Pretekli vikend smo se odzvali na povabilo sosedov iz Šentvida in preživeli vikend pri njih v Bohinju. Komaj sva se vrnili iz tedenskega razvajanja pri babi v Radencih, že smo pakirali za v Bohinj. Moja mami zelo rada skrbi za Hani, jo razvaja in se ukvarja z njo, zato sem vsak dan lahko tekla. Ob dopoldnevih sva šli na sprehod, popoldne pa na kak obisk, pretežno pa smo se zadrževali kar doma zaradi visokih temperatur čez dan. Hani je imela moten spanec, raste že četrti zobek, pa tudi sicer občasno zelo težko zaspi. Začela se je intenzivno plazit, skušat posedat in raziskovat okolico in ni časa za spanje. 😉

V Bohinj smo prispeli v petek pozno zvečer. Hani smo sestavili prenosno posteljico in jo dali spat, odrasli pa odprli pivo, Sreč je pripravil žar in imeli smo bolj pozno večerjo. Imela sem namen na daljšo turo v hribe zgodaj zjutraj.. Ker si nisem pripravila nahrbtnika, ker je bilo že itak zelo pozno in bila sem neprespana in utrujena, sem glede na dobro vremensko napoved prestavila svoj plan na nedeljo. Tako je Toni izkoristil dan za svoj trening, mi pa smo navijali za jeklene na Triatlonu jeklenih. Šel je po njihovi trasi do Vodnikove koče, nato na Kanjavec in čez Dedno polje do Stare Fužine. Pri jezeru se nam je pridružil, a šele pozno popoldne.. njegova tura je bila dolga 44 km in 2300 višincev. Zvečer so v družbi sosedov kramljali pozno v noč, midve s Hani sva pa zaspali, mene je čakalo zgodnje vstajanje. Zjutraj ob petih sem si izčrpala mleko, ga pustila Toniju za dopoldanski obrok. Hani sva položila v lupinico, brez da bi se prebudila in odpeljala sta me do Koče pri Savici (653m). Prespala je vso pot, tudi nazaj grede se ni prebudila menda in z očijem sta zaspala še do osme ure. Zelo sem vesela, da je tako neproblematična glede transportov in spanja na različnih lokacijah, tako da z lahkoto izpeljemo najine izzive, ki so včasih tudi ob čudnih urah. Samo želim si lahko, da ostane tako tudi v bodoče. 🙂

Malo pred pol sedmo zjutraj sem se podala na strmino čez Komarčo proti Sedmerim jezerom. Po uri in 40 minut sem bila pri Koči pri Triglavskih jezerih (1685m). Nimam pojma kdaj mi je minil ta čas, še Črno jezero sem spregledala in odšla mimo. Toliko enih negativnih misli se mi je nabralo, da sem mogla dodobra prevetrit um. Zadala sem si, da se prvič po sedmih mesecih odkar sem mama, ne bom obremenjevala kdaj se bom vrnila. Nenehno hitim nazaj k Hani, kot da bo konec sveta, če se ne bom kmalu vrnila, za razliko od Tonija, ki teh skrbi nima. Hrano ima (sedaj že papca tudi kašice, sadje, zelenjavo, kakšen baby piškotek), družbo ima (Toni, Zdenka, Sreč), tako da ne vidim nobenega problema, zakaj bi bila obremenjena. Na poti sem srečala izredno malo ljudi, kar mi je tudi izjemno ugajalo. Pri Koči pri Triglavskih jezerih se je trlo ljudi, očitno so imeli fešto prejšnji dan, ena skupina je s seboj nosila domalega cel orkester. Neskončno mi je ugajala samota in če je bila pot čez Komarčo psihično mukotrpna, je tod naprej bila ena sama uživacija. Šla sem proti Hribarcam in na Kanjavec (2569m) in do vrha nabrala že skoraj 2000 višincev, hujša tura kot če bi šla na Triglav. Razen zadnjih 100-200 metrov sem šla lahkotno, brez težav, na koncu se pa itak vedno vleče. Na gori sem bila popolnoma sama, srečala samo štiri gamse in v miru uživala v prekrasnem razgledu. Celotna tura je bila prelepa. S seboj sem imela tri litre vode, nekaj čokoladic in energetskih napitkov, prvo pomoč in nepremočljive hlače ter jakno… v hribih pač nikoli ne veš kaj se lahko zgodi. Vračala sem se preko Hribaric, Dednega polja, Planine pri Jezeru, Vogarja do Stare Fužine. Spust je bil kar hiter, imela sem še dovolj moči za dokaj hiter tek, le v klanec me je že precej zmanjkovalo. 3 ure 25 minut sem potrebovala iz Savice do Kanjavca in 2 uri in 30minut iz vrha Kanjavca do Bohinjskega jezera, dolžina celotne poti pa je znašala 30 km. Po šestih urah vandranja v novih Hokicah je namakanje v jezeru zmehčalo utrujene mišice, predvsem me je na koncu skurila vročina…čez 30 stopinj. Toni je menda bil malo izgubljen brez mene, ampak so s skupnimi močmi zrihtali Hani in ob našem snidenju je bila čisto zadovoljna.. do sedaj še nisem nikoli imela občutka, da bi me pogrešala. Preživeli smo lep popoldan ob jezeru, v senčki, ob kartah in cartanju s Haniko. Sreč je pripravil krasne sendviče tudi zame, kot dan prej za Tonija… vrhunsko sta poskrbela za nas, nas gostoljubno sprejela, v Šentvid smo se vrnili v nedeljo pozno ponoči, tako luštno je bilo v Bohinju. Hvala! <3