V soboto – 6.7. ob petih zjutraj smo se dobili pred klubom TekTonik v Ivančni Gorici. Zaradi ponočevanja v Flirt-u večer prej, smo štartali malo kasneje. Po manj kot štirih urah spanca, sem se komaj sestavila. A sveže jutro, veter v laseh ter pričakovanje dneva, so me hitro spravili v pogon. Štart je bil precej hiter, nisem rada  prva, zato sem Niko prosila, da gre naprej in nam diktira tempo. 🙂 Punca je nalogo vzela zelo resno, do Žužemberga smo imeli povprečje 27km/h, kar je zame precej, običajno kolesarim bolj turistično. Do Kočevja, kjer nas je prvič pričakal Toni s kombijem, smo imeli za seboj 55 km s povprečjem 24 km/h. Škoda, da ni mogel Toni z nami s kolesi, a nekdo se je mogel žrtvovati za vožnjo kombija, na katerega smo naslednji dan naložili kolesa in se odpeljali domov. V Kočevju se namažem s sončno kremo, saj je bilo že prijetno toplo, ampak se je po tem precej pooblačilo. Iz Kočevja je sledilo nekaj klanca, nato lep spust do Broda na Kupi. Malo pred mejo smo srečali Simona & family, so šli na rafting na Kolpo, za Aničin rojstni dan. Kakšno naključje, kje se srečamo! 🙂 Sem jih bila zelo vesela. Naslednja postaja, kjer smo bili zmenjeni za postojanko, so bile Delnice. Svoje tevice (papuče, kot pravi Dejan :)), sem mogla zamenjati za zaprte superge. Medtem je Toni parkiral na Delnicah, se preoblekel v tekaško opravo in nam šel nasproti,  potem je tekel nazaj v klanec do Delnic. Seveda je bil hitrejši od nas. 🙂 Tukaj je imel Tonijev oče malo težav s krči, a se je parkrat s koprivo udaril po nogi, saj nismo imeli kakšnih masažnih ali hladilnih gelov, pa je bilo potem vredu 🙂 Na Delnicah smo imeli krajšo postojanko, nato pa osvajat vzpon na Gornje Jelenje (880 m.n.m). Sama pot je bila lepa, vzpon ravno pravšnji, ne pretežak, tempo smo pa  tudi kar držali. Trije so bili s specijalkami, ostali pa s treking kolesi. Celo pot smo ostali skupaj, razen na Krku sem jaz upočasnila. Spust iz Gornjega Jelenja je bil vrhunski, na parkirišču takoj od Krčkega mostu naprej smo imeli četrto postojanko, tokrat malo daljšo, saj smo praktično bili na cilju. Toni nam je tukaj že ponujal zelene bidone. Aja, nekateri so imeli tudi rdeče. (Laško – Union) 😉 Ob dveh popoldan smo že bili na Krku. Pivo in hrana sta mi stopila v noge, zato sem upočasnila po blazno prometnih parih kilometrih do odcepa za  Čižiče in Klimno. Pot naprej pa je bila fantastična, uživala sem v počasni, hedonistični vožnji, sama s seboj. Razmišljam, da bi šla na pivo v Solinah, mogoče na sladoled in v lokalu ob cesti zagledam Mateja. Juhej! On je imel iste misli in tako sva skupaj spila par rund, razpoloženje fantastično, komaj sva ujela otvoritev piknika ob 16ih. 🙂 Medtem so naši zasedli mizo v kampu in pekli na žaru. Preživeli smo krasen popoldan in večer, Sašo in Nika sta ves čas igrala na kitaro in pela – Live Jukebox. 🙂 Kamp Slamni nas je presenetil, super mini kamp, nič nam ni manjkalo. Vreme se je tudi totalno izboljšalo, sonček, vroče, krasna družba…vse perfect. Ob polnoči je za nekatere sledil skok v morje, za nekatere žur v Omišalju, nekateri smo pa hitro šli spančkat, poznali so se mi neprespani dnevi. Nedelje pa boljše, da ne opisujem preveč, saj je bil čisti odklop. 🙂 Mislili smo zgodaj proti domu, zgodba se pa je odvila tako, da smo do poznega popoldneva hengali v barčku na plaži, na poti domov imeli še vmesne postanke ter pojedino domačih dobrot pri Mateju. K Toniju sva prišla čez polnoč. Tonijev zaključek klubske sezone je s tem dogodkom uspešno zaključen. Naslednji skupni cilj imamo že postavljen – s kolesi na Rt Kamenjak (Pula). Danes pa s Tonijem štartava s potovalno kolesarsko odisejado po Alpskih prelazih za dobra dva tedna. Obeta se precej težavna pot s številnimi vzponi. Bova še videla, kam vse naju bo pot zanesla. S kolesom na Krk smo potrebovali 160 km, dobrih 7 ur same vožnje in prevozili 2000 višincev. Hvala vam družba za nepozaben vikend in upam, da se čimprej spet srečamo! 😉