V četrtek slučajno naletim na dogodke čez vikend in med pestro paleto krajših tekov me zamami
6 ur Kališča. Začnem poizvedovati glede prevoza. Hitro se dogovorimo: Polona, Nataša in Irena, pred pol šesto zjutraj je odhod! Polona nam da koristne napotke, saj je že stari maček na Kališču. Informacija “kake hlače za tazadnjo, ki jih ni zelo škoda, ker znamo tudi malo po riti it dol” mi šele kasneje postane smiselna. V soboto dopoldan bomo osvajali Kališče, zvečer praznovanje Bojaninega rojstnega dne, v nedeljo pa pižama party all day..ne premaknem se iz bajte, morem nadoknaditi prekratke ure spanca. Nataše in Irene prej še nisem osebno poznala, takoj se ujamemo, krasne punce, pozitivna energija! Celo pot rahlo dežuje, vreme nas sicer ne ovira, ampak bi si pa res vsi že želeli, da se končajo te zimske in deževne razmere in da posije sonček. Kmalu prispemo na start – nad vasjo Mače, zgodnje smo, ampak nič zato, itak nasedemo v blatu, pa ne edine in je treba reševat problem parkiranja. Doživim najlepše presenečenje dneva – znan, vedno nasmejan obraz iz
Tektonik ultra 124 – Uršula! Velikokrat sem mislila nanjo, pa smo izgubili vse stike, zdaj se pa tukaj najdemo. 🙂 Štartala sem z željo, da dosežem štiri vzpone, nisem pa vedela, koliko so realni, saj je pot zelo zahtevna – dobrih 800 višincev na en vzpon na Kališče, še nikoli nisem naenkrat prehodla/pretekla 3000 višincev. Imam 6 ur časa, da realiziram svoj cilj. Prvi vzpon zelo hitro mine, potrebujem 55 minut, spogledujem se z bližnjicami, ki so hitrejše, a toliko bolj strme. Spustim se po isti poti, s tem da grem po eni drugi direkti navzdol in sem za trenutek v dvomu ali grem prav, sledi so bile, megla full, nikjer nobenga. Tečem, tečem, snega je ogromno, prava zima še, ne pomnijo takih razmer v tem času. Naposled le prečkam markirano pot in začnem srečevati ljudi. Vem, da sem na pravi poti. Drugi vzpon ni bil nič posebnega, čas izkoristim za pripravo šejka, saj že čutim lakoto. Spet se hočem spustit po isti poti nazaj, pa me ogovorijo eni gospodje, zakaj ne grem po oni poti odzadaj, da je full hitrejša. Hm, ne poznam druge poti. Pospremi me do žičnice in mi prijazno pokaže pot. Spustim se, full je strmo, drsi, težko tečem, kar padam. 🙂 Vidim lepo gladko pot, ob robu shojeno … le od kje taka lepa bob steza? Padem spet na rit in po tej stezi me odnese dol, nakar pokapiram, da se folk po riti dol spušča in zakaj nam je Polona priporočala oblazinjene hlače, ki jih ni škoda, za po riti dol se pelat. 🙂 In akcija, kar vriskala sem od veselja, ko me je neslo par sto metrov nižje v dolino. Res sem pridobila najmanj 5 minut, saj sem prehitela Barbaro, ki je pred tem bila druga. Srečam jo na poti tretjega vzpona, pred tem sem bila pa še za njo. Pred seboj zagledam Manjo, ki je ves čas vodila. Do kontrolne točke divjih zajcev sem ji tik za petami, nato se mi pa ne ljubi več ukvarjat z mislijo, da bi jo mogoče pa lahko prehitela. Razmišljam o hedonizmu. Ko se enkrat “grebeš” za rezultat, ni več tapravega užitka. Namesto da opazuješ okolico in uživaš v naravi, v miru, se ti v mislih nenehno obračajo številke in kalkulacije okrog rezultata. Ne rabim tega, prišla sem uživat in se imet fajn. Tretji vzpon me je uničil, bil mi je najtežji. Pripravim si še en šejk, divji zajci že vedo, da rabim samo vodo v bidon, nič drugega. 🙂 Upam, da pridobim nazaj energijo. Sledi tretji spust, zadnji, po tazadnji…že v začetnem delu nasedem na eno skalo, edino, ki kuka izpod snežne podlage. Full zaboli, padec direkt na trtico, zato spuščanje ni več tako zabavno, nič več ne vriskam od veselja, samo še čakam, da pridem v dolino. Ta je bil res adrenalinski, full sem hitra, komaj se ustavljam na vsake par metrov, da me ne zabriše kam v drevo ali izven steze. Tukaj naredim še eno napako – ne grem po desni poti do spodnje kontrolne točke, ampak po levi, daljši in blatni cesti naokrog. Pa se sploh ne obremenjujem, vesela sem, da je pred menoj zadnji vzpon. Cel vzpon hodiva skupaj z Šumadincem. Celo pot se pogovarjava, kar me reši, da moje misli niso temne, v smislu, kako se mi več ne da. Itak oba veliko jamrava in čeprav se vzpon neznansko vleče, na koncu vseeno zelo hitro mine. Ko zagledam tablo za Kališče 5 minut, potem vem, da še par sicer zelo strmih metrov, a cilj je na dosegu. Dom na Kališču je odet v meglo. Zelo sem happy, da pridem do cilja, da se lahko preoblečem v topla, suha oblačila in navsezadnje sem vesela, da mi je uspelo obdržati drugo mesto. Sledil je topel obrok, laško in pa razglasitev rezultatov. Marjan Zupančič, ne vem kaj naj mu drugega rečem, kot norc 🙂 je dosegel rekord proge – 6 vzponov v 5ur 19 min. In to glede na razmere, kakršne smo imeli. Bravo bravo! Drugo mesto je osvojil Hrastavec Ivan, 5 vzponov v času 4 ure 52 min. Tretje mesto Miha Kosec, 5 vzponov v času 5 ur 14 min. V ženski kategoriji je prva bila Manja Frece s časom 5 ur 5 min, ki je rekorden v ženski kategoriji, drugo mesto sem dosegla s časom 5 ur 14 minut in treje mesto je osvojila Zupančič Barbara s časom 5 ur 28 min. Vse ženske smo opravile 4 vzpone, kar pomeni dobrih 3000 višincev in cca. 16, 5 km. Treba je bilo nazaj v dolino do avta, narediti še en spust, po dveh pirih je bilo to nadvse zabavno. 🙂 Nataša je imela full težav zaradi neprimerne obutve, shojena pot, moker sneg, strmina, drselo je nenormalno. Ampak počasi se daleč pride. Pa še Divji zajci so naju zabavali. 🙂
