Težko sem začela pisat ta blog post, saj se je toliko vsega zgodilo, toliko čudovitih razgledov, trenutkov, spominov. Bi pa rada predstavila, da se da potovat s kolesom tudi drugam, kot samo na morje in po ravnih cestah. Preživela sva prečudovit dopust v hribih s kolesom, čeprav se marsikdo čudi zakaj sva šla ravno tja, poletje je, vroče je, čas za morje. Ampak v hribih ni bilo prevroče, ravno prav, ponoči je kdaj pa kdaj tudi zazeblo. Gledala sem slikce iz Dolomitov, ki so me čisto prevzeli in navdušili, našla sem par kolesarskih tur, nobene sicer z na polno naloženim kolesom in šotorom. Toni je želel nekaj dolgih tekaški treningov, zaradi priprav za 168 km dolg Ultra-trail du Mont Blanc konec meseca avgusta, tako da odločitev ni bila težka, čeprav še dva dni pred začetkom dopusta nisva točno vedela kam in kako greva. Ampak seveda, jasno – greva v hribe! Ne moreva pa drugače kot s kolesom, zaradi moje poškodbe, žal še zmeraj ne morem tečt, kot bi želela. En vikend pred dopustom smo s kolesom šli iz Ivančne Gorice na Krk, kar mi je bil test, kako bo poškodba vplivala na kolesarjenje, a ni bilo nobenih težav. V sredo dopoldan, po mojem dežurstvu, sva napakirala torbe in šla na pot. Kako dobro! Že za prvi dan nisva vedela točno kam naju bo pot zanesla, kaj šele za prihodnjih 18 dni, ki jih imava na razpolago. Ni me motil občutek nejasnega cilja, kvečjemu sem občutila totalno svobodo. Prvi postanek je bil v Radovljici pri Iztoku, z Majo sta nama prijazno ponudila prenočišče v čisto novem, še nedotaknjenem apartmaju, ki ga oddajata – opremljen z izdelki iz taljenega stekla Maje Zaplotnik (prekrasno!). A pot naju je nesla naprej, v moj omiljen kraj, v Mojstrano. Naslednji dan sva se ustavila v Kranjski Gori pri Matjažu in Heleni v DSO, nato pa se je začela samo najina odisejada po alpskih prelazih. Prvi cilj je nekako bil Passo dello Stelvio, naprej bova še videla, skrita želja pa ostaja, da prideva do Francije, do Chamonix-a. Tretji dan potovanja sva šla čez prvi prelaz: Passo d’Mauria (1298m.). Skrb, kako bom kondicijsko in predvsem v klance sledila Toniju je bila odveč, saj sem zamenjala cross gume za čisto ozke in sem z lahkoto dvignila povprečje, povrhu sem pa imela full lažjo prtljago. Še zmeraj je to pomenilo 19 kg, po nabavi v trgovini pa kakšno kilo več. Nisem mogla verjeti kakšna razlika je to v vožnji! Tonijevo kolo je bilo težko čez 50 kg. Ta podatek bi sicer najraje zamolčala. 🙂 V klance sem zmeraj precej zaostala, a vedno sem brez problema prišla do vrha. Četrti dan potovanja sva prvič zavila v kamp, v Cortini d’Ampezzo sva imela dan na off, a v bistvu ni bil čisto na off, jaz sem ga izkoristila za dolg sprehod do Rifugio Dibona (2083m). Hvala bogu za waschmachine, oprala sem celo žehto in posušila na sončku. Po tem sva spet pripravljena za preživetje “v divjini”. 😉 Iz Cortine se nisva odločila za Passo Giau in Passo Fedaia, temveč za Passo Falzarego in Passo PORDOI – vesela sem za to odločitev, saj mi je Pordoi bil eden izmed najlepših prelazov ter čudovito izhodišče za hribe, že dopoldan sva premagala prelaz in šla peš na Piz Boe (3152m), ki sem ga opazovala že iz Arabbe. Lahko dostopen, krasen vrh, kjer tudi poteka tekaška tekma Dolomites Sky Race. Na vrhu je precej turistov, večina jih pride iz Pordoi-a z gondolo na Sas Pordoi (2950m). Neskončno uživam v razgledih na številne pobeljene hribe in najvišji vrh Marmolado ter malicam pršut in kruh. Tukaj se pa čas čisto zares ustavi, nikamor se mi ne mudi. Iz Rifugio Forc Pordoi (2849m) nazaj do prelaza, kjer počivajo najina kolesa, je treba po melišču, ki ga še pokriva mehki vdirajoč sneg in zahteva kar malo spretnosti pri hoji. Opazujem ljudi, imajo kar težave na takem terenu. Tukaj z užitkom tečem dol in ubiram svojo lastno pot po neshojeni podlagi. Tonija udarec s kolenom v skalo za par dni oropa treningov. Izkoristiva jih pa za večjo kilometrino na kolesu, prej ko se zamisliva, že napadava Stelvio- asfaltno kačo, ki se v 48- ih serpentinah vije do višine 2757 nad morjem. Ta dan me precej boli hrbet, sem pa zadovoljna, da nimam nobenega muskelfibra ali težkih nog. Zjutraj me tudi malo trema daje, saj se utrujenost iz dneva v dan počasi kopiči, noč je bila prekratka, premalo počitka, ta dan bo pa treba premagati več kot 2000 višinskih metrov, grrrr… Čutim spoštovanje do tega dneva, a bom zmogla? Ampak seveda, da je šlo. Počasi in vztrajno. Passo d’Stelvio je drugi najvišji prelaz v Alpah, najvišji je v Franciji – za zgolj 13 metrov višji Col de I’Iseran (2770m). Iz Ponte di Stelvio, kjer je izhodišče za prelaz, se cesta ovinkasto vije nadaljnih 24,3 km do vrha, premagati je potrebno 1808 višinskih metrov. Povprečni naklon ceste je 7,4 %. Čudovito doživetje! Prelepa narava. Odspodaj sem opazovala zasnežene gore nekje visoko nad nama, čez par ur pa sva jim bila čisto blizu. Noro! Sploh potem spust v Švico je bil prekrasen..jaz sem bila čisto raznežena in happy… svizci, kravice, neskončni pašniki, reke, gozdovi, neokrnjena narava. Takšna tišina in mir! Prvo mesto v Švici je bilo Santa Maria – komaj kakšnega človeka sva srečala, kot da sva prišla na drug planet. Vse trgovine ob 18:35 že zaprte. En gospod je samo za naju še odprl trgovino, oz.naju spustil iz skladišča noter, sem prepričana, da je mislil da potrebujeva kruh, hrano. Midva pa najprej po muslije za zajtrk, da ne bi čudno izpadla, pol pa že iskala hladilnik z mrzlo pijačo.:) Italijanske trgovine skoraj ne poznajo takih hladilnikov, zato sva na vse žive načine morala hladiti pire. Eden izmed načinov je bil sneg, ki ga je Toni na visokih prelazih nagrabil in stlačil v hladilno torbo. In takole sva bila na poti do St. Moritza, ki me je čisto fasciniral. Mesto, polno atletov na višinskih pripravah, športnikov, kolesarjev, turistov… Švica je majčken izropala denarnico, a itak sva zapravljala minimalno. Za dva dni sva ostala v kampu. Prost dan sem izkoristila za hojo/tek na Piz Nair (3057m.). Na vrh vozi tudi gondola. Nisem podlegla udobju lažje poti. 😉 Pot na Piz Nair je bila božansko lepa, srečala sem zelo malo pohodnikov, vsepovsod voda, pritoki reke. Meni se je kar trgalo od lepot te narave! Obdajajo me sami hribi, aleluja, i’m in heaven! 🙂 Naslednje jutro sva imela dolg “krizni sestanek”, kam naprej? Francija, da ali ne? Malo bi bila na tesno s časom za nazaj in ujet kakšen vlak, nisva bila prepričana a vsi vlaki vozijo kolo, nisva pa imela dobre internetne povezave. Do Gardskega jezera in Benetk me nekako ni vleklo, preveč turistov, pa še občutek, da so ceste preveč prometne, zato sva se odločila, da napadeva še kak prelaz in po najkrajši in najlažji poti čimprej do morja. Od St. Moritza do meje z Italijo so bili štirje manjši prelazi, a pokrajina sapo jemajoča, zato niti enkrat nisem pomislila, da je odločitev bila napačna. Sploh, ker se nama je tako ponudila še priložnost premagat 136 metrov manjšega in mlajšega “Stelvijevega bratca” – Passo Gavia (2621m). Šla sva iz smeri Bormio, 25,6 km do vrha, 1404 višinskih metrov z povprečnim naklonom ceste 5,5 %. Cesta ni tako slikovita kot Stelvio, ampak sam vrh je pa prekrasen. Sploh nekaj zadnjih kilometrov, ki so celo ravninski, nisem mogla verjeti. Tik pred prelazom je čudovito jezero Lago Bianco, pri spustu po izredno ozki cesti v Ponte di Legno pa Lago Negro, ki pa so nama ga žal zakrili temni oblaki, megla, prvič naju je konkretno napralo, spust je bil adrenalinski, saj sva pred seboj videla zgolj par metrov ceste. Premraženost do kosti je izbila iz glave kampiranje na prostem in sva iskala najbližji kamp, ki je sicer šel par kilometrov izven najine smeri. A vroč tuš je vse kar je bilo v tem trenutku pomembno.

Še najino potovanje skozi slike: