Prejšnji vikend je bil naravnost fantastičen, zato ga morem ovekovečiti z besedo ali dvema. Fotodokumentacije z moje strani ni, so pa zato krasni spomini. Dobili bi se naj ob 10-ih dopoldan: jaz, Miha, Kristi in Leon ter se odpeljali na Koroško, kjer smo bili zmenjeni z ostalimi, da ob treh začnemo naš rojstnodnevni trail. Natalija in Katka praznujeta. Seveda se je vse zamaknilo, kako pa drugače, Kristi bil šofer 🙂 Že na poti smo se presmejali še pa še. Ob treh, ko bi naj štartali s tekom, smo mi še nabavljali v Črni robo za večerni žur. Cel žur pa je nastal, ko se je izkazalo, da Kristi ni bil čisto prepričan kako pridemo do naše Lovske koče Pogorevc na Križanu, pri vsakem razpotju je kolebal. Doma je iz teh koncev, pa smo mu popolnoma zaupali. 🙂 Nekako le prispemo, si ogledamo kočo, ki je fantastična – topla, prostorna, založena, kopalnica s toplo vodo, ni da ni, vsak ima svojo posteljo v zgornjem nadstropju. Začnemo teči naš krog okrog Uršlje gore. Štartamo praktično v mraku. Nanese 23,5 km in 800 višincev. Sama izredno rada tečem v temi, sem si pa vseeno želela, da se dan še ne bi končal in bi si lahko ogledovala okolico, sama pot je bila krasna za tek in tudi Robi ni mogel prehvaliti poti podnevi. Začetni plan “najinega trail-a” je bil tek tam okrog 40 km pa nekaj višincev. Najbrž nas je mraz ter misel na toplo ogrevano in s hrano ter pijačo založeno kočo premamila, da smo po enem krogu zavili v kočo – ne samo to, vsi smo komaj čakali, da pridemo na cilj. V začetku smo se pogovarjali, da še skočimo na Uršljo goro, a kasneje je ta misel pri vseh zamrla. V koči so nas že omamljale dišave na kuhano vino in pečene perutničke. Natalijina super krasna sestra in njen mož sta poskrbela za vse. Stokrat hvala, res sta fantastična! Kmalu pride še ostala družba, ki ni z nami tekla, so pa prispevali k odličnemu vzdušju, zažurali smo pozno v noč.

 

Zjutraj prava zimska pravljica. Sneži, pravi timing, kajti če bi snežilo že dan prej, bi najbrž težko prišli nazaj v dolino. Pozajtrkujemo, spijemo kavo in zelo usklajeno pospravimo celo bajto. Lovci se že zbirajo, da za nami zasedejo kočo. S seboj smo imeli stvari za v hribe – spet je bil plan iti na Uršljo goro, a zmačkani, eni bolj, drugi manj, smo se kmalu razšli, vsak na svojo stran.  

 

Hvala ultraška banda za krasen vikend, obilo smeha in najboljšo družbo!