Po vzponu na Chachani bi nas pot morala voditi proti Boliviji. Priznam, ko smo se začeli pogovarjati o potovanju, sem se najbolj veselila prav Bolivije! Ampak zaradi političnih sporov v državi, protestov in nemirov, smo dali varnost na prvo mesto in ostali samo v Peruju. V Arequipi smo zgodaj zjutraj (ob petih) prevzeli avto Toyota Fortuner in se zapeljali proti Punu in najvišje ležečem plovnem jezeru na svetu  – jezeru Titicaca (300km) in dobrih 5 ur vožnje. Titicaca leži na višini 3809m. Cesta je zelo lepa, razgledna in s številnimi vicunami ob cesti. Po kakšnih dveh urcah smo se ustavili na zajtrku, nekje na višini 4000m, Teja je dobila najboljšo juho (Caldo de galina), kar smo jih jedli, bogato z mesom in zelenjavo. V Punu smo šli na tržnico na kosilo, naročila sem Lomo saltado (15solov za vse tri), nakupit nekaj darilc, kajti tukaj je res pestra ponudba peruanskih suvenirjev, puloverčkov iz alpake in vsega živega… Če smo že tukaj, smo morali na otoke iz plavajočega trsja UROS – s turistično ladjico so nas zapeljali na otok 69. Imam brata po imenu Uroš, zato sem bila vesela, da sem obiskala ta kraj, in imela njega v spominu. Najprej ti povejo nekaj o teh plavajočih otokih, te peljejo v eno od hišk, kjer pričakujejo, da vsak kupi kak izdelek, ti zapojejo pesmico o jezeru Titicaca, nato te peljejo s čolnom narejenim iz trsja na glavni otoček, kjer je restavranček. Čeprav je vse skupaj res skomercializirano, smo se mi imeli zelo luštno in nam je bilo fajn. Pleme Urus je v inkovskem času pobegnilo pred njimi in si zgradilo plavajoče otoke iz trstike – tatore, ki obilno raste v plitvem obalnem delu jezera. Trstiko uporabljajo zudi za izdelavo čolnov, hiš, drugih uporabnih izdelkov. Za bolj pristno izkušnjo je menda boljše iti na otok TAQUILE, kjer so znani po kakovostnih in najlepših tradicionalnih oblačilih iz Peruja, štrikajo pa moški. Moški si tudi sami pletejo posebne kape, samski nosijo bele, poročeni pa rdeče. Mi smo bili v Punu čisto na hitro, saj nas je pot vodila naprej v PITUMARCO (dodatnih 300km), zgodaj naslednjega dne pa na Rainbow mountain oz. Vinicunco. V Pitumarco smo prispeli ponoči in se malce lovili z iskanjem sobice, jaz sem predlagala, da prespimo kar v avtu. Tega noben ni slišal. 🙂 Za ovinkom na glavnem trgu smo našli hostel in se namestili. Ni mi bilo do mrzlega tuša in sem ta del preskočila, imeli smo pa wi-fi in sem lahko domačim poslala par slikic in lepe pozdrave.

Rainbow mountain

Ob štirih zjutraj je že zvonila budilka. Tokrat se mi pa res ni ljubilo vstat, še dobro, da je Teja vzela stvar resno in smo tako vseeno zgodaj šli na pot.  Splačalo se je! Cesta zelo lepa, panoramska s prelepimi razgledi, res da tudi malo adrenaliska, ozka, s prepadi. Ampak Ivo je odličen voznik in sploh ni bilo strahu in dvoma, da bi lahko imeli kakšne težave. Na rampi smo plačali za vhod, potem plačali še dvakrat – 10 solov za Mavrično goro, ter 10 solov za Montano Royo. Imeli smo najlepši možen dan, jasno, lepo, sončno. Pogled na sosednji pobeljen Auzangate (6384m) je veličasten! Tukaj se da narediti čudovit pardnevni treking. Malo smo se čudili kako je šele en avto na parkirišču, a bomo res med prvimi gor? V zadnjih par letih je Mavrična gora postala zelo priljubljen kraj za turiste, dnevno sprejme tudi čez tisoč obiskovalcev. Prej je gora bila prekrita s snegom in niso vedeli kako lepa pravzaprav je. Njene mavrične barve lahko pripišemo oksidaciji mineralov, kot sta železov oksid in železov sulfid. Iz parkirišča je čisto malo hoje na razgledni vrh na Rainbow mountain, na višini 5036m, vsekakor manj kot eno uro. Treba je upoštevati visoko nadmorsko višino, čutiš, da ne gre hitreje. Videli smo zakaj je parking skoraj prazen, ker večina turistov pride iz druge strani, kraja Cusipata. Bili smo pravi čas, da smo ubežali množici turistov, prvi tistega dne obiskali Montana Royo .. čudovita gora s prekrasnim razgledom na rdeče gore v kombinaciji z zeleno travo in modrimi jezerčki ter barvo neba .. res barvito, posebno, prelepo! Okrog desetih se je gora spremenila v mravljično, in ne mavrično, kot je skoz govoril Ivo. 😉 Za nazaj grede smo peljali eno ženico, v zelo slabem stanju v bolnišnico v Pitumarco. Žal ni razumela niti besede angleško, mi bolj slabo špansko in nismo vedeli kaj točno ji je, samo, da je zelo slabo in da more k zdravniku. V manj kot eni uri smo bli v Pitumarci, Ivo je vozil hitro, kot se je le dalo, po mojem smo vsi molili, da preživi to divjo vožnjo. Na koncu nam je še hotela plačati par solov za vožnjo! Omg, srčno upam, da se je ta njena situacija dobro rešila. Pitumarca nam je bila strašno všeč, niti enega turista, niti ene gostilnice, kjer bi lahko šli na kavo in našli wi-fi, da pokličem Hani. Tako sem se usedla pred vrata našega hostla in poklicala domov. Mimo so hodile ženske s pisanimi culami, nosile otročke .. Hani pa vse to z zanimanjem opazovala in me spraševala kaj je to, kaj je tisto. 🙂 Šli smo na predobro kosilo k ženici kar sredi glavnega rondoja. Plačali 12 solov za vse tri (manj kot 4 eure). Brat Uroš mi je medtem pisal, če mu lahko prinesem kapo s cofkom, na kateri piše Cusco. Škoda, da mi ni pisal en dan prej, veliko tega bi se našlo v Punu. In tako smo se po dveh urah vožnje iz Pitumarce znašli v kaotičnem Cuscu. Šli smo v glavni market v nabavo. 🙂 Minilo je par ur, preden smo bili spet na poti proti našem naslednjem cilju: Abancay, ki je na poti proti Nazci (Cusco-Nazca =700km in 14 ur!!). Želja je bila čimprej priti v Nasco. Mislila sem, kako bom trenirala, ko bomo imeli svoj avto, pa je tempo bil strašen, razdalje enormne, nadmorska višina velikokrat tudi, in na koncu ni bilo kaj dosti s tekom.

Pozno smo prispeli v Abancay in točno ob polnoči sem prejela prvo čestitko za rojstni dan. Tukaj sem imela svojo sobo in zgodaj sta me prišla zbudit Ivo in Teja in presenetit z uhančki, vsak svojimi, ki sta jih izbrala prvi dan v Pisqu. 🙂 Moja rojstnodnevna želja je bila, da gremo na en dober zajtrk. Po sicer slabih navodilih gospe iz recepcije (ker ne razumemo dobro špansko), smo presenetljivo z lahkoto našli hotel EL TURISTA, kjer smo si privoščili res dober zajtrk. Pretežni del dneva smo se vozili, vendar že ob šestih zvečer prispeli v Nazco. Vmes smo šli na kosilo, ponovno na zelo visoki nadmorski višini. Cesta je bila panoramska, prelepa! Ivo je v Nasci ustavil sred ene ulice in ne bi se mogel bolje odločiti, desno smo imeli hotel, v katerem bomo prespali, levo čez cesto urad za nakup letalskih kart za ogled nasca linij ter 200 metrov naprej Hotel, kjer bo čez eno uro predavanje o teoriji nastanka nasca linij (Planetarium Maria Reiche). Juhuu … vse top! Ta dan nam je res vse čisto gladko steklo. Preživela sem čudovit rojstni dan! Po predavanju smo šli na krompirček in pivo ter razglabljali o linijah. Kmalu bi začela verjeti, da so kaj takega res naredili vesoljci!:)

NAZCA LINIJE – NAZCA ČRTE oz. GEOGLIFI, ki smo si jih z manjšim letalom ogledali zjutraj ob osmih, brez zajtrka, kakor so svetovali. Cena letala je 80 dolarjev na osebo, traja pa pol urce. Gre za serijo geometrijskih oblik, tisoče črt in velikih risb živalskih figur (kondor, opica, papagaj, kit, kolibri, kuščar, pajek, lama…) zgrajene na puščavskih tleh, vidne pa le iz zraka, z letalom. Tri figure so vidne iz stolpa ob Panamericani, preko kuščarja celo gre cesta, kar me je zelo presenetilo, videla pa sem šele iz letala. Figure so velike okrog 100m, pa tudi 300 metrov! Čemu so risbe služile, kdaj so jih naredili, kako so nastale, je predmet razprave, čisto pravega odgovora namreč še vedno ni. Več kot 40 let je črte raziskovala Maria Reiche, vse do svoje smrti l.1998 (stara je bila 95let), po njeni zaslugi spadajo pod UNESCO zaščito. Zaradi suhega podnebja in rdečega puščavskega kamenja ter svetlejše zemlje, so se črte tako ohranile. Puščava Nazca je ena najbolj suhih pokrajin na svetu, bolj suha od Sahare, kajti tukaj dežuje pol ure na vsaki dve leti. Marija je z metlo čistila linije, prekrite z gramozom. Risbe so izdelane v plitkih brazdah, globokih največ 30 cm, v katere se je tisočletja nanašal rdečkast oksidiran prod. Po odstranitvi zgornje plasti se razkrivajo linije na svetlorumeni kamniti podlagi. Nekateri menijo, da so linije nekakšen astronomski koledar oz. pripomoček za sajenje in žetev pridelkov, morda pa gre za pristajalne steze za vesoljske ladje? Drugi, da so ustvarjene za bogove, ali da gre pravzaprav za veliko zvezdarno, pa še več je predvidevanj. Po zaslugi Marie Reiche je l.1955 preprečila izdelavo namakalnega sistem, ki bi povsem uničil risbe. Izdala je tudi knjigo “Skrivnost puščave”, z denarjem, zasluženim od knjige pa sama plačala stražarja v puščavi, da jih ne bi ljudje uničevali. Linije so očitno bile njeno življenjsko poslanstvo. Fascinantno, kako je ta gospa hodila po tisti puščavi z metlo in raznimi pripomočki v roki, pa lestvijo dneve in tedne in leta, in pometala linije, merila in računala in raziskovala … Vsekakor se splača pogledati to svetovno čudo!

pred letom

tek ob puščavi, Paracas

Po Nazci smo se peljali v Paracas. Ne vem, ali sem obžalovala tudi Maraton des Sables Peru, ki se je pričel ravno ta dan, ko smo mi bili v bližini, ali ne. Malo me je strah teka po puščavi, ker ne prenašam najbolje vročine. Ampak vsekakor je želja, da se enkrat lotim tudi takšnega izziva. Najraje bi se ga sicer s Tonijem, ki ima že veliko izkušenj iz puščave. Vključno z Nasco in vse naprej se nam je zdelo kot območje, ki sploh ni spominjalo na Peru. Vse nekako bolj moderno. V Paracasu sta Teja in Ivo šla s turistično ladjico na otoke Ballestas, jaz pa tečt proti polotoku – Peninsula de Paracas. Vsi smo uživali. Jaz po dolgem času tekla, nekih 20 km ob puščavi, otoki Ballestas so pa tudi krasni za ogled, saj na njih živijo morski levi, Humboldtovi pingvini, kormorani in številne druge ptice. Ptic je res ogromno, saj je menda tudi rib tukaj ogromno. Sledilo je kakšnih 250km po Panamericani do Lime, ter kar nekaj časa, da smo se prebili čez Limo. Ivo pravi, da je vožnja čez Limo bila zanj najbolj adrenalinska! Hupanje, iz vseh smeri promet, noben te ne spusti, če si sam ne izsiliš prednosti, avto ali avtobus pa se ti približa tudi na milimeter. Na cestah povsod nekaj prodajajo. Ogromno je ljudi in prometa … skratka pestro, a jaz sem uživala odzadaj. Teja najbrž malo manj, ker je navigirala pa še lulat jo je neskončno tiščalo. Ivo je pa skoz morali biti skoncentriran in spremljati promet na vse strani. Iz Lime je bilo pred nami še 400 km do Huaraza. Zanimivo je bilo opazovati kako se iz puščave spet dvigamo visoko. Prespali smo v manjšem kraju Cajacay, kamor smo prišli že ponoči. Zgodaj zjutraj pa naprej na prvi ogled, ki smo ga izbrali. Zaradi slabše vremenske prognoze, smo se sproti prilagajali z načrti. Planiranje tega območja sem imela čez jaz. Žal nisem mogla izpeljati vsega, kar sem si želela in zadala. Smo pa v treh dneh videli največ kar smo lahko, popoldan je namreč ponavadi deževalo, ali se vsaj čisto zaprlo nebo. Če bi bilo vreme bolj ugodno, bi popolan izvedli še kakšen izlet. Razgledov nobenih! 🙁 HUARAZ je izhodišče za številne trekinge po Cordilieri Blanci, lahko tudi večdnevne. Mi smo delali dnevne izlete, saj je vse dokaj blizu, in veliko bolj enostavno če imaš svoje prevozno sredstvo!

PASTORURI GLACIER (5250m)– eden največjih ledenikov v Cordilieri Blanci, ki je zaradi globalnega segrevanja v zadnjem času izgubil veliko količino ledu in ga menda čez nekaj časa več ne bo. Ob glavni cesti sta nas ustavila dva “štoparja”, starejša gospa in gospod, ki sta šla prodajat suvenir ob vhodu v park in nas prosila, če ju lahko zapeljemo. Morali smo kupiti vstopnico za narodni park Huascaran (30 solov=8 eurov). Gospod nas je ustavil tudi za nazaj. Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, ob sestopu smo doživeli dež, sneg in sodro, ampak vseeno je bilo lepo! Krožna pot, tlakovana in zelo urejena. Žal mi je da nismo poiskali votline v katero se lahko gre pod ledenikom. Smo pa na poti videli največjo rožo, bromelijo na svetu, Puya Raimondi (queen of the Andes).

Pastoruri ledenik

LAGUNA PARON (4155m) – prespali smo v Yungayu, v mestu, ki ga je l.1970 uničil potres – potres je namreč sprožil zemeljske plazove in zasul celo mesto, umrlo je več kot 60.000 ljudi. Zgodaj smo se zapeljali v Caraz in od tam še samo hrib, da smo prišli do rampe, kjer plačaš za vstop. Odpla se je ob 7ih, mi pa smo na izhodišču bili že kakšno uro prej. Hvala bogu, ker sicer bi morda Ivo peljal še naprej (do Lagune Paron se namreč da priti z avtom), tako smo pa mi vso pot prepešačili. Po Orux mapsu sem videla da je ves čas steza, ki večkrat prečka cesto. Pozabila sem natančne podatke, mislim, da smo v eno smer prehodili 8km in kakšnih 700 višincev. Mene je pogled na turkizno modro laguno osupnil. Prelepo, če bi bilo popolnoma jasno, bi bilo pa nebeško. Žal so oblaki prekrili pobeljene vrhove, a nič zato, bilo je prelepo! S Tejo sva se povzpeli še na razgledišče, se zapeljali s čolnom po jezeru, saj smo čakali, da pripravijo nekaj za pojest, bili smo sestradani. Za zajtrk pa smo dobili trdo kuhano jajce in kuhan krompir. Njami. Ampak doma kaj takega ne bi bilo tako okusno. 😉 Vse je bilo perfektno, le Ivoja je že drugi dan bolel zob in nič ni spal.

Laguna Paron, RAIDLIGHT in Sport2people

LAGO 69 (4600m) – iz Yungaya smo se peljali proti Lago LLanganuco, kjer pustiš avto in nadaljuješ peš. Ivo se je odločil, da ne gre z nama, saj že drugo noč ni spal in ga preveč boli zob. Dalo bi se narediti čudovit krog in se nazaj grede vrnit čez Nevado Pisco base camp. V agenciji so nam rekli da je to dvodnevni treking, a glede na izkušnje iz agencij ter pregled zemljevida, vem, da je to lahko lep enodnevni krog. Ker Ivo ni bil v dobrem stanju, sem to misel takoj opustila. Že tako naju je 5 ur čakal v avtomobilu, da sva se midve naužile te prelepe narave. Pot je zelo urejena, s prelepimi slapovi, očitno res zelo obljudena (midve sva ob sestopu sicer srečali kakšnih 50 ljudi), natančno markirana, vsake toliko je tabla koliko kilometrov je še do jezera. Sprva sva imeli slabo vreme, vse v oblakih. Za nazaj pa se nama je kar precejšnji del narave odprl. Hvala! Žal mi je, da Ivo ni šel z nama. Meni se je zdelo prekrasno, morda celo lepše kot Laguna Paron. Jaz sem bila prva tega dne pri jezeru in 15 minut uživala v popoli tišini  (edino enkrat je tišino zmotil plaz iz ledenika, kar je bilo scary, ampak sem nekaj podobnega že slišala v Everest Base campu). Takrat me je sicer zaskrbelo za Tejo in sem ji šla nasproti, a je kmalu prisopihala izza ovinka. Ni lahko življenje na višini! 🙂 Ponovno sva prehodili čez 700 višincev. Ob povratku me je Teja počastila z mrzlo Cusqueno, počutila sem se evforično in prelepo. Hvala za prelep izlet! Ivo je v avtu imel savno in ko se je preoblekel, avto ni vžgal. Ne vem zakaj in kako, a očitno smo spraznili akomulator. V roku pol ure smo zrihtali, na srečo je kmalu mimo pripeljal en avto in gospod je v avtu imel priključne kable. Aleluja! V Yungayu smo pobrali preostalo prtljago in odpotovali proti Huarazu. Malo smo se sprehodili po mestu, nakupili zadnje drobnarije in prespali še zadnjo noč v Peruju! Tukaj smo prišli tudi do tortice, tako da smo moj rojstni dan oficielno zaključili. 🙂

Lago 69

Naslednjega dne smo po zajtrku šli proti Limi, zvečer ob šestih moramo pustiti avto. Čez dan smo imeli postanek za kosilo in namakanje nogic v Pacifiku. Seveda srečna, da bom kmalu zagledala mojo princesko in Tonija, obenem pa že željna novih dogodivščin in polna idej, kam bi lahko potovala s svojo družino. Upam, da nam uspe že to leto! Hvala Teji in Ivotu za nepozabno izkušnjo in najboljše možno praznovanje rojstnega dne!! Muchas gracias mi amigos! :*