
| Split |
 |
| Trogir, spet 🙂 |
10.dan: Šibenik (Solaris) – Biograd na moru – Sukošan – Bibinje – Zadar (86 km)
Edini dan, ko se tako težko prebudim in vstanem. Tako mi paše spat. Nobene volje nimava iti na pot. Je pa cesta večinoma ravna, tako da voziva z povprečjem 18,5 km/uro, skupno povprečje imava zgolj 15 km/uro. Zjutraj sem brez kave, ker mi je zakisalo mleko :/ Voziva brez prestanka do Biograda na moru – 55km, kjer spijeva dvojno kavo in pomalicava. Okrog Sukošana se ustaviva ob morju in namočiva noge. Vreme se poslabša, tudi kakšna kapljica dežja pade. Pot je lepa, gledava na Pašman in Ugljan, hitro zagledava Zadar. Malo po drugi uri prispeva do avta, ki naju še kar čaka, niso ga odpeljali 🙂 Srečna in zadovoljna sva, števec se ustavi točno na 900 km. Pa sva jih splanirala največ 800, ne vem kje so se nabrali :/. Za takšno pot bi potrebovala še kakšne tri dni, da bi lahko uživala v miru in tišini na otokih. To sva malo pogrešala, ni nama pa žal za nobeno odločitev. Dalmacija naju je očarala, ljudje so prijazni, klima je čudovita, panorame krasne, hrana odlična. Nepozaben dopust!
 |
| zadnje kampiranje v Solarisu, Šibenik |
 |
| bencin, EuroOžujsko 🙂 |
 |
| po 900-ih km na cilju, v Zadru. |
Popotovanje k cilju, k sebi!
Zelo sem evforična, saj sva naredila awesome plan za poletno tritedensko kolesarsko popotovanje. Čeprav sva zadnje čase najbolj sanjarila o Islandiji, sva se vseeno odločila za prvotni plan – od Barcelone do Lizbone. Iz Islandije v drugi polovici septembra več ni ustreznih letov za vrnitev domov. Ob španski obali imava že v obdobju prehoda iz poletja v jesen vseeno bolj ugodne pogoje. Ah, kako hitro nas udobnost, lagodnost prevzameta :).
 |
| plan: iz Barcelone do Lizbone tako (2050 km) |
 |
| ali drugače (2280 km). |
 |
| Opcij je več, cilj enak (1830 km). |
Sončni zahod na Grmadi
Ker današnje službe trajajo nekoliko dlje, sploh pri Simonu, sva iz Katarine štartala šele ob petih popoldan, v upanju, da ujameva sončni zahod, ki bi naj bil ob 17:45. Hodila sva kar hitro in res prišla na vrh zadnje sekunde, preden je sonce zašlo. Kakšna romantika! Prekrasni Julijci v čarobni oranžkasti barvi zahajajočega sonca. Na drugi strani pa Ljubljana in nešteto lučk. Kako je bilo čudovito, kakšen mir, človeka nobenega! Zgoraj sva popila pivo, posedela, se nagledala čudovite panorame, nadihala svežega zraka in užila čisto tišino. Z lučko na glavi, sva (predvsem jaz) kile in kile lažja, v nenehnem lahkotnem pogovoru odšla proti domu. Nedolgo nazaj me je bilo strah hoditi v temi po gozdu, tokrat sem pa res uživala. Če poznaš pot, če imaš svetilko, je isto kot podnevi, lahko še boljše, ker ni nikjer nobenega in je tako mirno. Krasen večer!
 |
Tekaško popotovanje po Pohorju
V soboto zjutraj smo se dobili z Urbanimi tekači pod Mariborskim Pohorjem. Malo sva zamujala, ekipa se je že veselo fotografirala, ko sva prispela na parkirišče. Midva sva se takšnega skupinskega dogodka udeležila prvič in nisva vedla kaj naj pričakujeva. Z vzpenjačo smo se peljali do Hotela Bellevue, razen Roberta, ki je za ogrevanje to pot pretekel in nas tudi kmalu dohitel. V počasnem tempu v kombinaciji s hojo in ogrevalnimi vajami smo se podali na dvodnevno tekaško popotovanje. Tekli smo mimo Mariborske koče, Areha, pragozda Šumik, koče na Klopnem vrhu, mimo koče na Pesku do Rogle, kjer nas je večina prespala. Nekateri so šli nazaj do koče na Pesku. Midva sva ostala v apartmaju Brinje. Spomin se mi je vrnil na par let nazaj, ko smo v osnovni šoli tukaj preživljali šolo v naravi in sem prvič stala na smučkah (in zadnjič:)). Po dolgem vročem tušu, po masaži- nekateri laični, drugi profesionalni, sva šla na kratek sprehod in iskat bar, da končno prideva do pira, ki sva ga oba sanjala velik del poti. Poklicni meteorolog v skupini je napovedal, da moramo do petih priti na cilj, ker bo potem deževalo. In tako je bilo. Ne samo dež, tudi točo sva opazovala iz toplega zatočišča in pila pivo v baru, ki je bil že zdavnaj mimo odpiralnega časa, pa naju noben ni podil. Da je lokal zaprt in da čakajo še samo naju, sva ugotovila tik preden sva šla.
Prvi dan smo tako pretekli 36 km po čudoviti, razgibani gozdni potki z cca. 800m n.m. višine. Kmalu sem “padla” v skupino najhitrejših in smo ga kar dobro šponali, velik del poti tudi 4 min/km. Sama nimam športne ure in nikoli ne vem kako hitro tečem in kakšen je vzpon, zato so me kar fascinirale te številke. 4-5 min/km? Vauuu, me je od evforije kar neslo naprej:) Počutila sem se odlično, svobodno in mirno, posebej po tednu, ki je bil katastrofalen. Ko sem doma tako utrujena, da zaspim po eni strani prebrane knjige pa še to ne vem kaj sem prebrala, se vprašam kakšno življenje to živimo? Delamo, garamo in ni nujno, da stvari, ki nas osrečujejo. Ampak to je že druga tema. Zato pa je treba hoditi v naravo, se udeleževati tako pozitivnih in zdravih stvari, da življenju povrnemo pravi smisel!
Drugi dan smo tekli od Rogle proti Mislinji in naredili 26 km. Ta dan se je pot večinoma samo še spuščala navzdol, ob panoramskih razgledih. Celo pot nas je spremljal kombi z našimi potovalkami, s hrano in pijačo. Postojanke so bile kar pogosto, Jelka (maserka in večji del poti tudi šoferka) je postavila mizico samih dobrot (piškoti, čokolade, banane, marelice, hruške, oreščki, dateljni..) in tekočine. Mi smo pritekli, kaj pojedli in popili, naredili par razteznih vaj in nadaljevali pot. Odlična organizacija, odlična pisana družba in ogromno pozitivne energije! Vsa čast pa gre Urbanovi ženi Jasmini, ki je pred šestimi tedni rodila čudovito malo štručko in ta vikend z nami pretekla 34 km. In v sedmem mesecu nosečnosti pretekla polmaraton – 21 km! Družinica, ki nam kaže, da ni ovir v življenju, če veš, kam gre tvoja pot.
Življenje je zrak, je narava, je svoboda. In je druženje! 🙂
 |
Tekaško popotovanje čez Pohorje skozi filmček Urbana Praprotnika:
Tri solčavske doline in panoramska cesta
Po tako krasni kolesarski turi prejšnji vikend, sva se naslednjega ponovno odločila preživeti v Logarski dolini. Nisva šla s kolesom od doma, saj sva potrebovala bolj miren vikend in malo več počitka po napornem tednu (služba, koncerti: The National v Križankah, Battles v Kino Šiški). Tokrat sva prespala v kampu. V soboto sva lahkotno prevozila preostali dve solčavski dolini: Matkov kot in Robanov kot ter se vsake toliko ustavljala ob boleče mrzli Savinji, močila noge in poležavala v senčki, v nedeljo pa panoramsko cesto, ki sva jo prejšnjič izpustila. Še dobro, da nama je lastnik kampa svetoval vožnjo v obratni smeri, kot sva jo sama načrtovala, kajti velik del poti je makedamski in zato bolj primeren za gorsko kot treking kolo. Vzpon je seveda isti, ampak bistvena razlika je, če greš na panoramsko pot iz Solčave, ali proti Pavličevem sedlu in nato na dobri polovici poti zaviješ desno in se ti odpre prekrasen pogled na vse tri solčavske doline, Olševo, Raduho, Kamniško Savinjske Alpe… Razgled je bil tako čudovit, da sva se že pri prvi kmetiji ustavila, naročila domač jogurt s sadjem in mrzlo pivo. Spočila in naužila sva se narave v ležalnikih in se kar nisva mogla načuditi temu mirnemu, prelepemu kraju.
Kamp v Lučah je majhen, urejen, pivo stane 1,70 eur. Je daleč najbližji kamp za obisk Logarske doline in dobro izhodišče za hojo v okoliške hribe ali za kolesarjenje, nudijo pa tudi kajak in rafting po Savinji ter pozimi vodene izlete v hribe. Poseben čar kampa je tudi kuhanje jutranje kavice in zajtrkovanje na “obali” Savinje, ki teče ob kampu. Sicer pa je že Jotaeater lepo opisal najino doživetje: Panoramska pot nad Logarsko dolino.
 |
| voda ti je život:) |
 |
| zajtrk ob Savinji (Luče) |
 |
| na turistični kmetiji Žibovt |
 |
| Panoramska cesta |
 |
| Raduha (2062 m n.m.) |
 |
| Olševa (1929 m n.m.) |
S kolesom okrog Kamniško-Savinjskih Alp
sobota 2.7.2011 : Ljubljana- Kamnik- Črnivc- Luče- Logarska dolina (93km)
Že v petek sva spakirala torbe za na kolo (tokrat brez šotora in kamp opreme :)), da sva lahko zgodaj zjutraj šla na pot. Težko je karkoli napisat, toliko sva doživela v enem samem dnevu. Štartala sva iz Ljubljane, od Kamnika do Črnivca (902m n.m.), oz. do izhodišča na Veliko Planino sva imela kar nekaj vzpona, potem pa še samo spust do krasne vasice Luče in naprej po čudoviti poti ob Savinji. V planu sva imela Panoramsko cesto od Solčave skozi Podolševo, kjer se nahaja najvišje ležeča kmetija v Sloveniji (Bukovnikova kmetija, na višini 1327m), a sva po dveh kilometrih precejšnjega vzpona obtičala na koci v travi s pogledom na Raduho. Obrnila sva in si to pot prišparala za drugič. Ob štirih popoldan sva tako že bila v Logarski dolini, s tem da sva se vsake toliko ustavljala in se čudila lepotam narave. Proti večeru sva prevozila 7 km dolgo dolino in šla še peš do slapa Rinke. Kako blagodejna je hoja po celem dnevu kolesarjenja! V gostilni na Orlovem gnezdu sva spila pivo in se spustila na začetek doline, v čudovito kočo s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Lačna kot volk, sva pojedla vse domače dobrote, kar jih je bilo na mizi, se stuširala in kot ubita zaspala. Preživela sva krasen dan.
 |
| Savinja |
 |
| Savinja |
 |
| slap Rinka z Orlovim gnezdom |
 |
| Logarska dolina |
 |
| Logarska dolina |
 |
| pogled iz balkona sobe |
nedelja 3.7.2011 : Logarska dolina- Pavličevo sedlo- Jezersko- Šenčur- Trbojsko jezero- Ljubljana (80km)
Zbudila sva se zgodaj, polna energije, spočita, pojedla obilen zajtrk, spet samih domačih dobrot in kmalu po osmi uri zjutraj štartala iz Logarske doline (759m n.m.) proti domu. 8 km konstantnega klanca do Pavličevega sedla (1339m n.m.), kjer sva se ustavila, saj je danes potekal 130 km dolg kolesarski maraton Alpe. Dobila sva majčke kolesarskega maratona in čisto premražena počakala prve kolesarje. S takšno hitrostjo so prigonili v klanec! Spet se je v meni prebudila želja po dirkalnem kolesu. Ni se pa prebudila želja po udeležbi kolesarskega maratona. Midva se voziva počasi in uživava v naravi. Iz Pavličevega sedla oz. malo naprej je sledil 8 km dolg spust in nato spet 5 km vzpona po čudovito speljani ovinkasti cesti in ob krasnih razgledih na okoliške hribe ter Savinjske Alpe. Kmalu sva zagledala mejo, ki je pomenila samo še spust na Jezersko. Krasni kilometri ob Kokri, kosilo pred Kranjem, bližnjica čez Šenčur (da sva se izognila prometu čez Kranj) do Trbojskega jezera (ledena kava, ki naju je spet spravila v pravi pogon po obilnem kosilu) in še zadnji kilometri čez Smlednik, Tacen do doma.
 |
| brrrr…je mrzlo na avstrijski strani 🙂 |
 |
| kolesarski maraton Alpe |
 |
| postojanka za maratonce |
 |
| od tod pa le še spust do Jezerskega |
 |
| Pozor, hudo zavarovana oseba:) |
 |
| Kamniško Savinjske Alpe |
 |
| Jezersko |
Ko sva se vozila po Celovški cesti do doma, sem razmišljala, da sva šele prejšnji dan zjutraj vozila po tej cesti, a v nasprotni smeri. In sedaj sva tukaj, doma, tako malo ur je minilo, pa toliko doživetij in lepih trenutkov je za nama. To je čar kolesa! V tako kratkem času se ti zgodi tako dosti! Pa še povsod prideš zastojn (v tem primeru vstop v Logarsko dolino, ki za avto stane 6 eur :)) in ne onesnažuješ okolja :). In sedaj sledi nov delovni teden, prodajanje sebe osem ur dnevno za svobodne trenutke prostega časa.
Sreča je v majhnih stvareh.
Včeraj sem, mislim, da prvič šla sama z avtom v Mursko Soboto na koncert (običajno kdo drug vozi) in ga preživela s coca colo. In z mojo drago Majči. Bil je lep, sproščen večer. Kleemar pa, kot že večkrat prej, naravnost fantastičen. Še boljši. Po koncertu sem bila polna emocij, ki mi niso dale spati še pozno v noč. Zjutraj me je budilka prebudila že ob pol osmih. Kako fajn se je po koncertu zbuditi brez glavobola in slabosti! Mami sem srknila par požirkov kave, pojedla en majhen košček kruha, se oblekla v tekaško opravo in šla v sončen dan. Tako z užitkom že dolgo nisem tekla. Zadnje čase sem se med tekom skoz ustavljala, nisem imela prave energije, niti največje volje ne do teka. Danes sem tekla dobri dve uri in pol ob čudoviti poti ob Muri in dobila zagon za naprej. Za jutrišnji nov dan v službi, za to, da pričakam Simona, ki je šel za par dni na meditacijo z odprtimi rokami in srcem ter za marsikatero drugo situacijo. Imela sem čas za razmišljanje. In v sklepu ugotovila, koliko negativne energije je nad našimi oblaki, v našem domu in okolju nasploh. Vedno je bila. Pa sem kljub temu ušla rutini in stagniranju, ki bi se lahko prenesla name. Neskončno sem hvaležna Manuelu, ki me je iz tega izvlekel, me naučil ljubiti, zaupati ljudem in najti srečo v malenkostih. Seveda je bila to kratkotrajna zgodba in teoretično bi morala izgubiti zaupanje v vse to, pa vendar ga nisem. Še bolj sem ga okrepila in še bolj verjamem.
Slišite ptičke? Vidite metuljčke, jih mogoče še kdaj čutite? Se kdaj za hip ustavite pod soncem in zgolj dihate in ste? Danes bi me lahko zabolelo obnašanje nekaterih ljudi, ampak mi je ravno tek pomagal, mi vlil toliko pozitivne energije, da ni dovolila vstopa slabim občutkom.
…zato rabim tek…
…zato, da Živim…
Nedeljsko pohajkovanje
V soboto sem se zbudila šele ob enajstih (ne pomnim kdaj sem nazadnje spala tako dolgo), v nedeljo pa sem se premetavala že pred osmo, kot običajno in akcija, sonček sije: kam greva danes? Izbrala sva Slivnico, kamor bi naj šla že zadnjič, pa naju je zaradi presenečenja z novimi tekaškimi smučmi pot zanesla na Bloke. Prejšnji dan sva tekla na Rožnik, tam pojedla joto in spila pir ter s polnim želodcem, ki ni prav nič oviral, tekla po daljši poti nazaj domov. Zvečer sva slučajno naletela na film Finding Neverland, ki ga Simon še ni gledal. Jaz sem ga gledala tretjič in jokala še bolj kot prvič in drugič skupaj. Starejša sem, bolj sem sentimentalna. 🙂 Še pred Slivnico je treba omeniti petkov večer, ki sem se ga veselila že dneve prej, saj sva obiskala Valvazorjev dom pod Stolom, kjer je najboljši slovenski ultramaratonec Dušan Mravlje predstavil lastne izkušnje iz svojih tekaških podvigov, ki so nam, navadnim smrtnikom nedojemljivi. Poslušala sem ga kot začarana. Najprej je govoril o Badwaterju, 217 km dolgem teku po Dolini smrti pri 50 °C , kjer je l. 2000 osvojil drugo mesto, zgolj 12 min. pred prvouvrščenim, kar je pri taki razdalji in v takih razmerah ničelno. S to tekmo sem se seznanila v Ultramaratoncu Dean-a Karnazes-a, ki sem jo dobila v dar. Seznanila se in obsedlo me je, bi lahko rekla. Ne v smislu, da bi sama lahko kdaj pretekla kaj takšnega, ampak v smislu, kako hudo občudujem te tekače, ki se spopadejo s takimi preizkušnjami. To ni v moči telesa, ampak duha. Kot je rekel Mravlje, 20 % je telesne pripravljenosti, 80 % pa psihične. Badwater strokovnjaki ocenjujejo kot najtežjo tekaško preizkušnjo na svetu. Kot nam je bilo predstavljeno iz prve roke, pa tudi eno izmed najslabše organiziranih. Preko diapozitivov nam je Mravlje predstavil tudi etapni transkontinenalni tek- TransAustralia Footrace, 4355 km. Na tem mestu je vredno omeniti, da je Dušan Mravlje eden izmed dveh zemljanov, ki sta pretekla vse tri največje transkontinentalne teke (Severno Ameriko, Avstralijo in Evropo). Zanimiv je pa tudi podatek, da so v Avstraliji tekli po najdaljši ravni cesti, ki je dolga cca.150km, obdajajo pa jo samo pesek, skale, puščava, crknjene živali… in lastne misli na neskončno dolgi cesti. Kot najpomembnejšo (v smislu: nisi ultramaratonec, če ne pretečeš Spartathlona, nekako jasno, saj se je tukaj maraton tudi “rodil”) in najbolj cenjeno tekaško ultramaratonsko razdaljo je opisal Spartathlon, katerega vtis smo dobili s predstavljenim filmčkom iz leta 1983, ko je zmagal Grk Yannis Kouros (nastopil štirikrat, štirikrat tudi zmagal z rekordnimi časi, ki jih še dandanes noben ni presegel), Dušan Mravlje je v cilj prišel tri ure (24:39:22) za Kourosom in bil drugi. Na taki tekmi, kjer so vmesni limiti in izločanja ter končni časovni limit 36 ur, je uvrstitev seveda zadnja stvar, ki je pomembna, če prideš v cilj, si zmagovalec. Zelo si želim v svoji zbirki knjig Neskončne ceste, ki je nikjer ne dobim, ampak sva po neumnosti pozabila dati v denarnico več denarja, zato nisem niti vprašala, kje bi jo lahko dobila, ker bi se najbrž samo osmešila. Na koncu so nas počastili z domačim narezkom in tako sva zaključila prijeten večer s prijetnim pogovorom o teku, tekmah in tekaških supergah s Špelo in Petrom. (Tomaž, hvala za pir! :))
V moji navadi je, da zaidem od teme, sploh pa če je govora o teku, zato se vračam k rdeči niti. Šele letos sem začela hoditi v hribe. Zaenkrat bolj manjše hribčke, ko zaključim nakup pohodnih čevljev (beri: se odločim katere) in se primerno opremim, pa bo tudi nastopil čas, da gremo malo više. Šla sva na Slivnico (1114 m) iz Cerknice. Imela sva krasen dan, čudovit razgled na Julijce, Kamniške Alpe, na Snežnik… V planinskem domu na vrhu sva se okrepila z enolončnico in božansko slivniško palačinko, ki z lahkoto konkurira Schwarzwaldski iz Romea. Simon je popil dvojno dozo šnopsa, saj je čutil neko neprijetno ščemenje v grlu. Zelo se paziva ta teden, saj imava polmaraton v Sežani in je bolezen res zadnja stvar, ki je sedaj potrebna. Že nasploh se ne počutim najbolje, odkar ne delam joge, imam spet bolečine v križu. Tudi psihično nisem posvetila nič časa malemu maratonu, vse misli imam usmerjene v maj, ko bova najverjetneje odtekla svoj prvi maraton, ki pa nama ga vsi odsvetujejo zaradi možnosti višje temperature in psihično bolj napornih dveh enakih krogov. Ne poslušam več nobenga, grem pa pika! 🙂 Dobila sem pa tudi službo, več o tem drugič.
V moji navadi je, da zaidem od teme, sploh pa če je govora o teku, zato se vračam k rdeči niti. Šele letos sem začela hoditi v hribe. Zaenkrat bolj manjše hribčke, ko zaključim nakup pohodnih čevljev (beri: se odločim katere) in se primerno opremim, pa bo tudi nastopil čas, da gremo malo više. Šla sva na Slivnico (1114 m) iz Cerknice. Imela sva krasen dan, čudovit razgled na Julijce, Kamniške Alpe, na Snežnik… V planinskem domu na vrhu sva se okrepila z enolončnico in božansko slivniško palačinko, ki z lahkoto konkurira Schwarzwaldski iz Romea. Simon je popil dvojno dozo šnopsa, saj je čutil neko neprijetno ščemenje v grlu. Zelo se paziva ta teden, saj imava polmaraton v Sežani in je bolezen res zadnja stvar, ki je sedaj potrebna. Že nasploh se ne počutim najbolje, odkar ne delam joge, imam spet bolečine v križu. Tudi psihično nisem posvetila nič časa malemu maratonu, vse misli imam usmerjene v maj, ko bova najverjetneje odtekla svoj prvi maraton, ki pa nama ga vsi odsvetujejo zaradi možnosti višje temperature in psihično bolj napornih dveh enakih krogov. Ne poslušam več nobenga, grem pa pika! 🙂 Dobila sem pa tudi službo, več o tem drugič.
 |
| Cerkniško jezero in Snežnik iz Slivnice |
 |
| Julijske Alpe |
 |
| Slivnica iz Cerkniškega jezera |
 |
| Slivniška palačinka – dietna! 🙂 |
