Articles from: 2020

Slovenska turnokolesarska pot (STKP) 2020

prvi žig na Ljubljanskem gradu

prve markacije poti v Bokalcih

 

Za Slovensko turnokolesarsko pot (STKP) sem prvič slišala na potopisnem predavanju Pie Peršič in Andreja Martinčiča, ki sta jo poleti l. 2016 prva prevozila v kosu. Par dni pred njima jo je sicer prvi sploh končal Marko Vidmar, žige je zbiral daljše obdobje. Gre za 1800 km dolgo pot okrog Slovenije z 50.000 višinskimi metri. Razdeljena je na 41.enodnevnih etap in zato primerna za širok krog kolesarjev, saj tehnično ni posebej zahtevna, mestoma sicer je naporna in je treba kolo potiskati. Pot je speljana po neprometnih stranskih poteh, makedamskih poteh, gozdnih vlakah in stezah, nekaj tudi po asfaltni cesti. Vodi mimo 52 planinskih koč, več večjih krajev in turističnih središč. Žigi se zbirajo v posebni knjižici oz. dnevniku (stane 3,5 eur pri Planinski Zvezi Slovenije), podoben kot jo ima Slovenska planinska pot, le da so žigi drugačni, prav tako kontrolne točke, na STKP jih je potrebno zbrati 112. Najvišje točke so Poštarski dom na Vršiču (1688m), Dom na Uršlji gori (1680m), Dom na Peci (1665m), Porezen (1585m), najnižje pa Piran in Sečoveljske soline (1m). Od junija 2016 je pot uradno odprta, delno markirana s posebno markacijo, meni osebno zelo lepo, moder krog z belo črto počez (ki predstavlja gonilko). Do sedaj je bilo po poročanju PZS prodanih več kot 3300 Dnevnikov STKP, 23 kolesarjev pa jo je prevozilo v celoti. Takrat si nisem predstavlja, da jo bom tudi sama kdaj prevozila v kosu. Gre za kolesarjenje z gorskim kolesom. Sama gorskega kolesa nimam, niti se nikoli nisem z njim vozila.

Dopust, s kombijem v Grčijo, nam je zaradi koronavirusa propadel že za prvomajske praznike, pravtako za moj jesenski glavni dopust. Sprva sem za september ponovno planirala 350 km dolgo tekmo Tor des Geants, ker sem lansko leto po 280 km odstopila, po hribih okrog doline Aoste, a so tudi to odpovedali. Ko mi je Toni rekel, da sploh nikamor ne bi šel na dopust, saj že tako ali tako ne dohaja svojega dela, nisem bila niti preveč razočarana. Pričakovala sem, da se bo to zgodilo, a moja želja po nekem lepem doživetju po izjemno napornem delovnem poletju je bila goreča. “Ni mi problem, da delam, vozim Hani v vrtec in sem popoldne z njo, samo če tebi ni problem, da greš sama!” Iskreno, sprva nisem bila prepričana kako bom shajala sama … še nikoli nisem za več dni potovala sama, na noben način.

Ivo, ki me je z ženo Tejo z avtodomom spremljal že na Slovenski planinski poti (SPP), mi je v mesecu avgustu slučajno posodil gorsko kolo. Sprva sem nameravala še enkrat prehoditi SPP sama, samooskrbno, brez spremstva. Nato sem se pa v eni nočni spomnila na STKP, začela brskati po spletu in misel na kolesarjenje mi več ni dala miru …  Pred leti sem vsako poletje preživljala glavni dopust na kolesu in to sem pravzaprav zelo pogrešala. Prvo sem seveda povprašala Ivoja, kaj si misli o tem, saj je pot dolga 1800 km in mu ne bi rada uničila kolesa in ko mi je potrdil, da lahko grem z njegovim kolesom, sem si prvotna dva tedna dopusta podaljšala za še en dodaten teden. Povpraševala sem Pio glede poti in ko mi je po pošti poslala knjižico STKP, sem že vedela, da kljub dvomom, strahovom, negotovostjo .. mi ta pot ne uide. 🙂 Toni me je takoj podprl, zdela se mu je boljša ideja kot če grem ponovno hodit po Slovenski planinski poti, ostalim si pa nisem upala rečt v kaj se podajam. Mami sprva nisem rekla, da je pot tako dolga in da me tri tedne ne bo, to je izvedela kasneje.

Zadnji teden pred odhodom je spet bil divji v službi, dva dežurstva, še dodatna celodnevna, in v petek zjutraj sem “kapitulirala”, popoldne direktno po službi pa me je čakal odhod v neznano. Ampak res v neznano… vse mi je bilo tuje, z začetkom samo kolo, ki ga sploh nisem bila vajena (z njim sem se peljala dvakrat po eno uro). Že za prvi dan nisem vedela kje bom spala, niti kako hitro bom sploh napredovala s kolesom, kako se bom znašla z orientacijo. Priznam, da me je precej skrbelo, ampak v službi je bilo toliko dela, da niti za sekundo nisem uspela pomislila na samo pot in kaj me čaka prihodnje tedne. Predhodno sem si sprintala vse opise poti, si zapisala telefonske številke vseh koč, ki jih bom obiskala, da se predhodno pozanimam o prenočiščih, Toni pa mi je na telefon (aplikacija ORUX maps) naložil gpx celotne poti okrog Slovenije.

Takoj, ko sem stopila iz UKCja, sem zadihala s polnimi pljuči in naenkrat me več ni bilo ničesar strah. Zaupala sem sebi in nekako vedela, da bo vse vredu. V isti sekundi mi zazvoni telefon, Ajda Radinja. Začudena sem, zakaj me kliče. Ponudila se je, da prespim pri njej v Škofji Loki (pri temu je posredoval seveda Toni). In tako se mi je za prvi dan rešil največji problem.. prenočišče. Na kolesu sem se takoj počutila fantastično. Uživala sem v vožnji skozi Ljubljano, čez Klobuk, proti Sv. Jakobu, Govejku in Škofji Loki. Prvo markacijo sem srečala na obrobju Ljubljane v Bokalcih, proti Klobuku. Ajda mi je prišla nasproti proti Osolniku in skupaj sva se zapeljali do nje… čisto mimo njenega bloka gre pot. Noro! Zelo lepo je poskrbela zame, me hidrirala s Stezičarjem, skuhala večerjo in mi že zjutraj pred šesto uro spekla jajčka ter pripravila zajtrk!! Res čudovit začetek kolesarskega potovanja, hvala ti Ajda! Prvi dan sem se bolj kot ne spoznavala na kolesu in se skušala navaditi na navigacijo, brez tega ne bi prišla nikamor!! 🙂 Hvala Toniju, da mi je zadnji dan pred odhodom kupil super praktično torbico za na balanco, kamor sem spravila telefon v ovitek in pred seboj imela odprto sled poti.

Prvi teden sem zares neizmerno uživala, niti nisem nikamor hitela. Že drug dan je bil zanimiv, saj me je Toni zvečer ob šestih (po prevoženih 92,5km) prišel iskat k Bohinjskemu jezeru in peljala sva se v Ljubljano k prijatelju Borutu Rojcu na petdesetletnico, ob petih zjutraj pa me peljal nazaj k jezeru, kjer sem nadaljevala pot proti Uskovnici. Spala sem zelo slabo in malo, saj je v kombiju bilo ene 15 komarjev, Hani se je pol noči praskala in neprestano premetavala, tiščali smo se kot sardelice. Tretji dan poti sem startala zelo slabo, neprespana, pa še koleno me je začelo boleti pri vožnji navkreber. Glede na to, da nisem vajena kolesarjenja, sem drugi dan definitivno pretiravala. Kolo je bilo itak pretežko, vsa oprema za spanje v šotoru, torbe so dobesedno pokale po šivih. Koleno me je bolelo tako zelo, da sploh nisem mogla kolesariti in že sem imela telefon v rokah, da pokličem Tonija, naj me pride iskat, saj ne morem nadaljevati. V Studorju pri Bohinju sem povprašala eno gospo, ki je zgodaj zjutraj hodila v pižami okrog hiše glede poti naprej in jo še prosila, če ima morda kak elastični povoj. Nekako sem si povila pod kolenom in se delala, da mi je malenkost boljše. Dan je bil prelep, etapa pred menoj prekrasna, čez Pokljuko, zato sem se odločila, da se nekako prebijem vsaj do Mojstrane oz. Jesenic in če res ne bo šlo, grem na vlak in domov, ali pa pokličem Tonija, da me pride iskat. Vzpone sem začela hoditi ob kolesu in opazila, da med hojo ne čutim popolnoma nobene bolečine. Tako sem izmenjevala kolesarjenje in hojo in popoldne res prilezla do Mojstrane, kjer sva se super uskladila s Perojem za skupno kosilo. Spremljal je Dušana Mencina na SPPju. Dušan se je ta dan prebijal v precej slabem vremenu čez Triglav, Razor in Prisojnik. Moj namen je bil iti do Mihovega doma, kjer bi prenočila, a glede na to, da bosta Pero in Dušan prenočila v koči na Vršiču, sem se odločila, da še zborbam teh par višincev tisti dan in bomo skupaj na Vršiču. To etapo mi je spet naneslo skoraj 90 km. Kolo sem na Vršič pretežno potiskala, sram me je bilo pred mimoidočimi avtomobili, ker sem hodila ob kolesu, a koleno mi ni dalo, da strmejše klance prevozim. Ob enih ponoči sem se zbudila in ugotovila, da sta kolega varno prispela do Erjavčeve koče in še ne spita, tako da smo se do štirih zjutraj pogovarjali. Pero je rešil moj prvi tehnični problem na poti … dal mi je svoj polnilec za telefon, saj moj kar naenkrat ni več polnil, navigacija mi je bila pa prva in praktično najpomembnejša obvezna oprema. Zjutraj smo skupaj zajtrkovali in šele po deveti uri sem se odpravila na hladen spust v Trento. Ultralahka oblačila Raidlight so mi prav prišla tudi na kolesu in prav nič me ni zeblo. Sledila je fantastična etapa proti Lepeni, ob Soči v Drežnico, nekje na poti mi je nasproti pritekel Andraž. Dan sva skupaj zaključila na Planini Kuhinja oz. Zaslapu – prijatelj Andraž, ki me je velik del spremljal na SPP-ju, me je gostil na “njihovi” planini. Vzpon na Pl. Kuhinja si bom vsekakor zapomnila … tiščanje pretežkega kolesa po prestrmi pešpoti … najbrž edinič, da sem preklela pot, da to pa res ni pot za kolo, skoraj so mi odpadle tudi roke, ne samo noge. 🙂 Ponovno večer, ko smo debatirali dolgo v noč in naslednji dan sem res težko vstala ter precej čez deveto zjutraj po obilnem zajtrku zaštartala dan. Z Vilijem sva še očistila in naoljila ketno, dal mi je pa tudi pribor za šivanje, da sem zakrpala svoje luknje na torbah. Malo me je še pospremil Andraž, po kakšni urci pa sva odšla vsak na svojo pot, jaz proti prelepi Javorci, on krožno tekaško pot nazaj do Planine Zaslap.

V Mostu na Soči sem kupila Voltaren v lekarni in redno mazala koleno, z dnevi je bila bolečina pravzaprav vsak dan manjša. Občasno sem zvečer imela malo razdraženo kožo na ritnicah, ampak sem redno mazala s cinkovo kremo in do jutra je bilo čisto vredu. Popoldne tega dne sem doživela prvo in zadnjo in edino malo neprijetno izkušnjo, na Črvovem vrhu, kjer se mi je zdelo, da sem v največji “vukojebini”, kjer daleč naokrog ni žive duše. V belem avtu naenkrat ob meni pripelje starejši možak, se ustavi sredi klanca tik ob meni in začne telefonirat. Še parkrat se pelje mimo mene, se vsake toliko ustavi, prižge cigaret, me gleda in čaka ne vem kaj. Takoj ko je prvič ustavil, sem klicala Tonija (na srečo je bil signal), ga dala na zvočnik in skoraj eno uro sva bila na vezi, bilo me je strah, povedala sem mu njegovo registrsko številko avtomobila za vsak slučaj, če se kaj zgodi. Vmes sem panično iskala pravo pot do vrha, ker sem se odpeljala preveč naokrog in ko sem končno odtisnila žig, sem samo pičila v dolino in naprej in se nenehno ozirala nazaj. Mogoče me je zaman panika, a takrat mi je bilo precej neprijetno.

To noč sta me v Cerknem gostila Stanka, mama od Nine Frelih ter njen Igor. V Cerkno sem prispela že pred šesto uro zvečer, prevozila pa ta dan 67km. Nisem uspela priti do Idrije k Nini, čeprav sem imela željo. A od situacije na Črvovem vrhu nisem bila več mirna, nisem si želela voziti po temi. To je bila dobra odločitev, ena boljših, saj se je pot do Idrije naslednji dan precej vlekla in v Idrijo nikakor ne bi uspela priti pred 22-o uro. Ne morem opisati kako lepo sta poskrbela zame in kako fajn smo se imeli. Prvo sem se stuširala, oprala v pralnem stroju vse cunje, ter se oblekla v Stankino pižamo. Ponovno sem pila Stezičarja in se počutila skoraj kot doma. 🙂 Za večerjo so bili božanski žlikrofi in tudi naslednji dan v Idriji sem si privoščila žlikrofe. Stanka si je zgodaj zjutraj navila budilko in mi pripravila zajtrk. Ta dan mi je bila kar dolgočasna etapa … ponovno sama na poti, nobenih pohodnikov, sem in tja kak avtomobil, občasno sem spet pomišljevala na situacijo pod Črvovim vrhom.  Iz Cerknega sem kolesarila na Mrzlik, v Idrijo, na Hleviško planino in ob Idrijci proti Golakom, ter zaključila v Ajdovščini. Pot ni bila markirana cel dan, kakšnih 60km, markacije so se začele par km pred Iztokovo kočo na Golakih. Prespala sem v MC Hiša mladih, po prevoženih stotih kilometrih, kjer je bil kontrolni žig. Prvič sem bila sama zvečer in pravzaprav sem neznansko uživala v samoti. Šla sem na pico in pivo, nato pa hitro počivat. Prehitro se je vse dogajalo čez dan, dolgi pogovori in druženje vsak zvečer, jaz pa že konkretno utrujena in čeprav so vsa srečanja bila absolutno prijetna in prelepa, sem si zelo želela malo samote in miru … mogoče se to zdi čudno, glede na to, da sem cel dan kolesarila čisto sama. 🙂

Dnevi so bili neverjetno lepi, do 30°C in takšna je bila napoved za cel teden naprej … morala sem izkoristiti vreme, zato sem pretežno od zgodnjega jutra do večera oz. noči bila na kolesu. Kar naenkrat sem nekam hitela, in ko sem prvič prevozila 100 km v dnevu, sem očitno mislila, da moram toliko vsak dan. 🙂 V mislih sem se poigravala z idejo, da nič hudega, če kakšen dan prej zaključim in bomo šli še s Tonijem in Hani skupaj za kak dan kam. Čez dan sem šla na kosilo, na kakšno coca colo ali pivo, sicer pa večji del dneva preživela na kolesu. Iz Ajdovščine sem startala evforična, spremljale so me markacije, ki pa sem jih hitro izgubila in totalno zabluzila med vinogradi. Sem se pa vsaj grozdja najedla. 🙂 Šele zadnji dan poti sem dojela kako po nepotrebnem sem si zakomplicirala navigacijo – imela sem naložen track celotne poti, namesto, da bi si vsako etapo naložila posebej, kajti ta sled je bolj natančna in pelje točno po poteh. Moj track je pa risal ravne črte in v naravi sem se večkrat morala odločati katero pot izbrati, saj tista ravna črta ni vedno nazorno kazala na pravo pot. Po Krasu sem se kar nekaj lovila, pot mi je bila tehnično težka, prvič mi je track občasno kazal malo drugačno pot kot markacije in sem bila skoz v nekih dilemah. Pozno popoldan sem si naročila testenine v Lipici, poklicala v hostel v Ocizli ter si rezervirala sobo. Pred menoj je sicer bil še vzpon na Kokoš, ter spust v Kozino. Marko Vidmar mi je svetoval, da se spustim po glavni cesti, zaradi drugega tira je čez Mihele menda neprehodna pot. Sprva sem želela prespati na Kokoši v šotoru, a sem slišala, da je okrog veliko beguncev. In prav smešno, na spustu so trije tekli pred menoj čez cesto, kot tri srnice. 🙂 Šotor in vso odveč opremo (za eno veliko vrečo za smeti, kar je bilo sigurnih 6 kg) sem pustila v hostlu, dovolj sem imela prevažanja stvari, ki jih sploh ne potrebujem.

Ob osmih zjutraj 11.9. (osmi dan na poti) sva se dobila na Socerbu s Stanislavom Valjavcem, ki ga pred tem sicer nisem poznala. Prevozil je STKP po etapah in dobro pozna pot. 75km je prevozil z menoj in to je bil čas, ko sem resnično izklopila um, in samo poganjala pedala ter uživala ob lepih razgledih na morje. Hvala bogu vsaj en dan ne rabim vsaki dve minuti gledat na telefon in spremljat cest. Pridružil se nama je tudi Marko Vidmar, ki je kot prvi na PZS poslal dnevnik vseh zbranih žigov STKP. Pretežno smo vozili ob obali. Veliko asfalta, lepega makedama, dokaj hitre vožnje in zame brezskrbnosti. Vmes sladoled v Cacao, skok v toplo morje, odlično kosilo v Merezigah (rižota z morskimi sadeži) ob Vinski fontani s prelepim razgledom. Čudovito! Ker še nisem imela prenočišča, sem do konca izkoristila dan in namesto v Hrastovlje, prikolesarila pod Slavnik, v Podgorje, ob pol osmih zvečer po stotih kilometrih in prespala v bližini. Zgodaj zjutraj sem šla na Slavnik, to je bil dan Prekolesarimo Slovenskoturnokolesarsko Pot v enem dnevu, a nisem srečala nobenih kolesarjev, ki bi delali ta projekt. Opoldne sem že bila v Ilirski Bistrici in se povzpela na Veliko Milanjo … končno sem klance pretežno prevozila, koleno me je bolelo samo še obšasno, bolj konec dneva po dolgotrajni vožnji, prtljaga je bila pa bistveno zmanjšana. Prvič sem vozila s čelko, ujela me je noč, a morala sem priti do Hrib – Loškega Potoka, kjer sem imela rezervirano sobo v hotelčku OSKAR. Za prenočišča sem koristila turistične voucherje. Spala sem kot ubita. Zjutraj je bilo še malo hladno, čez dan idilično, skoz za kratke rokave, boljšega vremena si ne bi mogla želeti! Čakala me je zelo dolga vožnja čez Kočevski predel, a sedaj ko gledam za nazaj, mi je ta vožnja bila prekrasna, le nenehno sem bila v nekakšnem krču zaradi strahu pred medvedi. Ta strah mi je vcepil Toni, on se po mojem nikoli ne bi tukaj vozil sam. 🙂 Neskončni makedami, nenehno spremljanje markacij, a šlo je hitro… Kamni grič, Travna gora, Jelenov studenec, Rajhenav, … same lepe koče in meni popolnoma neznani konci, po Poti medvedovih stopinj. 🙂 Po situaciji na Črvovem vrhu so mi dostavili solzilec, tako da sem se z njim v žepu majčke počutila precej bolj varno. Neverjetno, a zvečer sem ponovno v temi, s čelko na glavi pripeljala še dolg spust iz Mirne gore v Črnomelj, kjer sem prav tako imela rezervirano sobico. Prevozila sem 115km. Višincev je pa vsak dan bilo krepko čez 2000. Popoldne me je s kombijem pričakal Ivo in me na spustu pospremil tako, da je vozil za menoj in mi dodatno osvetljeval pot. Čeprav je bila tema, sem se počutila varno. Nekako neprijetno mi je voziti ponoči po neznanem terenu, sploh ko se izogibaš glavnim cestam, čim je mogoče. 😉

Zjutraj sem po 45ih minutah vožnje že bila pri naslednjem žigu, v Kampu Podzemelj in se namočila v Kolpi. Ta dan sem bila nekako na polovici svoje poti… dolg vzpon na Trdinov vrh, čez Gorjance proti Brežicam, kjer me je pričakala Pia Peršič. Zveni malo, a vmes se je ponovno zvrtelo dobrih 100 km. Ta dan sem se malo zakalkulirala, mislila sem, da bom vozila veliko manj časa, da bo pot precej krajša in lažja in se popoldne vrgla še v reko Krko ali se namočila v Klunovih toplicah blizu Krške vasi, a je žal zmanjkalo časa za eno in drugo. Že v temi sem prispela do Mladinskega centra v Brežicah. Spile sva pivo in Pia je naložila kolo v avto ter me peljala k njej v Krško. Pogostila me je kot kraljico! Njena mama je pripravila božanska nadevana jajca z bakalarjem za predjed in skuhala zelo okusen curry z zelenjavo in mesom. Na terasi je zakurila ogenjček, dolgo sva klepetali, dokler nisem jaz že blizu polnoči omagala. Zjutraj mi je naoljila ketno na kolesu in me odpeljala nazaj v Brežice, kjer sem prejšnji dan zaključila. Sledila sta dva kolesarsko dolga in ne prav zanimiva dneva… klanci gor in dol in gor in dol ob vinogradih in zidancah. Velikokrat sem se zapeljala mimo dvorišča kake hiše, kjer običajno ni bilo videti druge žive duše kot spuščenega psa in kar nekaj me jih je nalajalo. Mislila sem na to, da čez Kočevje sploh ni bilo nobene nevarnosti, tukaj je večja… in dvakrat sem skoraj uporabila solzilec. 🙂 Bojim se jih in ne maram spuščenih psov.

Ta dan sem prespala v Šentjurju, kamor sta prišla Toni in Hani in na spustu do cilja iz Resevne naenkrat zaslišim znan zvok praskanja ob disk, ko so znucane zavorne ploščice. Ojoj. Nimam rezervnih, kaj pa sedaj!? Prvič na poti se mi ulijejo solze. Žalostna sem bila, ker Toni večno zamuja in želela sem si čimveč časa preživeti s Hani, tako ju bom pa še dobro uro čakala, pa tudi zavor očitno v Šentjurju ne bom mogla popravit. Slučajno me pokliče Ivo, ker mi je mislil predlagat, da prespim pri Aco Pepevniku ta dan, ki je iz Šentjurja, a jaz mu povem, da prenočišče imam, nimam pa zavornih ploščic. 🙂 V desetih minutah je bil Aco pri meni, naložil kolo v kombi in odpeljala sva se proti Celju. Še dobro da sem ta dan zaključila kolesarjenje že zelo zgodaj, kmalu po peti uri popoldne in je ostalo še nekaj časa do zaprtja trgovin. Pri prvem serviserju me poučijo, da ima “moje” kolo zavorne ploščice Magura, ki jih že nekaj let praktično ne uporabljajo in da le-teh ne bom nikjer kar tako dobila. Hitiva v drugo prodajalno s kolesi, kjer potrdi prej povedano in da jih nimajo na zalogi. Aco se spomni na še eno, tretjo in tudi zadnjo trgovino s kolesi. Pozdravita naju zelo prijazna fanta, pogledata kolo, se skoz smejita in po brskanju po škatli naposled le najdeta ene same ploščice. Jupiiii. Neverjetno se mi zdi, kako črnogledo mi je bilo vse, ko sem prišla v Šentjur, potem se je pa vse rešilo …. Hvala, hvala, hvala Acotu, da je rešil takrat mojo veliko težavo!! Po prihodu v Šentjur, sta me že čakala Toni in Hani. Po večerjici smo zaspali kot ubiti. Zjutraj pa zgodaj na pot, saj je Toni moral peljat Hani v vrtec. Težko mi je bilo ob slovesu in pogled na Hanikine kodrčke ter zaspane učke mi je še dolgo bil pred očmi … Dan za dnem sem delala po sto in tudi do 120 kilometrov, razen prvih dni čez Gorenjsko. Tudi naslednji dan je bil preeedolg … običajno sem konec etape določila glede na to, kje bom prespala. In včasih je potem naneslo malo preveč kilometrov. Ta dan sem kolesarila čez Planinsko postojanko na Sv.Uršuli, Klokočovnik, Ljubično goro do Boča in Donačko goro, kjer sva se slučajno srečali s Heleno Friz in prijetno poklepetali. Šele krepko po osmi uri zvečer sem se ustavila v Juršincih, kjer sem prespala pri Srečkotu in Marjeti Gomilščak. Tako sem bila psihično zblojena od celotnega dneva, da si prvič nisem pogledala katere žige morem poštemplat naprej … v glavi sem imela samo Gorišnico (žig pri Dominkovi domačiji) in da čimprej pridem do Juršinec. Nisem si prebrala opisa etape za naprej in tako sem dirkala mimo Polenška in Puhovega muzeja, kajti ponovno me je lovila tema, brez da bi na obeh točkah odtisnila žig. Na srečo smo po večerji gledali knjižico in sem brala opis za naprej in ugotovila, da sem vozila mimo dveh žigov, ki ju nisem odtisnila. Srečko se je zjutraj z avtomobilom zapeljal poštemplat, da nisem rabila kolesarit nazaj po žiga … bilo je zelo blizu njiju in dva žiga na zelo kratki razdalji. Marjeta je pripravila res okusno in obilno večerjo, Srečko pa poskrbel za dobro hidracijo. 🙂 Hvala vama za takšno gostoljubje! Spala sem kot ubita in noč je bila definitivno spet prekratka. Zjutraj lepa hitra vožnja proti Sv.Trojici in Mariboru … pretežno asfalt, kar mi je še kako pasalo. Ob 13ih sva bili dogovorjeni z mamo na kosilu pri Stari trti v Mariboru, kjer je kontrolni žig. Za popoldan je bil napovedan možen dež (Toni mi je vsak dan sproti natančno poročal glede vremenske prognoze). Res je padlo par kapljic in celo malo zagrmelo, medtem ko sva z mamo jedli pico. Dve uri pavze mi je dobro delo in polna moči sem se povzpela na Pohorje, do Ruške koče na Arehu, kjer sem prenočila. Dež me ni ujel, spet sem imela neznansko srečo. Zgodaj sem se odpravila na lepo vožnjo čez Pohorje, čeprav sem na eni točki imela spet težave z navigacijo … čisto nepotrebno, ko bi vsaj imela boljši track, pa se mi ni ljubilo s tem ukvarjat, raje sem imela težave. 🙂 Zamislila sem si, da bom prispela do Dravograda, a me je že na Košenjaku ujela noč, koča je bila itak zaprta in  tukaj sem ostala prvič tudi brez žiga. Primorana sem bila se v temi spustiti še v Dravograd, kjer sem sproti rezervirala prenočišče. Na črpalki sem kupila nov polnilec, saj sem dosedanjega zlomila in ponovno ostala brez kabla za polnjenje telefona. Zvečer procedura kot vsak dan …. čimveč pojest, nekaj popit, oprat in posušit kolesarske cunje, napolnit uro, telefon in power bank, s cinkovo kremo preventivno namazat rit ter se čimboljše spočit in naspat. Tudi ta večer ni bilo odstopanja. 🙂

Že sem bila na Koroškem delu in se zamislila, koliko narečij se je že zamenjalo na poti … neverjetno!! Pred menoj je bila lepa tura, tudi zahtevna, a nekako je bil moj dan … iz Dravograda na Poštarski dom in Uršljo Goro, Naravske ledine in v Mežico …. zaključila sem v Črni, nisem šla čez rudnik, ker sem čez rudnik tekla lansko leto na K24 in se nisem uspela dogovoriti za vodeno turo, saj moreta biti vsaj dve osebi. Peljala sem se po glavni cesti do Črne in že krepko pred šesto uro zvečer, končno en dan bolj na easy, končala kolesarski dan. Res dobro sem se spočila.

Zjutraj 20.9. (17.-i dan) sem kolesarila do Pikovega in Doma na Peci, dan je bil prelep. Iz Pece sem se spustila do Kumra, se najedla odlične juhice in narezka ter malo poklepetala z oskrbnikom tega dela poti in ga pohvalila, da je dobro markirano. Pod Olševo me je pot vodila skozi Solčavsko panoramsko pot, prvič bila v Matkovem kotu in se čez Matkov kot spustila v sosednjo dolino .. Logarsko dolino. Na srečo sem našla žig v Domu planincev, in mi ni bilo treba do konca doline. 🙂 Še hitra vožnja po glavni cesti do Luč, kjer mi je Toni rezerviral sobico …guesthouse S. Res prelepa sobica, zraven kolesarnica, kjer sem varno spravila kolo, čez cesto trgovina in restavracija, kjer sem gledala podelitev Tour de France in večerjala. Spala sem kot angelček … tako kot praktično vsako noč. Med večerjo sem prvič izpisovala dnevne kilometre in višince iz ure in bila evforična, da imam še “samo” 226km do cilja. Naslednji dan pa veliko manjša evforija, saj sem bila povožena, najbolj na celotni turi in vzpon na Menino planino mi je bil ena sama muka. Okrog Arničevega vrha sem zgrešila pravo pot in naredila kar nekaj dodatneg vzpona, to me je spravilo v slabo voljo, poleg tega se mi je med zobnike zapela najljuša Raidlight vetrovka in se mi čisto razcefrala. Presenetilo me je, da je bila koča na Menini planini odprta, pojedla sem šmorn in popila coca colo. Iz Menine planine super spust do Trojan, vmes seveda tudi precej navkreber, brez tega ne gre. 🙂 Iz Trojan na Čemšeniško planino sem ponovno imela težave z določeno potjo, ki enostavno nisem vedela, ali je prava ali ne in totalno “padla ven”. V gozu sem naglas kričala, če je lahko prosim kje kdo, da ga kaj vprašam, da mi pove jebemti ali sem na pravi poti. Toni res zna ujeti trenutek in ravno takrat me je klical, jaz mu pa tulila v telefon, da ne vem, ali sem jaz zmešana, ali ta telefon, kak jebemti v naravi ni tiste poti, ki je kao prava? Do tega seveda ne bi prišlo, če bi si znala naložiti in uporabiti pravi track. Utrujenost celega dneva je naredila svoje … nisem več mogla uporabljat možganov. Na Oruxu nisem razbrala, kje je sploh koča in ko sem naposled prišla do nje, je na njej pisalo Čoparjeva koča, moj žig je bil Dom Franca Goloba na Čemšeniški planini. Nekako se mi je zdelo, da se mi meša. Morala sem se pozanimati, da gre pravzaprav za tapravo kočo. Naprej sem dobro napredovala.. v Knezdolu smo se dobili s Tonijem in Hani, spet sem zmagala in že naročila pivo, preden sta prišla. 😉 Na večerji se nam je pridružil Pero, ki je z motorjem šel po Trojanske krofe in nas za hipec obiskal.

Toni me je spet zgodaj spodil s postelje, saj je Hani peljal v vrtec. Pred menoj je bil zadnji dolg kolesarski dan. Poigravala sem se z idejo, da ta dan naredim kar celo etapo, ampak bi naneslo vsaj 130 km, za kar pa ni bilo nobene potrebe. Že itak mi je sama pot čisto prehitro minila. Prevozila sem Trboveljske kuclje, Mrzlico, Kal, Gore in se spustila v Zidani most, kjer sem se naenkrat ponovno srečala s problemom škripanja zavor!! Tokrat obeh, sprednjih in zadnjih, jaz imam pa samo ene rezervne ploščice, plus tega, da jih ne znam zamenjat. Par ljudi na poti sem povprašala če bi kdo slučajno vedel zamenjati in se povzpela na Kum brez rešitve. Vedela sem, da jih bom najkasneje na Kumu morala zamenjati, magari se lotiti sama, ker potem me čaka spet dolg spust, bremze pa mi ne delajo več dobro, sprednje sploh ne. Ko pridem na vrh, k koči, ki je na srečo odprta, povprašam fanta odzunaj, ki slučajno dela tudi v koči, če mi lahko pomaga pri menjavi zavornih ploščic. “Nisem še to počel, ampak lahko poguglam in bova probala…” Medtem, ko sem pojedla ričet, spila Coca Colo, se je res podučil in mi pomagal rešiti težavo in jo tudi zelo uspešno in hitro rešil. 🙂 Wau … kaj imam lahko še večjo srečo? Tako sem brez problema peljala naprej, po razgibani cesti do Podkuma in Bogenšperka. Odločila sem se nadaljevati do Janč, čeprav je bila ura že pet popoldne in pričelo je deževati. Prvič na turi me je ujel dežek, ampak rahel, nič posebnega, vedela sem, da me malo naprej od Janč čakata Toni in Hani. Na Janče sem prišla ob 19:20 in se v temi peljala do Trebeljevega, kjer sem zaključila dan. Pot okrog Janč je res lepa za kolesarjenje, poleg tega je zadnjih okrog 150 kilometrov odlično markiranih. Lepo se je voziti po poti, ki je markirana in te skoz z lepo markacijo opominja na kakšni poti pravzaprav si. Zunaj na kuhalniku smo skuhali testenine, umila sem se s par plastenkami tople vode in skupaj smo zaspali v kombiju.

Ker sem bila tako blizu cilja, Hani nisva peljala v vrtec, ampak sta me kar direktno šla čakat v Ljubljano na Ljubljanski grad. Slabe tri urce kolesarjenja (brez zajtrka in sem bila že konkretno lačna) pa sem bila na cilju. Medtem sta mi šla na Janče po žig, ker ga prejšnji večer nisem dobila, ob torkih je namreč koča zaprta, ter v trgovino po zajtrk.

Zadnji kilometri so bili zelo lepi .. po Golovcu, kjer običajno tečem v službo ali iz nje. Nikakor ne morem verjeti kako hitro so mi minevali dnevi in da sem uspela s kolesom obkrožiti našo prelepo deželo. Dobro sem se znašla in lepo sem se imela sama s seboj. Spoznala sem ogromno lepih novih krajev. Presenetila sem sebe, najbrž tudi domače, da sem se podviga lotila sama. Veliko je kotičkov, ki jih bom še enkrat obiskala, saj sem malo prehitro šla mimo in si nisem vzela časa za ogled. Pot priporočam vsakomur, ki rad kolesari, seveda z gorskim kolesom! Idealno bi bilo iti počasneje, imeti več časa čez dan, ampak tako, kako sem šla, je moj način in zaenkrat ne znam drugače, niti ne morem, saj imam omejen dopust, največ pa zato, ker ne želim predolgo biti brez Hani in ne želim, da je ona brez mene… že skoraj 19 dni je na nek način bilo čisto preveč!! Kolesarila sem od 4.9. do 22.9., torej za celoten krog potrebovala slabih 19 dni. Ujela sem obdobje najlepšega vremena in nasploh imela na sami poti veliko sreče ter niti enega gumidefekta!

Največja zahvala gre Toniju, ki me je podprl, skrbel zame na daljavo in parkrat prišel tudi na pot, ter skrbel za najino malo princesko. Enako velika zahvala gre Ivoju, ki mi je posodil kolo, brez katerega ne bi mogla iti na pot in to VRHUNSKO kolo, ki mi je tako dobro služilo in me varno pripeljalo od starta do cilja. Hvala vsem, pri katerih sem prespala in ste tako lepo poskrbeli zame! (Ajda Radinja, Andraž Ivančič, Stanka in Igor, Pia Peršič, Srečko in Marjeta Gomilščak). Hvala vsem, ki ste me spremljali.

Preživela sem nepozaben dopust, malo naporen, največ pa prelep in še enkrat, kot že tolikokrat, zaključila, da je Slovenija prekrasna!!

Južna Amerika – PERU 2019 – 3.del

Po vzponu na Chachani bi nas pot morala voditi proti Boliviji. Priznam, ko smo se začeli pogovarjati o potovanju, sem se najbolj veselila prav Bolivije! Ampak zaradi političnih sporov v državi, protestov in nemirov, smo dali varnost na prvo mesto in ostali samo v Peruju. V Arequipi smo zgodaj zjutraj (ob petih) prevzeli avto Toyota Fortuner in se zapeljali proti Punu in najvišje ležečem plovnem jezeru na svetu  – jezeru Titicaca (300km) in dobrih 5 ur vožnje. Titicaca leži na višini 3809m. Cesta je zelo lepa, razgledna in s številnimi vicunami ob cesti. Po kakšnih dveh urcah smo se ustavili na zajtrku, nekje na višini 4000m, Teja je dobila najboljšo juho (Caldo de galina), kar smo jih jedli, bogato z mesom in zelenjavo. V Punu smo šli na tržnico na kosilo, naročila sem Lomo saltado (15solov za vse tri), nakupit nekaj darilc, kajti tukaj je res pestra ponudba peruanskih suvenirjev, puloverčkov iz alpake in vsega živega… Če smo že tukaj, smo morali na otoke iz plavajočega trsja UROS – s turistično ladjico so nas zapeljali na otok 69. Imam brata po imenu Uroš, zato sem bila vesela, da sem obiskala ta kraj, in imela njega v spominu. Najprej ti povejo nekaj o teh plavajočih otokih, te peljejo v eno od hišk, kjer pričakujejo, da vsak kupi kak izdelek, ti zapojejo pesmico o jezeru Titicaca, nato te peljejo s čolnom narejenim iz trsja na glavni otoček, kjer je restavranček. Čeprav je vse skupaj res skomercializirano, smo se mi imeli zelo luštno in nam je bilo fajn. Pleme Urus je v inkovskem času pobegnilo pred njimi in si zgradilo plavajoče otoke iz trstike – tatore, ki obilno raste v plitvem obalnem delu jezera. Trstiko uporabljajo zudi za izdelavo čolnov, hiš, drugih uporabnih izdelkov. Za bolj pristno izkušnjo je menda boljše iti na otok TAQUILE, kjer so znani po kakovostnih in najlepših tradicionalnih oblačilih iz Peruja, štrikajo pa moški. Moški si tudi sami pletejo posebne kape, samski nosijo bele, poročeni pa rdeče. Mi smo bili v Punu čisto na hitro, saj nas je pot vodila naprej v PITUMARCO (dodatnih 300km), zgodaj naslednjega dne pa na Rainbow mountain oz. Vinicunco. V Pitumarco smo prispeli ponoči in se malce lovili z iskanjem sobice, jaz sem predlagala, da prespimo kar v avtu. Tega noben ni slišal. 🙂 Za ovinkom na glavnem trgu smo našli hostel in se namestili. Ni mi bilo do mrzlega tuša in sem ta del preskočila, imeli smo pa wi-fi in sem lahko domačim poslala par slikic in lepe pozdrave.

plavajoči otoki Uros, jezero Titicaca

Rainbow mountain

 

Ob štirih zjutraj je že zvonila budilka. Tokrat se mi pa res ni ljubilo vstat, še dobro, da je Teja vzela stvar resno in smo tako vseeno zgodaj šli na pot.  Splačalo se je! Cesta zelo lepa, panoramska s prelepimi razgledi, res da tudi malo adrenaliska, ozka, s prepadi. Ampak Ivo je odličen voznik in sploh ni bilo strahu in dvoma, da bi lahko imeli kakšne težave. Na rampi smo plačali za vhod, potem plačali še dvakrat – 10 solov za Mavrično goro, ter 10 solov za Montano Royo. Imeli smo najlepši možen dan, jasno, lepo, sončno. Pogled na sosednji pobeljen Auzangate (6384m) je veličasten! Tukaj se da narediti čudovit pardnevni treking. Malo smo se čudili kako je šele en avto na parkirišču, a bomo res med prvimi gor? V zadnjih par letih je Mavrična gora postala zelo priljubljen kraj za turiste, dnevno sprejme tudi čez tisoč obiskovalcev. Prej je gora bila prekrita s snegom in niso vedeli kako lepa pravzaprav je. Njene mavrične barve lahko pripišemo oksidaciji mineralov, kot sta železov oksid in železov sulfid. Iz parkirišča je čisto malo hoje na razgledni vrh na Rainbow mountain, na višini 5036m, vsekakor manj kot eno uro. Treba je upoštevati visoko nadmorsko višino, čutiš, da ne gre hitreje. Videli smo zakaj je parking skoraj prazen, ker večina turistov pride iz druge strani, kraja Cusipata. Bili smo pravi čas, da smo ubežali množici turistov, prvi tistega dne obiskali Montana Royo .. čudovita gora s prekrasnim razgledom na rdeče gore v kombinaciji z zeleno travo in modrimi jezerčki ter barvo neba .. res barvito, posebno, prelepo! Okrog desetih se je gora spremenila v mravljično, in ne mavrično, kot je skoz govoril Ivo. 😉 Za nazaj grede smo peljali eno ženico, v zelo slabem stanju v bolnišnico v Pitumarco. Žal ni razumela niti besede angleško, mi bolj slabo špansko in nismo vedeli kaj točno ji je, samo, da je zelo slabo in da more k zdravniku. V manj kot eni uri smo bli v Pitumarci, Ivo je vozil hitro, kot se je le dalo, po mojem smo vsi molili, da preživi to divjo vožnjo. Na koncu nam je še hotela plačati par solov za vožnjo! Omg, srčno upam, da se je ta njena situacija dobro rešila. Pitumarca nam je bila strašno všeč, niti enega turista, niti ene gostilnice, kjer bi lahko šli na kavo in našli wi-fi, da pokličem Hani. Tako sem se usedla pred vrata našega hostla in poklicala domov. Mimo so hodile ženske s pisanimi culami, nosile otročke .. Hani pa vse to z zanimanjem opazovala in me spraševala kaj je to, kaj je tisto. 🙂 Šli smo na predobro kosilo k ženici kar sredi glavnega rondoja. Plačali 12 solov za vse tri (manj kot 4 eure). Brat Uroš mi je medtem pisal, če mu lahko prinesem kapo s cofkom, na kateri piše Cusco. Škoda, da mi ni pisal en dan prej, veliko tega bi se našlo v Punu. In tako smo se po dveh urah vožnje iz Pitumarce znašli v kaotičnem Cuscu. Šli smo v glavni market v nabavo. 🙂 Minilo je par ur, preden smo bili spet na poti proti našem naslednjem cilju: Abancay, ki je na poti proti Nazci (Cusco-Nazca =700km in 14 ur!!). Želja je bila čimprej priti v Nasco. Mislila sem, kako bom trenirala, ko bomo imeli svoj avto, pa je tempo bil strašen, razdalje enormne, nadmorska višina velikokrat tudi, in na koncu ni bilo kaj dosti s tekom.

pogled na Montana Royo

 

Pozno smo prispeli v Abancay in točno ob polnoči sem prejela prvo čestitko za rojstni dan. Tukaj sem imela svojo sobo in zgodaj sta me prišla zbudit Ivo in Teja in presenetit z uhančki, vsak svojimi, ki sta jih izbrala prvi dan v Pisqu. 🙂 Moja rojstnodnevna želja je bila, da gremo na en dober zajtrk. Po sicer slabih navodilih gospe iz recepcije (ker ne razumemo dobro špansko), smo presenetljivo z lahkoto našli hotel EL TURISTA, kjer smo si privoščili res dober zajtrk. Pretežni del dneva smo se vozili, vendar že ob šestih zvečer prispeli v Nazco. Vmes smo šli na kosilo, ponovno na zelo visoki nadmorski višini. Cesta je bila panoramska, prelepa! Ivo je v Nasci ustavil sred ene ulice in ne bi se mogel bolje odločiti, desno smo imeli hotel, v katerem bomo prespali, levo čez cesto urad za nakup letalskih kart za ogled nasca linij ter 200 metrov naprej Hotel, kjer bo čez eno uro predavanje o teoriji nastanka nasca linij (Planetarium Maria Reiche). Juhuu … vse top! Ta dan nam je res vse čisto gladko steklo. Preživela sem čudovit rojstni dan! Po predavanju smo šli na krompirček in pivo ter razglabljali o linijah. Kmalu bi začela verjeti, da so kaj takega res naredili vesoljci!:)

NAZCA LINIJE – NAZCA ČRTE oz. GEOGLIFI, ki smo si jih z manjšim letalom ogledali zjutraj ob osmih, brez zajtrka, kakor so svetovali. Cena letala je 80 dolarjev na osebo, traja pa pol urce. Gre za serijo geometrijskih oblik, tisoče črt in velikih risb živalskih figur (kondor, opica, papagaj, kit, kolibri, kuščar, pajek, lama…) zgrajene na puščavskih tleh, vidne pa le iz zraka, z letalom. Tri figure so vidne iz stolpa ob Panamericani, preko kuščarja celo gre cesta, kar me je zelo presenetilo, videla pa sem šele iz letala. Figure so velike okrog 100m, pa tudi 300 metrov! Čemu so risbe služile, kdaj so jih naredili, kako so nastale, je predmet razprave, čisto pravega odgovora namreč še vedno ni. Več kot 40 let je črte raziskovala Maria Reiche, vse do svoje smrti l.1998 (stara je bila 95let), po njeni zaslugi spadajo pod UNESCO zaščito. Zaradi suhega podnebja in rdečega puščavskega kamenja ter svetlejše zemlje, so se črte tako ohranile. Puščava Nazca je ena najbolj suhih pokrajin na svetu, bolj suha od Sahare, kajti tukaj dežuje pol ure na vsaki dve leti. Marija je z metlo čistila linije, prekrite z gramozom. Risbe so izdelane v plitkih brazdah, globokih največ 30 cm, v katere se je tisočletja nanašal rdečkast oksidiran prod. Po odstranitvi zgornje plasti se razkrivajo linije na svetlorumeni kamniti podlagi. Nekateri menijo, da so linije nekakšen astronomski koledar oz. pripomoček za sajenje in žetev pridelkov, morda pa gre za pristajalne steze za vesoljske ladje? Drugi, da so ustvarjene za bogove, ali da gre pravzaprav za veliko zvezdarno, pa še več je predvidevanj. Po zaslugi Marie Reiche je l.1955 preprečila izdelavo namakalnega sistem, ki bi povsem uničil risbe. Izdala je tudi knjigo “Skrivnost puščave”, z denarjem, zasluženim od knjige pa sama plačala stražarja v puščavi, da jih ne bi ljudje uničevali. Linije so očitno bile njeno življenjsko poslanstvo. Fascinantno, kako je ta gospa hodila po tisti puščavi z metlo in raznimi pripomočki v roki, pa lestvijo dneve in tedne in leta, in pometala linije, merila in računala in raziskovala … Vsekakor se splača pogledati to svetovno čudo!

pred letom

Panamericana čez linije

tek ob puščavi, Paracas

 

Po Nazci smo se peljali v Paracas. Ne vem, ali sem obžalovala tudi Maraton des Sables Peru, ki se je pričel ravno ta dan, ko smo mi bili v bližini, ali ne. Malo me je strah teka po puščavi, ker ne prenašam najbolje vročine. Ampak vsekakor je želja, da se enkrat lotim tudi takšnega izziva. Najraje bi se ga sicer s Tonijem, ki ima že veliko izkušenj iz puščave. Vključno z Nasco in vse naprej se nam je zdelo kot območje, ki sploh ni spominjalo na Peru. Vse nekako bolj moderno. V Paracasu sta Teja in Ivo šla s turistično ladjico na otoke Ballestas, jaz pa tečt proti polotoku – Peninsula de Paracas. Vsi smo uživali. Jaz po dolgem času tekla, nekih 20 km ob puščavi, otoki Ballestas so pa tudi krasni za ogled, saj na njih živijo morski levi, Humboldtovi pingvini, kormorani in številne druge ptice. Ptic je res ogromno, saj je menda tudi rib tukaj ogromno. Sledilo je kakšnih 250km po Panamericani do Lime, ter kar nekaj časa, da smo se prebili čez Limo. Ivo pravi, da je vožnja čez Limo bila zanj najbolj adrenalinska! Hupanje, iz vseh smeri promet, noben te ne spusti, če si sam ne izsiliš prednosti, avto ali avtobus pa se ti približa tudi na milimeter. Na cestah povsod nekaj prodajajo. Ogromno je ljudi in prometa … skratka pestro, a jaz sem uživala odzadaj. Teja najbrž malo manj, ker je navigirala pa še lulat jo je neskončno tiščalo. Ivo je pa skoz morali biti skoncentriran in spremljati promet na vse strani. Iz Lime je bilo pred nami še 400 km do Huaraza. Zanimivo je bilo opazovati kako se iz puščave spet dvigamo visoko. Prespali smo v manjšem kraju Cajacay, kamor smo prišli že ponoči. Zgodaj zjutraj pa naprej na prvi ogled, ki smo ga izbrali. Zaradi slabše vremenske prognoze, smo se sproti prilagajali z načrti. Planiranje tega območja sem imela čez jaz. Žal nisem mogla izpeljati vsega, kar sem si želela in zadala. Smo pa v treh dneh videli največ kar smo lahko, popoldan je namreč ponavadi deževalo, ali se vsaj čisto zaprlo nebo. Če bi bilo vreme bolj ugodno, bi popolan izvedli še kakšen izlet. Razgledov nobenih! 🙁 HUARAZ je izhodišče za številne trekinge po Cordilieri Blanci, lahko tudi večdnevne. Mi smo delali dnevne izlete, saj je vse dokaj blizu, in veliko bolj enostavno če imaš svoje prevozno sredstvo!

PASTORURI GLACIER (5250m)– eden največjih ledenikov v Cordilieri Blanci, ki je zaradi globalnega segrevanja v zadnjem času izgubil veliko količino ledu in ga menda čez nekaj časa več ne bo. Ob glavni cesti sta nas ustavila dva “štoparja”, starejša gospa in gospod, ki sta šla prodajat suvenir ob vhodu v park in nas prosila, če ju lahko zapeljemo. Morali smo kupiti vstopnico za narodni park Huascaran (30 solov=8 eurov). Gospod nas je ustavil tudi za nazaj. Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, ob sestopu smo doživeli dež, sneg in sodro, ampak vseeno je bilo lepo! Krožna pot, tlakovana in zelo urejena. Žal mi je da nismo poiskali votline v katero se lahko gre pod ledenikom. Smo pa na poti videli največjo rožo, bromelijo na svetu, Puya Raimondi (queen of the Andes).

Pastoruri ledenik

mrzlo!!!.. pa tudi tečt se ne da čez 4000 metrih 🙂

Puya Raimondi

 

LAGUNA PARON (4155m) – prespali smo v Yungayu, v mestu, ki ga je l.1970 uničil potres – potres je namreč sprožil zemeljske plazove in zasul celo mesto, umrlo je več kot 60.000 ljudi. Zgodaj smo se zapeljali v Caraz in od tam še samo hrib, da smo prišli do rampe, kjer plačaš za vstop. Odpla se je ob 7ih, mi pa smo na izhodišču bili že kakšno uro prej. Hvala bogu, ker sicer bi morda Ivo peljal še naprej (do Lagune Paron se namreč da priti z avtom), tako smo pa mi vso pot prepešačili. Po Orux mapsu sem videla da je ves čas steza, ki večkrat prečka cesto. Pozabila sem natančne podatke, mislim, da smo v eno smer prehodili 8km in kakšnih 700 višincev. Mene je pogled na turkizno modro laguno osupnil. Prelepo, če bi bilo popolnoma jasno, bi bilo pa nebeško. Žal so oblaki prekrili pobeljene vrhove, a nič zato, bilo je prelepo! S Tejo sva se povzpeli še na razgledišče, se zapeljali s čolnom po jezeru, saj smo čakali, da pripravijo nekaj za pojest, bili smo sestradani. Za zajtrk pa smo dobili trdo kuhano jajce in kuhan krompir. Njami. Ampak doma kaj takega ne bi bilo tako okusno. 😉 Vse je bilo perfektno, le Ivoja je že drugi dan bolel zob in nič ni spal.

Laguna Paron, RAIDLIGHT in Sport2people

 

LAGO 69 (4600m) – iz Yungaya smo se peljali proti Lago LLanganuco, kjer pustiš avto in nadaljuješ peš. Ivo se je odločil, da ne gre z nama, saj že drugo noč ni spal in ga preveč boli zob. Dalo bi se narediti čudovit krog in se nazaj grede vrnit čez Nevado Pisco base camp. V agenciji so nam rekli da je to dvodnevni treking, a glede na izkušnje iz agencij ter pregled zemljevida, vem, da je to lahko lep enodnevni krog. Ker Ivo ni bil v dobrem stanju, sem to misel takoj opustila. Že tako naju je 5 ur čakal v avtomobilu, da sva se midve naužile te prelepe narave. Pot je zelo urejena, s prelepimi slapovi, očitno res zelo obljudena (midve sva ob sestopu sicer srečali kakšnih 50 ljudi), natančno markirana, vsake toliko je tabla koliko kilometrov je še do jezera. Sprva sva imeli slabo vreme, vse v oblakih. Za nazaj pa se nama je kar precejšnji del narave odprl. Hvala! Žal mi je, da Ivo ni šel z nama. Meni se je zdelo prekrasno, morda celo lepše kot Laguna Paron. Jaz sem bila prva tega dne pri jezeru in 15 minut uživala v popoli tišini  (edino enkrat je tišino zmotil plaz iz ledenika, kar je bilo scary, ampak sem nekaj podobnega že slišala v Everest Base campu). Takrat me je sicer zaskrbelo za Tejo in sem ji šla nasproti, a je kmalu prisopihala izza ovinka. Ni lahko življenje na višini! 🙂 Ponovno sva prehodili čez 700 višincev. Ob povratku me je Teja počastila z mrzlo Cusqueno, počutila sem se evforično in prelepo. Hvala za prelep izlet! Ivo je v avtu imel savno in ko se je preoblekel, avto ni vžgal. Ne vem zakaj in kako, a očitno smo spraznili akomulator. V roku pol ure smo zrihtali, na srečo je kmalu mimo pripeljal en avto in gospod je v avtu imel priključne kable. Aleluja! V Yungayu smo pobrali preostalo prtljago in odpotovali proti Huarazu. Malo smo se sprehodili po mestu, nakupili zadnje drobnarije in prespali še zadnjo noč v Peruju! Tukaj smo prišli tudi do tortice, tako da smo moj rojstni dan oficielno zaključili. 🙂

Lago 69

prelepa pot

 

Naslednjega dne smo po zajtrku šli proti Limi, zvečer ob šestih moramo pustiti avto. Čez dan smo imeli postanek za kosilo in namakanje nogic v Pacifiku. Seveda srečna, da bom kmalu zagledala mojo princesko in Tonija, obenem pa že željna novih dogodivščin in polna idej, kam bi lahko potovala s svojo družino. Upam, da nam uspe že to leto! Hvala Teji in Ivotu za nepozabno izkušnjo in najboljše možno praznovanje rojstnega dne!! Muchas gracias mi amigos! :*

iščemo lekarno.. Ivoja boli zob

zadnji pogledi ..Pacifik .. in nazaj v Slovenijo!

 

 

Categories