Za podaljšan vikend nas je obiskala babi iz Radencev in ker ima dopust, sem jo želela peljat na vsaj dvodnevni izlet. Želela sem v Bohinj, a so kampi v tem trenutku zelo zasedeni in ne maram preveč gužve. Ker je babi bolj take sorte, da je najraje doma, smo na koncu pristali na enodnevnem izletu. Sicer je pa tudi meni čisto pasalo tako, moja mama se je ukvarjala s Hani, midva s Tonijem pa sva vsak dan hodila skupaj tečt. <3 

V soboto pozno popoldne se Toni spomni, da bi končno lahko uresničil svojo dolgoletno idejo – tečt od doma na Snežnik (Snežnik je edini večji hrib, ki ga ob jasnem dnevu vidiva skozi najino okno doma). V območje medvedov se nikoli in nikdar ne bo podajal sam, zato bo šel šele, ko bo šel kdo z njim. Poklical je Peter Vujevič -Pero, da je blizu z motorjem in nima posebnih planov in da je za akcijo. Res je prišel zvečer do nas, delali smo plane ob Stezičarju pozno v noč, kako bi naj potekal jutrišnji dan. Preveč je bilo enih dvomov glede poti in logistike, preveč vožnje za nas in zjutraj je Toni sporočil, da gre raje na Grintovec in, da mu naj Peroja dostavim okrog desete ure v Dolsko. Snežnik nas bo še počakal… že itak čaka nekaj let! 🙂

Toni je startal okrog sedmih zjutraj, mi smo pa imeli na easy jutro in peljali Peroja v Dolsko, kot je bilo naročeno. Medtem smo se še najavili k sodelavki Urši na kavico in ji vrnila sposojeno zibelko, ki jo je Hani že davno prerasla. Po dobrih 30 km in več kot 1000 višincev po poti čez Obolno in Janče, se mu je v Ihanu pridružil Pero. Punce smo pa šle po svoje. Čeprav ni bil najbolj obetaven dan za v hribe, smo vseeno skočile z nihalko in sedežnico na Veliko Planino. Prvič in verjetno zadnjič sem šla z gondolo gor, ampak ok… bilo je super, čeprav bolj kratek sprehod po planini zaradi vetra. Velika planina je moj prvi večji hrib, peljal me je Simon 1.1.2011 in takrat se je rodila moja ljubezen do hribov. Obujala sem pa spomine še na en dogodek iz Velike Planine: svojo dekliščino izpred dveh let. V dolino smo se vrnile že po dobrih dveh urah in Hani je ves čas prespala v nosilki. 

Zapeljale smo se v Kamniško Bistrico in preživele popoldan z Matejo in Brino (še Brane se je pridružil tekačema v Stahovici), pozno popoldne pa se sprehodile do presenetljivo globoke soteske Predaselj. Sploh nisem vedela, da je tukaj tako lepo! Pripravile smo večerjo: pečen mlad krompirček, perutničke ter paradižnik iz vrta za naše lačne tekače. 🙂 

Toniju je uspel podvig od doma na Grintovec v manj kot desetih urah, pretekel je 82km in 3300 višincev. Preživeli smo lep dan. Pero je seveda bil utrujen in prespal še eno noč pri nas, zjutraj pa mi delal družbo na treningu po domačih stezicah, dobrih 10 km. Očitno prejšnji dan ni dal vse od sebe, saj me je konkretno teral v klanec. 🙂 Hvala za družbo, hvala babi za lep podaljšan vikend in vso pomoč! <3